249
Znanstvene stvari.
Beseda o različni pisavi slovenski.
Nagio, prenaglo se razvija in spreminja jezik slovenski vzlasti od 1. 1848. Oblike letos nove so drugo leto že ostarele. Da to prenaglo spreminjevanje bega mladino, katera se slovenščine še le uči, to je gotovo; a žali mnogokrat tudi starejše čitatelje.
Vendar z ozirom na to , da ceić v mrtvih ali zamrlih jezicih ne vlada enoterost in železna doslednost, da se jezik naš še čisti in olikuje, da smo Slovenci dokaj se že prepirali o oblikah,* poprijeli so se mnogi pravila, naj se pusti v pisavi vse, karkoli ni očitno napačno, češ, polagoma se pokaže in utrdi, kar bode dobro in stanovitno.
Razloček je v tem se ve v časnikih in knjigah. Kar se tam lahko dopusti glede na naglico, v kateri se pišejo in tiskajo, ne more se dopuščati tudi v knjigah. Vendar se je poslednji čas prikazala prevelika razlika in neka brezpravilnost celo v knjigah slovenske ,,Matice". To je dalo povod, da je velecenjeni jezikoslovec in Matičin odbornik g. M. C i ga le nekoliko bolj marljivo prečital in presodil „Letopis 1873u in pa „Slovanstvo" ter s posebno prilogo, v kateri na drobno razkazuje mnogotere napake v prestavi, nepravilnosti v besedi, nedostatke v oblikah itd., poslal je odboru poseben, 27. aprila 1874 na Dunaji spisan nasvet, kateri ves meri na to, naj knjige, ki jih naša Matica daje na svetlo, bodo pisane sploh pravilno po uku slovenskih slovnic; da bode vsak prevod tega še zvesto po izvirniku vravnan, in da se v njih vsi sestavki drže, kolikor je mogoče, enih in istih slovniških oblik. Brez dvombe je neizmerna različnost v pisanji škodljiva in ovima samemu napredku, in ne bi li smela „Matica" kakor založnica pridržati si toliko vpliva, da bi svoj pečat ali kov vtiskovala svojim knjigam ter jih zapirala neopravičenim in neosnovanim novotarijam? — Omenjeni Cigaletov nasvet se glasi:
Slavnemu odboru slovenske Matice v blagovoljni
prevdarek.
„Neprilično je, ako se časniki neslovniško pišejo in pogrešno tiskajo. Ali časniki enodnevniki bero se ne ber6, in prebrane vemo kaka da čaka poslednja služba. Večja pa je neprilika in napaka, če knjige, namenjene, da jih hrani rod za rodom, razodevajo neznanje slovniških pravil in jezikovega duha ali svojstva, ali tudi Samo če so meševito po različnih slovnicah pisane. To velja za vsako knjigo, a koliko še le za knjige, izda-jane po zavodu, nalašč za izdajanje knjig osnovanem, kakor je Matica, ali pa sv. Mohorja društvo. Takih zavodov dela naj bi pisateljem po vsi deželi služila za vzgled, za vzor.
Že nedoslednost v rabi slovniških oblik knjigi dela skazo. Le preveč je znano, kolika needinost v pisanji je zavladala pri nas. Prišli so na dan jotovci, katerih se oprijemlje še peščica kakavcev, jegavcev in sploh prekmurskega golča hvaliteljev, in za njihove protinožce smemo čislati nekoliko starokranjcev; vendar menim, da imajo še večino oni, katerim razum ne d& odmikati se dalje od drugih Slovanov vrstnikov, sosebno Hrvatov Srbov, i po slovnici i po slovarji nam najbližjih.
S to mešanico se ponašajo tudi zadnji razdatki naše Matice, ki je prejšnja leta že marsikako res izvrstno *nJigo na dan spravila.
Meni, želečemu , da bi po Matici sprejeta pisava bila edina, stalna, vzorita, zdi se to velik nedostatek.
Sapere aude!
Prvi nasvet moj ide na to, da bi Matice slovenske odbor — pomenivši se, ako kaže , z odborom društva sv. Mohorja — trdno odločil se za slovnico, katera bi po vseh njenih knjigah edino gospodovala. Pisateljem bi to bilo sploh znano in kjer bi bilo treba poprave, ne bi znatno podražila ni tiskovne korekture, ako se ž njo združi.
Ako pa človek obžaluje že to šareno ali mešano pisavo, koliko more še le boleti v srce beročega knjige neslovniško in nevkusno spisane. Temu velja moj drugi nasvet.
Hanc veniam damus petimusque vicissim. Više očiju više vidi in Vsi ljudje vse znajo.
Nobeno delo, bodi izvirno, bodi prestavljeno, ne pridi na svetlo izpod založništva slovenske Matice, dokler ni — z ozirom na slovniško pravilnost in slovensko obliko sploh — od kraja do konca sposoben za to človek pregledal ga in ondod, kodar po jasnem uku primerjajoče slovanske slovnice potrebuje popravka, ali popravek pisatelju nasvetoval ali pa po okolno3tih sam popravil, kar treba. In kjer gre za prestavo ali prevod, potreba jo je vrh tega pregledati še z druge strani, če se namreč vjernije z izvirnikom, kajti nikdar ne sme ukaniti se čitateljeva dobra vera, da res bere misli in samo misli izvirnega pisatelja.
Poznamo se — in okolnosti naše so takošne, da ga majka ni rodila junaka, kateremu bi se ne mogel pod-krasti pogrešek niti germanizem ali kakoršen že bodi neslovenski -izem. Nihče torej ne more tega zameriti, a če vendar le zameri ter zarad tega sodelovanje odreče, težko bode velika izguba, prej bode puhloglavec.
