EMIL CESAR OB DVAJSETI OBLETNICI NATISA GORENJSKE PARTIZANSKE IZDAJE PREŠERNOVE ZDRAVLJICE Poleg Cankarja, čigar preroške besede so utemeljevale socialno revolucijo, ni bilo med slovenskimi literarnimi ustvarjalci v preteklosti književnika, ki bi Slovencem, čeprav v skopih besedah, tako neposredno govoril o našem nacionalnem obstoju, kot pesnik France Prešeren. Njegovi verzi iz Uvoda h Krstu pri Savici so se kot gesla cesto pojavljali v partizanskem tisku. Ti verzi so marsikomu približali lepoto njegove poezije, vsem pa budili zavest, da smo kot milijonski narod lahko obstajali, se borili za obstanek prav s tem, ker smo živeli v prepri čanju, da kot narod živimo tudi za prihodnost. V letih narodnoosvobodilnega boja smo se spominjali zgodovinskih obletnic; tako smo praznovali stoletnico Jurčiče vega in Gregorčičevega rojstva, leta 1944 pa tudi stoletnico Prešernove Zdravljice. Prešernovo preroško pesniško izpoved smo prvič zasledili v partizanskem tisku maja 1941, v prvi številki Slovenskega poročevalca, in sicer v uvodnem pri spevku Naša nesreča in naša vera!, ki se končuje z vero o poslanstvu novega, ilegalnega Slovenskega poročevalca: »Z globoko vero v končno zmago naše pra vične stvari bo »Slovenski poročevalec« sodeloval v boju za socialno in nacionalno osvoboditev, v boju za narodno svobodo in za bratstvo med narodi, po katerem je hrepenel veliki slovenski pesnik Prešeren, ko je zapel: Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan. da rojak prost bo vsak. ne vrag, le sosed bo mejak.' V prvem letu sovražne okupacije je Slovenski poročevalec zapisal ob obletnici Prešernovega rojstva med drugim tudi besede: »Še nikoli ni slovenski narod proslavljal obletnice Prešernovega rojstva v tako usodnem razdobju, kot letos. In še nikoli nam ni nesmrtna Prešernova pesem govorila tako iz srca, kakor letos. Slovenski narod črpa svoj program iz samega sebe, iz svojega narodnega in ljud skega hotenja, ki ga je sodobno dogajanje do kraja izoblikovalo, ki ga je pa čudovito zajel Prešernov genij. Dva meseca zatem, pred obletnico pesnikove smrti, ponovno poudarja, da obhajamo obletnico Prešernove smrti v največjem nacionalnem suženjstvu. V de cembru istega leta je objavila Osvobodilna fronta v svoji drugi številki prvega letnika uvodnik z naslovom: Praznik Prešernovega rojstva. Najpogosteje pa se ga spominjamo ob stoletnici Zdravljice 1944 in ob odloku predsedstva SNOS 2 Loški razgled! 17 o proglasitvi dneva Prešernove smrti za kulturni praznik slovenskega naroda. Tako je ob stoletnici Slovenski poroče\alec objavil daljši prispevek Viktorja Smoleja Ob novini leta 1844. Zdravljici so posvetili eno izmed številk tudi Triglavski odmevi, glasilo XXXI. divizije narodnoosvobodilne vojske Jugoslavijo, gorenjska pokrajinska tehnika Trilof pa je izdala luksuzno izdajo Zdravljice. — Višek hvaležnosti velikemu pesniku pa je slovenski narod na pragu svobode izrazil februarja 1945 z odlokom predsedstva SNOS. s katerim smo dan Prešerno\e smrti proglasili za slovenski nacionalni praznik. Tedaj je objavil Slovenski poročevalec poleg izvirnega besedila odloka tudi članek Borisa Kidriča Nekaj inisli o obletnici Prešernove smrti. Tedaj je bila tudi prvič odtisnjena uspela slika pesnika Pre