UDK 316.28 PARSONS T.
Andrej Skerlep
KRMILNI MEDIJI IN POSPLOŠENE FORME
KOMUNICIRANJA
Prispevek prikazuje Habermasovo reinterpretacijo Parsonsove kategorije "general
media of interchange", za katero sam uporablja izraz "krmilni mediji"
(Steuerungsmedien). Parsons je v svojem zadnjem teoretskem modelu družbe, ki ga je
zasnoval na temelju AGIL sheme, posplošil specifične lastnosti denarja kot medija
menjave v ekonomiji še na regulacijske principe menjave v drugih sistemih . Tako je kot
štiri temeljne "obče medije menjave" opredelil denar (ekonomski sistem), moč (politični
sistem), vpliv (družbena skupnost) in predanost vrednotam (sistem ohranjanja vzorcev) .
Prispevek pokaže, kako je Habermas na eni strani prevzel Parsonsovo opredelitev denarja
in moči kot krmilnih medijev v ekonomskem in političnem sistemu, na drugi strani pa je
Parsonsovo opredelitev vpliva in predanosti vrednotam reinterpretiral kot posplošene
forme komuniciranja, ki regulirajo interakcije v življenjskem svetu .
Paper outlines Habermas re-interpretation ofParsons' category "general media of
interchange", for which he uses the notion "steering media" (Steuerungsmedien) . In his
last theoretical model ofsociety, which is founded on AGIL scheme, Parsons generalized
specific characteristics ofmoney, as media ofinterchange in economy, and carried them
over to principles regulating interchange in oster subsystems. In this way he defined
money (economic system), power (political system), influence (societal community) and
value commitment (pattern maintenance system) as four basic "general media of
interchange" . Paper demonstrates how Habermas on the one hand appropriated
Parsons' definiton ofmoney and power as steering mechanisms in economic and political
system, and on the other hand re- interpreted Parsons' definition ofinfluence and value
commitment as norms of generalized communication, which regulate interactions in
lifeworld.
Krmilni mediji, moč, denar, vpliv, predanost vrednotam, Parsons, Habermas
Kljub temu da Habermas predstavlja "dvostopenjsko koncepcijo družbe" - definira
jo z razmerjem med dvema temeljnima družbenima dimenzijama, to je med kategorijama
sveta življenja in sistema - pa kategorije sistema nikjer sistematično ne opredeli. V delu
"Teorija komunikativne akcije" posveti celih 250 strini izčrpni analizi treh faz razvoja
Parsonsove teorije ; ta je izjemno instruktivna, vendar nam je podrobna preučitev te analize
pokazala, da Habermas sicer jasno izpostavi tista mesta v razvoju Parsonsove teorije, ki
jih zavrača, ne poda pa svoje pozitivne opredelitve pojma sistema . Habermas torej izpelje
svojevrstno "Aufhebung" Parsonsove teorije, pri čemer pripušča precej odprtega prostora
interpretaciji . Na tem mestu se v podrobnejšo razdelavo problematike pojmovanja sistema
ne bomo spuščali, izpostavili bomo le osrednji problemski sklop Habermasove
interpretacije Parsonsa, kjer je Habermas povsem jasen . Gre za kategorijo krmilnih
medijev (steuerungsmedien) . Sam izrazje Luhmannov, Parsons pa je uporabljal sinonima
"general media of interchange" in "general communication media" . Kategorija krmilnih
63
medijev je osrednjega pomena zato, ker se, kot bomo pokazali, nanaša na problem
koordinacije interakcij .
Parsons je v drugi polovici petdesetih let razvil svoj model občega sistema akcije
(general action system) . Osrediščen je na znamenito shemo AGIL ki predstavlja na vseh
ravneh občo paradigmo analize sistema akcije . Po Parsonsu je mogoče na najbolj obči
ravni vsako akcijo analizirati v 4 aspektih, oziroma, v Parsonsovi terminologiji, obči
sistem akcije ima 4 temeljne podsisteme, ki opravljajo 4 temeljne funkcije : 1 . vedenjski
organizem (behavioral organism) opravlja funkcijo adaptacije (A) ; 2. sistem osebnosti
opravlja funkcijo doseganja ciljev (G) ; 3. družbeni sistem opravlja funkcijo integracije
(I) ; 4. kulturni sistem pa opravlja funkcijo ohranjanja vzorcev (L) .
Če se izrazimo figurativno, je Parsonsova tipologija različnih ravni analize podobna
"ruski babuški", pri kateri lahko v prvi figurici najdeš drugo manjšo fugurico, v tej pa še
manjšo in tako naprej . Ker pa se na tem mestu ne moreno posebej ukvarjati s teoretsko
kompleksnostjo Parsonsovega občega sistema akcije, zapišemo le, da je po Parsonsu
družbeni sistem eden od 4 podsistemov občega sistema akcije . To pomeni, da vedenjski
organizem, sistem osebnosti in kulturni sistem niso del družbenega sistema, temveč da
gradijo njegova okolja . Sam družbeni sistem pa ima spet 4 svoje podsistcme : ohranjanje
kulturnih vzorcev, družbena skupnost, ekonomija in politika . Da pa bi lahko te štiri
podsisteme, ki tvorijo družbeni sistem, med seboj povezal, je Parsons vpeljal kategorijo
"intersistemskih menjalnih razmerij" (intersystemic interchange relations) in kategorijo
občih komunikacijskih medijev (general communication Media, general media of
interchange), ki ta razmerja usmerijo. Razvil je koncept 4 medijev: denar (money), moč
(power), vpliv (influence), predanost vrednotam (value commitment) . Denar se veže na
ekonomski sistem, moč na politični sistem, vpliv na sistem socialne integracije (societal
community), predanost vrednotam pa na sistem ohranjanja strukturnih vzorcev (kultura) . t
Pri razvoju koncepcije krmilnih medijev je Parsonss izhajal iz opredelitev ekonomske
teorije . Neoklasična ekonomska teorija je namreč koncipirala ekonomijo kot sistem s
prepustnimi mejami, ki izmenjuje okolja "input" za svoj lastni "output" . Usmerila se je
na menjavo med zasebnimi gospodinjstvi in zasebnimi podjetji ter analizirala razmerja
med kapilalom in delom . Parsonsa pa ni zanimala toliko interna dinamika ekonomskega
sistema, kolikor razmerja med ekonomijo in drugimi podsistemi . Specifične lastnosti
denarja kot medija menjave v ekonomiji je posplošil še na regulacijske principe menjave
med drugimi podsistemi .
