IZVESTJE 16 • 2019 60 Članki KOSTUMIRANJE ZA TURISTIČNE NAMENE: NEUSTVARJANJE BRIŠKE NOŠE KATARINA ŠRIMPF VENDRAMIN Inštit ut za slovensko narodopisje katarina.srimpf@zrc-sazu.si Izvleček: Oblačenje oziroma preoblačenje za ustvarjanje avtentične podobe za turiste in obiskovalce neke destinacije ni nekaj novega in sega že vsaj v čas konca 18. stoletja. Z ustvarjanjem na preteklosti temelječe oblačilne podobe in z dediščinskim turizmom je vedno povezano tudi uprizarjanje, spremi- njanje in strateška uporaba elementov kulturne dediščine. Pogosto je to »avtentično« predstavljanje za turiste pri domačinih spodbudilo večje zavedanje lastne identitete, identifi kacijo s uporabljenimi elementi kulturne dediščine in s tem povezano zavedanje o njej. T udi v Brdih so se s praznikom češenj začeli ustvarjati kostumi, temelječi na preteklih oblačilnih praksah z namenom ustvarjanja bolj pristne, avtentične podobe. V prispevku bo osvetljen razvoj in pojavne oblike teh kostumov ter procesi identi- fi kacije v povezavi z njimi. Ključne besede: turizem, dediščina, kostumiranje, identitete, Goriška Brda Privabljanje turistov z organizacijo različ- nih prireditev, na katerih se predstavlja kul- turna dediščina, ni nekaj novega. Pravzaprav bi lahko rekli, da je dediščinski turizem 1 star skoraj toliko kot turizem sam. Dediščina je sicer temelj turističnega gibanja vsaj že od konca 18. stoletja naprej, ko je med plem- stvom in meščanstvom naraščalo navduše- nje nad vsem drugačnim, predvsem pa nad evropskim podeželjem in tam živečim kmet- stvom. Podeželje je postalo priljubljena desti- nacija za obiskovalce in potopisce, potovanja pa so postala modna muha mestnih elit (Si- metinger 2014: 231; Kutter 1991: 39). Turističnega potenciala in ekonomske vrednosti dediščine so se ponekod na podeže- 1 Na kratko bi lahko rekli, da je dediščinski turizem pod- zvrst turizma, ki temelji na zgodovinskih atributih turi- stičnega območja ali znamenitosti (Poljak Istenič 2013: 138). lju že zelo hitro zavedali. T ako so v vasi Inter- laken sredi švicarskih Alp že leta 1805 prire- dili velik dogodek imenovan Unspunnenfest, da bi pokazali šege in navade ter oblačila pa- stirjev okoliša. Gledalci, dostojanstveniki in gosti iz tujine so bili priča predstavitvi plesa, glasbe, pesmi v izvedbi domačinov oblečenih v tradicionalna oblačila kakor tudi športnim panogam, kot je rokoborba na prostem in metanje drevesnih hlodov (Bendix 1989: 131). Tudi na slovenskem etničnem ozemlju je že zgodaj prihajalo do podobnih teženj. V Ziljski dolini so že vsaj ob koncu 18. ali v prvih letih 19. stoletja prirejali prikaze zilj- skega štehvanja in prvega reja 2 za predstav- 2 Štehvanje in ples prvi rej sta del ziljskega žegna. Ziljski žegen poteka vsako leto od maja do oktobra v številnih krajih v Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem. Sesta- vljen je iz treh glavnih elementov: svečana maša s proce- sijo, štehvanje in lipov ples. Štehvanje je fantovska igra s IZVESTJE 16 • 2019 61 Članki nike dvora in političnega življenja. Tako so na primer ob obisku cesarja Franca I. v Plaj- berku, podobno kot prej in večkrat kasneje, priredili prikaz ziljskega štehvanja in prvega reja: »Ko je cesar Franc I. obiskal Plajberk, so mu fantje z dekleti na konjih iz Šeentštefana v nemški kraj Plajberk odjezdili naproti, na pri- reditev, ki so jo organizirale krajevne oblasti, za kar so posebej preoblekli basista v kostum (v orig. Kostüm) njihovih dedov. Prikazali so ljudski ples in nabadali sod (v orig. stachen die Kufe). Cesar zaradi posebnih oblek, navad in šeg teh in okoliških veselih prebivalcev ni mogel zadržati prešernega smeha« (Jarnik v Kidrič 1934: 134). T uristični obiski štehvanja iz bolj ali manj odmaknjenih krajev so spodbudili vse večje zavedanje lastne identitete pri Ziljanih in s tem povezano zavedanje svoje kulturne de- diščine. Obiski predstavnikov dvora in poli- tičnega življenja pa so tako imeli pomembno vlogo pri procesih folklorizacije, predsta- vljanju kulturne dediščine in poudarjanju drugačnosti Ziljanov. Predstavljanje drugim je že v 19. stoletju pri Ziljankah in Ziljanih konji, pri kateri se v tla zabije lesen drog, na katerega je poveznjen lesen sodček obit z leskovimi obroči. Fantje nato jezdijo mimo in zbijajo sodček s posebnimi kovin- skimi kiji. Po končani igri sledi še ples, ko fantje peljejo dekleta na rej pod lipo. Fantje in dekleta vključeni v do- gajanje so oblečeni v t. i. ziljsko nošo. Ziljski žegen je od leta 2018 vpisan v avstrijski register nesnovne kulturne dediščine (Spletni vir 1). postalo ključni del procesov uzaveščanja nji- hove edinstvenosti, a je istočasno spodbudilo procese folklorizacije, kajti žegnanje v Ziljski dolini je v precejšnji meri postalo tudi pred- stava za druge, na katerega so vabili tudi s plakati (Simetinger 2014: 235–236). Folklorizacija, ali kot bi v tem primeru lahko rekli tudi prilagajanje dediščine za po- trebe uprizarjanja avtentičnosti, je pogosto povezana tudi s povsem materialnimi vidiki, ne samo z uporabo različnih rekvizitov, od orodij do drugih predmetov iz kmečkega okolja, in hrano, ampak tudi z obleko. Zi- ljani so pod temi vplivi zavestno ohranjali način oblačenja določenega obdobja, s čimer se je počasi razvila ziljska noša, 3 tipizirano oblačilo, pripadnostni kostum, ki je danes prepoznavno po kratkem, plisiranem krilu in močno nagubanem ovratniku bluze (krežlju) (Makarovič 1991a; Simetinger 2014: 234). Ustvarjanje pripadnostnih kostumov 4 oz. narodnih noš je (bil) sicer proces ustvarjanja preobleke, oblačilne podobe, ki so povezane z etnično ali prostorsko identifi kacijo in v večini primerov z zavestnim namenom izka- zovanja pripadnosti določeni predstavni sku- pnosti. V tem procesu ustvarjanja pripadno- stih kostumov se ustvarjalci zgledujejo po nekdanjih oblačilnih oblikah (Knifi c 2010: 17). Pripadnostni kostumi pa imajo nato predvsem funkcijo ločevanja, izkazovanje lo- 3 Priprava ziljske noše je zaradi likanja naborkov, ki jo krasijo, precej zamudna in posledično razmeroma dol- gotrajna. Tovrstna obleka se je uporabljala zgolj za po- sebne priložnosti in je bila namenjena izključno obisku maše, štehvanja in prvega reja, nato pa so se dekleta pre- oblekla (Simetinger 2014: 234). Več o oblačilni kulturi Ziljanov v delu Marije Makaro- vič: Slovenska ljudska noša v besedi in podobi (peti zve- zek): Zilja (1991). 