šerna, lesorez akademskega slikarja Franceta Miheliča. Od samostojnih tiskov pa zasluži omembo tudi brošura Prešeren — glasnik naše borbe in naše svobode. Omeniti moramo tudi vabilo na slavnostno akademijo, ki je bila 8. februarja 1945 v Črnomlju. Vabilo ima na naslovni strani Jakčev Prešernov profil. Poročilo o proslavi so prinesle Novice, glasilo Osvobodilne fronte za Dolenjsko in Notranj sko. S posebno izdajo je počastil stoletnico Zdravljice tudi Pokrajinski odbor OF za Primorsko. Članke o Prešernu je prinesel tudi Gorenjski pionir (novcmber- december). posebno številko v Prešernov spomin pa je posvetil tudi v Beogradu izhajajoči list Naprej. Narodnoosvobodilno vodstvo je imenovalo eno izmed sloven skih brigad (Vil. udarno brigado) po Prešernu, pesnik Oton Župančič pa je v tem času pod psevdonimom dr. Anion Pesnik objavil pesem Tja bomo na šli pot. Med vsemi tiski zavzema najpomembnejše mesto posebna izdaja Zdravljice. tisk ene izmed gorenjskih partizanskih tiskarn, ki je hkrati tudi najuspešnejše delo grafičnih delavcev v slovenskem narodnoosvobodilnem boju. Kolikor sem mogel zasledovati tisk v drugih odporniških gibanjih tedanje zasužnjene Evrope, mu skoraj ni mogoče najti enakovrednega tekmeca. Prav zaradi tega želim ob dvajseti obletnici nastanka opozoriti nanj. Leta 1943 je dosegla Gorenjska lep grafični razvoj, s kakršnim se ostale slovenske pokrajine v tem obdobju ne morejo primerjati. Povečalo se je število ilegalnih in partizanskih tehnik' in izboljšalo njihovo delo. ustanovljene so bile tudi prve tiskarne.* Če izvzamemo Kamniško okrožje, so bile na desnem bregu Save. v tako imenovanem grafičnem oddelku B. ustanovljene tri tiskarne: Julija, Trilof in Donas. Julijo je organiziral Edo Bregar-Don. ki je bil izkušen v delu za pokrajinsko ciklostilno tehniko. Tiskarski stroj so dobili po legalnih zvezah iz Pogačnikove tiskarne Kolektor v Stražišču pri Kranju.^ Tiskarna je vzdrževala zvezo s TV G 15. Njena lokacija: desni breg Poljanske Sore, blizu vasi Log. Tiskarji so se vselili vanjo 17. marca 1944. 26. marca pa so že izdelali prve odtise črk in jih poslali na vpogled oblastnemu komiteju. Takoj po dograditvi Julije je začel Edo Bregar-Don razmišljati o novi ti skarni s sodobnejšim strojem. Ob pomoči tiskarskega strokovnjaka Franca Bošt- jančiča-Boša. ki mu je svetoval, kakšen naj bi bil modernejši in boljši stroj, se je Bregar lotil izdelave načrtov, ki jih je dovršil pri Denišarjevih v Goričanah, hkrati pa že tudi organiziral izdelavo stroja. Pri tem mu je veliko pomagala Levo: Naslovna stran gorenjske partizanske izdaje Prešernove Zdravljice iz lela 1944 Desno: Prešernovi verzi i- gorenjski partizanski izdaji Zdravljice leta 1944 18 neustrašna \asta Sesek-Julija. Marca 1944 so bili načrti novega stroja nared in še tisti mesec so ga izdelali tovariši iz Šentvida in Kranja. Izdelavo nekaterih delov, ki naj bi jih izdelali v kranjski elektrarni Majdič, je prevzel Filip Lavriša- Savc. Skrb za izdelavo nekaterih delov v Medvodah pa sta prevzela Nasta Sešek- Julija in Miro iz Šentvida. Nekaj pa so pod Donovim nadzorstvom izdelali tehniki sami." V Juliji je sprva opravljal vse potrebno delo Franc Boštjančič-Boš. Zaradi perspektivnega razvoja tiskarstva na tem področju pa so že razmišljali o novem grafičnem kadru, kajti razvoj ni bil odvisen le od ustanavljanja tiskarn, temveč tudi od zadostnega in usposobljenega števila tiskarjev. Zato je Boštjančič pismeno povabil vse kranjske grafične delavce na zbirno mesto blizu Medvod. Razen enega so se pozivu vsi odzvali, vendar v dogovorjenem roku samo tiskar Ris. Za novo tiskarno so izbrali kraj v dolini Ločnice, kaki dve uri hoda iz Med vod, v grapi, ki vodi h Kozjaku pod Ažmanovim posestvom. 