45
VZGOJA 2001 XXXII IN IZOBRAZEVA
Petra Gartner Dolinar
Srednja lesarska šola Škofja Loka
P
S
p
REDSTAVITEV
LOVENŠČINE
O K L I C N E G A I
POUČEVANJA
V DVELETNEM P
ZOBRAŽEVANJA
R O G R A M U
Že od vsega začetka poučujem v petih srednješolskih
programih in prav zaradi tega imam relativno dober
pregled nad vsebino, obsegom in zahtevnostjo, pa tudi
nad učenci, ki te programe obiskujejo. Nekaj prav
posebnega je poučevati v dveletnem programu v
oddelkih z dijaki s posebnimi potrebami.
V prvih letih poučevanja so bili učenci svojeglavi,
trmasti, tečni, nekulturni. Mogoče se bo slišalo grobo,
vendar sem jih takšne doživljala. Obupno sem se
počutila, kadar sem morala k njim v razred. Nikoli prej
se nisem čutila tako nesposobno. Spraševala sem se o
smislu svojega študija. Poleg tega sem se zavedala, daje
njihova sposobnost razumevanja nizka, a si nisem
predstavljala, daje tako drugačna od drugih dijakov.
Potem pa sem dojela, da moram na vse pozabiti,
česar sem se do takrat naučila o učencih, načinu pouče¬
vanja in predvsem o komunikaciji med učenci in mano.
Ko sem se začela spreminjati sama, ko sem se jim
poskusila približati in jih sprejeti takšne, kot so, so se
začeli spreminjati tudi oni. Vsaj tako sem mislila takrat.
Vendar pa smo vzpostavili le drugačne temelje. In tako
je šlo naprej. Razumeli smo se dobro in začelo seje delo.
Učni načrt v prvem letniku obsega 70 ur materinščine.
Večina ur je kombiniranih, to pomeni, da jih ne moremo
ločevati na ure književnosti in na ure jezika.
Navadno imam blok ure, kar je zelo težko, vendar je
treba biti prilagodljiv. Ko učencem popusti koncen¬
tracija, potrebujejo odmor. To je lahko pogovor o popularni
glasbi, o filmu, ki so ga gledali prejšnji večer ... Čeprav
se tega ne zavedajo, je tudi to del pouka, a ga kot
takšnega ne jemljejo in zato se počutijo bolj sproščeno.
Poskusila bom predstaviti nekaj primerov iz našega
pouka.
Učni načrt se začne z ljudskim slovstvom. Ta snov
velja za eno najlažjih, vendar so bile tudi tu težave v
razumevanju besed, ločevanju pojmov, povezovanjem
besed v nove strukture.
• V pesmi o lepi Vidi je verz »je kraljica španska me
poslala« Ko sem vprašala, katera je bila kraljica,
so vsi vedeli, daje bila španska. Ko pa sem
vprašanje nekoliko obrnila in vprašala, iz katere
dežele je bila kraljica, seje pojavil problem. Sele
ko sem jim pomagala in jim dala tri možnosti,
npr.: iz Italije, Francije ali Španije, je šlo.
• Pri ljudskem slovstvu jim je najbolj všeč bajka o
Kurentu, posebno tisti del, v katerem mora gospod
plesati po robidi čisto nag. Vendar pa se moramo
prej pogovoriti o robidi kot o rastlini, saj je vsi ne
poznajo. In če ne vedo, da ima veliko trnja, bistva
gospodovega plesa ne morejo razumeti.
• Več težav je s pregovori. Poskusila sem tako, da
sem jim dala polovico pregovora, oni pa naj bi ga
nadaljevali. Ni šlo. Potem pa smo v en stolpec
napisali polovico pregovora, v drugi stolpec pa
drugo polovico. Med sabo so jih morali povezati.
To je bilo nekoliko bolje. S skupnimi močmi nam
je uspelo. Še slabše pa je bilo z razumevanjem
pregovorov, saj jih sploh ne poznajo, kaj šele, da
bi jih znali uporabljati v pogovorih. Tako smo se
jih pač nekaj naučili na pamet in povedali nekaj
situacij, v katerih bi jih lahko uporabili.
