Muhasta narava literarne presoje
Robert McCrum
Okusi so seveda različni. De gustibus itd. Tisti, ki se mučijo po kamnitem vinogradu ocenjevanja knjig in so priča nepredvidljivim spremembam lite-rarnokritiškega vremena, vedo to bolje od večine drugih.
Muhasto naravo literarne presoje dobro ilustrira zabavni odlomek iz zadnje številke Missouri Reviewa. Ta učena revija je nedavno tega objavila izbor poročil bralcev in ocenjevalcev rokopisov, ki jih je izbrskala iz arhivov velikega ameriškega založnika Alfreda A. Knopfa. "Ne dajejo toliko vtisa zlate dobe," pravi Missouri Review,
"kot prikazujejo neki literarni trenutek, ki je prav tako muhast in varljiv kakor naš."
Eden od Knopfovih bralcev je tako leta 1949 kljub zatrjevanju, da so mu zgodbe Jorgeja Luisa Borgesa všeč, izjavil, da jih "nikakor ni mogoče prevesti, vsaj ne v nekaj, za kar bi bilo mogoče pričakovati, da se bo prodalo v več kot 750 izvodih". Leta 1952 je neki drug bralec ocenjeval, da je Vohun v hiši ljubezni Anais Nin, ki je bil v svojem času pomemben roman o odnosu ženske z več moškimi, delo "majhnega, samovoljnega, precenjenega talenta, ki je znal lastno praznino zakriti z veliko nabuhlosti".
Če se vam to zdi grozno, kaj boste šele rekli na odziv nekega Knopfovega bralca iz leta 1966 na Široko Sargaško morje Jean Rhys in na njegov odkriti
Sodobnost 2001 I 1223
Se   strinjate
Se   strinjate
dvom v možnost obstoja "druščine značajev, ki bi bili lahko tako popolnoma in nerazložljivo odurni, bolni in nesrečni".
Vsa ta poročila bralcev in ocenjevalcev so anonimna. Eden od Knop-fovih zaposlencev s prav posebej, če ne že kar smešno slabim povprečjem pri odkrivanju avtorjev je bil neki Her-bert Weinstock. Potem ko je pred nosom zaloputnil vrata Borgesu, je jam-rač Weinstock z nesmrtnimi besedami ocenil prevod zadnjega dela Isaaca Ba-shevisa Singerja: "Spet Poljska in tisti bogati Judje," ob tem pa svaril pred "neskončnim uredniškim delom", ki bi bilo na vidiku, če bi bil stari Knopf tako nespameten, da bi dal Singerja na svoj seznam.
Podobne anekdote je mogoče najti tudi po arhivih in v spominu ljudi iz britanskega založništva; Gospodar muh, osupljivi prvenec Williama Gol-dinga, je bil do objave zavrnjen na skoraj dvajsetih naslovih, kot je opazil Charles Monteith, moj stari šef pri založbi Faber & Faber, podtikanja je najti v poročilu o Trku J. G. Ballarda ("Avtorju tudi psihiatrija ne more več pomagati... ne objavljaj.") in tako dalje. Prav ta teden me je Nick Hornbv spomnil na to, da je Fever Pitch zavrnilo šest založnikov, preden je neki urednik pri tedaj neodvisni založbi Victor Gollancz opazil njegovo nesporno vrednost.
Bralec in ocenjevalec rokopisov pri založbi deluje pod plaščem anonimnosti; bolj alarmantni so spodrsljaji v presoji časopisnih recenzentov, saj pridejo v javnost.
Ni konca številu načinov, kako se motiti. Sidnev Smith je slavno izjavil: "Knjige nikoli ne preberem, preden jo
ocenim; to človeka navda s predsodki." Cyril Connolb/, ki je prej delal za The Observer, se je v uvodu v Zaprto igrišče (1945) hvalil: "Držim se tesno pri besedilu; nikakršen orel z višav nisem, ampak nizko pozibavajoči se baset, ki sledi s pomočjo vonja in drži smrček pri tleh."
Pošteno, ni kaj. Ampak včasih ima le "orel na višavah" perspektivo, s katere lahko izvirno novo delo postavi v njegovo pravo perspektivo, obenem pa dovolj poguma, da svoje videnje brani pred običajnimi literarnokritiškimi glo-davci, ki iz najrazličnejših vzgibov nočejo dati priznanja resnično pomembnemu novemu videnju.
Pogosto omalovaževani in večkrat zavrnjeni pisatelj tega nikoli ne pozabi. James Joyce, ki je do skrajnih meja preizkušal uveljavljeno literarno kritiko svojega časa, je aprila 1932, dolgo po tem, ko je njegovo delo končno poželo zasluženo priznanje, prijatelju napisal, da "je rokopis Ljudi iz Dublina bralo nič manj kot dvaindvajset založnikov in tiskarn, in ko je bilo delo končno natisnjeno, je neka zelo prijazna oseba pokupila celotno naklado in jo dala v Dublinu sežgati".
Neizbežno je, da literarna zgodovina določenega časa, vključno z našim, takšne zablode v kritiških odzivih pozabi ali pa se - kar je še huje - znajdejo pred vrati sodobnega recenzenta kot toliko drugega, kar je umrlo na poti. Poklicni recenzenti dobijo slabe kritike. F. Scott Fitzgerald bi jim rekel "frfrasti ljudje, ki se jim usta penijo od navdušenja, ko vidijo, kako pene drugih frčijo okoli njih".
Prevedla Patricija Fajon
Sodobnost 2001 I 1224