Hotel sem mu nekaj reči, pa sem raj e molčal. Stopil sem h tleski s stikali in premaknil stikalo za zaviralno raketo. Vsi smo zleteli proti stropu. A kaj, spodaj ali zgoraj, sedaj imamo po dolgem času zopet enkrat občutek teže. V tej zmedi mi je dr. Lorcnc stisnil roko, Kačar me je pričel objemati in celo na obrazu profesorja Spake sem opazil prijazen smehljaj. Sedaj stojimo zopet izmenoma pri periskopu in opazujemo Zemljo, ki postaja vidoma večja. Ce ne bi potrebovali pogonskega sredstva za pristanek na Zemlji, bi jo še hitreje rezali. Razpoloženje je izvrstno, smo kot razposajeni otroci, ki se peljejo na počitnice, domov, domov! V tem razpoloženju bi leteli tudi na Mars, toda kaj naj počne človek na Marsu? Zapisnik smo nekoliko popravili. Vnesli smo vanj tehtne vzroke, ki sn nas prisilili k povratku. Pogubonosni učinek kozmičnih žarkov, bombardiranje meteornih kamnov itd., to nam je dalo povod, da smo morali po precejšnji izgubi pogonskega kuriva spremeniti smer letenja. Napisali smo tudi, da nam je odpovedala »kanalizacija«, ki jo bomo nekaj ur pred pristankom sami ustavili. Vse se da napraviti, ce ima človek trdno voljo vrniti se domov. Glavni vzrok: da namreč človek z Zemlje nima prav ničesar iskati na Marsu in da je navzlic vsemu najlepše le na Zemlji, smo pa izpustili. RUDOLF DOSTAL: STARE SLOVENSKE NARODNE ŠEGE, NAVADE IN VRAŽE Stari Slovani so delili leto na dvoje: na poletje in zimo. Leto se jc začenjalo 7. zimo, a zima ob času, ko se začno krajšati dnevi. Razlika med zimo in pötetjem je velika, skoraj tolika, kakor med smrtjo in življenjem. Narava se ve seli, a naenkrat nastane mrtvaška tišina, bel pr ogrne zemljo. Narava zaspi, pred snegom in ledom beži veselje in življenje, smrt vlada na zemlji. Že stari narodi so slavili prihod pomladi z veselo godbo, petjem in plesom. Boginjo pomladi s» vozili v slavnostnem sprevodu, ji darovali in ji s cvetjem posipali pot. Na podoben način, z raznimi šegami in navadami, so praznovali tudi ostale izpremembe v naravi. Tako jc bilo skozi dolga stoletja, in marsikaj jc ostalo do današnjih dni. Kakor narodne pesmi, pravljice 111 pripovedke, tako so tudi narodne šege, navade in vraže popolno in verno ogledalo žit ja in bitja vsakcjja naroda ter njegov duhovni obraz, ki ga odkriva, kaže in razodeva ob proslavljanju raznih praznikov. Mnogo narodnih šeg, navad in vraž jc nastalo deloma v prvotni poganski, deloma pa tudi pozneje, v krščanski dobi. Prehajale so iz roda v rod, v bistvu pa so prastare; njihove posebnosti in prvine so se ohranile prav do današnjih dni. Božič Že stari Slovani v predkrščanski dobi so praznovali božič kot zimski veliki narodni praznik, zimski sončni kres, čas, ko začenja dan rasti. Pozneje, v dobi krščanstva pa je postal ta zimski praznik vir in temelj .cerkvenih svečanosti, na katere je še dolgo časa vplival poganski kult, seveda v spremenjeni obliki. Krščanska cerkev r jc sicer /utirala stare malike, vendar pa jc morala zaradi tradicije in svobode glede starih narodnih Šefi in navad v marsičem popuščati. Papež Gregor Veliki je odredil, da naj sc krščanski prazniki prilagodijo poganskim in jih kolikor mogoče posnemajo. Tako je bil stari poganski zimski sončni kres spremenjen v krščanski narodni božič. uBožie« je zmanjšcvalna beseda od »h o g« in pomeni »mali ali mladi« bog. Uvod v božične praznike je sveti večer, ki mu v Beli K r a j i n i pravijo »b a d n i k« ali »h a d n j i ve-e c r« (od »bdet i«). V Beli Krajini spceejo za božič štiri hlebe: prvega iz pšenice, ostale mešane z ržjo. Prvi je lepo okrašen z oblikami ptičev, cvetic itd. Imenuje se božični k« in ima obliko sita, kamor ga vtaknejo, preden ga denejo v peč. .\a sv. večer prinese gospodinja, ko je žc vse odšlo spat, hlebec na mizo, belega v sredo, in jih tako pusti čez noč. Narod smatra s tem hlebe posvečene. Beli hleb pomeni božje dete, trije črni pa so sveti trije kralji. Na sv. dan zjutraj nesejo cele hlebe v kamro ali klet. Ta šega sc ponavlja na Štefanovo in Novo leto, ko hlebe razrežejo. Prvi del dobi domača družina, drugi del »blago«, t. j. živina, tretjega pa znanci, prijatelji in sosedi. Božični kruh jc narodu simbol miru. — O poprtniku ali po-prtnjaku piše tudi Valvasor v svojem znamenitem delu »Die Ehre des Herzogt h u m s C r a i n« (Slava vojvodine K ran jske). Tam navaja boga Boxitiusa. ki so ga častili stari Slovani, odtod naj bi bil naš »božič«. Tudi so že takrat praznovali »terie bost t sc b i c«, tri sv. večere. Ze tedaj so delali potice. Poprtnik so polagali vsak sv. večer na mizo. Nekje ga je duhovnik prihajal blagoslovit, drugod pa so ga sami pokropili z blagoslovljeno vodo. Nato jc družina sedla k mizi iu jedla poprtnik. Se piše naš slavni zgodovinar, kako so hodili davni predniki na sv. večer med polnočnico za oltar po-Ijubovat päteno, ki so jo imenovali »b o s h i a m i s e z a«. Kadar je bil sv. dan na petek, so ljudje po polnočnici hitro tekli domov, jedli meso in nato vlekli otroke za ušesa, da bi si zapomnili, kdaj so smeli v petek jesti meso. Štajerski Slovenci sicer niso poznali poprtnjaka. ko pa so prihajali od polnočke domov, so zbudili vso živino, tudi kokoši. Nato so dali konjem in govedu jesti. Pred kravjim hlevom so ustrelili l blagoslovljenim smodnikom, da ne bi čarovnice imele moči do krav. Tudi Kranjci, zlasti v ribniški dolini, so dajali opolnoči živini detelje, to pa zato. da ne bi živina, ki se je vso noč pogovarjala, tožila, da strada. Ko so se vrnili iz cerkve, so pokladnli živini in govorili: »Naj ima tudi živina del svete maše!« Ponekod so pekli za živino poseben hlebec, Koroški Slovenci so dajali živini poleg belega kruha tudi posvečene soli. Da so krmili živino 7. božičnikom, so delali zato, da bi se živina bolj redila. V Prekmurju sicer nimajo bo-žičnika, pač pa dajo na Božič zjutraj pod mizo v košari ali v kaki drugi posodi vsakovrstnega semena. Od tega dajo opoldne kokošim jesti. Pod mizo dajo tudi tikev (bučo), da bi se svinje rajši hranile, nato pa plužno železo in črtalo, da bi bila zemlja rodovitnejša, pa Se bič, koso itd. Na mizo postavijo dve stoliei. Prvo pritrdijo z žeblji, spodaj natrosijo sena, v seno pa denar, ki ga darujejo po sv. Treh kraljih siromaku. Po obedu zgrnejo zgornji prt, v tisto stran bodo hodile vse leto kure. Prihodnji dan znosijo vse z mize: kar je pod mizo, pa vse ostane, da hi bil v novem letu boljši pridelek. Na Sveti večer je tam posebna jed, repen j a č a. Na testo se posipa repa, ki jo potre-sejo z makom in dobro polijejo z medom, a brez masti. Tako se ponavlja v več it plasteh, da naraste gibanica v devet gub. K o I c d a je hila sfara poganska in tudi slovanska šega. ki je trajala po navadi od božiča do sv. Treh kraljev. Cerkveni zbor 1. 1691. jc prepovedal kristjanom koled o, češ da so se v takih primerih godile nedostojnosti. Ženske so plesale očitno in pohujšljivo, moški so se oblačili v žensko, ženske pa v moško obleko. Točili so vino, na ves glas so se krohotali in častili poganskega boga Bakha. Po krščanskem vplivu se je poganska koled a prelevila, pokristja-oila in poccrkvenila. O koledi piše tudi Valvasor, in sicer, da so hodili od Miklavža do Svečni-ee fantje in možje v skupinah po šest, sedem, pa celo po petnajst, ter peli po hišah in pobirali darove. Nabrani denar so hranili do Svečni-ce, takrat pa so Si kupili voska in naredili mnogo tankih svečie. Po tri so spletli in take kite navezali na vrh visokega kola, da so visele navzdol, kar je bilo podobno košari. Vse je bilo okrašeno z zlatimi, srebrnimi in svilenimi trakovi, zvezdami itd. Naš domači zgodovinar poroča, da je tak kol v širino tako naraste!, da sta ga dva moža komaj objela. Nastalo je celo tekmovanje, katera vas ho prinesla na svečnico večji kol k blagoslovu. Vosek so nato prodali in si denar razdelili med seboj. Ze stari Slovani so verovali, da se je dvakrat na leto »odpiralo nebo«, zato jc bilo dvakrat »narodno bdenj c«. To je bilo o prvem božiču in konec dvamijstdnevne dobe. to jc na »b o go j a v 1 j c n j c« ali o naših sv. Treh kraljih. Tako so tudi Slovenci verovali, da se o božični noči opolnoči odpira nebo. Vsaka želja sc izpolni v trenutku onemu, ki to vidi. Štajerski Slovenci pa so čakati na ta čudež o sv. Treh kraljih. V šegavi Beli Krajini pa tudi ta narodna šega ni bila brez primesi šaijivost'. O tem priča narodna pripovedka: Bila je uboga žena, ki je tudi slišala o odprtih nebesih. Gledala je skozi okno, molela glavo venkaj in čakala, kdaj se bo zgodil čudež. In ko ga je dočakala, je hotela naglo izreči željo: »Bog mi daj debelo kravo!« Razburjeni ženici pa ae je zareklo: ?=Bog mi daj debelo... glavo!