ljajo obstoj in nadaljnji razvoj, tudi dejansko uresničijo, odločilo, da je zakon o dvojezični šoli v skladu z ustavo. Še več, ob ugotovitvi, da je zakon o dvojezičnem šolstvu v skladu z ustavo, je ustavno sodišče dalo vrsto pomembnih predlogov za nadaljnji razvoj dvojezičnega šolstva in utrjevanja položaja madžarske narodnosti v SR Sloveniji. Kontinuiteta poučevanja madžarskega jezika in s tem stik z madžarskim jezikom je, čeprav v ne popolnoma ustrezni meri, zagotovljen z izobraževanjem pe- dagoških kadrov za potrebe dvojezične šole na pedagoški akademiji v Mariboru, kjer je lektorat za madžarski jezik, učenci pa imajo možnost dobiti štipendije za študij na visokih šolah v LR Madžarski na podlagi meddržavne konvencije. Janko Jeri BILATERALNI SPORAZUMI ZA ZAŠČITO NARODNIH MANJŠIN V ZAHODNI EVROPI PO DRUGI SVETOVNI VOJNI Dovolite mi uvodoma dve digresiji, ki sicer nista v neposredni zvezi s problematiko, ki jo nameravam kasneje razčleniti. Prva se tiče vse- binske metode dela na tej, po udeležbi tako široko zasnovani mednarodni konferenci. Ker sem že od začetka sodeloval pri pripravah za to srečanje, si lahko dovolim sodbo, da bo ta naš strokovni (čeravno včasih tudi nujno politični dialog) tem bolj konstruktiven, kolikor bo plodotvorno naravnan v prihodnost in ne bo, kolikor to ni nujno za zgodovinske vzporeditve, izgubljal časa s tistim, kar je bilo zgrešeno v komaj minulem razdobju, pri čemer mislim na prenekatere negativne izkušnje izza prve svetovne vojne. Sodim namreč, da si moramo, ko se lotevamo odprtih vprašanj sodobnega manjšinskega varstva, predvsem prizadevati, da torej v po- zitivnem smislu presežemo »klasične«, stare okvire če se lahko tako iz- razim. In druga digresija: pred dnevi sem se vrnil iz seminarja OZN o manj- šinah v Ohridu, za katerega sem skupaj s svojimi kolegi pripravil tudi temeljno gradivo (Background paper) glede druge točke dnevnega reda, ki je zajemala »Svetovno in mednarodno sodelovanje za izboljšanje za- ščite narodnih, etničnih in drugih manjšin«. Z raznimi odtenki so domala vsi udeleženci soglašali o pomembnosti ustrezne manjšinske zaščite za ohranitev miru v svetu, kar pa med drugim terja, to navajam kot važen vidik tega vprašanja, da se sleherni pri uresničevanju tega postulata od- reče uporabi sile in zahtev po spremembi obstoječih meja. Bistveno za ohranitev miru je torej dosledno spoštovanje nedotakljivosti obstoječih mejnih rešitev. Upoštevanje te realnosti pa olajšuje in omogoča manj- šinam pozitivno vlogo, da bodo aktiven subjekt v procesu medsebojnega zbliževanja in vsestranskega sodelovanja. Tudi v visoko civiliziranem srednjeevropskem prostoru namreč naletimo še danes na poizkuse za- nikanja temeljnih svoboščin nekaterim narodnim manjšinam. »Danes ni 132 mogoče več opravičevati zatiranja narodnih manjšin s strahom za stabilne državne meje, oziroma pred morebitnimi ozemeljskimi zahte- vami. Nasprotno, prav priznanje polnih pravic narodnim manjšinam je eden izmed prvih korakov, da postanejo meje med državami vse manj pomembne za življenje narodov,« je zapisal med drugim jugoslovanski teoretik Edvard Kardelj (Kaj je bistvo socializma, »Delo«, 1. maja 1974). »Pacta sunt servanda« je eno izmed temeljnih načel mednarodnega prava in seveda v polni meri velja tudi za tiste mednarodne pogodbe bodisi multilateralnega ali bilateralnega značaja, ki vsebujejo določbe za zaščito narodnih, etničnih in drugih manjšin. Namen mojega posega je, da bi osvetlil problematiko bilateralnih dogovorov po koncu zadnje svetovne vojne v Evropi, ki so bili sklenjeni s ciljem, da zaščitijo na- rodne, etnične oziroma jezikovne manjšine. Terminologija se namreč v teh pogodbah razlikuje. V mislih imam tri mednarodne dogovore, nava- jam jih po kronološkem vrstnem redu, in sicer sporazum med vladama italijanske in avstrijske republike, znan kot sporazum De Gasperi-Gru- ber iz leta 1946, dalje sporazum med Jugoslavijo in Italijo iz leta 1954 o recipročni zaščiti slovenske