X
Marija Kmetova:  Preludij.
K
«Čuj. Narediva tako: ker se je pesem najinega združevanja razbila ob življenju kot kristalna časa ob skali — ta prispodoba mi zelo ugaja —, naj vsaj najina otroka...»
««Pripoveduj raje kaj drugega!»»
«Kaj drugega? ... Hm ...»
Par minut za tem sta stala pri odprtem oknu. Z mrakom so dahnili v sobo spomini z daljnega obzorja. Peterček... Ankica — Dr. Vilinji... gospodična Relindis —
Ko pa se je doktor dotaknil njene roke, ga je spreletel hlad. Skoro zaničljivo ji je šepnil:
«Prijateljica!» in šel na sredo sobe.
Ona pa mu je (kot da se ni ničesar zgodilo) rekla:
««Zaigraj kako svojo skladbo. Tako lep večer je...»
«Tudi akord zadostuje. Akord: hipen, nedovršen. Val v tišini, zvezdni utrinek, pred njim in za njim tema, brezkrajnost. Njegov pljusk je nepozaben ...»
««Pa udari akord!»»
«Čemu? Udaril sem ga že. Na tipkah najinih src. In zazvenel je rezko: Ta tihi pogovor med nama, ki sem nanj čakal tri leta, tri leta — ali ni bil najzamolklejši in najtežji akord? Spominja na jek strune, ki je počila... In zunaj je tako lep večer... glej, prve zvezde.«
««Lep večer... prve zvezde.-------Pojdiva doli med goste.»»
«Da, da, doli, doli!»
Marija Kmetova:
Preludij.
Polumračne sence po obokih se plazijo, blede svetlobe odsevi po stebrih lovijo se, podijo se modrih mrakov smehljaji in rdeča lučka mežika v zlatu in boža tihoto in mir.
V mukah drhtečih se duše motajo, lovijo se v temi za žarki, ki srce od daleč jih sluti. V slutnji trepeče upanje medlo in gleda v nebo, kjer je upanje Bog, ki rane blaži.
Vsa trnjeva življenja je našega pot, tak polna vsa duša je naša teh zmot, da v potu obraza v življenju se trudimo, da bojimo noči se, ki v nemiru drhti.
Od daleč, od blizu trpljenja prihajajo, od daleč, od blizu skrbi se zaganjajo, da solnce že zdavnaj blodnih duš ni svetloba in je trohnoba krog nas in v nas.
—   100