• Še slabše je bilo z začetki slovenske cerkvene
književnosti. To snov smo obdelali zelo na hitro.
Postavilo se je vprašanje: »Zakaj se Brižinskim
spomenikom reče spomeniki, če pa to niso skale?«
Najbrž ne bi nikoli razmišljala o tem vprašanju, če
ne bi poučevala v dveletnem programu. Mi smo pač
navajeni, da nekatere podatke sprejmemo takšne,
kot so, in ne razmišljamo o njih. Kaj pa sedaj?
Razložila sem takole. Vsaka hiša mora biti
sezidana na trdnih temeljih, da se ne poruši. Tako
mora biti tudi slovenska književnost postavljena na
trdne temelje, dajo lahko nadgrajujemo in se ne
sesuje ali poruši. Vem, daje vsaj večina razumela.
• Tudi v pridigi Na novega leta dan jim je bil
najbolj všeč odlomek, ko mož ženo »oklofeta« in
jo spodi od hiše. Ponavadi pravijo, daje to pravi
moški. A takoj temu delu sledi odlomek, v
katerem žena pretepe moža, ker je preveč len in
zanikrn. Povsem jasno je, da jim ta ni več tako
všeč. No, potem pa se pogovorimo o
medsebojnem spoštovanju in sodelovanju.
• Najtežji del je bil Prešeren. Pesnik je težko
razumljiv celo dijakom v triletnem ali štiriletnem
izobraževanju, kaj šele dijakom, ki obiskujejo nižjo
poklicno šolo. Ker pa zelo radi rišejo in prepisujejo,
so prepisali magistralni sonet Sonetnega venca in z
drugo barvo napisali prve črke vsakega verza.
LU
CO
<
ac
£L
N
>
144
Š
D
O

5 2001
46
JA IN IZOBRAŽEVANJE
Kakšno veselje je bilo, ko je prvi ugotovil priimek
in ime, če prebereš prve črke navpično po vrsti!
Tega jim prej namenoma nisem povedala.
V zvezi s književnostjo lahko rečem, da so jim
najbolj pri srcu:
• humoristično besedilo,
• besedila, ki vsebujejo besede, ki jih v njih ne
pričakujejo,
• besedila, ki jih razumejo brez moje pomoči,
• besedila, ki jim omogočajo pogovore o današnjem
času,
• besedila, kijih spomnijo na svoje izkušnje. Te
potem lahko predstavijo sošolcem in se tako pred
njimi tudi postavijo.
Še nekaj besed o poučevanj
LU
to
bd
QtL
O-
N
>
LLi
a
O
Najprej smo govorili o zvrsteh slovenskega jezika. To
je pojem, ki jim sam po sebi ne pove ničesar. Nič hudega.
Pomembnejše je, da smo se pogovarjali in poskušali
poslušati drug drugega. Sama sem govorila v knjižnem
jeziku, oni pa po svoje. Ponavadi uporabljam pri razlagi
pogovorni jezik in kmalu so ugotovili, da jim nekaj ni
všeč. Zdelo se jim je, kakor da se jim oddaljujem in se
niso več mogli pogovarjati z mano. Tako so nekako
začutili razliko med knjižnim in pogovornim jezikom.
Ker pa je nekaj fantov z Dolenjske, smo spregovorili tudi
o narečjih. Seveda jim je bil najbolj pri srcu sleng.
Naj večji užitek jim je, kadar lahko oni »testirajo« mene.
Tako sem »morala« ugotavljati, kaj pomenijo besede iz
tega mladostniškega jezika. Kako so uživali, če česa
nisem najbolje razumela!
Vikanje in tikanje večini ni povzročalo večjih težav, le
polvikanje je bilo problematično, saj so nekateri dejali:
»Ja, saj tudi po televiziji govorijo tako!« Zanje je televizija
»zakon«. In kako težko jim je razložiti, da napake delajo
celo po televiziji!