4 Pripadnostno kostumiranje in iz tega izhajajoča preo- bleka oz. pripadnostni kostum je »oznaka za oblačenje kostumov, s katerimi nosilci hote ali nehote izražajo pri- padnost drugim predstavnim skupnostim«, ki so pove- zane z etnično ali prostorsko identifi kacijo ter se zgledu- jejo po nekdanjih oblačilnih oblikah (Knifi c 2010: 17). Briške žene in dekleta v delovni verziji kostumov (arhiv ZTKMŠ Brda, avtor: Damijan Simčič - Zoso Foto). IZVESTJE 16 • 2019 62 Članki kalne, regionalne ali etnične pripadnosti, so torej nosilci identitetne sporočilnost. Začetki t. i. narodne noše segajo v sredi- no 19. stoletja, ko se je kot kostum, preo- bleka za posebne priložnosti začela razvijati v delu narodnozavedne meščanske družbe. V sedemdesetih letih 19. stoletja se je nato uveljavila tudi med kmečkim prebivalstvom, in sicer kot posebna oblika manifestiranja slovenstva, in od takrat do danes ostala pri- sotna kot posebna slavnostna preobleka (Baš 1985, Makarovič 1991b, Knifi c 2003). V svojem materialnem bistvu je narodna noša »nekakšna, na podlagi kmečke noše oblikovana uniforma za izpričevanje slovenske nacionalne zavesti in pripadnosti slovenskemu narodu« (Makarovič 1991b: 268). Istočasno se je v tem v materializirano podobo prelitem iden- titetnem procesu izoblikovalo več pripadno- stnih kostumov. Ko govorimo o t. i. narodni noši je v pr- vem planu asociacija na t. i. gorenjsko naro- dno nošo ali slovensko narodno nošo, ki ima nacionalno reprezentančno in identifi kacijsko vlogo. Ko se vanjo oblečeni posamezniki po- javljajo ob različnih lokalnih, državnih tudi mednarodnih priložnostih in dogodkih, ima v očeh javnosti status »posvečene narodne reči«, ki nagovarja narodna čustva in neti narodni ponos in zanos, kot se je izrazil etnolog, antro- polog Jernej Mlekuž (Mlekuž 2015: 6). Ob- stajajo pa tudi drugi pripadnostni kostumi (t. i. primorska, prekmurska, metliška noša itn.), ki so se skozi čas razvili iz različnih vzgibov, od političnih in identitetnih do praktičnih potreb folklornih skupin (Knifi c 2010: 69110). Le- -ti pa so svoje mesto našli tudi v turizmu. Prav kostumi, ki v sebi nosijo simboliko povezanosti s prostorom in preteklostjo, so del ustvarjanja avtentičnosti turistične po- nudbe, temelječe na dediščini, že od začetkov dediščinskega turizma. Ti so namreč »značka identitete«, ki predstavlja podeželsko skupnost navzven (Noyes & Bendix 1998: 109). Še več, določeni pripadnostni kostumi, ki so se razvili prav pod vplivom turizma, kot na primer v Zilji, v švicarskih Alpah v vasici Saas-Fee, ob Bretonski obali, na Havajih in še kje (za več glej: Makarovič 1991, Freudenberg Hostettler 1975, Young 2017, Morgado & Reilly 2012). Za vse te pripadnostne kostume, naj so bili osnovani na tradiciji ali pa so povsem sodob- nega dizajna, pa je značilno, da so skozi čas dosegli prepoznavnost in so danes tudi s stra- ni turističnih in kulturnih organizacij sprejeti kot tipična, avtentična predstavitev nacional- ne, regionalne ali lokalne oblačilne dediščine. Uporaba raznih historičnih kostumov pogosto sovpada z dediščinskim turizmom, ki kot strategijo privabljanja turistov upora- blja elemente tradicionalne kulture, kot so na primer folklorne tradicije, izdelki doma- če in umetnostne obrti, kulinarika, etnična zgodovina, šege in praznovanja ter drugi. Komercialna uporaba dediščine ima funkcijo privabiti obiskovalce, ki jih nostalgija po pre- teklosti in želja po avtentičnem doživljanju in spoznavanju tradicije nekega območje ali kraja motivira za obisk (v Poljak Istenič 2013: 138–139, Chhabra idr. 2003: 703). Pomem- ben atribut dediščinskega turizma je torej tudi avtentičnost ali vsaj dojemanje le-te. V resnici je osredotočenost na ustvarjanje avtentičnosti osnovno načelo za razvoj te vrste turizma (Ch- habra idr. 2003: 703). Pražnja, »društvena« oblačila podoba članic društva Briških žen in deklet (arhiv ZTKMŠ Brda, avtor: Damijan Simčič - Zoso Foto). IZVESTJE 16 • 2019 63 Članki Čeprav so najpogostejše destinacije dedi- ščinskega turizma različne tradicionalne hiše in druge zgradbe, gradovi in objekti industrij- ske dediščine, pa so v zadnjih desetletjih fe- stivali, ki temeljijo na predstavljanju kulturne dediščine postali najbolj obiskane destinacije (Chhabra idr. 2003: 704). Te prireditve niso pomembne samo zaradi ekonomskega dobič- ka, ampak tudi zaradi drugih procesov, ki jih spodbujajo znotraj skupnosti, ki jih ustvarja. Kot je ugotavljala etnologinja Saša Poljak Iste- nič: »Dediščina, lokalni ali nacionalni simboli, slovesnosti in šege skupnosti ali naroda so skoraj neizčrpna zaloga gradiva, ki si ga je mogoče pri- svojiti in prilagoditi, da bi (po)ustvarili občutek lokalnosti/ nacionalnosti« (Poljak Istenič 2013: 140). Turistične podobe in prezentacije dedi- ščine za namene takšnih praznikov so vedno uprizorjene in spremenjene, da ustrezajo tako gostom kot tudi gostiteljem, lokalno prebival- stvo pa se s promoviranimi podobami lahko poistoveti in primerja (ali pa tudi ne) (Chha- bra idr. 2003: 703; Poljak Istenič 2013: 140). Tudi v Brdih niso ubežali privlačnosti predstavljanja lokalne kulturne dediščine in ustvarjanj vtisa avtentičnosti za turizem. Za- četke predstavljanja lokalne dediščine za turi- stične namene lahko umestimo v leto 1967 in ko je bil organiziran drugi praznik češenj. O ideji in prvi izvedbi prireditve, kot se jo pozna danes, je njena začetnica, dolgoletna učiteljica in zbiralka lokalnega izročila Darinka Sirk po- vedala takole: »Kar priletela mi je v glavo. Tisto leto (1966), ko so češnje skoraj izginile iz Brd, so na Pospeševalni službi na Dobrovem (njen direktor je bil mož Milan) sklenili, da bodo v Brdih ponovno spodbudili sajenje češenj. Pri- pravili so predavanje, razstavo češenj, prikazali nove sorte, organizirali razstavo otroških risb in izbrali najboljše češnje. Naslednje leto naj bi vse skupaj ponovili, pa se mi je v hipu, kar tako iz- nenada, zjutraj, preden je mož odšel v službo, utrnila ideja, da bi vsebino praznika razširili in v obliki povorke prikazali, kako so, denimo, nekoč prodajali češnje. /…/ Poleg povorke smo v šoli ali na šolskem dvorišču – zraven obvezne razstave češenj, seveda – organizirali še druge razstave, na katerih smo prikazali velikonočne jedi, martinovo večerjo, jedi ob likofu, peciva, pohištvo in ”balo moje none“, kuhinjo nekoč, pravo briško domačijo s štalo, svinjakom, kletjo, kuhinjo, spalnico« (Sivec 2016: 16). Še danes je stalnica praznika češenj in nedeljskega do- gajanja, povorka žensk in deklet s kolesi ali peš, s polnimi košarami in jerbasi češenj, nato pa jim sledijo vozovi, ki jih ustvarjajo vaške skupnosti in predstavljajo različne elemente briške kulturne dediščine. Od leta 1967 naprej se tako v povorki predstavijo tudi članice Društva briških žena in deklet v različnih oblačilih, ki naj bi prika- zovale oblačenje v Goriških Brdih v preteklo- sti. Te so že s prvim sodelovanjem pri prazni- ku češenj začele z izoblikovanjem na lokalni pretekli oblačilni kulturi temelječe oblačilne podobe. Da je bila njihova podoba že od za- četka skrbno ustvarjena, kaže tudi komentar Darinke Sirk o tem, kako si je zamislila prvo povorko: »Treba je bilo od žene do žene, jih spraševati in prepričevati, da bi pokazale, kako so s češtelami nosile češnje v Karmin. Ali da so moški pristali in ponovno sedli na kolo in si na buinc oprtali dzej. Z vsakim posebej se je bilo treba pogovoriti, kako naj se obleče, kako naj se obnaša« (Sivec 2016: 16). Takrat je torej na- stala prva preobleka briških žen in deklet, ki jo od tedaj še vedno nosijo ob različnih pri- ložnostih. Kostumi 5 zasnovani takrat naj bi predstavljali oblačenje žensk ob delovnikih, (po obliki sodeč iz časa po 2. sv. vojni). To je dolgo enobarvno temno ali rožasto krilo, bela bluza in črn predpasnik z naramnicami in prsnikom. 5 Izraza kostum ali preobleka najbolje opišeta obla- čila, ki jih nosijo članice Društva briških žen in de- klet. Lahko jih razumemo tudi kot del pripadnostne- ga oblačenja, kot ga je defi niral etnolog Bojan Knifi c, in sicer »kot oznako za oblačenje uniform in nekaterih oblek drugih vrst, s katerimi nosilci izkazujejo pripa- dnost določeni vojaški, poklicni, društveni organiza- ciji« (Knifi c 2010: 17). IZVESTJE 16 • 2019 64 Članki V želji po lepši in prepoznavnejši podobi so si briške žene in dekleta v obdobju 2016 2017 dale narediti nove kostume. V iskanju avtentičnosti so navdih zanje našle v leta 2012 izdani knjigi Darinke Sirk z naslovom Deve- tindevetdeset meštirjev - sto mižerij, in sicer v objavljenih fotografi jah iz 20. in 30. let 20. stoletja. Ob vizualni drugačnosti oblačilne podobe žensk na fotografi jah jih je pritegnil tudi opis, ki namiguje na posebnost in edin- stvenost oblačilne podobe: »(p)o prvi svetovni vojni (se je) zelo udomačila noša, podobna av- strijski. Zapisi in ustno izročilo Dore Objubek potrjujejo, da sta to nošo prinesli v Brda njeni svakinji, ki sta bili med vojno begunki na Du- naju« (Sirk 2012: 132). Novo, pražnjo, lepšo podoba so nato ustvarile s pomočjo Darinke Sirk, a jo, kot pravijo same, nekoliko priredi- le za sodobne potrebe in glede na materiale, ki so jih dobile. Ta »društvena podoba«, 6 kot 6 V Društvu sicer deluje tudi ženski pevski zbor, ki ima jo imenujejo, vsebuje žameten telovnik, ki se spredaj zavezuje z rdečo vrvico, srajco s čipko in rožasto krilo, ki sega do pod kolen (Brašnić Saffi gna 2019). 7 Preteklo oblačilno podobo Brd predsta- vlja tudi t. i. živi grb. Gre za oživitev varu- hov grba, Brica in Brike, kot si ju je zamislil Miran Prinčič iz Kozane, ki je grb leta 2013 prvič predstavil na prazniku češenj (Brašnić Saffi gna 2013: 24). Podlaga za nastanek te, lahko bi rekli maskote, 8 je dejanski grb ob- prav tako dve preobleki, vendar se mu tukaj ne bom posvečala. 7 Pravzaprav gre za modo »slovenske dečve«, ki je bila pri- ljubljena v času med obema vojnama in je bila razširje- na in priljubljena na celotnem slovenskem prostoru (za več glej npr. Gombač 2011: 251276). 8 Živi grb Občine Brda lahko dojamemo kot maskoto (angl. spokes-character tudi brand character), saj sta Bric in Brika kostumska lika, torej kostumirana lika v človeški obliki (Svetek 2016: 2526), katerih namen je predstavljanje Brd kot občine in kot turistične destina- cije. Živi grb ustvarjen na podlagi grba Občine Brda (arhiv ZTKMŠ Brda, avtor: Damijan Simčič - Zoso Foto). IZVESTJE 16 • 2019 65 Članki čine. Kot je zapisano v opisu grba na sple- tni strani občine: »Kot varuha grba občine Brda sta upodobljena mož in žena. Na desni heraldnični strani je mož - kmet z brento na ramenih, na levi pa žena - Brika s češtelo sad- ja na glavi, pridna in delovna ter zaslužna za preživetje briške družine v preteklosti« (Spletni vir 2). Varuha grba naj bi bila upodobljena v oblačilih iz 19. stoletja (Spletni vir 