18
Lepi izgledi prvega sv. obhajila
15. Tri prijateljice   pred prvim sv. obhajilom.
Minula je ura krščanskega poduka za pripravljanje k prvemu svetemu obhajilu. Ana, OlgainKlara, tri bo-goljubne prijateljice iz sosednih hiš, gredo od nauka ve-selo domov. »0 kako se jaz veselim dneva našega pivega svetega obhajila,« pravi Klara žarečega liea; »komsj že pričakujem te ure. 0 ko bi že julri prišel Zveličar k nam!«
»Da«, odvrne prevdarljiva Ana, »tudi jaz močno hrepenim po prvem svetem obbajilu; pa vendar sem ve-sela, da še ne pride tako hitro, da imamo še dovelj časa za lepo pripravljanje.«
»Prav praviš«, pristavi Olga, »pripraviti se moramo in močno potruditi, da bomo vredno prejele Zveličarja v prvem sv. obhajilu.»
».Taz predlagann-, pravi Ana, »da se me tri med seboj navdušujmo za to veliko delo in druga drugo pri-ganjajmo, da ga bomo kar moč lepo opravile. Nasve-tovala bi tudi, da se pri tem ravnajmo po gotovem na-črtu, po določenem redu. Menim tako-le: Naše src« naj bo altar in vsaka izmed nas naj ga prav lepo ozaljši in pripravi za prihod Najsvetejšega. Ali ste vidve zadovoljni s lem? ali pa morebiti veste kaj boljšega nasvetovali?«
»Jaz sem popolnem tvojih misli«, vsklikne Kiara, »vendar se mi zdi, da to ne bode tako lahka reč. Mo-ramo se natanCneje dogovoriti, kako bi se dalo to pre-imenitno opravilo najboljše izvršiti. Veste, česa nam bo najbolj treba? — Prav lepega, belega prta, s katerim naj bo pregrnen altar našega srca. In meni je že na misel prišlo, kako ga bomo naredile. Čista in natančna sp ove d — to bo naš alfarni prt, in sicer »dolga« spcved od vsega življenja; saj veste, kako zelo so nam jo pri-poročali gospod katehet.«
»Saj res,« pritegne Olga, »kako ima Klarica dobre misli. In jaz bi še pristavila, da prav kmalu opravimo dolgo spoved, da se bomo prav s čistim srcem priprav-ljale. Jaz bom že kar nocoj začela vest izpraševati in bom še posebej goreče molila v ta namen, da bi mogla
19
prav dobro se spovedati in se temeljito poboljšati. Vidve bosle tudi tako storili; kaj ne, da bosle?«
»Jaz že« — »jaz tudi«, se hit.ro oglasite obezapored.
»Toda le-to še nam ne bo zadostovalo«, nadaljuje modra Ana; »altar svojega srca moramo tudi lepo ozalj-šati, in zato prav veliko dobrih del izvršiti. Zopet vama nekaj predlagam: da nam naša gorečnost ne ugasne polagoma, vnemajmo se k dobrim delom same tako, da si zapisujemo dobra dela, kakor nam v šoli naSe uči-teljice šolske rede zapisujejo v zapisnik; vsako »slabo« pa naj izbriše dvoje »dobro«. Ste li s tem zadovoljni?«
»Seveda, seveda«. vskliknete deklici kakor iz enega grla; »bomo videle, katera izmed nas bode najkrasniše ozaljšala svoj altar.«-
¦ Zopet povzame Ana besedo rekoč: »Pred lepim altarjem se poda tudi dragocena preproga; toraj bodemo tudi v svojem srcu razprostrle neprecenljivo preprogo — ponižnost. Vsak dan imamo dovelj prilike v ponižnosti se vaditi, ako mirno sprejmemo kako očitanje ali zani-čevanje, ako smo pohlevne v govorjenji in vedenji, ako smo zadovoljne s priprosto obleko itd.«
»To je pa posebno za-me«, spozna odkritosrčna Klara. >Mene vselej tako jezi, če me kdo draži ali graja, in hudo tni je, če nisempohvaljena, kadarmenim, da semzaslužila.«