Najraje so iskali sopomenke, podpomenke, proti¬
pomenke, nadpomenke ... Tako so se lahko tisti, ki imajo
nekoliko večji besedni zaklad, pokazali v novi luči. V
učenju so uživali.
Poleg tega smo se učili pisati opravičila, voščilnice,
razglednice ...
Moje ugotovitve v zvezi s poučevanjem jezika:
• Zelo redki berejo dobro, medtem ko večina bere
zelo slabo. Zato je nujno, da vsako besedilo
najprej preberem naglas.
• Neprijetno jim je govorno nastopati, še manj
govoriti o sebi (izjema so pogovori iz klopi).
• Zelo slabo so pismeni, nekateri celo, na žalost,
nepismeni.
• Nekateri ne znajo abecede.
• Vsi ne vedo, daje treba za končno piko pisati
veliko začetnico.
• Vseeno jim je, ali vejico postavijo na konec
zgornje vrstice ali na začetek naslednje.
• Ve lik o enakih primerov potrebujejo, da usvojijo
nekaj novega (npr.: Ko smo se učili postavljanje
ločil pri premem govoru, smo naredili vsaj 20
stavkov, ki so si bili med sabo zelo podobni. Ko
pa sem stavek samo malce spremenila, so bile
spet težave.).
Tudi preverjanje znanja je drugačno. Začetki so bili
izredno težki. Vedela sem, da ne smem sestaviti težkih
testov (mislila sem, daje dovolj, če nivo zahtevanosti v
primeijavi s triletnim programom nekoliko znižam), a kar
seje zgodilo pri prvem testu, je bila katastrofa. Marsikateri
učenec ni vedel, kaj od njega zahtevam. Ocen tega testa
seveda nisem vpisala v redovalnico. Videla sem, da bo
treba tudi na tem področju nekaj radikalno spremeniti.
Poskusili smo znova. Najprej sem jim ponudila vpra¬
šanja, na katera so odgovarjali v šoli (večino vaj je treba
vendarle opraviti v šoli, saj marsikdo doma ne naredi
ničesar). Potem smo prebirali vprašanja in odgovore.
Če je bilo potrebno, smo odgovor dopolnili ali skrajšali.
Doma so se učenci odgovore naučili, naslednjo uro pa
sem preverila njihovo znanje. Tako nam je ponavljanje
pred testom vzelo vsaj štiri šolske ure. A splačalo se je.
Nezadostnih ocen je bilo na ta način zelo malo, učenci pa
so vedeli (ali pa si imeli vsaj občutek), da nekaj znajo.
To pa je dobro tudi za njihovo samopodobo. Pri testu
potem dobijo nekoliko obrnjena vprašanja, nekateri
odgovori so sestavljeni tako, da morajo pravilni odgovor
le obkrožiti, nekatere dopolniti... Tako sestavljeni testi
so jim všeč, ni pa jim všeč, ker jim ne pustim
prepisovati. Vendar, ko spoznajo, da pri tem ne bom
popustila, ne poskušajo več. Res pa je, da nekateri
učenci rešijo test v 15 minutah, drugi pa v 40 minutah.
SKLEP
Poučevanje v nižji poklicni šoli je zelo težko, vendar
pa imaš kot učitelj na koncu šolskega leta prijeten občutek,
saj veš, da seje bilo vredno truditi.
Spoznala sem:
• Učenci morajo imeti natančno postavljene meje,
v katerih se lahko gibajo.
• Učitelj mora učence sprejeti takšne, kakršni so,
in ne takšne, kot bi si jih sam želel.
• Kriteriji ocenjevanja morajo biti tudi individualni.
• Predvsem pa je pomembno, da se učitelj zna
prilagajati vsaki trenutni situaciji v razredu.
Ko sem uspela uresničiti zgoraj navedeno, mi je
sčasoma uspelo ustvariti topel in čvrst odnos. Le-ta pa
ni ustvarjen enkrat za vselej, ampak gaje treba ponovno
potrjevati vsako šolsko uro.