Habermas poudarja, da kale ta Parsonsova pot posploševanja koncepta medijev od
denarja naprej vse bolj nejasne strukturne analogije z medijem denarja, da postaja vse
bolj abstraktna, nejasna in neprecizna, nazadnje pa zgolj metaforična . Glede na razlike
med Parsonsovo in svojo teorijo izhaja Haberntas iz predpostavke, da je kategorijo
krmilnih medijev mogoče uporabiti samo na določenih področjih akcije, ker struktura
akcije dovoljuje medijsko krmiljeno formiranje subsistemov samo za določeno funkcijo .
V nasprotju s Parsonsom in v skladu s svojim modelom družbe postavi Habermas tezo,
da se iz sveta življenja lahko prek krmilnih medijev izdiferencirajo Ie tista funkcionalna
področja, ki se nanašajo na materialno reprodukcijo družbe . Zato je Haberntas od Parsonsa
prevzel samo dva krmilna medija, denar in moč, ki regulirata interakcije v političnem in
ekonomskem sistemu . Pojma "vpliv" in "predanost vrednotam", ki ju je Parsons opredelil
kot krmilna medija na isti ravni kot denar in moč, pa Habermas reinterpretira tako, da ju
označi s pojmom "posplošene forme komuniciranja" . V kontekstu Habermasove teorije
tvorita sfero sistema samo politični in ekonomski sistem . Simbolne strukture sveta
64
življenja pa se lahko reproducirajo zgolj prek komunikativne akcije . Kulturna
reprodukcija, socialna integracija in socializacija ostanejo torej v kontekstu Habermasove
teorije zavezane strukturi sveta življenja in mediju vsakdanje govorice . Habermas torej
ne sprejema Parsonsovega teoretskega posploševanja, temveč začne od začetka, od
vprašanja, ki si ga je na začetku postavil Parsons sam : Ali so lahko tisti principi, ki
opredeljujejo denar kot poseben medij, posplošeni tudi na druge medije? Ker
Habermasova izpeljava odgovora na to vprašanje predstavlja njegovo reinterpretacijo
Parsonsovega pojmovanja krmilnih medijev, bomo v nadaljevanju izpostavili nekaj
ključnih mest.
Najprej pa moramo pokazati, zakaj je Parsons za regulacijske principe intersistemske
menjave uporabil pojem "mediji" oziroma celo izraz "general communication media" . Iz
naslednje Parsonsove opredelitve krmilnega medija denarja je razvidno, da se pojem
krmilnih medijev nanaša neposredno na komunikalivno interakcijo .
"Kakor tudi drugi krmilni mediji, je denar simbolni medij, ki ga lahko brez
pretiravanja imenujemo poseben jezik. Kot vsi tovrstni mediji izraža in komunicira
sporočila, ki imajo svoj pomel prek reference na "kod" ; slednji je skupek pravil za
uporabo, transformacijo in kombinacijo simbolov. V primeru denarja, kakor se je le-ta
institucionaliziral, je zelo pomembno vedeti, da je relevanten "kod" del pravnega sistema .
To je najbolj jasno v družbah, v katerih je diferenciacija dosegla dovolj visoko stopnjo .
Institucije pogodbe, lastnine in zaposlitve, ki so del pravnega sistema, konstituirajo "kod",
prek katerega (in terms of which) delujejo transformacije med denarjem in blagom ali
storitvami . Finančne transakcije torej konstituirajo določen tip "konverzacije". To
paradigmo pa je mogoče aplicirati tudi na razmerja med družbeno skupnostjo (societal
community) in drugimi primarnimi subsistemi družbe . V primeru politike je medij, ki
korespondira denarju, moč .""
a . Denar
Parsons definira medij denarja na najbolj obči ravni takole : "Kot pravijo
ekonomisti-klasiki, je denar tako medij menjave kol "morjlo vrednosti" . Čeprav meri in
tako "zastopa" ekonomsko vrednost ali uporabnost, sam ne poseduje uporabnosti v smislu
primarne konsumpcije - nima nobene "uporabne vrednosti", tcmveč samo "menjalno
vrednost" za posedovanje stvari, ki imajo uporabnost - in v tem je simbolen . Uporaba
denarja je tako modus komunikacije ponudb na eni strani ponudb nakupa, na drugi strani
ponudb prodaje uporabnih stvari za denar ."
"Standardna situacija" je v primeru denarja definirana kot proces menjave dobrin .
Obča vrednota (generalized value), ki zavezuje vsakega akterja v procesu menjave prek
medija denarja, je definirana s pojmom uporabnosti . Udeleženci menjave sledijo svojim
ekonomskim interesom tako, da poizkušajo optimizirati razmerje med stroški in dobičkom
pri uporabi redkih resursov . Dobičkonosnost služi kot merilo, s katerim se kalkulira uspeh
posameznih strank v menjavi . "Rezerva" medija denarja je njegova "zlata podlaga", ki
pa je, kot poudarja Parsons, nobena moderna ekonomija ne uporablja več kot dejanski
medij menjave. Denar ima kot obči ekvivalent vrednosti - ob lem pa je sam brez vrednosti
- še naslednje pomembne lastnosti : mogoče gaje meriti; mogoče gaje "odtujiti" oziroma
prenesti od ene osebe na drugo ; mogoče ga je shraniti v banki investirati itd . Z drugimi
besedami, denar uteleša določeno velikost vrednosti, ki jo je mogoče v različnih količinah
ekskluzivno posedovati, ki gre lahko iz roke v roko, ki lahko kroži, ki je lahko deponirana
65
v banki ali investirana . Denar je cirkulirajoči medij menjave, ki omogoča kvantifikacijo
vrednosti; s tem posreduje informacijo, na katero se lahko vsi udeleženci transakcij
zanašajo kot na nekaj objektivnega, saj je kot medij neodvisen od partikularnega
konteksta . Kolikor nastopa za Parsonsa denar kot model, na osnovi katerega razvija
koncept krmilnih medijev, bi te lastnosti morali imeti tudi drugi mediji .