narodne manjšine na Tržaškem in italijan- ske manjšine na območju, ki je z novo ozemeljsko razdelitvijo s tem spo- razumom pripadlo Jugoslaviji in naposled sporazum med kraljevino Dansko in Zvezno republiko Nemčijo, sicer svojstven po svoji pravni obliki, glede zaščite danske manjšine v deželi Schleswig-Holstein in nem- ške manjšine na Danskem iz leta 1955. Kakor že pred devetimi leti (1965) na seminarju OZN o multinacio- nalnih skupnostih v Ljubljani tako je bilo tudi v Ohridu precej pledira- nja, da bi OZN z univerzalnim pristopom, preprosteje povedano, s spre- jemom ustreznih mednarodno veljavnih dokumentov za varstvo manjšin, še plodotvorneje prispevala k izboljšanju splošnega položaja in zaščite narodnih in drugih manjšin. Utemeljena je namreč sodba, da pomanjka- nje takih (posebnih) norm v mnogočem otežkoča, da bi dosegale manjšine dejansko (polno) enakopravnost in možnosti razvoja, kakor jih ima tako imenovani »večinski narod«. Kot že rečeno, je ne glede na vsa ta po- zitivna prizadevanja OZN, vsaj po mojem mnenju spričo današnjih sploš- nih pogojev v Evropi (dosežene stopnje civilizacije, kulturne dediščine, ravni moralne osveščenosti in drugega) pričakovati, da bodo odprta vpra- šanja manjšinske zaščite verjetno učinkoviteje reševali prek bilateralnih in regionalnih dogovorov, kot pa z opiranjem na univerzalno koncipirane akte splošnega mednarodnega prava. Ob tem naj spomnim na deseto točko, odstavek poročila že omenje- nega seminarja OZN leta 1965 v Ljubljani (glede tega je bilo namreč do- seženo splošno soglasje!), naj vse vlade pospešujejo in ščitijo pravice etničnih, verskih, jezikovnih in narodnih manjšin, in sicer ne samo z ustavnimi in zakonskimi določili, temveč s pospeševanjem vseh oblik delovanja v skladu s političnimi, gospodarskimi in družbenimi možnostmi 133 prizadete države ali dežele. Kar zadeva vprašanje ukrepov (točka b tega splošnega soglasja), pa je bilo domenjeno, da je treba pri tem vzpodbujati in uporabljati različne oblike sodelovanja na osnovi bilateralnih in mul- tilateralnih sporazumov, če se namenoma omejim na ta vidik. Citirani sporazum Gruber-De Gasperi z dne 5. septembra 1946, ki je integralni del mirovne pogodbe z Italijo (uveljavljene 15. septembra 1947), navaja podrobna jamstva za »nemško govoreče prebivalstvo bo- zenske pokrajine in sosednjih dvojezičnih občin«. Ta bilateralni sporazum med republiko Avstrijo in republiko Italijo o narodnostni zaščiti nemško govoreče južnotirolske manjšinske skupnosti je torej po eni strani po- memben kot načelen mednarodni dokument, po drugi pa še posebno kot programsko, načelno izhodišče (vzorec) za stvarno varstvo sleherne manj- šinske narodnostne skupnosti v Italiji. Posebej velja opozoriti, da so spo- razum De Gasperi-Gruber s tako imenovanim »južnotirolskim paketom« bistveno modificirali in izboljšali v prid čimbolj kompletne zaščite nem- ške narodne manjšine v bozenski krajini in je mogoče sedanjo stopnjo tega varstva splošno oceniti (vsaj v domeni Zahodne Evrope) v mnogih ozirih kot optimum, kot najbolj izčiščeno in precizno, še zlasti, če upo- števamo tudi dodatne zaščitne ukrepe na gospodarskem in socialnem področju. To je vsekakor tudi pomembna konkretizacija in implemen- tacija »programske določbe« 6. člena italijanske ustave o posebnem var- stvu »jezikovnih manjšin«. Mednarodnopravne obveznosti republike Italije glede varstva sloven- ske narodnostne skupnosti izhajajo razen iz določb mirovne pogodbe (1947) tudi iz Memoranduma o soglasju z dne 5. oktobra 1954 ter poseb- nega statuta kot njegovega sestavnega dela. Vendar je treba v zvezi z varstvom po posebnem statutu poudariti, da ga je deležen samo tisti del avtohtonega slovenskega prebivalstva v Italiji, ki prebiva v mejah nek- danje cone A tržaškega ozemlja. Sicer pa je posebni statut prvi med- narodnopravni instrument, ki sicer na omejenem območju (ne velja za Slovence v goriški in videmski pokrajini) celostneje ureja zaščito slo- venske manjšine