« Pri tej priči ji je narasla glava za škaf velika. Pri oknu so morali odhiti kos zidu, da je mogla nazaj v sobo. Do smrti pa je nosila debelo bučo. Povsod po slovenskih deželah, pa tudi pri ostalih Jugoslovanih, je bila vraža, da na sveti večer opolnoči govori živina, zlasti govedo. Pogovarja se o bodočnosti domače hiše, pa tudi o svoji bodočnosti. Kdor hoče slišati in vedeti, kaj govori živina v tej noči, mora imeti pri sebi praprotno seme od kresa, ter mora iti skrivaj poslušat v hlev ali pa mul hlev. Dolenjci pravijo, da sliši živino le nedolžen človek, ki so mu nevedoma vsuli praprotnega semena v škorenj. Hudomušni Belokranjei pa pravijo, da ni treba za to nikakega praprotnega semena, temveč le zdravih ušes. Ponekod odločno odsvetujejo, da bi kdo na sveti večer poslušal živino. Zakaj gorje onemu, ki bi se predrznil in bi živina to opazila, ta ne bi ušel hudi nesreči! Narodna priča pripoveduje, da je kmet na sveti večer povedal družini, da bo šel poslušat v hlev, o čem in kaj bo govorila živina. Poredna hlapca sta se domenila in skrila pod jasli. Ko je prišel vražje verni gospodar v hlev, jc zabrundal hlapeč hlapcu v iz prem en j enem glasu: »Kaj pa si nocoj tako klavern?« — »kako bi nc bil kla-vern.« je odgovoril isto tako drugi hlapec, »ko pa bova morala letos voziti gospodarja na pokopališče.« Te volovske besede so ubogega gospodarja tako pretresle in potrle, da je od velikega strahu težko zbolel in kmalu nato umrl. Božične narodne vraže pripovedujejo tudi o čarovnicah Na Primorskem pravijo, da je tisti, ki jc vzel k polnočniei tri хтл pisanega gralm in trinožni stolee iz deveterega lesa ter sedel nanj pred cerkvena vrata, videl in spoznal vse čarovnice. Štajerski Slovenci, zlasti Prleki, so imeli tudi določen eas za izdelavo takega stolca. Začeli so ga delati na god sv. Lu-eije pred svitom in so nadaljevali delo vsako jutro zgodaj do božiča. Nato pa so morali zanesti stolec k polnočki in med mašo na njem klečati. Tako so videli med povzdigovanjem vse čarovnice, ker so imele medtem proti vratom obrnjene obraze. A gorje onemu, če ni po končani maši hitru ušel iz cerkve! Cc bi ga bile čarovnice dohilc v pest, bi ga zmlele v sončni prah. Ta vraža obstaja še drugod v slovenskih krajih. Kdor je izdeloval tak čarovni stolec. ni smel izpregovoriti niti besede. V 11 a n j i 1. u k i je kmet delal tak stolce, pa so ga čarovnice hodile vpraševat, čemu ga dela. Kmet pa ni niti črhnil in je potem pri polnočniei zares videl s stolca vse čarovnice, ki so se med povzdigovanjem obračale nazaj. Silile so vanj, pa mu niso mogle do živega, ker sc ni premaknil s stolea. Na štajerskem so imeli vražo, da je videl čarovnice tisti, ki je prišel k polnočniei prvi v cerkev in vrgel krajear v večno luč. Naši predniki so hili mnenja, da je božična noč za kopanje zakladov prav tako pripravna kakor kresna noč. Na Igu je bila nastopna vraža: Na sv. večer opolnoči jc moral iti človek na razpotje in narediti ris z leskovo šibo, blagoslovljeno na cvetno nedeljo. jc pokleknil sredi risa in zažvižgal, se jc prikazal hudič. In če ga je človek vprašal, kje je zaklad, mu je povedal. A tisti človek jc moral imeti s seboj »črne bukve« ter mu jc moral brati iz njih. Dokler je bral, je slišal strašno grmenje in treskanje ter videl okoli sebe grozovite stvari. Čc sc ni dal zastrašiti in je prebral vse bukve, je dobil zaklad. Če pa se jc dal prestrašiti, ga jč vzel hudič. Tudi je bila vraža, da na sv, večer izvira iz studenea srebro in zlato. Okoli Stične pravijo, da je lahko postal srečen tisti, ki je prišel o pravem času pred polnoenico k studencu. Tako srečen je bil nekoč mož, ki jc o pravem času prišel k studencu pit. Ko je zaje! vodo, je bil korec poln zlata in srebra. Na Dolenjskem je bila tudi vera, da se na sv. večer voda v potokih izpremeni v najboljše vino, pa le za nekaj hipov, Zal je bil neznan pravi čas, da bi se ljudje napili sladke kaplje in si napolnili z njo sode. Valvasor piše, da je prinesel v njegovem času vsak gospodar na sv. večer v hišo velik panj. lesen čok, ki ga jc vrgel v ogenj. Pri večerji so domači dajali tlečemu panju po eno žlico ali košček od vsake jedi, ponujali mu ter ga silili, da naj je. Zu zgodovinar sam pripominja, da je bila ta navada ostanek nekdanjega poganstva, ko so ljudje Še žrtvovali domačim inalikom. Duhovščina je na vso moč zatirala ma-likovalsko šego ter jo v cerkvi javno grajala in obsojala, a je dolgo časa ni mogla popolnoma za treti. Ljudje so ostali trdovratni in se izgovarjali, da ne bi imeli vse leto sreče, če hi opustili starodavno navado. Goriški Slovenci so dolgo časa ohranili ta stari običaj, ki mu pa seveda niso več vedeli