»Potlej pa sveče moramo tudi na altar poslaviti in prižgati,* meni Olga. »Sveta vera naj bo zlat svečnik, goreča sveča pa bodi naša prisrčna pobožnost. Saj se sveta pobožnost tudi kakor plamen vzdiguje proti nebu in prihaja iz žive vere; saj so nam razlagali v šoli, da posebno za sv. obhajilo toliko ložje in gorečniše moli, kolikor bolj živo vero kdo ima.«
»Pa cvetlice raorajo biti tudi na altarju,* pristavi Klara. »Jaz poznam prav veliko tacih, ki jih lahko posta-vimo na altar svojega srca: vrtnico svete Ijubezni do Boga in do bližnjega, vijolico pohlevnosti, lilijo nedolž-nosti, pasijonko zatajevanja in potrpežljivosli in še mnogo druzih. Saj smemo kar vsako čednost imenovati cvel-lico, s kalero kitimo svoje srce.*
»Ene lepote na altarju pa še niste imenovali,c opomni Ana; »menim podobe, ki jih moramo tu posta-viti. Vedno moramo imeti zdaj pred očmi podobo  pre-
2*
30
svete družinice: Jeznsa Kristusa, presvete Matere Marije, sv. Jožefa in svojih posebnih priprošnjikov in priprcšnjic,
mK^^^m PftJ-^^^r ^^^^^^1 '     'S^^K^^^                                     ^^^^^^^^^^^l(       /*
,    -                                                                                                     ^
da nas vnemajo k pridnemu posnemanju.    Posebej ne
smemo pozabili  svojega angelja varuha,  naj  nam po-
^joaga lepšati  altar za prvo  sv. obhajilo.    In čem več
21
bomo storile od vsega tega, kar smo si danes namenile,« še končno pristavi, >v tem večji lepoti se bode lesketal posvečeni altar presrečnega srca na dan prvega sv. ob-liajila.«
Zdaj so se preblage deklice poskušale med seboj v svetem prizadevanju. Skrbno so porabile vsako pri-liko, kjer je bilo mogoče se kaj premagati. ali kaj do-brega storiti. Že precej zjutraj so se navduSevale s krepkim sklepom: »vse iz ljubezni do LtogaU Kako po-božno so se vedle pri sv. maši in kako zbrano so oprav-Ijale vsakdanje molitve! Vse dolžnosti doma in v šoli so vestno in nataneno spolnovale; veselje so bile sta-rišem in ueiteljicam (er izgled vsem druzim otrokom. Cedalje več je bilo dobrih redov v zapisniku; le red-kokrat je bilo treba kaj prečrtati in s slabim nadome-stiti. In če je katera se prenagnila fer kaj napačnega storila, si je takoj sama pokoro naložila, da se je go-tovejše poboljšala.
Posebno iznajdljive so bile te blage prijateljice v zatajevanju in premagovanju. Ze preoej zjutraj so se v spanju zatajevale, da so nekoliko prej vslajale in več molile; v šoli so ves Čas mirno sedele; na ulicah se niso brez polrebe ozirale; pri jedi so si gostokrat pri-trgovale ter od sadja in druzih priljubljenih reči vefikrat kaj dale bratcem in sestricam ali pa tudi kakemu tu-jemu revežu; kar so v denarjih v dar dobile fa čas, so vse obrnile v dobrotne namene; posebno pa so iz tega namena potrpežljivo in veselo prenašale vsakdanje težave in zoprnosti ter radovoljno opravljale vse svoje, Cetudi neprijetnie dolžnosti itd.
Zares prekrasno je bilo svelišče, ki so ga ti dobri otroci tako pripravili svojemu , Gospodu. Veličastno se jim je lesketalo v svitlih lučicah goreče pobožnosti, v krasnih cvetlicah in vencih kršč-anskih čednosli; ganljivo so odsevale krasne podobe izprošene pomoči nebeških priprošnjikov; čez vs.e pa se je lesketal beli prt — čisto opran v dobri skesani spovedi. To se ve, da se je Ijubi Jezus že med takim pripravljanjem veselo oziral na dobre otroke in da je potlej radost.no prišel slanovat v taka svetišča. 0 gotovo je nebeški Kralj obilno blagoslovil in sloterno poplačal tako skrbno pripravljanje!