Habermas Parsonsovo opredelitev denarja kot medija vključi v svojo teorijo. D nar
ima torej lastnosti koda, prek katerega je informacija posredovana od pošiljalca k
prejemniku . Denar kot medij omogoča "produkcijo in posredovanje sporočil z vgrajeno
strukturo preferenc" . Ta sporočila informirajo recipienta o ponudbi komunikatorja in ga
spodbudijo, dajo sprejme ali zavrne. Pri tem Habermas poudarja, da so v primeru denarnih
transakcij akterji usmerjeni zgolj na konsekvence svojih akcij . Svoje odločitve torej
svobodno sprejemajo na temelju kalkulacije uspeha svojih akcij, to pa v kontekstu
Habermasove teorije pomeni, da recipientovo sprejetje ali zavrnitev komunikatorjeve
ponudbe ni odziv na zahtevo po veljavnosti - le-to je moč. kritizirati - temveč izhaja iz
"avtomatskega procesa, kije neodvisen od vzpostavljanja konsenza" . Zato je kod krmilnih
medijev adekvaten le v ozko omejenem tipu standardnih situacij, v katerih so jasno
definirane posamezne interesne pozicije . Kod denarja, ki vključuje celoten pravno
normiran monetarni sistem, shematizira razmerje strank v menjavi na tak način, da
vzpostavlja temeljne koordinate situacije, tako da same komunikacijske situacije
sodelujočim ni potrebno vedno znova definirati, temveč se lahko usmerijo zgolj na dajanje
in sprejemanje oziroma zavračanje ponudb v optiki kalkulacije uspeha svoje akcije . Tako
se lahko udeleženci menjave recipročno odzivajo drug drugemu in si postavljajo pogoje
prek ponudb, ne da bi se jim bilo pri tem potrebno sporazumevati o čemerkoli drugem
kot o konsekvencah menjave . Od akterjev se pričakuje zgolj objektivirajoča naravnanost
do akcijske situacije in racionalna orientacija do akcijskih konsekvenc .
Ekonomija kot subsistem se lahko prek medija denarja izdiferencira samo, če se
pojavijo trgi in organizacije, ki postavijo pod denarno kontrolo transakcije znotraj
ekonomskega sistema in transakcije z relevantnimi okolji . Menjalne relacije med
ekonomskim sistemom, zasebnimi gospodinjstvi in administrativnim sistemom postanejo
monetarizirane, kar lahko vidimo v vzpostavitvi mezdnega dela in davčne države; za
Parsonsa so to evolucijske novosti, ki jih je vpeljal kapitalizem . Za vzpostavitev medijsko
krmiljenega subsistema je dovolj, da se pojavijo meje, prek katerih poteka enostavna
menjava, ki jo z vsakim okoljem krmili en sam medij . To sproži prilagoditev v sferah
interakcije, ki tvorijo okolja medijsko krmljenega subsistema .
b. Moč
V izdiferenciranem političnem sistemu, ki ga Parsons seveda razume kot sistem
parlamentarne demokracije, nastopa kot krmilni medij moč . Moč. je definiral kot
"generaliziran medij mobilizacije resursov za učinkovito kolektivno akcijo ; za člane
kolektiva je krmilni medij moči uporaben kot prispevek k povezovanju skupnosti v
določen potek (kolektivne - op. A . Š .) akcije, ki bodisi določa specifične cilje politike ali
pa prispeva k implementaciji le- teh . Kod, v kontekstu katerega moč funkcionira kot
krmilni medij, je osrediščen na institucijo avtoritete, ki artikulira vzorce
institucionaliziranega vodstva in vzorce administrativne odgovornosti za ohranjanje norm
regulacij."4
66
Ker je zaradi visoke stopnje abstrakcije in specifične terminologije naslednja
Parsonsova definicija v prevodu na meji nerazumljivosti, naj jo navedemo v izvirniku :
"Power is generalized capacity to secure the performance of binding obligations by
units in a system of collective organization when the obligations are legitimized with
reference to their bearing on collective goals and where in case of recalcirance there is a
persumption of enforcement by negative situations sanctions - whatever the actual agency
of that enforcement." 5
V modelu denarja se pojavlja situacija, v kateri imamo na eni strani svobodno
ponudbo, na drugi strani pa svobodno sprejetje ali zavrnitev le-te, kar pomeni, da gre v
načelu za enakopravna partnerja . V modelu moči pa gre za razmerje nadrejenosti in
podrejenosti, za situacijo, v kateri se odločitev nosilca moči manifestira kot ukaz, ki
zahteva poslušnost oziroma pripravljenost Drugega, ki je podrejen, za izvajanje
odločitve6 Drugi je sicer v načelu tudi svoboden pri odločitvi, ali se bo ukazu podredil,
ali mu bo nasprotoval . Vendar pa je preferenca k podreditvi vgrajena v kod moči s tem,
da ima Jaz na razpolago "negativne sankcije" . Grožnja z negativnimi sankcijami običajno
podrejenega partnerja prisili k sprejetju odločitve nosilca moči . Na ta način lahko tisti,
ki ima moč, odreja odzive tistega, ki mu je podrejen, ne da bi bil odvisen od njegove
pripravljenosti na sodelovanje . V skrajnem primeru, kadar se podrejeni ne podredi
odločitvi nosilca moči, lahko ta kot negativno sankcijo uporabi "silil" . V tej zvezi napravi
Parsons naslednjo primerjavo med močjo in denarjem . Tisto, kar ljudem zagotavlja, da
ja denar kot "brezvreden papir" vrednost, je "zlata podlaga" denarja . Tisto, kar podrejenim
zagotavlja, da nosilci moči s svojimi zahtevami po sprejemanju njihovih odločitev mislijo
resno, je njihovo razpolaganje s sredstvom negativnih sankcij . To komparacijo sklene z
naslednjo tezo: prav tako, kot v modernem izdiferenciranem ekonomskem sistemu zlato
ni neposredno vključeno v menjavo (oziroma sam obseg zlata podlage je obsegu finančnih
operacij povsem neadekvaten), tudi v procesih znotraj modernega političnega sistema ne
prihaja, razen lzjemoma, do uporabe sile . Negativne sankcije so torej "rezerva" krmilnega
medija moči . Moč se manifestira prav v tem, da njen nosilee doseže podreditev drugega,
ne da bi mu bilo treba uporabiti silo . V terminologiji Hannah Arendt bi to pomenilo, da
kaže uporaba negativnih sankcij prav na nemoč tistega, ki ima formalno avtoriteto glede
na svoj položaj, nima pa moča, da bi svojo avtoriteto v nekem partikularnem primeru tudi
uveljavil brez uporabe sile .
