Učiteljska stalnost Še posebej želim poudariti, da mi je zelo mnogo do tega, da se čimprej začne reševati vprašanje učiteljske stalnosti. Poudariti pa moram, da to vprašanje zahteva vsestransko proučitev in pretres vseh vprašanj, ki so s tem v zvezi; zahteva tudi gotove predpogoje, ki jih mora izpolniti učiteljstvo. Prav tako izjavljam, da se ne bom strašil naporov, samo da se učiteljskemu stanu zagotovi možnost to tudi doseči. (Izjava prosvetnega ministra Dobrivoja Stošoviča v narodni fikupščini 3. marca 1937.) Ta izjava gospoda prosvetnega ministra nam daje povod, da ponovno spregovorimo o potrebi učiteljske stalnosti. V zadnjih letih se je ta potreba neštetokrat poudarjala v sklepih in resolucijah sreskih učiteljskih društev, odmevala je z banovinskih skupščin, a glavne skupščine so jo naglašale kot eno najvažnejših zahtev vsega učiteljskega stanu. katere ugodna rešitev je naravnost neobhodna za pravilen razvoj narodne šole. Nujnost rešitve tega vprašanja smo utemeljevali, in tudi sedaj jo poudarjamo, ker to zahteva pravilnost nepvekinjene vzgoje učiteljstvu poverjene mladine, našega narodnega naraščaja. Učiteljska stalnost more edina tvoriti trdno bazo za uspeh učiteljevega dela v šoli, njegovega dela na gospodarskem polju, ki je zaradi krize prav sedaj med narodom nujno potrebno, more obenem edina zagotoviti uspeh učiteljevega prizadevanja za kulturni in socialni dvig našega naroda. Ta klic ne prihaja samo iz učiteljskih grl, sedaj odmeva že od raznih strani, kajti tudi širši krogi našega naroda se zavedajo, kako velikega pomena je za šolo, če se ji more učitelj posvetiti z vso svojo voljo in ljubtznijo, a to je mogoče le tedaj, če ne visi stalno nad njim Damoklejev mee »službene potrebe«. Naše preprosto kmečko ljudstvo je vajeno tihega, toda kritičnega opazovanja in ni prezrlo mnogih premeščanj tekom zadnjih let; mirno in po svoje preceni škodo, ki je povzročena šoli — in s tem šolski mladini. Predobro Ioči moralno škodo od gmotne in ne prehaja več tiho preko gotovih dejstev, in prav zaradi tega ga zanima tudi to pereče vprašanje. Učiteljevo delo v šoli in tudi izven nje je našemu ljudstvu dobro znano; upošteva ga in ceni in prav zato tem bolj občuti zgubo, ki nastane s prekinitvijo tega dela, često sredi šolskega leta, in tudi ve, da je temu krivo dejstvo, ker učiteljstvo nima stalnosti na službenem mestu. Mnoga demagoška zavijanja resnice po raznih neprijateljih učiteljskega stanu ne morejo našega preprostega ljudstva prepričati o potrebi in upravičenosti raznih premestitev. Prevečkrat so na dnevnem rcdu, prepogosto se ponavljajo, da bi mogli prav vsi mirno in brezbrižno mimo tega problema. Ni samo Slovenija prizadeta. Po vsej državi se opaia, da je ueitdjstvo pridobilo prav v preprostem ljudstvu krepkega zaveznika v borbi za to važno moralno pravo. Od leta 1929., ko so se s šolskim zakonom na široko odprla vrata diskretni pravici, od takrat se vedno močneje, vedno glasneje poudarja vsestransko utemeljena potreba po stalnosti na službenem mestu. Narod bi moral biti slep in gluh, da ne bi nič videl in slišal, ee bi prav hotel povsem brezbrižno obiti to vprašanje. Toda učitelj je preveč povezan s šolsko mladino, preveč je znan med ljudetvom, ki se zanima za njegovo delo in uspehe, briga se pa tudi za njegove skrbi in težave. In prav to nam je v oporo. Vsa ta dejstva nas navdajajo s prepričanjem, da s« začenja rešitev vsakega perečega vprašanja navadno takrai, kadar je zanimanje zanj največje. Goepod prosvetni minister se je torej v narodni skupščini dotaknil vprašanja, ki postaja od dne do dne bolj splošen narodni problem in ne samo zgolj učiteljsko vprašanje. O tem nam priča tudi debata v narodni skupščini. O ekspozeju prosvetnega mirmtra g. Dobrivoja Stošovida je razpravljalo namreč več govornikov. Prvi je bil g. Aleksander Dačid. čian Narodneg.a kmetskega kluba, ki je poudaril pomen učiteljstva za narodno zedinjenjp in osvobojenje. Da bi učiteljstvo moglo uspešno vršiti svoje naloge, je glavni predpogoj stalnost na službenem mcstu, brez katere si ne moremo niti zamisliti resnega in uspešnega dela. Ta ni potrebna samo učiteljstvu samermi, marveč je predvsem potrebna zaradi visokih smotrov, ki jih ima šola. Poudarjal je, kako premestitve zelo ovirajo normalno delo v šoli, in zahteval, da se da učiteljstvu stalnost. Član neodvisnega kluba g. Velimir Jojjč je prav tako zahteval rešitev tega vprašanja, govoreč o težkočah učiteljskega poklica in omenjajoč premestitve učiteljev in profesorjev. Radivoj Nanovič, član JNS, je govoril o pomenu učiteljev v borbah za 06vobojenje in prihaja po dolgem govoru o prosvetnih razmerah do zaključka, da je učiteljska stalnost potreba šole in našega podeželja. Pri istem vprašanju se je ustavil tudi poslanec g. Mita Dimitrijevič, član Radikalnega kluba, ko je govoril o delu in idealizmu učiteljstva. V svojem govoru je zahteval uzakonitev učiteljske stalnosti na službenem mestu. V zvezi z učiteljskimi premestitvami so govorili o važnosti in aktualnosti tega problema še razni poslanci, ki zastopajo najrazličnejše sreze širom naše države. In prav ta debata v parlamentu kaže, da se po vsej državi prihaja do prepričanja, da je nestalnost v škodo šoli in ljudstvu samemu, ki prav dobro občuti, da je tudi samo prizadeto z raznimi premestitvami in zato razume naše težnje in se zavzema za naše potrebe in zahteve. Naglasiti moramo še posebej, da smo popolnoma prepričani, in to svoje prepričanje smo že neštetokrat utcmeljili, da namreč učiteljstvo zasluži stalnost in je s svojim delom v šoli in mcd narodom pridobilo nespodbiten dokaz, da je izvršilo vse predpogoje, ki bi bili potrebni za dokončno rešitev tega perečcga vprašanja.