27. aprila 1944 sta Don in Boš prinesla oblastnemu komiteju KPS za Gorenjsko že prve odtise tekstov iz nove tiskarne, ki .so jo v počastitev tretje obletnice Osvobodilne fronte imenovali Trilof, kar pomeni: tri leta Osvobodilne fronte. Medtem pa je neutrudni Don gradil še tretjo tiskarno; pripravljal je tretji stroj, ki bi naj bil večji ko stroj v Trilofu. Na njem naj bi v dvojnem kvart formatu tiskali tudi večje lepake, proglase, Ljudsko pravico. Slovenski poročevalec in Gorenjski glas. Navzlic težavam, ki so Dona ovirale pri izdelavi načrtov, je vse delo opravljal ponajveo»v Goričanah, od koder so v tem času že pričeli izselje vati zavedne domačine. Proti koncu junija je bil stroj izgotovljen in nameščen v bunkerju ob potoku, ki teče mimo Legastje. Novo, tretjo tiskarno so v posebno priznanje za prizadevanje Eda Bregarja-Dona in tovarišice Naste Seškove ime novali: Donas. Življenje in delo za večjo varnost sta v juliju narekovala selitev Julije proti Brodem, še tisti mesec pa je zaradi izdaje prenehalo njeno kratkotrajno delo. Tako je postala Ločnica, ki je nudila zatočišče kar dvema tiskarnama — Trilofu in Donasu-center partizanskega tiska na desnem bregu Save. Njunih prostorov pa kljub nenehnemu prizadevanju okupator ni mogel odkriti, četudi se je partizanski tisk pojavljal v tem delu Gorenjske, četudi sta tovariša, ki sta prinašala črkovni material, padla v nemško zasedo in se rešila le tako, da sla ga odvrgla. — Slutili so, da se v dolini nahajajo partizanske tiskarne, zato se je nemški pritisk na dolino še povečal. Skoraj vsak teden so prišli Nemci v strelcih iz smeri Sv. Jakob—Med vode na to področje, ki je ski-ivalo omenjeni tiskarni. Kljub temu, da je bilo vse nemško prizadevanje brezuspešno, pa je nenehno preiskovanje terena močno oviralo delo tiskarjev. Otežkočeno je'bilo njihovo gibanje, delali pa so lahko le ponoči. Zato je bil toliko bolj dobrodošel nasvet pokrajinske tehnike pri pokrajinskem komiteju KPS za Gorenjsko, naj se preselita. Trilof naj bi se preselil v okolico Davče, Donas na Jelovico. Tiskarno Donas so preselili novembra meseca \ nove prostore, a že aprila 1945 se je preselila v Bohinj, kjer je delovala do osvoboditve. Še nekaj besed o zgodovinskem poslanstvu tiskarne Trilof. ki je natisnila Prešernovo Zdravljico. Takoj po nasvetu Pokrajinske tehnike je Franc Boštjančič-Boš poslal tovariše, naj poiščejo primeren prostor za gradnjo nove tiskarne. Zaradi varnosti pa je morala biti selitev na domala osvobojeno ozemlje v Davči do podrobnosti izdelana. Pripraviti so morali načrt selitve, predvideti pot in poskrbeti za potrebno zavaro vanje. Navzlic natančno določeni uri odhoda je transport krenil na pot prej. kot je bilo dogovorjeno. Še za dne je nameraval pod Logom