Standardna situacija koda moč je torej izdajanje in izvajanje ukazov v kontekstu
učinkovite mobilizacije performančnih potencialov družbe za doseganje kolektivno
zaželenih ciljev . V Parsonsovi interpretaciji izhaja moč kot krmilni medij nujno iz
formalne organizacije, bodisi iz notranje strukturiranosti posamezne institucije bodisi iz
strukturiranosti političnega sistema v celoti . Parsons izhaja iz distinkcije med močjo in
avtoriteto Avtoriteto definira kot institucionalni kod, v kontekstu katerega je uporaba moči
kot medija formalno organizirana ; to hkrati pomeni, da je v institucionalnem kontekstu
izvajanje moči (formalno) legitimno . Z drugimi besedami, znotraj sistema ima neki
posameznik moč zato, ker mu jo daje "avtoriteta urada", ki je formalno
institucionalizirana z zakonsko opredelitvijo ingerenc . Politična sfera je v modernih
družbah strukturirana kot sistem institucij (formalnih organizacij), v katerih so pravno
opredeljene posamezne funkcije, ki njihovim izvajalcem podeljujejo avtoriteto tako, da
jim dajejo na razpolago sankcije . Posameznik, ki je izvoljen ali imenovan za opravljanje
določene institucionalizirane funkcije, dobi avtoriteto, v svojem delovanju pa izvaja moč .
Pravica izvajanja moči torej po definiciji implicira, da ima imetnik te pravice pozicijo v
67
okviru določene organizacije, v kateri so razmerja moči hierarhično urejena . Moč oziroma
"direktivna avtoriteta" zahteva določeno organizacijo, ki kanalizira tok zavezujočih
odločitev prek hierarhično strukturiranih pozicij in programov . Izvajanje moči je v
modernih družbah legitimno le v formi formalno organizirane moči.
Ker moč ni mogoče kvantificirati na zadovoljiv način, se pojavlja problem merjenja.
Namesto merjenja obstaja pri moči hierarhična ureditev formalnih kompetenc odločanja,
vendar pa Habermas ugotavlja, da je moč često neformalna . Pri moči ni nobenega
znakovnega sistema, ki bi bil ekvivalenten mediju denarja . Obstajajo simboli moči, npr.
uniforme, emblemi avtoritete, uradni podpisi, pečati, vendar pa teh ni mogoče meriti na
enak način kot lahko merimo cene . Obligacija poslušnosti zavezujočih odločitvam, ki je
vgrajena v kod moči, ustvarja množico vrednosti, s katerimi pa ni mogoče manipulirati
na enak način kot z denarjem (v smislu deponiranja, investiranja, kreditiranja) . Kot
deponiranje moči lahko npr. vzamemo mandat izvoljenega predstavnika . Vendar pa se
kaže tendenca k degeneraciji deponirane moči, saj se v procesu izvajanja moči često
ustvari protimoč . &prav je mogoče izpeljati transfer moči od ene institucije ali osebe na
drugo, pa moč ne more krožiti na neomejen način, tako kot denar . Habermas ugotavlja,
da lahko nastopa moč v modernih družbah - v nasprotju s tradicionalnimi družbami - kot
krmilni medij le tedaj, kadar ni vezana na specifične osebe in kontekste . Pri tem poudarja,
da obstaja močna tendenca simbiotičnega povezovanja moči z osebo nosilca moči in
kontekstom izvajanja moči .
Kljub razlikam med denarjem in močjo - te se kažejo predvsem v tem, da moči ni
mogoče tako dobro kalkulirati kot denar - pa Habennas sprejema Parsonsovo osnovno
koncepcijo moči kot adekvatno teoretsko opredelitev strukturiranosti interakcij v
modernih političnih sistemih. Habermas prevzema Parsonsov koncept medija moči z
naslednjo interpretacijo : Tako od nosilca moči kot od podrejenega se pričakuje
objektivirajoča naravnanost do akcijske situacije in orientacija na mogoče konsekvence
akcije; medij močijahači določeno kvaliteto samoregulativnega kontinuiranja interakcij,
hkrati pa ustvarja višjo stopnja svobode pri racionalnem odločanju nosilcev moči ; medij
moči pri uresničevanju kolektivno zaže/enih ciljev razbremeni mehanizem doseganja
sporazuma.