pomena. Na sv, večer so devab panj, ki so ga imenovali »božič«, na ogenj ter ga kurili kakor navadno poleno. Okoli ognjišča sedeč so molili, prepevali svete pesmi in ponujali »božiču« iz maj olik vina, s katerim so ga tudi polivali. Ta starodavna narodna vraža je bila in je deloma še dandanes v navadi pri ostalih Jugoslovanih. V mnogih krajih je še zdaj navada, da na tri sv. večere, t. j. za božič, Novo leto, in sv. tri kralje hodijo in kropijo z blagoslovljeno vodo v hiši, hlevu in gospodarskih poslopjih. Ta navada izvira iz prastarih časov, ko so s tem odganjali sovražne bese in čarovnice. Gospodinja ohhodi vse prostore in prenaša ponvico, iz katere sc kadi dim špajke in brinja. Gospodar pa kropi z blagoslovljeno vodo vse predmete v hiši, gospodarsko orodje in živino v hlevu. Splošno razširjena je bila n&vacia, da so si ljudje na sv. večer prerokovali svojo bodočnost. V mnogih km jih vlivajo še dandanes, zlasti dekleta, raztopljen s v i n e e v vodo in si prerokujejo po svinčenih oblikah, kaj in kakšen bo njihov bodoči raož. Ponekod uporabljajo namesto svinca tudi vosek. Na Notranjskem so vlivali na sv, večer, preden so šli k polnočnici, jajca v kozarec vode, ter so prihodnje jutro gledali oblike in iz njih prerokovali, V raznih krajih je bila vraža, tla je bil v novem letu mrlič v hiši, če je na sv. večer ugasnila luč brez pravega vzroka. Na Črnem vrhu je bila vera, da je moral umreti v teku leta tisti, komur se je videla na sv. večer, ko je prišel duhovnik v hišo, na steni senca brez glave. V nekaterih krajih imajo vero, da cveto v božični noči cvetice pod snegom. V Bell Krajini pravijo: Ce je na sv. večer človek sam kje pod milim nebom in sliši strel v /raku, pomeni to, da bo vojna: če pa sliši, da žagajo in skobljajo deske pod nebom, pomeni to hudo bolezen in številno smrt. V Metliki je bila vraža: Kdor bi se na badnik ali pa kasneje, dokler je božičnik na mizi, naslonil s komolcem na mizo ali pa celo sedel nanjo, tistemu bi se spustili tvori po komolcu ali pa po zadnjici. Ljudje si prerokujejo šc dandanes, kakor nekdaj, tudi vreme, tako n. pr.: Kakršno vreme je dvanajst dni od sv. Lucije do božiča, takih bo vseh dvanajst mesecev v novem letu. — Štajerci pravijo: Če je božična noč svetla, bodo v prihodnjem letu žitnice in kleti prazne. — Koroški Slovenci v Kožu pa: Ce je božična noč svetla, bodo temni skednji in »svetli« (prazni) »kosti« (kašče); če pa je noč temna, bodo »svetli« skednji in temni »ko.šti-. — V 1Јел Krajini: Zelen božič, bel vuzem. — O božiču zeleno, o Veliki noči sneženo. — O hožiču pred vrati, o Veliki noči /a pečjo. — Na badni dan je treba vino zatakati, drugi dan, na božič, pa se mora pogledati, če je okoli pilke suho ali mokro. Ce je mokro, bo dobra vinska letina: če je pa suho. bodo suhi v jeseni tudi sodi, — Svetla, jasna božična noč kaže slabo letino in nesreče. —- Duše tistih, ki umro na sveti dan, gredo naravnost v nebo, — Na sv. večer hodijo v naših krajih dekleta v mraku na dvorišče po drva. Katera jih naglo pobere ter prinese v kuhinjo »na pare«, se bo še tisto leto omožila. Ta ohičaj je tudi v Prckmurju. — Med koroškimi Slovenci je tudi navada, da divji lovci na sv. večer vlivajo svoje krogle. Staro in novo leto Stari narodi so računali dan od večera do večera ali od sončnega zahoda do zahoda. Zato so začenjali praznovati razne praznike, kakor božič, veliko, noč, kres itd., že na večer pred temi dnevi. To velja tudi za staro leto. Zadnji dan v letu se lepo in pravilno imenuje »staro leto«, a ne Silvestrov dan ali večer. Ponekod se jc ohranila starodavna navada, da hodijo ljudje na staro leto proti polnoči iz vasi na take mejnike, kjer se strinja troja meja med vrti ali med poljem, devujo molče noge nanjo, nogo na nogo, poslušajo, kaj se čoje, ter se vračajo nato tudi molče domov. Žele doma lahko spregovorijo in povedo, kaj so slišati. Če je kdo slišal n. pr., da v kaki hiši tolčejo ali režejo drva, ali da se kdo joče v njej, pomeni to, da bo v oni hiši šc to leto smrt. Če sliši godbo, bo svatha. Ce pa sliši, kakor bi se zrušilo kako poslopje, pomeni to, da bo ogenj V tisti vasi, iz katere se to sliši. V Beli Krajini pravijo: »Ce hočeš zvedeti, kaj se ho godilo v novem letu, žlezi na staro leto zvečer na kakšen plot, na sebi pa ne smeš imeti nič železnega, niti ključa, niti železnega gumba na suknjiču, niti žehlja na škor-njih. Taka hoja na mejnike o polnoči ni brez velike nevarnosti, zakaj včasih prihajajo mrtveci brez glav in do smrti preganjajo one, ki poslušajo.