prebrcsti Soro in prečkati t 20 cesto Iskofja Loka—Poljane, čeprav so bile tedaj na cesti, kjer so borci Gradnikove brigade napadali postojanki Črni vrh in Gorenja vas, okupatorjeve motorizirane in tankovske enote. Nenadni prihod nemških tankov pa je kolono presekal in zadal transportnemu osebju občutne izgube. Od osmih tovarišev iz zaščitne čete jih je padlo sedem, od tiskarjev pa je bil ubit Jože Pogačnik-Polde. Izgubljen je bil tudi ves črkovni material. Kljub temu pa je tiskarna po krajšem trdem delu popravila pokvarjene dele tiskarskega stroja in začela znova tiskati. Stroj sta po načrtih Eda Bregarja-Dona popravila Janez Bokal-Slavko in Košiček-Miro v Kropi, pomagali pa so jima tudi mehaniki iz Železnikov." Medtem jim je manjkajoče črke preskrbela Pokrajinska tehnika KPS za Primorsko. Prostor za novo tiskarno so izbrali v davški grapi onstran Pogrivarjeve doma čije, med sotočjem dveh studencev. Nova tiskarna je imela dva prostora: stavnico s strojnico in ekspedit ter spalnico s kuhinjo. 24. oktobra so na popravljenem stroju že natisnili v 8.308 izvodih prvi letak Sam, čisto sam. Kot posebnost omenimo še to, da je tiskarna začela v zvezi z navodili Pokra jinske tehnike v novem prostoru voditi knjigo naročil, po kateri moremo slediti tudi njenemu bogatemu delu. Tako so v oktobru izdelali letake: Deutsche Solda- ten (25. oktobra v 6.341 izvodih), Beograd je osvobojen (26. oktobra v 10.400 izvodih), NOV nam prinaša svobodo (27. oktobra v 10.354 izvodih), dvobarven letak s lesorezom Janeza Vidica Titova armada na pohodu v svobodo (28. oktobra v 3.600 izvodih), 1. novembra so natisnili Propustnico v 5.054 izvodih, 2. novem bra letak NOV osvaja Dalmacijo v 8.764 izvodih ter poseben lesorez Janeza Vidica kot prilogo Pionirju v 1.730 izvodih. V noči od 2. na 3. november je tiskarno prizadela nova nesreča, ki je začetno delo zavrla za štiri dneve. 2. novembra so bili izredno močni nalivi. Okrog 21.30 se je začela zemlja v strmini nad bunkerjem premikati in lomiti šibko ogrodje tiskarne. Skoraj do ])olovice je zasula stavbo, povsem pa je zasula kakih sto kilo gramov časopisnega papirja, stroj za rezanje papirja, precejšnjo količino orodja in drugo.' — Človeških žrtev nesreča sicer ni zahtevala, pač pa je tovariše prisilila, da so se morali preseliti v stare, opuščene prostore pod Španovo kmetijo, ki jim jih je dala na uporabo Pokrajinska tehnika. Tiskarno so sestavljali trije objekti, ki pa — kot povzemamo iz poročila rednega sestanka tehnikov od 8. novembra — svojeiTiu namenu niso povsem ustrezali. »Preselitev na ta kraj se je izvršila predvsem in samo zato, da bo potljetje brez dolgega zastoja moglo obratovati dalje, kar bi bilo onemogočeno, če bi pričeli takoj z gradnjo novega prostora. Oba bivša prostora bo treba razdreti in material znositi na dovozno pot, od koder se bo potem transportiral na novo mesto. Misel na nov prostor je nujna, kajti sedanji bivak ni dovolj konspirativen in dovolj prostoren. Treba pa je sedanji bivak urediti tako, da bi bilo bivanje v njem trajno in ne samo začasno. Zgornji prostor, kakor tudi kuhinjo, je potrebno prelepiti ali obiti z dvojno, na bolj izpo stavljenih stenah pa s trojno plastjo ovojnega papirja.«"' Skrb za večjo varnost je pozn