Kratkočasnica.
Sprehod.
Prvega majnika, ob petih zjutraj hitel sem, kar sem le mogel, proti bregu Donave, kamor Duuajčanje radi zahajajo. Šel sem tje iz dvojnega namena. Prvič — nak, drugič hrepenel sem pomladansko jutro v vsi svoji krasoti vživati, in prvič obljubil sem drago mi Marico iz hiše pri-jatlove spremiti in se ta dan pod milim nebom ž njo radovati. Otožna misel me prešine, ko vidim okna hiše, kamor sem se bil namenil, na široko odprte; al žalostno gotovost sem še le tadaj zadobil, ko me stara hišna že od dalječ z ne ravno prijetnimi besedami nagovori: „Vse je že sfrčalo. Grdo pač za Vas, da tako lepo priložnost zaspite! Pa saj dandanašnji že ni prave ljubezni na svetu." Dobro razumem starko, ter ji stisnem bledo podobo goldinarja v velo roko. Hipoma se je njena srditost v hvaležnost spremenila.
Pol ure potem stopim pred dornbahskim gajem z voza. Po drevoredih je bilo že vse polno našopirjenih gospa in gizdalinov. Čeravno je naravočastje nekterim greh, so vendar semkaj ljudje hiteli naravo vsaki po svoje častiti. Občutljiva mladost se ve tukaj s svojim živim životom ponašati; mož si skuša preteklih srečnih časov spominjati, in siva starost se raduje v mili sapici in prijetnem duhu, ki od vseh strani puhti. — Te pa, ki sem jez iskal, ni bilo nikjer.
Dalje grede slišim pred menoj nek parlamentaren ;rlas: „Le za mano! to je edina pot do cilja". Kmalo zagledam debelega moža, ki je te besede govoril; komaj se je vštric svoje žene dalje pomikal, in ču<lno se mi je zdelo, da mož, ki je vedno zaostajal, si upa velevati: „Le za mano!'' Hitreje stopim in kmalo stojim pred njim, ter ga ognja poprosim. Pogleda me srpo , ne sicer mojega obličja , ampak mojo opravo od nog do glave in mi gorečo smodko poda. Se zažigam, ko me nagovarja tako-le: „Toliko ljudi gre danes na sprehod, in vendar ne vedo, zakaj?" — „Zakaj?" — ponavljam jez, ter mu smodko podam in se zahvalim — „jez menim, da gredo, da bi se pod milim nebom razveseljevali". — „ Veste li, zakaj da sem tako zgodaj vstal in že semkaj prikobacal? Ker danes je ravno leto in dan, ko se je naš parlament (državni zbor) pričel. Jez sem rokovičar B. iz Leopoldovega predmestja, mestnjan že 29 let, in Vam vem vse na drobno povedati, kako se je godilo. Pred nismo imeli ne konštitucije, ne ustave, ne diploma, ne patenta, ne državnega zbora, ne Ogrov, ne prostosti tiska , ne svobode , z eno besedo , nič nismo imeli — zatorej pa danes grem na sprehod, in kdor tega ne stori, je bedak."
Kaj zlodja, si mislim, ta mož je velik domoljub, pa tudi močno neotesan. Obrnem se k njemu ter ga poprašam: ?5Dovolite gospod! kaj pa imate že od parlamenta?" — „Kaj? — svobodo!" — »Kaj pa je to?" — «Vse in vse je le  svoboda."
Nisem imel ravno želje po tej skušnji njegovega modrovanja dalje poslušati. Al brž poprime spet mojster besedo: „Moje ime in moj stan veste tedaj; tukaj pa je Katka, moja žena. Zdaj pa Vi nam povejte, kdo da ste? Vsi gremo eno pot, torej gremo lahko skupaj!" — Udati sem se moral v osodo. — „Ne hitite mi tako" — povzame čo-tasti rokovičar spet besedo — ?3včeraj sem si na naših domačih stopnicah, ki še niso razsvitljene, nogo i/pahnil. Pač je grdo, da policija gospodarjev ne sili, da bi stopnice raz-svctlovali." „Pa, hrabri mestnjan" — ga zavrnem — „Vi ste mož, ki mu je svoboda čez vse, in še celo v svojih domačih rečeh policijo na pomoč kličete!" — Kdo se bo z gospodarjem  prepiral; policija pa  bi  lahko pomagala!"