« Druga stara šega je bila, lia so si pripravili praprotovega semena na ta način, da so pogrnili v stelniku pod steljo bel robec ali platno. Tisti so lahko slišali na staro leto, ko »se deli leto od leta«, kako se govedo pogovarja in prerokuje bodočnost domaČim ljudem, posebno gospodarju, pa tudi govedo med seboj. — Goriški Slovenci pravijo, da zve vse zgodbe bodočega leta tisti, ki gre na staro leto zvečer tako daleč od hiše, da ne sliši petelina peti. — Če gre kdo ua staro leto, pa vzame sosedu skrivaj sena za svojo živino, bo njegova debela, sosedova pa mršava. Dekleta, ki bi rada zvedela, da !i jim je namenjen za novo leto ženin ali ne, mečejo nekod na staro leto pred polnočjo čevelj čez glavo proti vratom nazaj. Ce se obrne čevelj s prednjim koncem proti vratom, pomeni to, da pojde dekle pred letom kot nevesta iz hišo; če pa se obrne čevelj s prednjim koncem v sobo, bo ostala še doma. Ravno tako v isti namen in z isto razlago, toda z nogo čez glavo proti vratom nazaj mečejo dekleta brezpetnik ta večer tudi po Gorenjskem in po Štajerske tu. Čevelj mečejo stoječ, ali pa tudi na tleh sedeč. Na Goriškem mečejo brezpetnik po stopnicah v nie, čez glavo nazaj, in to od zgoraj dol. Če pade brezpetnik pod spodnjo stopnico, bo poroka še tisto leto; če se ustavi na zadnji stopnici, drugo leto itd, V Huiu ua Koroškem mečejo dekleta aii fantje čevlje ali coklje med hišnimi vrati stoječ v hišo nazaj. Cc obleži čevelj ali coklja s prednjim koncem proti vratom, pojde dekle ali fant od doma. Hlapcem in deklam kaže lega čevlja, kam, v katero stran bodo šli se pred letom iz hiše v novo službo. — Pri Štajerskih Slovencih se je obranila starodavna navada, da hodijo na staro leto zvečer gledat v hišo skozi srednje okno ali pa skozi okno od južne strani pri polnočnem povzdigovanju. Med tem vidijo uu--- vso one, ki bodo morali v novem letu umreti. V nekaterih krajih gledajo v isti namen ta večer skozi ključavnico v cerkev, SkoTo povsod Slovenci kropijo z blagoslovljeno vodo, pa ludi pokadijo s kadilom. kakor na božični večer, po hišah, hlevih in ostalih gospodarskih poslopjih, Stari Slovani so začenjali novo leto o božiču, t. j. o zimskem kresu, ko pričenja dan rasti. To na2iranjc potrjuje dejstvo, da se nekatere božične narodne šege in navade ponavljajo 0 novem letu, božiču, dasi niso v nobeni zvezi s tem krščanskim praznikom, Srbi imenujejo novo leto še zdaj: mali božič. Novi, gregorijanski koledar je vzrok, da so se nekateri izmed teh običajev pomikali od božiča do sv. trth kraljev, vendar pa pri tem ni doslednosti. Novemu letu pravijo Beli Kranjci po hrvatskem vplivu tudi: mlado i e t o. V Beli Krajini so hodila dekleta na Novo leto precej po polnoči k studencu po vodo. Katera jc odnesla prva vode, je zagradila studenec s trnjem ah s kamenjem, da ne bi mogla ostala dekleta zlahka dn vode. Tiste, ki so prišle kasneje, so dražile ono, ki jc prva odnesla vodo: »Ti si staro vodo odnesla domov, a mc smo novo.« O tej, ki je prva prišla in odnesla, so tudi pravili, da se bo tisto leto prva omožiln. Dekleta so donašala ta dan tudi darove vodi ali studencu, n. pr, kruha, jabolk, orehov itd. Ona, ki je priila prej, je vrgla jabolko, ki je hil vanj zataknjen rožmarinov šopek, v studcncc, da bi laže in hitreje dobila moža. Tudi na Štajerskem so hodila dekleta na Novega leta dan vodi darovat. Vsaka je stopila do studenca, vrgla vanj kak denar, pa govorila: »Ljuba vodi! Jaz ti darujem od dna do dna, sem za moža že dosti godnä.« — Drugod je bila starodavna navada, da so hodile ženske na Novo leto opoldne k studencu po vodo. Napolnile so vedra, jih postavile hkrati na glavo ter Sle prepevajoč in plešoč na vaški trg. Pred njimi jc korakal moški in bren-kal na kitaro ali tamburico, poleg njega pa je ženska žvenkljala i. hohničema. Ko so prišle ženske v vas. so se vstopili moški okoli njih v krog. Ženske pa so začele plesati, pri tem pa so držale vedra zmerom na glavi in pohvale moškim obraz z vodo do zadnje kaplje. Po narodni veri je prinašala üenska, /lasti stara, na Novega leta dan nesrečo, če je prišla prva v hišo, ali če jo je kdo prvo srečal. V Beli Krajini so naročali že na staro leto sosedje drug drugemu, da naj pride na Novo leto rano zjutraj moški v hišo. Zato so ga potem pogostili. Ce je prišla na Novo leto najprej ženska v hišo, potem so obroči čez leto