Vojeslav Mole:
Bog.
J9il v jutru mojem žgoča si Beseda, nikjer rojena, neizrečena nikdar, v vrtincu cest postal si sanja bl-eda, izbrisala sta dvom in prvi Te vihar.
Zdaj je poldan in v moja šumna polja zavel vetrov je Tvojih blaženi pozdrav, zdaj slutim Te, Ti moja solnčna volja, Ti most z bregov do večnih, tajnostnih dalj
A pride mrak, odrine jadro z brega, v naročje Tvoje splapola škrlaten dan, in kot dobrava v bele sanje snega utonem v Tvojih sanj zasenčeni pristan.
©
R. Zarnik:
Jutro.
Vstani Naja, moja sladka Naja! Po slemenih zarja se sprehaja v mehki, rožnobiserni tenčici, zlati ptič sedi ji na ročici: krila demantna, očesca bliski, perje belo kakor sneg oblakov, dva plamenčka rožna sta nožici. Zlata ptica —- svetli žarek solnčni.
Zbogom Naja, moja sladka Naja! Po slemenih zarja obledeva, zlati ptič pod nebo je vzprhutnil na srebrnih krilih dneva.
©
Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 7.