Igre lakote
Matic Majcen
Film Igre lakote: Arena smrti je v prvih tednih predvajanja pometel s konkurenco na ameriških blagajnah. Se razlogi skrivajo zgolj v uspešnem žanrskem recikliranju ali v prepričljivem umišljanju postkapitaiistične družbene ureditve?
V vsakem primeru je treba priznati, da je film Igre lakote: Arena smrti (The Hunger Games, 2012, Gary Ross) kljub svojemu multipleksovskemu značaju vsaj malce preroški. Suzanne Collins (r. 1962), ameriška pisateljica mladinske proze, je knjigo napisala leta 2008, ko si je bilo ob prvih padcih finančnih institucij še težko predstavljati radikalen padec družbene blaginje, o katerem si po novicah o porastu splošnega osiromašenja prebivalstva in celo samomorilnosti šele dandanes upamo razmišljati. Enoje namreč abstrakcija idej in dogodkov na nivoju makropolitičnih in gospodarskih premikov, nekaj povsem dru-
gega pa dejansko misliti (in čutiti) revščino na mikronivoju vsakdanjega bivanja, nekaj, kar lahko z vpogledi v hipotetična družbena okoija izvrstno udejani prav Akcijski film.
Katnlss Everdeen (Jennifer Lawrence) in Peeta Mellark (Josh Hutcherson), glavna junaka filma, nista toliko subjekta današnje krize kapitalizma kot pa otroka njene zamišljene poglobitve ter celo neuspele revolucije, kije hegemonskim političnim in medijskim elitam dala priročen izgovor za prirejanje krvoločnih resničnostnih šovov med obubožano mladino. Katniss in Peeta predstavljata anticipacijo točno tistega, česar smo se danes vsi začeli bati: da se
bomo v nerazrešljivosti globalnega ekonomskega sistema morali vrniti h krvavemu malthusovskemu boju za vsak užiten košček hrane. Današnji raji,obkroženi zdigitalnimi pripomočki in ekološkim imperativom, se lahko takšna neizkušena odsotnost morale v vsakdanji rutini prikaže kot sprevržen objekt želje, ki se mu je mogoče približati kvečjemu na paintballpoligonih, in pa seveda v imaginarnem avditoriju par excellence, v kinu.
Igre lakote zato udejanjajo totalen paradoks: so distopična naracija, ki servirajo /cnow-/ioivza preživetje v okolju zverinske krvoločnosti, se vmes ceio poigravajo s kla-
sičnim marksističnim dispozitivom, a se po drugi strani vseeno znajdejo umeščene globoko v kolesje potrošniškega podjarmljenja mladine, v mehanizmu istega medijskega spektakla, na katerega v pripovedi kritično uperja svoje puščice. Takšno poigravanje s kriznim imaginarijem globalnega občinstva, ko se film odraščajočim generacijam ponuja kot biblija novega družbenega reda, je v današnjih specifičnih zgodovinskih okoliščinah postalo učinkovit in predvsem profitabilen način, da studii iz izrednih tržnih razmer iztržijo normalen dobiček.
Da pa so se filmarji raje zatekli k principu neposredne vizualne všečnosti, estetiza-ciji in groteskizaciji distopije, namesto da bi povlekli bolj poglobljene in relevantne vzporednice z današnjo družbeno situacijo, se najočitneje kaže v plejadi kičastih okraskov, s katerimi so ustvarjalci navesili svojo avdiovizualno jelko. Očitno bodo ljudje v prihodnosti, vsaj po poudarjenem v Igrah lakote, ob svojem etičnem čutu najprej in predvsem izgubili svoj okus za oblačenje in ličenje, saj takšne maškarade v ZF-filmu nismo videli že vsaj od Petega elementa (The Fifth Element, 1997, Luc Besson). Ko se glavna junaka, obdana z žlahtnim plamenom na hrbtu, vozita po velikanski areni, preslikavi rimskega hipodroma, medtem ko ju na odru sprejme bodoča verzija botoksičnega Simona Cowella, se človek resnično začudi, kakšno mešanico campa in kiča dandanes požira najstniška publika.