pokali na posodah, kadeh in sodili. — V Heli Krajini so dajali na Novo leto blagu (živini), vsaki glavi po kos župnika (božienika) pa tudi kruha in soli, zato, da bo vse leto zdrava. — V Rožu na Koroškem je ponekod še stara šega, da pojedo na Novo leto drugi hleb kruha izmed treh hlebov, ki so jih postavili že na sveti večer na mizo. Na sveti večer namreč prinesejo tri hlebe kruha na mizo in zraven še enega iz slabše moke. i'rve tri postavijo v trikot, v sredo pa križ in svečo. To ponoči Bog blagoslovi. Prvi hleb pojedo na sveti dan. drugega na Novo leto, tretjega pa na sv. tri kralje. Od navadnega kruha, ki je ležal izven trikota, pa dobi vsako živinče en košček. V raznih krajih imajo na Novo leto tudi različne šege, navade, vraže in reke, n. pr.: Ce jc prvorojeno dete v župniji ženskega spola, bo župnik še tisto leto umrl. — Ce si dobil pri kakršnikoli igri, bos dobival vse leto. — Ce imaš na Novo leto dolg, se ga ne iznebiš vse leto. — Ce si ta dan vesel, boš vesel vse leto. — Kdor zgodaj vstane, ho vse leto zgodaj vstajal. — Ce luči v cerkvi mirno in lepo gore. tedaj bo leto dobro, mirno iu rodovitno; če pa plapolajo in slabo gorč, bo leto slaho in viharno. — katero dete je te-peno na Novo leto, bo tepeno vse leto, — Kdor pride najhitreje od službe božje domov, ta bo najhitrejši vse leto. — Kdor na Novo leto pade, umrje se tisto leto. — Itd. Po raznih znamenjih se prerokuje za Novo leto tudi vreme. Tako n. pr. bo lepa žetev, če ta dan sonee sije. Velika noč Vsako leto vzbuja Velika noč, ali kakor pravijo vzhodni Slovenci, V u z e m , ko slavi narava svojo zmago nad zimo in temo, v človeških srcih čustvo veselja in radosti, vir novega, svežega življenja in poguma ter mlade, upa polne samozavesti. V starih časih so ljudje praznovali Veliko noč še mnogo bolj slovesno kakor dandanes, in to dalje časa, do osem dni. V tem času so zaprli sodišča, izpustili iz ječe kaznjence, osvobodili sužnje, darovali revežem miloščino ter se popolnoma vdali velikonočnemu uživanju in veselju. Po narodni veri poskoči vzhajajoče sonee na velikonočno jutro trikrat od veselja nad vstajenjem Gospodovim. Ljudje, zlasti otroci, so pričakovali na kakem hribu sončni vzhod in v svoji domišljiji so to tudi zares videli. Marsikje sc to godi šc dandanes. Tako se druži kult narave in pomladi z verskim kultom Velike noči. Praznovanje Velike noči se začenja prav za prav že na Cvetno nedeljo, ko ljudje prinašajo v ccrkcv butare in oljke k blagoslovu. Butare, okrašene s pisanimi trakovi ter obložene s pomarančami in jaholki, so bile ponekod tolike, da jih je nosilo po več fantov in so se dotikale cerkvenega stropa. Kaj rad se je razvil v takih primerih med poedinimi skupinami iz zavisti prepir in pretep, tako da so večkrat odnašali domov popolnoma oskubljene in razmršene butare. Uvod v praznovanje Velike noči je bil post, v starih časih splošno v navadi in zelo strog. Razen nedelj in praznikov ljudje v vsem postnem času nisu uživali s svinjsko mastjo zabeljc- nih jedi. V marsikateri vasi pa od srede do sobote velikega tedna ljudje niso imeli niti zajtrka uiti južine. Najbolj so se postili nu veliki petek, ko razen malo prežganke niso užili ničesar. Ni veliki četrtek so marsikje jedli koprive kot sredstvo proti čarovnijam, drugod so jih nabirali in spravljali na podstrešje kot pomoč proti streli. Izjema posta je bila ponekod le v soboto, ko so dobivali posli po kosilu štruklje. V mnogih krajih je bila navada, da so veliki teden, zlasti na veliki petek, posebno bogato obdarovali občinske reveže. Tako je dobil n. pr. v I o š k i okolici prvi berač, ki je prišel na veliki petek zjutraj v hišo, vrečico moke, jajca, klobaso, kos svinjine in kruha. Ta dan je bila tudi navada, da so tujcu, ki je prišel skozi vas, prav posebno postregli, češ, da to prinaša srečo. Od velike srede nadalje čaka mladina v eerkvi, da ugasnejo vse sveče, nato pa začne na dano znamenje nn vso moč ropotati z ropotuljami in racijami ter razbijati po zabojih, plotih in raznih lesenih predmetih. To razbijanje naj posnema vpitje in razgrajanje Judov: »Križaj ga!