Štev. 5.               V Ljubljani, 1. velikega travna 1914.               Leto XV.
                                                                                                                               

Pomladanske.
Sneg se taja . . . K meni v vas mladost prihaja . . . I.
Kot da v oknu zacveteli        •        tlhi so kot daljne zvezde, spet so rdeči nagerlini,                    ktere solnca ne poznajo —
v mojem srcu se ogreli                   radostni so kot otroci,
spet mladostni so spomini------ki pred mamico brbljajo —
živi so kot solnca žarki,                 pa otožni kot sirote,
ki po kapljicah igrajo —                ki še staršev ne poznajo. —
//.
Nekaj divnega je v mojem srcu vstalo, kot iz morja vstal bl čist dragulj, nekaj ntilega je v mojem srcu vsplalo, kot zapel bl pesemco slavulj. —
Spet živim razkošne prejšnje čase, spet mladost pri menl je doma, spet poslušam tajnomile glase, polne lepih misli in željd . . .
O, pomlad, ti cvet nebeškojasen, ti prinašaš meni zopet maj — o, mladost, spomin tvoj čadokrasen vodi me v nekdanji zlati raj .. .
4
-^«   98   —
///.
Oj, vi grički v solncu jasni,      Oj, ti vrtec z belim cvetjem,
me li še poznate? . . .                šopek tni pripravljaš? ...
Oj, vi tratice zelene,                  In ti, domek, v oknih svetel,
me II še poznate ? . . .                me li res Dozdravljaš ? . . .
Ali kje si, kje si ti, Ijuba moja mati? ... O, da mogla bi še ti
roko ml podati! . . .
Tone Rakovčan