Kljub temu da si na eni strani prisvaja Parsonsovo koncepijo medija moči, pa
habermas nikakor ne prevzema Parsonsovega pojmovanja moči v celoti . Bistvena razlika
med Parsonsovim in Habermasovim pojmovanjem se kaže ob problemu legitimnosti
moči. habermaas vidi bistveno razliko med medijem denarja in medijem moči v tem, da
mora biti moč legitimna . Za moč ni dovolj, da ima "rezervo" v negativnih sankcijah in
da je normirana s pozitivnim pravom, ki formalno opredeljuje avtoriteto oziroma
ingerence političnih institucij in nosilcev funkcij v njih . Parsons je seveda upošteval, da
mora biti moč legitimna . Vendar pa po Parsonsu politični sistem dobi legitimnost
avtomatsko kot "produkcijski faktor" od sistema ohranjanja kulturnih vzorcev . "V naši
terminologiji je legitimnost artikulacija moči z realnimi privrženostmi (real
commitments). V bistvu se nanaša na vprašanje vzpostavljanja avtoritete v kontekstu
institucionaliziranih vrednot družbe - Dolj kot referenčnega okvira ali koda noči kakor
pa kontrolnega medija . Zadeva "pravico" izvajanja avtoritete, tako na ravni
"konstitucionalne" kot moralne pravice . . . . Je najvišja normativna obramba pred zlomom
sistema družbenega reda, znotraj katerega lahko moč deluje kot medij ."8
Asimetrija med denarjem in močjo se kaže v tem, da mora biti moči zagotovljena
bistveno višja stopnja zaupanja kot denarju . Problem legitimnosti se pri mediju denarja
68
sploh ne pojavlja ; kadar je postavljena pod vprašaj upravičenost temeljnih načel
ekonomskega sistema, se to ne postavlja kot ekonomsko, temveč kot politično vprašanje,
kot vprašanje legitimnosti družbene ureditve, to je, kot vprašanje politične legitimnosti .
Zato moč ne more biti normativno zasidrana zgolj prek pozitivnega prava ; normativna
opredelitev institucionalizirane moči ne zahteva zgolj podrejanja, temveč postavlja
normativno obligacijo, ki tvora, če hoče nastopati kot motivacija in kontrola hkrati,
delovati kot "notranji moralni zakon" . To je uvidel tudi Parsons, saj govori o "moralni
pravici" izvajanja moči in zato legitimnost moči veže na sistem ohranjanja kulturnih
vzorcev (družbeni sistem vrednot) . Na tej točki pa naredi Habermas še en korak naprej
in postavi vprašanje legitimnosti moči kot vprašanje pripoznavanja normativnih zahtev
po veljavnosti . Če povzamemo vprašanja legitimnosti moči ni mogoče zaključiti niti pri
pozitivnem pravu (Luhmann)9 niti z utemeljitvijo pozitivnega prava z vrednostnim
sistemom družbe (Parsons) . Vprašanje legitimnosti moči je potrebno navezati na
normativne zahteve po veljavnosti, ki so v okoliščinah racionaliziranega sveta življenja
vselej dostopne "testu" svoje racionalne utemeljenosti v procesu komunikativnega
sporazumevanja . To pomeni, da legitimnost formalnopravno institucionalizirane moči ne
more biti "enkrat za vselej" utemeljena z vrednostnim sistemom (Parsons), temveč je
vselej odprta novim interpretacijskim posegom . Zato je legitimnost moči v vseh njenih
manifestacijah za Habermasa vselej odprto vprašanje .
Ker gre za izjemno pomemben problem, ga je potrebno še natančneje opredeliti . Da
bi odgovoril na vprašanje, zakaj zahteva moč višjo stopnjo normativnega "zasidranja"
kot denar, naredi Habermas primerjavo med "standardnima situacijama" denarja in moča .
Medtem ko deluje menjava blaga v načelu v korist obeh strank, pa gre v razmerjih noči
za razmerje nadrejenosti in podrejenosti . Podrejeni je v slabši poziciji, ker je prisiljen
nadrejenega poslušati, saj ima nadrejeni na razpolago sankcije prisile . Neugodnost
pozicije podrejenega, ki je vgrajena v kod moči, lahko po Habermasu kompenzira zgolj
to, da služi izvajanje moči doseganju kolektivno zaželenih ciljev . Iz Habermasovega
gledišča jc mogoče legitimnost moči racionalno utemeljiti zgolj tedaj, kadar zares služi
doseganju kolektivno zaželenih ciljev . Ključni Habermasov poudarek, ki vzpostavlja
razliko med njegovim in Parsonsovim pojmovanjem legitimnosti, pa predstavlja tale
njegov argument : Kcr nosilce moči uporablja svojo moč interpretacije za to, da določa,
kateri cilji veljajo za kolektivne, je neugodna pozicija podrejenih lahko kompenzirana
samo tedaj, kadar podrejeni lahko sami kritično analizirajo adekvatnost in racionalno
utemeljenost postavljenih kolektivnih ciljev ter jih nato podprejo ali pa zvrnejo . Z drugimi
besedami, podrejeni morajo imeti možnost javnega diskurzivnega preizkušanja
utemeljenosti zahtev po veljavnosti, na katerih slonijo trditve, da so kolektivni cilji, ki so
jih opredeli/i nosilci moči v občem interesu . V razmerju moči med nadrejenimi in
podrejenimi se vzpostavi ravnotežje samo tedaj, če se izvajanje moči nanaša na kolektvne
cilje, ki jih je mogoče legitimirati prek javnega diskurzivnega preizkusa njihove
ve/javnosti.
"Šele nanašanje na kolektivne cilje, ki jih je mogoče legitimirati, vzpostavi v razmerju
moči takšno ravnotežje, ki je v idealno tipsko razmerje menjave (blaga - op. A. Š .)
vgrajeno že prav od začetka. Medtem ko med strankami v menjavi (blaga - op. A. Š .) ni
potreben nikakršen sporazum o presojanju (njihovih lastnih - op . A. Š .) interesov, zahteva
vprašanje, kaj je v občem interesu, konsenz med člani kolektiva - ne glede na to, ali je
tradicija v naprej zagotovila normativni konsenz, ali pa mora biti ta najprej vzpostavljen
z demokratičnimi procesi pogajanj in sporazumevanja . V tem drugem primeru je jasno,
69
da gre za navezavo na govorno vzpostavljanje konsenza, ki je utemeljen zgolj na
potencialnih razlogih." l0
Iz povedanega je jasno razvidno, da je Habermasovo prisvajanje Parsonsove
koncepcije krmilnega medija moči močno ambivalentno . Na eni strani privoli v njegovo
tezo, da se v kompleksnih modernih družbah politika manifestira kot izvajanje moči v
okviru institucij političnega sistema, kar udeležence usmerja k instrumentalnemu in
strateškemu delovanju, v katerem so usmerjeni zgolj na konsekvenee svojih akcij. Na
drugi strani pa postavlja na osnovi demokratičnih načel zahtevo, naj se kolektivni cilji
oblikujejo v procesih javnega diskurzivnega formiranja obče volje, ki so usmerjeni k
doseganju konsenza . Pri tem se Habermas ne sklicuje na demokratična načela v okviru
nekega utopičnega projekta, temveč izhaja iz ugotovitve, da so ta demokratična Načela
vpisana v temeljna ustavna načela parlamentarcih demokracij . t t Ambivalentnost
Habermasovega pojmovanja moči je mogoče formulirati tudi takole : Medij moči
razbremeni mehanizem sporazumevanja pri izvajanju, ne pa pri določanju kolektivno
zaželenih ciljev . Vzrok za to notranjo napetost Habermasovega pojmovanja moči so
protislovja v sami dejanskosti sodobnih parlamentarnih demokracij .
c. Vpliv in predanost vrednotam
Habermas prevzema Parsonsovo interpretacijo krmilnih medijev denarja in moči,
zavrača pa njegovo opredelitev "vpliva" in "predanosti vrednotam" kot krmilnih medijev .
Vzrok za to Habermasovo zavrnitev Parsonsove "pretirane posplošitve lastnosti denarja
na druge krmilne medije" je mogoče prikazati na Parsonsovem občem modelu štirih
temeljnih tipov interakcije pri koordinaciji akcij, s katerim je Parsons utemeljil svoje
pojmovanje medijev . Izhodišče tega modela je naslednje vprašanje : Kako lahko Jaz
doseže, da Drugi nadaljuje interakcijo na želen način, ne da bi pri tem prišlo do konflikta,
ki bi prekinil sekvenco akcije? Na osnovi tega ključnega vprašanja razvije Parsons
koncepcijo 4 modalnosti, kako Jaz pripravi Drugega k sodelovanju . Za nas pa je ta model
posebej zanimiv zato, ker na obči ravni predstavi štiri obče vrste intersubjektivnih
razmerij, katere strukturirajo, kot pravi Parsons, "komunikacijske operacije" .
"Obstaja zelo enostavna paradigma modalnosti, v okviru katerih lahko ena akcijska
enota - imenujmo jo "Jaz" (ego) - poizkusi pri drugi akcijski enoti, kateri lahko rečemo
"Drugi" (alter), doseči rezultate tako, da jo zaplete v neko vrsto komunikacijske operacije :
imenujmo to pritisk, vendar tega pojma ne razumimo pejorativno . To lahko opredelimo
prek dveh spremenljivk, katerih križna klasifikacija nam da štiričleno tipologijo . Prva
spremenljivko postavlja naslednjo alternativo: Ali poizkuša Jaz doseči potencialno
kontrolo nad situacijo, v kateri se Drugi nahaja in deluje, ali pa Jaz poizkusi doseči učinek
na intence Drugega, neodvisno od spremembe njegove situacije . . . . Ponudbe so
kontingentne - če bo Drugi napravil tisto, kar hoče Jaz, potem bo tudi Jaz storil tisto, kar
je za Drugega situacijsko ugodno . . . Druga spremenljivka pa se nanaša na naravo
kontingentnih konsekvenc za Drugega, ki jih sproži intervencija Jaza v njegov akcijski
kompleks . . . To se nanaša na naslednjo alternativno : Ali so kontingentno vpeljane sankcije
jaza za Drugega pozitivne ali negativne, to je, ali ga postavljajo v ugoden ali neugoden
položaj . Tako v primeru ekonomske menjave Jaz obljubi Drugemu, da bo storil nekaj, kar
Drugi hoče oziroma kar je zanj ugodno, če bo Drugi napravil, kar hoče Jaz ." 12
Iz zgornje definicije izpelje Parsons 4 temeljne narine, na katere Jaz poizkuša doseči,
da bo Drugi deloval tako, kot Jaz hoče . Te štiri načine Parsons naveže na 4 posplošene
medije interakcije, to je na 4 krmilne medije :
70
- Napeljevanje (inducement) je poizkus Jaza zbuditi pri Drugemu zanj ugodno
odločitev prek ponudbe situacijske prednosti, katere realizacija je odvisna od privolitve
Drugega; z drugimi besedami, če Drugi privoli v ponudbo Jaza, je Jaz dolžan izpolniti v
ponudbi obljubljeno pozitivno sankcijo . Formula napeljevanja ustreza krmilnemu mediju
denarja - v ekonomski menjavi Jaz predstavi svojo ponudbo tako, da bo menjava za
Drugega situacijsko ugodna, ker mu bo prinesla neko uporabno dobrino oziroma denar .
-Prisila (coercion) : Ponudba Jaza vključuje grožnjo, da se bo v primeru, če bo Drugi
zavrnil njegovo "ponudbo", spremenila situacija Drugega v smeri neugodnega položaja ;
z drugimi besedami, če Drugi ne privoli v "ponudbo" Jaza, bo Jaz izpolnil tisto negativno
sankcijo, ki je implicitna njegovi "ponudbi" ; temu ustreza krmilni medij moči, ki vključuje
grožnjo negativnih sankcij .
-Aktiviranje privrženosti (activation of commitments) je poizkus Jaza doseči privolitev
Drugega tako, da navede razloge, zakaj bi bila zavrnitev njegove ponudbe v nasprotju z
vrednostnimi orientacijami Drugega ; ponudba Jaza vključuje "grožnjo", da se bo moral
Drugi v primeru zavrnitve ponudbe soočiti z "negativnimi sankcijami" svoje lastne
moralne nekonsistentnosti, z občutjem krivde itd . Posplošen medij, ki ustreza aktivizaciji
privrženosti, označuje Parsons s pojmom "privrženost vrednotam" .