A prav skozi takšno strategijo recikliranja vplivov iz vseh vetrov, ki segajo od človeške prazgodovine do filmskih klasikov žanra, Igre lakote še enkrat demonstrirajo enega temeljnih načel današnje ameriške komercialne filmske industrije: v kolikor je neka že uporabljena motivična poteza izven radarja ameriškega občinstva po časovni osi (npr. če je stara vsaj 15 let) ali po geografski (npr. če je bila uporabljena v kakšnem drugem jezikovnem okolju), ustvarjalci v pregovornem jenkijevskem pragmatizmu ne bodo imeti zadržkov pri razglašanju domnevne avtorske izvirnosti. Če prinaša profit, če
za nekoga deluje novo, potem deluje, avtorski in plagiatorski pomisleki gor ali dol. Trenutek je za Igre lakote vsekakor več kot primeren - ob filmih, ki sta oznanila izčrpanje dveh velikih franšiz zadnjega obdobja, Harryja Potterja z zaključnima deloma Svetinj smrti (Harry Potter and the Deathly Hallows, 2010-11, David Yates) in Somraka z obema deloma Jutranje zarje (The Twilight Saga: Breaking Dawn, 2011-12, Bill Condon), je na trgu nastal odprt prostor za nove večdelne mladinske epopeje. Film Igre lakote po teh čarovniških in vampirskih motivikah, ki so na sceni kraljevale dobršen del zadnjega desetletja, v kina ponovno vpeljuje motiv kritike medijskega spektakla in krvavega športnega dogodka v distopičnem okolju, kakršnemu so pot v prejšnjem stoletju utirali filmi kot Dirka smrti2000 (Death Race 2000, 1975, Paul Bartel), Rollerball (1975, Norman Jewison) ter Ubežnik (The Running Man, 1987, Paul Michael Glaser), svojčas ne toliko v kontekstu kakšne družbene krize, temveč bolj s pomočjo dominantnih kritičnih pogledov na postmoderno družbo spektakla. Ob omenjenih pa je vendarle predvsem Battle Royale (Batoru rowaiaru, 2000, Kinji Fuka-saku) tisti izvirnik, pri katerem bi ustvarjalci morali vsaj malo zardeti, ko zagovarjajo izvirnost svojega filma. Zgledovanje po azijskih remek delih določenega žanra seje tako še enkrat Izkazalo za nadvse uspešno strategijo - če je Martin Scorsese s takšno majavo legitimizacijo dobil celo oskarja, bo pa isto menda ja delovalo tudi pri izvabljanju profita pri deviško nepopisanih in nerazgledanih mladenkah in mladeničih iz ciljnega občinstva filma.
Igre lakote so bolj kot zaradi tekstualne ali izvorne domiselnosti prepričljive zaradi vešče uprizoritve romana. Pri tem ima levji delež predvsem odlična Jennifer Lawrence, ki se je izkazala za zadetek v polno - ne le ker že od prej vemo, da gre za nadarjeno mlado igralko, temveč ker se je z valjanjem po blatu in s tekanjem po gozdovih soočila že v filmu Na sledi očetu (Winter's Bone, 2010, Debra Granik), kjer je tudi prvič odmevneje pokazala svoj nedoločljivi naravni karakter, izmuzljivo nihajoč med lepotico in kmetico. Poleg tega Igre lakote do popolnosti izrabijo karizmatično arhitekturo njenega obraza, kar še zdaleč ni povsem samoumevno, za primerjavo naj denimo služi povprečni The Beaver (2011, Jodie Foster), posnet praktično ob istem času kot Igre lakote, v katerem se Lawrenceova pojavi v bistveno bolj bledi
pojavitvi. Presenetljiva v Igrah lakote je tudi forsirana uporaba velikih planov, ki v kinu poskrbi za enega tistih »tole bi pa raje gledal po TV« občutkov. Poteza je v tej meri za holi-vudski mainstream neobičajna, a za suspenz pripovedi, ki je v Igrah lakote v drugem delu filma zelo dobro izvršen, neškodljiva. Izdelek na videz morda res epohalno razmišlja o svetu, v katerem živimo, a razlogi za njegov vzpon v resnici ležijo v golem dejstvu, daje odlično odigran, zelo dobro in presenetljivo tempiran, njegov akcijski suspenz učbeniško izvršen, a predvsem tudi zgledno in brihtno oglaševan.
Preseneti pa še en element - težko razlo-žljivi konformizem vseh akterjev pripovedi, ki jim na kraj pameti ne pride, da bi se uprli totalitarnem sistemu, ki sijih podreja. Za razliko od vseh naštetih prednikov tega podžanra je ta film edini, ki se ne konča s padcem središčne negativne avtoritete, tokrat poosebljene v liku predsednika Sno-wa (Donald Sutherland). Če bi bili naivni, bi ta pogled še lahko označili kot akt blage subverzije, a vsak, ki je v zadnjem desetletju šel gledat kakšno veliko najstniško franši-zo, ve, da si sodobni filmi pač ne morejo pomagati, da si ne bi že v izhodišču pustili nekaj iztočnic za že zdavnaj načrtovana nadaljevanja. Vseeno pa kljub oportunistič-nosti tovrstnega rokovanja z revolucionarno idejo vpliva na mladinsko generacijo ne gre podcenjevati. Konec koncev še vedno govorimo o industriji, za katero je bilo svojčas rečeno, daje »kolonizirala naše nezavedno« (Wenders v filmu V teku časa [Im Lauf der Zeit, 19761), in če je to storila v 70. letih z novim Holivudom, bo to z nekimi drugimi filmi naredila tudi za današnje mladostnike. Take potrošniške kaprice oglaševanja in prodajanja v smislu pripovedne razdrobljenosti na preddele, nadaljevanja, trilogije in serije zato niso nujno prezira vredne lastnosti. Ne pozabimo, tudi svetopisemska Stara zaveza je kot veliki spektakel svojega časa dobila svoj sequel, pa njena baza oboževalcev v zahodnem svetu šele stoletja kasneje kaže prve znake kakršnega koli upadanja ...
< s: