Nadučitelj Mesner. 0 pokojnem nadučitelju Mesnerju smo prejeli iz kamniškega okraja še te-le vrstice: Dne 30. novembra 1.1. smo položili v grob starosto kranjskega učiteljatva, Josipa Meanerja, nadučitelja v Komendi pri Kamniku. Pokojnik je bil rojen 12. sušca 1. 1833. na Dovjem. Prvo službo je nastopil 1. 1853. v Polhovem gradeu, kjer je ostal tri leta; potem se je preselil na Bohinjsko Belo, kjer je služboval štiri leta, odkoder se je podal v Škoeijan pri Turjaku, kjer je vztrajal 15 let, odtod pa je prišel v Komendo, kjer je služboval do svoje smrti, namreč 32 let. Vsega skupaj je torej služboval 54 let in še je upal delati par let, kar mu je pa preprečila neizprosna smrt. Ze lansko leto ga je priklenila huda bolezen na bolniško posteljo, zaradi česar je bil primoran prositi dopusta, ki ga je tudi dobil za šest mesecev. No, letos ob začetku šolskega leta je poizkusil zopet s poukom, toda bolezen, ki ga trdovratno ni hotela popustiti, ga je primorala, da je iznova poprosil za do- pust, ki so mu ga zopet podelili za dobo šestih mesecev. Koncem novembra t. 1. pa je prejel večni dopust, ki pa niti prosil ni zanj. Sedaj uživa mir in počitek! Pokojnik je bil mož atare šole, toda značajen in ljubezniv tovariš skoziinakozi. Nikdar se ni silil v ospredje, toda klečeplazil pa tudi nikjer in nikoli ni. Kot pristen Gorenjec je bil jako gostoljuben do svojih tovarišev in jako se mu je zdelo dobro, ako ga je kdo posetil. V družbi je bil prijeten in zabaven družabnik. Kaj rad je kramljal o lovu, in oko mu je kar iskrilo, kadar je pripovedoval svoje lovske dogodljaje. S avojimi stanovskimi tovariši je živel v lepem miru in blagodejni slogi. Nikoli ni raznašal slabosti drugih, pa tudi v osobnem občevanju ni nikogar razžalil, kakor tudi ne sosedov. Prav zaraditega je bil močno priljubljen pri vseh tovariših, ki so ga poznali pa tudi pri drugih ljudeh bodisi tega ali onega mišljenja. Zato ae je pa pogreba udeležilo 38 tovarišev in tovarišic, da tako izkažejo zadnjo čast ljubeznivemu starosti. Učitelji pevci so mu v zadnji pozdrav zapeli tri žalostinke: pred hišo, v eerkvi in ob gomili. Navzočih pa je bilo poleg občinskih odbornikov in polnoštevilne požarne brambe precej ljudi — po- sebno žensk — pogrešali pa smo predsednika krajnega šolskega sveta in še mnogo drugih komendskih župljanov moškega spola. Mož, ki je 32 let poučeval in vzgajal komendsko mladino, bi bil pač zaslužil vecjega spoštovanja in večje ljubezni. Pa kaj hočemo! Učitelji smo pač preneznatne osebe, da bi se naa bilo vredno spominjati. Saj ga še taki, ki imajo akademiško naobrazbo, niti enkrat niso obiskali za njegove bolezni, niti mu ni8o privoščili par kapljie blagoslovljene vode, ko je ležal na mrtvaškem odru. Oe dajejo taki naobraženci tako žalostne, zglede, kaj naj potem zahtevamo od nižje izobraženih ljudi ?! Seveda, če bi bilo kje kako cerkveno opravilo, o tedaj bi se ljudstvo kar trlo, a tukaj pa, ko gre za čast in ugled učitelja, tega ni treba! Pokojni Mesner je ostavil petero otrok: tri moške in dve dekleti, od katerih pa so vsi samostojni in preskrbljeni. Blagemu pokojniku blag spomin!