-Prepričevanje (persuasion) pa je poizkus Jaza pridobiti privolitev Drugega tako, da
navaja razloge, zakaj bi bilo sprejetje njegove ponudbe iz gledališča Drugega ugodno . Jaz
poizkuša pridobiti privolitev Drugega, ne da bi mu pri tem ponujal kakršnokoli empirično
situacijsko prednost . Tisto, kar Jaz ponuja Drugemu kot "pozitivno sankcijo", so
utemeljeni razlogi . Posplošen medij, ki ustreza prepričevanju, je vpliv .
V navezavi na opisano klasifikacijo podaja Parsons 13 naslednjo shemo :
KANAL
SANKCIJA
	
INTENCIONALNA SITUACIJSKA
POZITIVNA Prepričevanje Napeljevanje
M: (vpliv) M : (denar)
NEGATIVNA	Aktivacija privrženosti	 PrisilaM: (Privrženost vrednotam) M : (moč)
Najprej moramo na kratko opredeliti pojma "vpliv" in "predanost vrednotam" . Vpliv
se navezuje na standardno situacijo, v kateri daje Jaz Drugemu nasvet oziroma ga z
avtoritativno razlago prepričuje, naj sprejme njegovo interpretacijo situacije . Vpliv imajo
osebe, ki uživajo določen ugled, prestiž, ki jim zagotavlja vnaprejšno lojalnost pri tistih,
ki so pod njihovim vplivom . Oseba z ugledom vpliva tako, da za svojo interpretacijo
navaja razloge . Evokacija predanosti vrednotam pa se nanaša na situacijo, v kateri Jaz
naslavlja na Drugega moralni apel (bodisi kritiko bodisi spodbujanje), naj bo delovanje
Drugega v skladu z moralnimi vrednotami . Jaz, ki nastopa kot moralna avtoriteta, navaja
razloge, ki upravičujejo tiste obligacije, ki izhajajo iz ponotranjenih vrednot Drugega . Jaz
v vlogi moralne avtoritete zahteva od Drugega moralno integriteto . Vplivanje in moralni
apel sta si po strukturi zelo blizu, razlika med njima je le v tem, da jaz lahko na Drugega
vpliva tudi v smeri, ki je v nasprotju z ponotranjenimi vrednotami Drugega, morilni apel
pa se vselej naslavlja na te vrednote oziroma predstavlja aktiviranje le-teh . Habermasova
analiza izpostavlja celo vrsto razlik med denarjem in močjo na eni strani ter vplivom in
moralno avtoriteto na drugi. Kot prvo, ni nobenih institucij, ki bi omogočale normativno
zasidranje vpliva in predanosti vrednotam . Habermas ugotavlja, da sta bila v
predkapitalističnih družbah vpliv in predanost vrednotam zavezana togemu statusnemu
sistemu, bodisi posvetnemu bodisi cerkvenemu, v modernih družbah pa ni nobenih
71
formalnih organizacij, v katerih bi se ta dva medija institucionalizirala . Potem, vpliv in
predanost vrednotam nista tako prožna kot denar in moč, ne moreta krožiti, biti deponirana
itd . Karizmatični vodja, ki ga Parsons navaja kot primer deponiranja vpliva in moralne
avtoritete, pa kaže na to, da se ugled in moralna avtoriteta vežeta na specifične osebnosti
in kontekste, to pa je za Habermasa dokaz več, da vpliv in moralna avtoriteta ne moreta
delovati kot krmilna medija v modernem "racionaliziranem svetu življenja" .
Habermas reinterpretira Parsonsovo pojmovanje "vpliva" in "privrženosti
vrednotam" z naslednjo tezo : Standardna situacija "dajanja nasveta" oziroma "moralnega
apela" predstavlja komunikativno razmerje posebne vrste . Gre za posebno vrsto procesov
formiranja govornega konsenza, v katerih ima en udeleženec prevladujočo kompetenco
glede na vednost moralno praktičnega vpogleda ali moči prepričevanja . V nasprotju s
situacijami denarne menjave in s situacijami podrejanja noči te situacije nimajo
elementov, ki bi lahko "napeljale" oziroma "prisilile" naslovljenea, da sprejme ponudbe
Jaza . Pri napeljevanju (denar) in prisili (noči) Jaz intervenira v akcijsko situacijo Drugega
tako, da je usmerjen ekskluzivno na konsekvence svoje akcije, kar pomeni, da deluje
strateško. Pri vplivu in moralnem apelu pa se mora Jaz z Drugim sporazumevati z
usmeritvijo k doseganju konsenza . Če hoče Jaz vplivati na Drugega oziroma če hoče
aktivirati njegove moralne obligacije, ga mora prepričati o tem, da ima prav . Zato se v
tem primeru Jaz ne more usmeriti ekskluzivno na konsekvence svojih akeij, temveč se
mora z Drugim sporazumeti . Habermas vidi Parsonsovo napako v tem, da v opredelitvi
vpliva in moralnega apela ni upošteval, da koncepta sankcij ni mogoče aplicirati na odzive
"da/ne" na zahteve po veljavnosti, ki jih je moč kritizirati .
Na temelju te argumentacije napravi Habermas distinkcijo med krmilnimi mediji
(denar, toč), ki nadomestijo jezik kot mehanizem akcijske koordinacije, in posplošenimi
formami komuniciranja (vpliv, moralni apel), ki zgolj simplificirajo pretirano kompleksen
nexus komunikativne akcije, pri tem pa ostanejo odvisne od govornega sporazumevanja
v kontekstu sveta življenja . Vpliv in moralni apel delujeta torej v bistvu na isti način kot
formiranje govornega konsenza v komunikativni akciji . Habermas opredeljuje
komunikativno akcijo kut procese doseganja konsenza prvega reda, vpliv in moralni apel
pa kot procese doseganja konsenza drugega reda .
Vpliv in moralni apel predstavljata forme posplošenega komuniciranja, ki prinesejo
redukcijo potroška energije za sporazumevanje in redukcijo rizika nesoglasja, vendar pa
dosežejo ta razbremenilni učinek na drugačen način kot denar ali moč . Vpliv in moralni
apel ostajata vpeta v temeljna prepričanja sveta življenja. Na posameznike je mogoče
vplivati ali na njih naslavljati moralni apel prav prek sklicevanja na družbeni fond
vednosti. Vplivne osebe ali osebe z moralno avtoriteto se predstavljajo kot eksperti v
vednosti ali marali, ki je del širšega konteksta sveta življenja .
Posplošene forme komuniciranja, kot sta vpliv in predanost vrednotam, zahtevajo
ilokucijska govorna dejanja in s tem ostajajo odvisne od zavezujočih učinkov uporabe
jezika z orientacijo medsebojnega sporazumevanja . Krmilni mediji, kot sta denar in moč,
vodijo interakcijo prek intervencije Jaza v situacijo Drugega, prek perlokucijskih dejanj,
če je potrebno .
Habermasova reinterpretaeija Parsonsove koncepcije dovoljuje Habermasu strogo
distinkcijo med vezmi, ki so motivirane empirično prek napeljevanja ali prisile, in vezmi,
ki so motivirane racionalno prek sporazuma, utemeljenega na razlogih . Drugi sprejme
ponudbo Jaza ali zato, ker ga intervencija Jaza v njegovo akcijsko situacijo usmeri k
nagrajevanju oziroma kaznovanju (empirična motivacija), ali pa zato, ker verjame, da Jaz
72
	
.
poseduje potrebno vednost, ki jo lahko dokaže prek racionalne argumentacije (racionalna
motivacija) .
Navedena distinkcija med empirično in racionalno motivacijo pa se veže na
Habermasovi obči tipologiji akcije in racionalnosti, na njegovo koncepcijo distrinkcij med
instrumentalno in komunikativno akcijo ter instrumentalno in komunikativno
racionalnostjo . 14 Na ta način je Habermas Parsonsovo opredelitev krmilnih medijev
reinterpretiral in vključil v svoj teoretski model družbe, ki ga je razvil v svojem velikem
delu Teorija komuniativne akcije .
OPOMBE
1 Kasneje je Parsons ravzil še 4 dodatne medije: inteligence, performance capacity, affect, interpretation. Te
se nanašajo na raven splošnih akcijskih sistemov, to je na bihevioralni sistem, sistem osebnosti, družbo in
kulturo. Nekateri njegovi nadaljevalci so s permutiranjem medsistemskih razmerij razvili celo do 64
menjalnih medijev .
2 T. Parsons, Sysnem Analysis: Social Systems, New York 1968, str . 465
3 Parsons, On the Concept of Power, v : isti, Sociological Theory and Modem Society, New York 1967, str . 307 .
4 T. Parsons, System Analysis: Social Systems, New York 1968, str . 466 .
5 On the Concept of Power, v : isti, Sociologicat Theory and Modern Society, New York 1967, str . 308 .
6 Pojma Jaz in Drugi pišemo z veliko začetnico nakrat, kadar označujeta pojmovno diado "Ego - Alter", ki je
v družboslovju zelo pogosto v uporabi .
7 Hannah Arendnt razvija zelo zanimivo teorijo moči, v kateri definira moč kot zaupanje skupine v posameznika,
na temelju katerega se je skupina temu posamezniku pripravljena podrejati. Moč ima tisti, kateremu je
skupina/skupnost/družba pripravljena slediti, ne da bi jim grozil s sankcijami . V tem pojmovanju se moč in
sila oziroma nasilje izključujeta . Tovrstno moč imajo neformalni voditelji, npr . Gandhi, lahko pa tudi
formalni, npr. Tito, Churchill itd . V širšem kontekstu je to pojmovanje seveda povsem v nasprotju z
Parsonsovim pojmom moči_ Habermas sicer privzema Parsonsovo definicijo moči kot krmilnega medija,
vendar pa se ob vprašanju legitimnosti moči implicitno naslanja tudi na H. Arendt. Glej H . Arendt,
Communicative Power, in J . Habermas, Hannah Arendts Communicationis Concept of Power, v: Power, ur.
S . Lukes, Oxford 1986 .
8 Parsons, Some Refleetions on the Place of Force in Social Process, v : isti, Sociological Theory and Modem
Society, New York 1967, str. 285 .
9 Na tem mestu se nanašamo na znamenito Luhmannovo tezo, ki jo izraža sintagma "legitimiranje prek
postopka", uporabil pa jo je za naslov ene svojih knjig .
10 Habermas, Theorie des kommunikativen Handelns, Band 2, Frankfurt 1981, str . 406.
11 Habermasova rekonstrukcija predstave liberalne javnosti, ki jo je izpeljal v delu "Strukturne spremembe
javnosti", predstavlja njegovo rekonstrukcijo teh demokratičnih načel, ki so v parlamentarnih demokracijah
vpisana v temeljne opredelitve ustave. Opredelitev teh načel v ustavi daje parlamentarnim demokracijam
legitimnost. Kolikor so ta načela v praktičnem izvajanju oblasti kršijo, toliko se spreminjajo v "ideologijo,
ki pa ni zgolj ideologija"
12 T. Parsons, On the Concept of Influence, v : isti, Sociological Theory and Modem Society, New York 1967,
str. 361- 362.
13 Prav tam, str . 364. Ob tem modelu navaja Parsons naslednje korespondence z drugimi elementi svoje teorije :
Napeljevanje in krmilni medij denarja opravljata funkcijo adapnacije, prisila in medij moči funkcijo doseganja
ciljev, prepričevanje in medij vpliva funkcijo integracije, aktivacija privrženosti in medij privrženosti
vrednotam pa funkcijo ohranjanja vzorcev.
14 Za opredelitev širšega teoretskega konneksta Habermasovega modela družbe, vključno z omenjenimi
distinkcijami med instrumentalno in komunikativno akcijo ter instrumentalno in komunikativno
racionalnostjo, glej A . Škerlep, Elementi Habermasove teorije družbe: akcija, komuniciranje, racionalnost,
Problemi 4-5, Ljubljana 1988 ; isti, Argumennacija v sporazumevanju, Filozofski vestnik 2, Ljubljana 1989 ;
isti, Pojem javnosti v kritični teoriji J . Habermasa, spremna beseda v: J . Habermas, Strukturne spremembe
javnosti, Ljubljana 1989 .
73