« Nn kmetih tudi pravijo, da otroci s tem »Boga strašijo«. Veliki četrtek, pravijo, je tako velik praznik, da ta dan Bog blagoslovi vso naravo in dobi celo jajce v kokoši svoj blagoslov. Na veliki če trtek so nekdaj v mnogih krajih žc zjutraj okrasili znamenja na poljih z bršljinom in smrečjem, doma v sobah pa svetniške podobe z lavo r o vim i vejicami in palmovimi šopi. Tudi je bila splošna vera, da jc veliki četrtek sveti dan narave, zato je ta dan vsaka zelenjava bolj okusna kakor katerikoli dan v letu. Ponekod je bila tudi vraitjeverna navada, da so na veliki četrtek zne-Šeno in na veliko soboto blagoslovljeno jajce zagrebali pod rožni grm, češ, da to varuje bližnje hiše pred strelo. Na veliki Četrtek in na veliko soboto zjutraj so si v mnogih krajih umivali ljudje s svežo studcnčnico, zlasti dekleta, obraz, »da bi ostala zdrava duša in telo« ter da bi bila lepa in čednostna. Na veliko sohoto zjutraj še dandanes otroci prinašajo izpred cerkve »sveti ogenj«, s katerim doma zakurijo, da bi bil dom obvarovan vsake nesreče. Dj današnjih dni se jc ohranila v naših krajih navada, ki jo omenja že Valvasor, t, j. blagoslovitev Jedil, tako imenovani »žegen«, ki sc izvrši na veliko soboto popoldne. Dekleta prinašajo v župnijsko cerkev v jerbasih razne jest-vine: kruh, kolače, potice, pirhe, gnjat, klobase, pu tudi hrena in soli. Blagoslovljeno sol so ljudje hranili vse leto in so jo imeli kot zdravilo za ljudi in živali. Ponekod hodijo ali se vozijo duhovniki v vasi in sela, kjer blagoslavljajo v podružničnih cerkvah in kapelicah skupno ali pa v hišah velikonočna jedila. V vinorodnih krajih dobj tudi vino svoj blagoslov. Na povratku iz cerkve hitijo dekleta na vso moč urno z jerbasi domov, zakaj imujo vero, da tista, ki bo prva prispela v domačo vas in se bo prej umila. sc bo tisto leto prva omožila. Kmetski Fantje, ki jih pri takih tekmah opazujejo, imajo s tem svoje veselje in Šale. Ponekod dobi »žegen« tudi vsa živtua pri hiši, razen mačke. Ostankov jedil ljudje ne smejo zameta vati, temveč mečejo kosti, lupine m ostale odpadke na ogenj. Pirhi, v Beli Krajini in pri vzhodnih Slovencih p is a n ic e ali p i s a n k c , so darilo, ki si ga medsebojno poklanjajo v družini, sorodniki in znanci, pa tudi zaljubljenci in zaročenci. Odkod in od kedaj izvira ta navada, se ne da dognati. Žc stari narodi so imeli gladko in okroglo jajce za simbol sreče, rodovitnosti in novega življenja. V srednjem veku že jc bila navada, da so sc ljudje med sehoj obdarovali s pirhi, jajeje lupine pa so na drobno štrli, ker so hili mnenja, da cele lupine prinašajo čarodejstvo in nesrečo v hišo. Pirhe darujejo dekleta svojim izvoljencem, in sicer po eno, tri, pet itd., nikdar pa nc na pare, ker bi to pomenilo, da je dekle oddalo svoje sree drugemu. Tudi jc bila nekdaj navada, da so dekleta, ki so se jio Veliki noči poročila, dajala svojim zaročencem darilo: na okno so polagala tri pirhe in nov, svež robček, Ce pa dekle snubca ni maralo, je dejala na okno prazno po-svalkano vrečico, S pirhi se o Veliki noči tudi igrajo, zlasti mladina: pirhe »sekajo« z novci po dogovoru. Komur ostane jajec celo, dobi oba pirhn. Drugod trkajo s pirhi ali jih trkljajo po poševni ploskvi. V starejši dobi je bila navada, da se jc na veliko soboto zvečer zbirala mladina, pa tudi odrasli ljudje, pri gorskem potoku, kjer so zajemali vodo. Pripisovali so ji zdravilno moč, zlasti zu oči. Spotoma niso smeli črhniti niti besede. Šele po vrnitvi, ko so bili prestopili domuči prag, so smeli spet govoriti. Ta večer so škropili tudi živino, da bi se jc nc lotile bolezni. Na veliko soboto popoldne je še dandanes v navadi velikonočna procesija. Ponekod, zlasti na Koroškem, se je vršila procesija zvečer ob svitu luči in plamenic. Ko je bila končana, so zmetali plamenicc zunaj na polju na kup, ter pri tem streljali s pištolami in možnarji. Drugod so ta dan zvečer po procesiji — ali kakor narod pravi: po Vstajenju —, ko sc prikažejo prve zvezde na nebu, zažigali grmade, ki so jih fantje znosili na veliki petek po gorskih bregih. Pri tem so prepevali velikonočne pesmi ali pa molili, zato so imenovali take kresove tudi «prošnje ognje«, V gorskih vaseh so nekdaj dekleta in žene vstajale nu velikonočno nedeljo na vse zgodaj, šle ven na polje ter postavljale na vogle njiv in travnikov majhne križce. V sakemu križcu so dodale jajčjo lupino, napolnjeno z blagoslovljeno vodo iz treh župnij. Taki križci naj hi obvarovali zemljo in posestvo vseh nesreč in čarovnij. — Ce je bilo o Veliki noči lepo in milo vreme, so se zbirali na velikonočno nc- ctelj'ö in ponedeljek popoldne mladi in stari na vaškem trjjn pod lipo, /lasti na Koroškem. Igrati so razne igre ter poslušali povesti in pravljice, ki jih je zgovorna stara žena hajala mladini. Naš narod je izražal svoje velikonočno čustvovanje tudi v pesmi h. Od številnih narodnih velikonočnih pesmi hodi kot primer zelo značilna in ena najlepših, štajerska i z ljutomerskih goric: »Marija je po poli potvala, srečala je srečala čimer mane tri. »Kaj delate, kaj delate, čimer man i vi trije?« »Mi delamo, mi tešemo križ za Jezusa,« »Le delajte, le delajte prav tenko in drobno, da Ježušova mantra tim ležiša ho!« itd. Nato sreča Marija po vrsti: tri tišlarje, ki gladijo križ, tri kovače, ki kujejo žeblie. in tri deklice, ki pletejo krono. Vse te Marija prosi, da naj delajo »prav tenko in drobno, da Ježušova mantra tim ležiša bo.« (Drugi <1,1 clank* v prihodnji Prat&ki] Inž. FRANC DOLENC: NAPADI IZ ZRAKA V BODOČI VOJNI Kljub raznim mirovnim in razorožitvenim konferencam se vse države oborožujejo in pripravljajo na vojno po starem načelu: »Ce hočeš imeti mir, se pripravi na vojno«. Za vojne namene se trošijo milijarde in vsak stremi za tem, da bi prekosil soseda, Zato ni nihče porok, du ne bo tudi naša država, ki je znana po svoji miroljubnosti, nekega dne prisiljena, braniti svoje meje pred grabežljivim sovražnikom. V prejšnjih vojnah je pretila smrtna nevarnost le vojaku na bojišču, v današnji dobi pa je v primeru vojne v nevarnosti vsak prebivalec vojskujoče se države, pa naj živi v še tako oddaljenem kraju. Vzrok temu je velikanski razvoj vojne tehnike in predvsem letalstva. Pred 20 leti se je ves svet divii letalcu, ki je preletel morsko ožino med Anglijo in I:raneijo. In danes? Poiet preko Atlantskega oceana komaj še vzbuja zanimanje čitatelja časopisov. Bojna letala sc izpopolnjujejo od dneva do dneva in so dosegla to, kar bi se pred nekaj leti zdelo še nemogoče. Za nas je važno dejstvo, da lahko letala za bombardiranje nosijo po več tisoč kilogramov raznih bomb, in to na velike razdalje, kjer jih zmečejo, odnosno s posebnimi pripravami spuščajo na določen cilj. V primeru vojne bi bila torej v nevarnosti pred napadi iz zraka vsa naša domovina. Napa čno je mnenje nekaterih hrezskrbnežev, ki trdijo, da bo sovražnik bombardiral lc večja mesta, dočim bodo manjša naselja varna. Pomisliti moramo na dejstvo, da z bombami težko ohložena letala ne morejo pristati, kjer bi bilo to le prenevarno. Zato mora vsako letalo pred pristaja njem odvreči bombe. V primeru, da sovražna letala niso imela prilike, zmetati vseh bomb na določen cilj, bodo odvrgla ostanek na povratku domov, seveda še na našem ozemlju. To pa prihaja zlasti v pošte v tedaj, kadar bi naša letala preganjala sovražna. Naravno je, du sc bo v takem primeru sovražnik skušal čimprej iznebiti bomb. ki ga na begu le ovirajo, in jih bo odvrgel, ne da bi sploh meril. Na ta način padejo lahko bombe tudi na takšne kraje, kjer bi si jih nihče ne nadejal. Baš iz tega razloga je potrebno, da je pripravljen vsak prebivalec naše države na obrambo pred napadi iz zraka in da tudi pozna vse nevarnosti, ki mu prete. Obramba je dvojna: aktivna in pasivna. Pod aktivno obramho razumemo delo domače vojske, ki bo streljala na sovražna letala s topovi in strojnimi puškami in jih napadla tudi z lastnimi letali. Omenim naj le, da je vojna tehnika tudi v obrambnem pogledu zelo napredovala. Moderni protiletalski topovi streljajo zelo točno in imajo posebne sa modelu j oče naprave za natančno merjenje. Za obrambo pridejo v poštev tudi posebne naprave, ki nam javljajo prihod sovražnih letal, naprave za umetno meglo itd. Važnejša pa je za nas tako zvana pasivna obramba, ki je nekakšna samoobramba prebivalcev v zaledju. Preden pa se pobližc seznanimo z obrambo, si moramo ogledati orožje, s katerim napadajo sovražna letala zaledje. Najnevarnejše orožje so bombe. Po učinku delimo letalske bombe v tri skupine, in sicer: razdiralne ali razstrelilne, vži-galne in strupene. Razdiralne bombe Že ime samo pove, da tc bombe razdirajo. So to nekakšne hruškam podobne posode, napolnjene z močnim razstrelivom. Na zgornjem delu imajo krila, na spodnjem, težkem delu pa vžigalnik, ki se pri padcu na tla vžge in prenese ogenj takoj ali pa šele čez nekaj sekund na razstrelilno kapico, ki spravi razstrelivo do eksplozije, Po velikosti iu te/i so različne. Manjše, do 20 kg težke, uporabljajo letalci za obmetavanje živih bitij, s srednjimi rušijo stavbe, za rušenje močnih zgradb in utrdb pa rabijo težke bombe, ki dosežejo težo do 1800 kg. Učinek bombe zavisi od njene teže, višine padca ter množine in