NE PRIBLIŽUJ SE Herman  Vogel
Nezaslišano gladko in belo
je tvoje telo;
sestavljeno iz samih izzivajočih oblik.
Vendar se mi zdaj ne približuj z njim —
zdaj je postalo hladno zrcalo,
ki se reži tebi in meni.
Ne približuj se, pravim,
ker sem po tej plovbi sam ženska
in ne prenesem žensk,
lepših od mene.
Ne približuj se, slišiš,
ker nočem
in ne vem,
kako pojejo tvoje strune.
Ne vidiš,
da jočem od jeze ob svojem vznožju:
imam presitaste veje,
in sem padel skozi sebe,
slišiš, skozi sebe!
Zato ostani tam
in se spremeni v kamen!
301
ROKA
Herman  Vogel
Bela, nedozorela breza je tvoja roka
in njena dolinasta dlan je zibel,
ki čaka na novorojenčka.
Ne ve, ali bo snežna kožica
ab pa jagenjček, odet v nagubani plašč.
Vsa joče in trepeta.
Njen jok je počasno brnenje,
ki ni namenjeno vzdolž mojih strun.
Ne bo se ujelo v kotanje mojih izvoljenih sanj;
ne trepeta za moje odmeve.
Stopila boš na predpražnik sopečega jutra.
Ne boš prinesla v krušni slamnici
srebrnega zrnja za moje ptice.
Prinesla boš v prstih skoraj končano pletenje.
(Čakaš vrnitve,
in zato stresaš roko
kakor namočena krošnja.)
302