TRDNEJŠI STIKI MED LJUBLJANSKIMIIN ZAHODNONEMŠKIMI ŠTUDENTI
Več kot praksa
Ljubljano in Leverkusen že od petdesetih let dalje vežejo mnoge vezi na gospodarskem, kulturnem in političnem področju. Prijateljski stiki so btli tudi ura-dno potrjeni s podpisom listine o pobratenju.
Leverkusen leži ob Renu, pri-bližno petnajst kilometrov sever-no od Kolna. Nastal je v letih 1920-1930 z združitvijo nekaterih kmečkih in delavskih nasehj. Prebivalstvo je z razvijajočo se in-dustrijo hitro narašCalo, in leta 1963 se je rodil stotisoči meščan. Leta 1975 so se mestu priključili še nekateri okoliški kraji, tako da danes živi v območju Leverkusna
okrog 170.000 ljudi. Vendar se le malo ljudi lahko pohvali, da so njihovi predniki rojeni v Lever-kusnu. Večina prebivalcev se je namreč priselila po drugi svetov-ni vojni.
Konec šestdesetih let je Lever-kusen dobil svoje umetno srce, svoje vsajeno mestno središče. Prebivalci vseh delov mesta so ga
kmalu vzljubili in sprejeli to arhi-tektonsko domislico za svojo. Ureditvi mestnega jedra sta bo-trovali kultura in trgovina. Bla-govnice, majhne trgovine in buti-ki, petnajst gostinskih obratov, banke, zdravniške ordinacije. Vse to in še marsikaj drugega je v peš-cem namenjenih predelih. Sredi-. šče ni enolično in dolgočasno. Sem sodi tudi nova mestna hiša, obdana z zeleno plastiko (mestna barva Leverkusna je tako kot v Ljubljani zelena) in terasast trg pred njo.
Pri vsem navdušenju nad no-vim mestnim središčem pa ne smemo pozabiti na leverkusen-sko »resničnost iz ozadja«: tovar-no Bayer. Iz skromne tovarnice barv je nastala ogromna delniška družba, ki v svojih podmžnicah po celem svetu zaposluje nad 180.000 delavcev. Samo v Lever-kusnu je na treh in pol kvadratnih kilometrih nad šeststo stavb, v katerih dela skoraj štirideset tisoč Ijudi. Zato si Leverkusna brez Bayerja sploh ne moremo pred-stavljati, čeprav je v mestu še dru-ga industrija.
Na letošnjem mednarodnem sejmu Alpe-Adria v Ljubljani so predstavniki Bayerja pokazali pripravljenost sprejeti nekaj ljub-ljanskih študentov na počitniško prakso v Leverkusen. Dogovorili so se za sedem študentov, vendar jih je v Nemčijo odpotovalo le pet.
Za vse naše študente je bila enomesečna praksa v Nemčiji ze-lo koristna. Tudi tisti, ki niso do-sti pridobili na strokovnem po-dročju, so se zadovoljni vrnili do-mov. Spoznali so del tuje dežele, bolje so se naučili jezika, pred-vsem pa so navezali stike s prebi-valci Nemčije. Tako so izvedeli marsikaj o življenju tamkajš-njih ljudi, hkrati pa so riastopali tudi kot nekakšni predstavniki Jugoslavije. Pokazalo se je, da so Nemci mnogokrat preveč eno-stransko informirani o naši do-movihi, in da iz tega izhaja več-krat odklonilen odnos do Jugo-slovanov in tujcev nasploh. Prav boljše spoznavanje med narodi in težnja po miroljubnem sožitju vseh ljudi, je eden od pomemb-nih ciljev v odnosih med pobra-tenimi mesti. Tudi zato je bilo bivanje naših študentov v Lever-kusnu izredno uspešno. Zato se je treba potruditi, da ta način sode-lovanja ohranimo. Morali pa bo-mo razmisliti, kako bi v Ljubljani zagotovili ustrezne pogoje zatiste študente iz Leverkusna, ki bi radi med počitnicami spoznali našo ožjo in širšo domovino, naš način življenja in našo družbeno uredi-tev. Ne smemo dovoliti, da dobro zastavljeno delo propade zaradi naše organizacijske nesposobno-sti. Zato velja že sedaj misliti na prihodnje leto. Le tako bodo naši partnerji iz Leverkusna ohranili zaupanje v nas.
T«k«t In Mo: Brane Huč