V tem hipu pride neki gospod memo, kterega mestnjan B. ponižno pozdravi. Sune me z roko in pravi: „Ta je brat državnega svetovavca N." — „Kaj pa je ta brat?" — ga vprašam. „J\Tič, — pabrat je državnega svetovavca N., ki je unidan Poljce   in Cehe   dobro zdelal.    Meni se le čudno
zdi, da take ljudi še trpe v deželi; kar na barke bi jih naložili in v Ameriko odpeljali. Tamkaj bi bili najbolj shranjeni , kjer je vsa sodrga skupaj. Le misliti si ne morete, kako se togotim, kadar govor kakega tacega norca berem. Kaj zlodja vendar ima ljudstvo zmiraj s svojim česčino iu pa slovenščino, kakor da bi bil še kteri jezik lepši kakor je nemški, v kterem se vendar lahko eden druzega poraz-umemo. Kakor nor mlatim vselej krog sebe, kadar take narodne brkljarije berem."
„Pač res" — pričue žena njegova — „za norega Te more vsak imeti, kdor tvoje žlobodranje o rečeh sliši, ki ti ni;»o celo nič mar. Popred je bil najpridniši mojster v celem predmestju, zdaj pa si je pijanega čevljarja za to-varša zbral, potrosi neizmerno denarjev za časnike, in naša kupčija gre rakovo pot/' — „Jezik za zobmi, žena! jaz sem sloboden državljan iu ne trpim nobenega upljiva od družin. Vsak če zopervati! Ce ti ni pri meni všeč, pojdi pa  drugam, kamor hočeš."
Žena omolkne. — „Lejte" — pravi na to mojster z nekakim ponosom — precej je tiho. Ravno tako bi morala tudi vlada storiti s tem, ki ji nasprotuje. Kdor noče , pa naj pusti! Boste le vidili, kako bodo Hrvatje pa Ogri prišli in prosili, da bi jih zopet vzeli. Brez Dunaja so vsi zgubljeni; tukaj zaslužijo svoje denarce. Kako bi bila Lombar-dija rada zopet naša! Pa je že prepozno!" — „Kje ste pa to slišali?" — „Vvčerajšni Donau-Zeitung-i stoji." — „Potlej je pa že res. — Ce bi pa vendar Ogri in Hrvatje ne hotli nazaj priti, kje pa bi vzeli denarje, da bi državne dolgove plačali?"' — „Sam Dunaj vse to plača. Nadavku (agio) bi se pač lahko pomagalo. Dnarstvenemu odboru sem ravno tudi svoje misli zastran tega razodel. Pa zdaj ne smem še nič o tacih skrivnostih ziniti." — „!Visem ravno radoveden." — „Pa Vam vendar le hočem nekaj razodeti. Osnova je prav dolga, pa do zadnjega goldinarja je vse zrajtano. Država vzame obligacije in druge javne papirje nazaj, tiste namreč, ki so v deželi, po polni veljavi, uni pa, ki so zunaj države, naj se pod nosom obrišejo. Pri tem smo mi in finance na dobičku." — Kaj pa Vi pravite k temu?" — ^Koliko je že ura?" — „KmaIo bo sedem." „Po tem takem moram hitreje stopati, da svoje drušine ne zgrešim." — „Polič piva boste vendar le z nami pili" — pravi tolsti rokovičar — »potlej bomo že tudi mi  bolje stopili."
Dospeli smo do gostivnice. Tudi piva smo dobili; in mojster je zlil nekaj poličev z neznano naglostjo v grlo. Žena njegova pa ga večkrat opominja, naj preveč hudemu duhu ne služi. Pa mojster rokovičar opiraje se na svojo samostojnost in neodvisnost se ni dosti zmenil za zakonsko opominjanje svoje Eve.
„Zadel sem jo" — povzame spet čez nekoliko časa mojster besedo in se obrne proti meni — »zdaj še le pravo mislim. Treba bi bilo enkrat vse narode avstrijanske v pra-terju (znano sprehajališče na Dunaji) zbrati , jim piva in klobas dati. Piti bi morali vsi narodi bratovščino med seboj; po tem takem, mislim jez, bi bili vsi prijatli. Pa ne mislite, da jez zato pravim, da bi piva in klobas zastonj dobil; al le vidil bi rad veselje med narodi."
Take so misli marsikakega Dunajčana o naših političnih zadevah.  —  Zadosti sem slišal. Plačam in grem.
Ko dalje korakam, slišim glasen smeh. Bila je Marica, ki se je s svojimi tovaršicami radovala. Očitala mi je, zakaj da nisem o pravem času prišel, pa odpustila mi je, ko sem ji dokazal, da nisem kriv.                   Po „Ost uud West".
214