Priloga svedoči, da bi nekateri izmed zadnjih spisov Matice naše bili jako potrebovali pregleda, ka-koršnega jaz predlagam. To se meni pozdeva tako neogibno, da bi prej odpustil, če se ne izda nikaka knjiga, nego še katera s takimi marogami.
Res se s tem trud znatno pomnoži; ali na to stran ne morem druzega nego ponavljati že pred nekoliko leti sproženi predlog, naj Matica neprestano ima na misli, ne bi li se posrečilo ji, zadobiti človeka klasično izobraženega, rodoljuba značajnega in pridnega, kateri bi našemu zavodu hotel posvetiti moči svoje ter bi — živeč to ob stalno umerjenih dohodkih to ob nagradah za svoj zdaj večji zdaj manji trud — bil za neko razdobje edini stanovitnik sredi vsegdar menjajoČih  se oseb.
(Konec prihodnjič.)
258    .
Znanstvene stvari.
Beseda o različni pisavi slovenski.
(Konec.)
Odbor slovenske Matice, kateremu je pravilo , da vsak njen spis, predno se natisne, pregleda v to voljen odsek (kar se le pri sestavkih v Letopisih ni vselej izvrševalo), izroči dani nasvet vprevdarek in poroče vanje posebnemu odseku, v katerega so voljeni bili gg. L. Svetec, J. Mam in M. Pletersnik. V naslednji skupščini je odbor obravnaval nasvet Cigaletov precej obširno, naposled pa za zdaj se zedinil v poročilu, katero je v odsekovem imenu podal bil prof. Pletersnik. Ker več oči več vidi, in ker utegne ona razprava zanimiva biti občinstvu sploh, in posebej slovenske Matice odbornikom, kateri se osebno je vdeleževati niso mogli, se z odborovim privoljenjem ponatisne v „Novicah" omenjeni nasvet z dotičnim poročilom, katero se pa glasi tako-le:
„Kar se tiče prvega nasveta gosp. Cigaletovega, misli podpisani odsek, da se ne da izvršiti.
Ker se pri nas pisava še ni ustanovila, ker se jezik še razvija, je mnogokrat težko določiti, kaj je pravilno, kaj ne. Se načela niso določena, katerih se ima slovenska slovnica držati: ali se ima ravnati le po narodni besedi? ali se ima ozirati na hrvaščino ali na staroslo-venščino? in kako daleč sme to oziranje segati? — O teh vprašanjih se pa morajo pisatelji med seboj p o-razumeti; Matični odbor nikdar ne bode vsilil pisatelju oblik, za katere je ta po svoje prepričan, da niso pravilne. Po tej poti bi Matica od sebe odvračala mnogo pisateljev, kar bi ji več škodilo, nego ji škodi mešana pisava, kakoršna je zdaj zavladala.
Kar drugi nasvet priporoča, se deloma zdaj izvršuje, deloma pa se ne da izvrševati iz istih vzrokov, iz katerih se prvi nasvet ne d& vresničiti. Odsek za izdavanje knjig redoma skrbi za to, da se spisi ali po njegovih udih ali po gospodih od njega naprošenih pre-gledavajo. Ti pregledovalci bi imeli prav za prav le izreči, ali so spisi za tisk ali ne. Ako so, razumeje se samo po sebi, da morajo biti tudi pravilno pisani (po katerikoli gramatiki). Ako pa niso pravilno pisani, niso za natis. Tako bi bilo, če bi bile naše razmere manj ubožne nego so v resnici. Ali primorani smo ozirati se tudi na spise take, katerim je treba poprave. Pa ta poprava more se le ozirati na to, kar se je v pisavi že ustanovilo.
Poprava iz spisa srednje vrste ne more napraviti izvrstnega spisa; odpraviti more le, kar je očitnih napak in pomot. Pri spisih pa, ki se dosledno drže* svojih posebnih načel, ni druge poti za pregledovalce nego jih ne sprejeti, ali pa jih sprejeti, kakoršni so, in odgovornost za pisavo pustiti pisateljem.
Kdor je kedaj popravljal spise, vć, kako sitno in težavno delo je to.  Odbornikom, ki so tako dosti oblo-
ženi s svojimi lastnimi opravili, bi se precej velika bii tara naložila, Če bi morali poslane spise ne samo prebL rati, ampak tudi popravljati. Zato se podpisani popoK noma strinja z željo , „naj Matica neprestano ima &a misli, ne bi li se posrečilo ji, zadobiti človeka klasičn0 izobraženega, kateri bi hotel posvetiti moči svoje našemu zavodu-------"    Dokler  se pa tak mož ne najde
pa treba ostati pri starem. — Naj bode še omenjeno to* da je menda vendar že med Slovenci nekaj takih pisa! teljev, pri katerih ni treba spisov zaradi pisave natančno prebirati, ker so (kot pisatelji) že tako znani, da se sme od njih pravilno pisan spis pričakovati. Če takih pisateljev kdo kaj Matici pošlje, ni se pregledovalcem. treba spuščati v natančen pregled. Se ve da se lahko pri tem zmotijo in med izvrstne pisatelje tudi take štejejo, o katerih še le iz tiskane knjige se prepričajo, da ni so. V tem obziru je tedaj treba pregledovalcem previdnim biti."
Naj bi razglas pričujočih obravnav kolikor mogoče pripomogel, da se zadostuje vsaj načelom gosp. Ci-galetovih nasvetov o pisavi slovenščine!