diratttepfB®
Ančka Kavs (1907-2000) vrtnarica v Juliani_
Leta 1926 je tržaški trgovec Albert Bo is de Chesne ustanovil alpski botanični vrt Juliana v Trenti. V zrelih letih je uresničil svojo davno željo in se posvetil botaniki. Pri prinašanju rastlin z gora in pri delu v alpinumu mu je že od vsega začetka pomagal Anton Tožbar (1905-1993), vnuk »Medvedje smrti", Leta 1933 pa je Boisde Chesne v vrtu kot vrtnarico zaposlil mlado Ančko Kavs. ki je bila Tožbarjeva sestrična.
Rodila se je 28 decembra 1907 v Vrsniku nad vasjo Soča v številni družini. Maja 1933 jo je v vrt povabil Bois de Chesne in z veseljem je sprejela njegovo povabilo, ko je za Juliano potreboval tudi vrtnarico. Pridružila se je svojemu bratrancu Antonu Tožbarju. ki je bil pri Juliani že od vsega začetka. Bila je marljiva, skrbna in zvesta vrtnarica, nekaj časa sploh edina, ki je skrbela za vrt. V vrtu je delala vse do
Vrtnarica Ančka Kavs pri delu v Juliani.
(Sliko so ljubeznivo posredovali SpfkovJ fz Trenti»)
svoje upokojitve 31. decembra 1965, Bila je pridna, skrbna in vestna,
V letih pred drugo svetovno vojno je v Trento velikokrat prišel dr. Julius Kugy ki je prijateljeval z ustanoviteljem vrta in mu je rad pomagal z nasveti V svojem delu »Iz minulih dni« je pisal tudi o vrtu in o obeh vrtnarjih. S posebno toplino se spominja »zvestobe pridnega slovenskega kmečkega dekleta«: »Pleve in zaliva, dan na dan. vzdržuje v redu leseno žiebovje in steze, nabira o pravem času semena rariora (redkih) in rarissima (najredkejših rastlin) za zamenjavo z drugimi vrtovi ter se nikoli ne zmoti. S kakšno odgovornostjo, kako vzorno opravlja vse to, to je treba videtil V vrtu ve za vse, pozna, vidi in si zapomni vse. Ančka, pravim, kadar pridem tja, kaj cvete v vrtu? Zardi od zadoščenja in ponosna na svoje znanje našteje dolgo vrsto cvetočih rastlin. Po latinsko seveda, obe imeni sta Izgovorjeni brezhibno. Nekaj kot zmagoslavje je v zvoku glasu, če gre za kaj redkega ali celo imenitnega. Občudovanja vredno je to malo, tako neznatno bitje, kije mogoče obiskovalo nekaj osnovnih razredov domače vaške šole. v svojem resno pojmo-vanem poslanstvu vrta. Vrt je njena ljubezen, njeno veselje. Pohvališ jo, kot zasluži, če te je vodila, in zatem tiho, skromno stoji ob strani. Tudi to je visoka, redka vrednota!« Po upokojitvi je živela v Soči, velikokrat pa je prihajala tudi k Špiko-vim v Trento. Tam sem teto Ančko spoznala. Rada je pripovedovala o Juliani in o delu, o semenih, ki jih je pobirala, in o redkih cvetlicah. Zadnja leta je imela težave z očmi. Rada bi brala, šivala, delala, in je bila nesrečna, ker ni bila navajena brezdelno posedati in počivati. Umrla je 6. marca 2000 v bolnišnici v Šempetru pri Novi Gorici. Mimo je ugasnilo njeno življenje. Dva dni kasneje so jo pripeljali v dolino mlade reke Soče in jo v vasi Soča pokopati. Nekaj toplih besed v slovo ji je povedal dr. Tone Wraber, ki je v času, ko se je Ančka Kavs upokojila, strokovno skrbel za Juliano.
Nada Praprotnik
V spomin Tončku Čebularju
/
Osemnajstega februarja letos smo se na pokopališču v Krškem poslovili od dolgoletnega predsednika in častnega predsednika planinskega društva Lisca Sevnica Toneta Čebularja-Tončka. Preminul je v 87. letu svojega bogatega in plemenitega življenja. Ob odprtem grobu se je v imenu planincev od pokojnika poslovil član našega društva Lojze Motore z naslednjimi besedami:
»Zadnjemu slovesu od Toneta Čebularja smo se sorodnikom, lovcem, krajanom Krškega in gasilcem pridružili tudi planinci, da se z velikim spoštovanjem poslovimo od Tončka, nestorja posavskih in slovenskih planincev. Po njem nosi ime eden od najlepših planinskih domov v Posavju in v Sloveniji, Tončkov dom na Lisci. In tako je prav!
Nekatere starejše planince nas na Tončka vežejo spomini na prva povojna leta, na leta obnove porušene domovine, kamor so sodili tudi planinski domovi. Tone je bil prvi, ki je stopil ob stran profesorju Košo-roku, takratnemu ravnatelju gimnazije v Krškem, ko sta na pogorišču na Lisci sklenila, da morata organizirati obnovo požganih planinskih 231
PLANINSKI VESTNIK
domov. Tone je znal najti vrsto zagnanih planincev iz Krike ga, Sevnice, Radeč in od drugod, da so mu pomagali pri obnovi. Spominjam se, da smo pod njegovim vodstvom znosili na Lisco dobesedno na hrbtih ves gradbeni material in opremo, potrebno za obnovo. Takrat ni bilo ceste, obstajala je le malo bolje uhojena planinska pot. Ob zaključku obnove smo bili veseli in ponosni na opravljeno delo, posebno pa ponosni na organizatorja Toneta Čebularja.