3, Spletni vir 4), 9 ki pa so nekoliko likovno prirejena, a vendar temelječa na zgodovinskih virih (Sa- ksida 2019). Moški je oblečen v rjave dolge hlače, belo srajco in zelen telovnik, na glavi ima zelen klobuk, obut je v črne škornje. Ženska je oblečena v rdečo obleko, bel pred- pasnik, na glavi ima belo ruto (pečo), obu- ta je v gležnjarje z vezalkami. Barva oblačil varuhov grba je bila izbrana premišljeno, ne toliko na podlagi virov, ampak z ozirom na simboliko barv v heraldiki, je povedal avtor grba in zgodovinar Herko Saksida. Zelena barva moškega telovnika in klobuka pomeni zmago, čast, prijaznost, veselje, prijateljstvo, medtem pa rdeča barva ženske obleke sim- bolizira vrednost, moč, plemenitost, drznost (Saksida 2019). Živi grb bolj ali manj verno poustvarja oblačilno podobo z grba. Sicer pa se živi grb od predstavitve na prazniku češenj leta 2013 naprej pojavlja na različnih prire- ditvah doma in v tujini, kjer se Brda predsta- vljajo kot turistična destinacija. V več kot 50-letnem obdobju, kar obsta- ja praznik češenj in z njim tudi sodelovanje članic Društva briških žena in deklet 10 ter vsakoletno predstavljanje kulturne dediščine, tudi oblačilne, bi bilo pričakovati, da bodo vsaj kostumi članic društva v lokalnem okolju prepoznani kot simbolni predstavniki lokal- nosti, s katerimi se identifi cira tudi lokalno prebivalstvo. A že pogovor s peščico doma- 9 Glej Spletni vir 4, natančneje Statut občine Brda: 2017, člen 6. 10 Društvo je bilo uradno pod tem nazivom ustanovlje- no leta 1997, pred tem so bile poznane kot združenje kmečkih žen (Spletni vir 7). činov kaže, da to ne drži. Tudi v odnosu do živega grba in grba na splošno ter oblačilne podobe, ki jo predstavljata varuha grba oz. v kostume oblečena fant in dekle, je zazna- ti zadržanost. Ljudje predstavljene oblačilne podobe ne dojemajo kot tipično briške oz. je pogost odziv stavek, ki ga je v eni od svojih knjig zapisala tudi Darinka Sirk: »V Brdih ne poznamo značilne briške noše« (Sirk 2012: 132), ali odgovor v smislu »jaz ne vem, če je bila to briška noša; Brici smo bili kmetje«. Kljub zadržanosti lokalnega prebivalstva do akterjev, ki se oblačijo v kostume nastale z mislijo na pretekle oblačilne prakse v Br- dih, pa se je vseeno pojavila želja po novih oblačilih, kostumih, ki bi (bolj) odražali lo- kalno pripadnost Brdom (Jelina 2019, Bra- šnić Saffi gna 2019). To jasno nakazuje tudi želja oz. predlog za izdelavo »briške narodne noše«, ki jo je na eni od preteklih sej občin- skega sveta Občine Brda izrazila svetnica in podžupanja občine T eja Jelina (Spletni vir 5). Zaradi vse pogostejšega predstavljanja Brd v tujini, predvsem v Avstriji, ter zgledovanja po tamkajšnji oblačilni tradiciji, ki se je prilago- dila sodobnim potrebam, a istočasno obdrža- la pridih tradicionalnosti, se je tudi v Brdih pojavila želja, da bi vsaj tisti, ki se udeležujejo takšnih predstavitev, imeli podobno opra- vo (Jelina 2019, Saffi gna 2019). Medtem se drugim zdi, da je za turistične namene takšna oblačilna podoba, kot jo imajo članice Dru- štva briških žen in deklet, ter živi grb povsem dovolj, kar daje slutiti tudi odgovor direk- torice Zavoda za turizem, kulturo, mladino in šport Brda Tina Samec Novak: »Glede na dejstvo, da tradicije z nošo v Brdih nismo nikoli ohranjali, se pojavi vprašanje smiselnosti, da se jo sedaj umetno “nastavi”. Vsekakor imamo že svoje predstavnike v tipičnih oblačilih, Briške žene in dekleta ter predstavnika Briškega grba. Sicer niso historično “točna” inačica oblačilne kulture, so pa nastala v procesu formiranja bri- ške občine in so nek približek« (Spletni vir 6). IZVESTJE 16 • 2019 66 Članki Zaključek Oblačenje oziroma preoblačenje za ustvar- janje avtentične podobe za turiste in obisko- valce torej ni nekaj novega in sega že vsaj v čas konca 18. stoletja. Z ustvarjanjem na preteklosti temelječe oblačilne podobe in z dediščinskim turizmom pa je vedno poveza- no tudi uprizarjanje, spreminjanje in strate- ška uporaba elementov kulturne dediščine. Pogosto je to »avtentično« predstavljanje za turiste pri domačinih spodbudilo večje za- vedanje lastne identitete in s tem povezano zavedanje o lastni kulturni dediščini. Se Brici in Brike zaradi praznika češenj bolj zaveda- jo svoje kulturne dediščine? Glede na dose- danje ugotovitve se ne istovetijo z oblačilno podobo temelječo na dediščini, ki jo predsta- vljajo članice Društva briških žena in deklet, ter živi grb. Kaj manjka? Zdi se, da manjka predvsem to, da bi se ob pojavljanju akter- jev, ki nosijo oblačila, kostume, ustvarjene na podlagi vedenja o lokalni oblačilni kulturi, le-to tudi bolj jasno in na glas povedalo. Je morda skromnost članic Društva briških žen in deklet, ki pripomnijo, »da imajo nekaj za obleči, ker se to spodobi in je lepo« (Brašnič Saffi gna 2019), odvrnila prebivalce Brd, da bi se poistovetili z njihovimi oblačili? Ali jih morda moti to, da se kostumi članic društva zgledujejo po oblačilni podobi iz polpretekle zgodovine, do katere še ne čutijo potrebne časovne distance? Morda pa oblačilne podo- be niti ne vidijo kot predmet identifi kacije. Raje kot z oblačili se identifi cirajo s pokraji- no, zemljo, trto, grozdjem, vinom in češnja- mi, kar so tudi glavni elementi siceršnje tu- ristične promocije Brd. Očitno pa je, da vsaj pri nekaterih, ki se zavedajo pomena oblačil- ne podobe pri promociji v turizmu, želja po prepoznavni oblačilni podobi obstaja. VIRI IN LITERATURA Baš, A. 1985: Oblačilna moda kot sredstvo politične propagande: pri Slovencih ob revoluciji 1848. V: Etnološki pregled, 20–21, 5–9. Bendix, R. 1989: Tourism and Cultural Displays: Inventing T raditions for Whom?. V: Th e Journal of American Folklore, 102 (404), 131-146. Dostopno na: https://www.jstor.org/stable/540676 (dostop: 6. 8. 2019). Brašnić Saffi gna, S. E. 2013. Praznik češenj: Pestro dogajanje. V: Briški časnik, 71 (poletje 2013), 22– 26. Dostopno na: https://issuu.com/obcina_brda/ docs/briskicasnik-poletje2013. Chhabra, D., Healy, R. & Sills, E. 2003: Staged Authenticity and Heritage Tourism. V: Annals of Tourism Research 30 (3): 702–719. Dostopno na: https://www.researchgate.net/ publication/222046919_Staged_authenticity_and_ heritage_tourism (dostop 10. 9. 2019) Freudenberg Hostettler, A. 1975. Th e Native Costumes of the Oberwallis: Tourist Gimmick or T radition?. V: Th e Journal of American Folklore, 88 (347), 51–57. Dostopno na: https://www.jstor.org/ stable/539185. Gombač, M. 2011: »Modni pêle mêle« slovenske družbe med svetovnima vojnama. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Kidrič, F . 