Monopolizacija duha Vsa naša tako zvana.zapadna kultura temelji na renesančnem pokretu izza 16. stoletja. Bistvo tega vekovno pomembnega gibanja je obstojalo v brezkompromisnem uporu in boju proti vsem napisanim resnicam, ki so jih dedcrvali rodovi za rodovi skozi dolgo vrsto stoletij od antike dalje. »Iurare in verba magistri« je bilo nedotakljivo pravilo, ki je veljalo na vseh področjih človeške kulture. Da se je premagalo, je bilo treba neštetih žrtev najboljših mož tedanjega časa, je bilo treba ccle revolucije duhov. Roko v roki z gospodarskim osvobajanjcm od fevdalnih vezi so se lomili tudi vsi drugi okovi, v katerih je preživljalo človeštvo svojo stoletno statično dobo. »Enakost, bratstvo in svoboda« je bilo geslo, napisano na vihrajočih zastavah novo nastopajočega meščanskega razreda, ki je v zadnjih treh stoletjih temeljiteje izpremenilo Evropo in ves ostali svet, nego so mogla to storiti tisočletja avtoritamih besed »magistrov« pred njim. Vsa sodobna zapadna kultura je zrasla na gospodarski, politični in znanstveni svobodi, porojeni v duhovno najbolj razgibani zgodovinski dobi Evrope, v renesanci. Iz boja proti napisanim stoletnim znanstvenim dogmam je vzklila moderna tehnika, ki je omogočila v najnovejšem veku početvorjeno obljudenost našega planeta, ki je izpremenila milijone hektarjev nerodovitnih tal v plodonosne oranice ter poklicala v življenje milijonska mesta z do seda.j nesluteno gospodarsko, socialno in kulturno organizacijo. Na iznajdljivosti prostega človeškega duha počiva vsa moderna kultura. na njej bo počival tudi ves bpdoči razvoj, ali pa zatone človeštvo zopet v temo in tiranijo prejšnjih tisočletij. Ko se je uprl moderni Prometej besedam magistrov, je postal sposoben, ustvarjati kulturne dobrine, izpreminjati p-uščave v rodovitna polja ter množiti svoj rod. Če more kaka sila sploh zavreti ta čudežen vzpon človeškega duha, bo storil to najnovejši, z bučnimi fanfarami propagiran dvom nad njegovo stvariteljsko silo in nekaka masohiStična odpoved lastnega odločevanja v^ vseh najvažnejših življenjskih vprašanjih. ^r:.-i- .,< .-». v.. „.--KiC- -»--.alS** »v«i W5 ,mOU '.*'?.'¦"* •••*-¦¦• * .'.lifc &i\'.j\lCt rii .<*#> ''"!•¦!*-¦'•, -«»i* v^m- -\fY^C i ?¦-»' oi* ^i-tc :A'p .%•**¦> ¦-t .--. i- ?-ijj?*.f t- 'i \l-\~- tCi "T-i K^rZ- ¦;¦-¦$¦'¦¦- ¦ Viij--- —¦''¦'.:'¦ V!, * ¦•'Ja -v «*> <>*» Cim manjši je kak narod, čim neznatnejše so njegove kulturne in gospodarske rezerve, tem prej bo zapadel v vegetiranje in počasno smrt. Zato se mora majhen narod še toliko krepkeje upirati vsaki heteronomiji ter zastaviti vse svoje sile za demokratično samoupravo naroda kot celote ter vseh njegovih delov. Avtonomija kmeta, delavca, že«a in mladine je edino jamstvo, da odvrnemo od naroda fjamoklejev meč duhovnega in gospodarskega propadanja. Slovenski učitelji se moramo predvsem ^avedati te življenjske naloge. Naša posebna skrb mora biti posvečena avtonomiji šolstva, ki ga vodimo. Besede magistrov iz pretekle dobe so še vedno najhujša rakova rana naše osnovnošolske izobrazbe in vzgoje. Potrebujemo šole, ki naj služi življenju, in sicer sedanjemu življenju, našega naroda. Iz svobodne odločitve, ki ne more izpasti drugače kot v smishi perečih potreb ljudstva, si moramo zgraditi vzgojne in izobrazbene ideale sedanje dobe. Ti naši avtonomno postavljeni ideali zahtevajo svojevrstnih učnih postopkov in pripomočkov, ako naj bo naše delo domorodno v najboljšem pomenu besede. Ta klic zveni že desetletja: izgubljal se je prej v germazirajočih tendencah bivše monarbije, ostaja brez odmeva v sedanjih go&podarsko in politično skrajno kritičnih dneh. In vendar smo trdno prepričani, da ravnamo kot najboljši patrioti, če mislimo premagati težko kultumo krizo prav s svobodnim sodelovanjem in soodločanjem najširših pla&ti našega hotenja, čujemo vesti o monopolizaciji učnih knjig in učih po snuioči se državni tiskarni. Zopet težak korak proti heteronomiji našega šolstva v nasprotju z vsemi načeli moderne pedagogike. Učitelji se čutimo tudi v tem vpfašanju solidarne z vsem slovenskim narodom. Predobro poznamo njegove potrebe in njegovo težko življenje. Le z upoštevanjem njegovih razmer na vseh življenjskih sektorjih ga lahko pripeljemo srečnega in zadovolinega v naročje jugoslovanski skupnosti. V naših šolah se mora gojiti jugo&lovansko čustvovanje na slovenskih terneljih. Slovenske učne knjige morajo govoriti našemu ljudstvu najbližji jezik, metode našega šolskega dela morajo izhajati iz posebnih slovenskih razmer in potreb. Ali se plodonosno dotaknemo ljudske mentalitete in gradimo iz nje vse kulturne dobrine, ali pa ji ostanemo tuji mi in naše vzgojno delo. Iz črk obstoječega šolskega zakona veje prav ta duh, vsaka monopolizacija pomenja potem takem paraliziranje tega sodobnega momenta v našem šolskem življenju.