NI naključje, da smo na dan otvoritve doma, 9. novembra 1952. leta, bili enotni, da dom na Lisci imenujemo po človeku, ki mu je uspeio obnovo organizirati - Tončkov dom na Lisci. To mu je bilo priznanje za opravljeno delo in vložen trud pri obnovi doma in za dobrobit planinske organizacije.
Tone Čebular ni bil samo Izreden organizator in dober gospodar. Bil je tudi velik ljubitelj narave in obiskovalec slovenskih in tujih gorš, Na številne planinske pohode je vedno rad popeljal tudi prijatelje, posebno še mladino. Ko je odnehal z društvenim deiom, društvo nI imelo težav za nasledstvo, saj je pridobil veliko mladih, ki so ga nasledili v društvenem delu - vse do danes. Tone je po drugi svetovni vojni nasledil delo pokojnega Jurka, ki je bil pobudnik organiziranega planinstva in soustanovitelj Posavske podružnice SPO v začetku prejšnjega stoletja. Hvala mu! V skromno zahvalo 2a ves trud in veliko pripadnost planinstvu sta se mu osrednji planinski organizaciji, PZS in PZJ, oddolžili tako, da sta mu podelili zlati častni znak Planinske zveze Jugoslavije, zlati častni znak Planinske zveze Slovenije in vrsto drugih planinskih pohval in priznanj. Ob njegovi sedemdesetletnici mu je takratni predsednik PZS dr. Miha Potočnik osebno Izročil spominsko plaketo, takrat najvišje priznanje slovenske planinske zveze.
O vsem povedanem in o doživetjih iz povojnih tet je tekla beseda na slavnostnem srečanju posavskih planincev na Lisci, ko je PD Lisca leta 1995 proslavljalo svojo de-232 vetdesetletnico. Prišel je tudi Tone,
takrat še zdrav in dobro razpoložen, poln lepih spominov. Posebno vesel in zadovoljen je bil, da je delo, ki ga je pred desetletji zastavil, rodilo tako bogate sadove. Po-savci in Slovenci smo vzeli gore za svoje, kar je dokazovala ogromna udeležba na tem srečanju mladih in malo manj mladih planincev, ljubiteljev Lisce in slovenskih gora. To mu je bilo največje priznanje v poznih letih njegovega bogatega življenja.
Ko ga Imamo danes zadnjič med sabo, se želim v imenu vseh planincev Tonetu zahvaliti za opravljeno delo z obljubo, da ga bomo ohranili v lepem spominu in to prenašali tudi na mladi rod, ki nas bo nasledil, Tonček nam ostaja v spominu kot vzor čudovitega planinskega organizatorja in gospodarja, velikega ljubitelja narave in gora, predvsem pa planinca z dušo in telesom.«
Lojze Motore
Dr. Vladimir Škerlak 90- / letnik	v/
V začetku lanskega oktobra je praznoval visok življenjski jubilej, 90-letnico, znani slovenski gornik dr. Vladimir Škerlak. Rodil se je 3. oktobra 1909 očetu dr, Vladlmirju, odvetniku v Budimpešti, po rodu Prekmurou, in materi Madžarkl. Po prvi svetovni vojni se je družina preselila v Mursko Soboto, očetov rojstni kraj. Tako se je šele v prvi gimnaziji seznanil s
knjižno slovenščino, vendar je v nji tako hitro napredoval, da je ob mali maturi leta 1924 že dobi! nagrado Višjega šolskega sveta. Sredi višje gimnazije je odšel v Ljubljano, kjer je leta 1928 maturiral na poljanski gimnaziji. Na Pravni fakulteti v Ljubljani je diplomiral leta 1936 In po vojaščini v Bilečl leta 1938 postal doktor prava. Med študijem je živahno deloval v študentovskih organizacijah in ostal zvest tudi Prekmurju, Ustanovil je Društvo prekmurskih akademikov in postal njegov prvi predsednik ter so ustanovi I Prekmursko muzejsko društvo.
Kot pripravnik na sodišču v Lendavi je zaradi vojne opravil enotni odvetniški in sodniški izpit v Budimpešti. V državni službi bi moral oditi daleč na vzhod Madžarske, zato se je raje odločil za samostojno odvetniško pisarno v Lendavi. Tam je lahko veliko pomagal slovenskim kmetom ob agrarni reformi, pri kateri je šla Madžarska na roke zlasti svojim ljudem. Zato so ga z družino vred odpeljai v Pešto, od koder bi morali v Dachau, vendar so zadnji dan posegli vmes Rusi in po posredovanju nekega vojvodinskega Srba so Škerlakovi lahko odšli v Vojvodino, kjer je dr. Škerlak dobil službo v Senti. Tudi po vojni je še pet let ostal v Srbiji In med drugim vodil izvozni odsek Generalne direkcije za barvne kovine. V Slovenijo se je vrnil leta 1950, Potem je služboval v različnih krajih, dokler leta 1979 kot pravnlk-svetnik ni odšel v pokoj. Ob službi je prepotoval in prefoto-grafiral pol sveta, se vzpel na nešteto domačih in tujih vrhov, objavljal potopise, naslikal prek sto akvarelov, kt so jih »neznani ljubitelji« z razstav odnašali domov, in ves čas deloval tudi na drugih kulturnih področjih. Bil je tudi med pobudniki za slovenski dan reformacije.
Pogosto se s tehtnimi prispevki oglaša ob aktualnih vprašanjih v "Pismih bralcev«, pisal je v Planinski vestnik, zlasti o zgodovini Alpinističnega kluba Skala in gorniškem izrazju, kot pravni strokovnjak pri Gospodarskem vestni k u je dolga leta vodil jezikovni odsek in izdal