v Italiji po koncu druge svetovne vojne. Gledano iz zgo- dovinskega vidika, namreč ne gre pozabiti, da je sistem mirovnih pogodb po prvi svetovni vojni določil obveznosti glede varstva etničnih manjšin mnogim državam, med njimi tudi takratni Jugoslaviji; naložil pa ni ni- kakršnih obveznosti Italiji. Namesto mednarodnih jamstev je dobilo avtohtono slovensko in hrvatsko prebivalstvo po prvi svetovni vojni zgolj formalne obljube nekaterih takratnih italijanskih državnikov o spo- štovanju njihovih narodnostnih pravic, ki pa se jih nato niso držali. Tudi italijanski strokovnjaki sodijo, da je osrednji razlog, da so bile določbe posebnega statuta samo delno upoštevane in uresničene, dejstvo, da posebni statut ni bil »uzakonjen« oziroma da ni postal del italijan- skega notranjega prava. Memorandum o soglasju z vsemi prilogami in pismi je ratificirala Zvezna ljudska skupščina že takoj 25. oktobra 1954 in s tem njegove določbe in načela preoblikovala v vir pozitivnega no- 134 tranjega jugoslovanskega državnega prava, medtem ko tega Italija, kakor že prej omejeno, do danes še ni storila. Tudi za nas v tako imenovani Srednji Evropi (in v našem obmejnem območju) je zanimivo in hkrati poučno, kako so uredili položaj danske narodne manjšine v Zvezni republiki Nemčiji (dežela Schleswig-Holstein) in nemške manjšine na Danskem. Gre namreč, če lahko tako rečem, za »številčno« majhni manjšini, saj živi v Nemčiji okoli 35 tisoč Dancev in to v deželi, ki ima skupaj 2 in pol milijona prebivalcev, ter na Danskem okoli 23 tisoč pripadnikov nemške manjšine (vsaj take številke navaja francoski izvedenec G. Heraud). Pravno je položaj danske manjšine opredelila izjava deželne vlade Sehleswig-Holstein z dne 26. septembra 1949, v kateri, če se omejim le na ta primer, je posebnega pomena deveti člen v drugem delu, ki dobesedno pravi: »Das besondere Interesse der danischen Minderheit, ihre religiosen, kulturellen und fachlichen Ver- bindungen mit Danemark zu pflegen, wird anerkannt«. Docela isto do- ločbo vsebujeta tudi nemško-danski izjavi od 28. in 29. marca leta 1955, pri čemer sta zdaj zajeti obe manjšini — danska in nemška. Bistvo tega je predvsem v tem, da je bila s tem javno priznana, dejal bi, uzakonjena pravica sodelovanja med prizadeto manjšino in matično državo na prej omenjenih področjih. Naj omenim zaradi primerjave, da tudi sklepi iz seminarja OZN leta 1965 v 6. točki med drugim navajajo, da nemoteni stiki z matično deželo, oziroma s kulturnim, oziroma verskim centrom v resnici pomenijo edino sredstvo, ki zagotavlja manjšini kot skupini, kolektiviteti, da preživi kot kulturna verska ali jezikovna enota. Že na tem seminarju — se pravi leta 1965 — so torej nekateri govorniki po- udarili možnosti, ki jih glede tega nudijo »odprte meje« in urejeni dobri sosedski odnosi. Ta misel je prišla do izraza tudi na letošnjem seminarju OZN v Ohridu, kjer so bili udeleženci na splošno mnenja, da je skrb matične države za položaj njenih manjšin v drugih državah zakonita in da ne bi smeli istovetiti s podtikanji »o vmešavanju v notranje zadeve drugih«. Dovolite mi še povsem kratek zaključek: izkušnje urejevanja odprtih vprašanj zaščite narodnih manjšin z bilateralnimi sporazumi v Zahodni Evropi po drugi svetovni vojni, je nedvomno mogoče oceniti kot po- zitivne in dejal bi še več, za »perspektivne«, kar še posebej velja za ure- ditev stopnje zaščite za nemško manjšino v republiki Italiji in dansko v deželi Schleswig-Holstein ter nemško na Danskem. Ta metoda, če tako rečem, ima namreč več prednosti, saj med drugim jasno opredeljuje od- govornost države, ki ji manjšina pripada, medtem ko so jamstva vsebinsko daljnosežnejša in tako v primeru nemško govorečega prebivalstva na Juž- nem Tirolskem in ne glede na nekatere specifičnosti manjšinskega položaja ob meji med Zvezno republiko Nemčijo in Dansko, presegajo koncepte o zadostnosti okvirov »kulturne, jezikovne avtonomije«, kakršne poznamo iz polpreteklega razdobja. 135