1934: Korespondenca Janeza Nepomuka Primca: 1808–1813. Ljubljana: Znanstveno društvo. Knifi c, B. 2010: Folklornikom s(m)o vzeli noše: kostumiranje folklornih skupin – med historično pričevalnostjo in istovetnostjo. Ljubljana: Založba ZRC. Knifi c, B. 2003: Vprašanje narodne noše na Slovenskem. V: Etnolog. Nova vrsta (Ljubljana), 13 (1), 435–468. Dostopno na: https://www.dlib.si/ details/URN:NBN:SI:doc-D6MQDACZ. Kutter, U. 1991: Der Reisende ist dem Philosophen, was der Arzt dem Apotheker – Über Apodemiken und Reisehandbücher. V: Hermann Bausinger (ur.), Reisekultur. Von der Pilgerfahrt zum modernen Tourismus. München: C. H. Beck, 38–47. Makarovič, M. 1991a: Slovenska ljudska noša v besedi in podobi (peti zvezek): Zilja. Ljubljana, Celovec: Zveza kulturnih organizacij Slovenije, Krščanska kulturna zveza. IZVESTJE 16 • 2019 67 Članki Makarovič, M. 1991b: Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju. V: Slovenski etnograf, 33/34, 247–300. Dostopno na: http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-LWTIQTSF . Mlekuž, J. 2015: Nos in dve ušesi naroda. V: Mlekuž, J. (ur.), Venček domačih: predmeti, Slovencem sveti. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Morgado, M. & Reilly, A. 2012: Funny Kine Clothes: Th e Hawaiian shirt as poular culture. V: Paideusus-Journal for interdisciplinary and Cross- Cultural Studies, 6, D1–D24. Dostopno na: http:// smu-facweb.smu.ca/~paideusis/volume6/D_v6_ MarciaMorgado_AndrewHReilly.pdf. Noyes, D., & Bendix, R. 1998:. Introduction: In Modern Dress: Costuming the European Social Body, 17th-20th Centuries. V: Th e Journal of American Folklore, 111(440), 107–114. Dostopno na: http://www.jstor.org/stable/541936. Poljak Istenič, S. 2013: Tradicija v sodobnosti: Janče - zeleni prag Ljubljane. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Simetinger, T . 2014: Historično-antropološka analiza plesne kulture na južnem Koroškem: doktorska disertacija. Ljubljana: [T. Simetinger]. Sirk, D. 2012: Devetindevetdeset meštirjev - sto mižerij: izročilo o briški rokodelski ustvarjalnosti. Dobrovo: samozaložba. Sivec, I. 2016: Darinka Sirk o prvih začetkih praznika češenj: Ljudje so od navdušenja ploskali, vriskali. V: Briški časnik, 83 (poletje 2016), 16. Svetek, B. 2016: Priložnosti za maskote v sodobnem marketinškem komuniciranju: diplomsko delo. Ljubljana: [B. Svetek]. Young, P . 2017 [2012]: Enacting Brittany: Tourism and Culture in Provincial France, 1871–1939. Routledge: London. Spletni viri: Spletni vir 1: https://www.unesco.at/kultur/ immaterielles-kulturerbe/oesterreichisches- verzeichnis/detail/article/untergailtaler- kirchtagsbraeuche-und-untergailtaler-tracht-ziljski- zegen-in-ziljska-nosa/, 14. 10. 2019. Spletni vir 2: https://www.obcina-brda.si/obcina_ brda/o_obcini/simboli/2015061017374929/, 10. 09. 2019. Spletni vir 3: Navodila za uporabo občinskega grba in zastave. https://www.obcina-brda.si/obcina_ brda/medijsko_sredisce/, 10. 9. 2019. Spletni vir 4: Statut občine Brda: https://www. obcina-brda.si/obcina_brda/o_obcini/statut_ obcine/, 10. 9. 2019. Spletni vir 5: Ad2_zapisnik 5. redne seje. pdf. https://www.obcina-brda.si/mma/ zapisnik%205.%20redne%20seje%20 /2019090408412434/?m=1567579284, Spletni vir 6: Ad14.1_Odgovori na pobude in vprašanja_5_redna_seja.pdf. https:// www.obcina-brda.si/mma/odgovori%20 na%20pobude%205.%20seje%20 /2019090409052903/?m=1567580729 Spletni vir 7: https://www.obcina-brda.si/ obcina_brda/drustva_in_organizacije/kulturna_ drustva/2015052614135736/ Sogovorci: Brašnić Saffi gna, Silvestra Elen (Goriška Brda), pogovor 24. 9. 2019. Saksida, Herko (Goriška Brda), pogovor 10. 9. 2019. Jelina, Teja (Goriška Brda), elektonska korespondenca 20. 9.–30. 9. 2019.