narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

<5

0634


Dr. E. H. Costa.

MATICA SLOVENSKA
v Ljubljani.

1877 .

Natisnili J. Blaznikovi dediči v Ljubljani.


*







D" EIBIN HENRIK COSTA.

Spisal

y. JJrbas.

-»<58

/

^ ilo je 30. dne januarija leta 1875. ob 4. uri
popoldne, gosti oblači so zagrinjali nebo,
prav nemilo, žalostno vreme je bilo; po
glavnih ulicah sicer bele a ta dan črne
4 j|iii Ljubljane pa se je v veliki gnječi ljudstva, pri-
šedšega iz vseh krajev slovenske zemlje, počasi
pomikal velikansk pogreben izprevod. Ako je
kak tujec slučajno videl ta izprevod (kakoršnega
Ljubljana blezu ni še videla), gotovo je vzklik¬
nil: Za Boga! kdo je umrl, da po njem žaluje
ves narod? —

Na čelu tega sestavka smo imenovali moža, kojega
je tako sijajno častil ves narod. Vzrok te slave naj
skušajo razjasniti naslednje vrstice.

Etbin H. Costa  se je rodil 18. dne oktobra
1832. 1. v Novem mestu  (Rudolfovem) na Dolenj¬
skem v hiši štev. 79. Edinega brata svojega, Bogo¬
mira, ni poznal, kajti umrl mu je že leto popred.
Tudi bolehna mati, Josipina, je zgodaj zapustila dru¬
žino svojo; umrla je 24. avgusta 1843. 1. — A za¬
puščena otroka, Ethin i sestra njegova Kornelija,
nista bila siroti; njiju oče, tadanji c. k. ravnatelj
mitniški, Henrik Costa,  je skrbel za njiju odgojo
ter izobraženje s takošno marljivostjo, kakoršna se

nahaja le malokedaj. V vsakem obziru vendar ne
moremo hvaliti pravil te odgoje, kajti malo veselih
ur sta doživela otročiča na očetovem domu; večkrat
toži o tem mladi Etbin v svojem dnevniku; neko li ko
manj pedantizma gotovo ne bi bilo škodovalo dobrima
glavicama, morda bi se bili lepi darovi še lepše raz¬
vili ; nekoliko manj idealizma bilo bi gotovo marsi¬
katere grenke ure poznejših dni otelo otrokoma i
očetu.

Do končanega tretjega razreda gimnazije se je
podučeval mali Etbin doma; še le meseca oktobra
1845. 1. je stopil v ljubljansko gimnazijo, v četrti
razred.

Ko je dopolnil enajsto leto, podaril mu je oče
za god lepe, pozlačene bukve polne belih listov; na
prvi strani so bile v nemškem jeziku vpisane te
besede:

„Ljubi moj Etbin! V spomin Tvojega enajstega rojstnega
dne i godu podarim Ti ta-le dnevnik  ter želim, da vanj
zapišeš odslej vse imenitniše dogodke Svojega življenja. Bog naj
Te obvaruje pred vsako nesrečo sosebno pa pred takim dejanjem,
katero bi me žalilo, ako bi je našel tu zapisano. I kakor Tebi i
Tvojej sestri želim iz celega srca, polnega očetovske ljubezni, da
Vaji Bog blagoslovi v vsem življenji, tako Te prosim, da se ne
storiš na noben način nevrednega blagoslova Vsegamogočnega,
temveč tako živiš, da vsak dan kakor danes lahko rečeš: Bla¬
gor mi, oče je zadovoljen z menoj!“

A redko je zapisal mladi Etbin  kako dogo¬
divščino ali kako opazko v te bukve, napolnil je le
enajst strani; 16. julija 1845. 1. pa je začel pisati
dnevnik v posebnih knjižicah. Teh knjižic je zapustil
pet i trideset; v njih je zapisano od omenjenega dne
skoraj za vsak dan vse, kar ga je zanimalo. V
ono knjigo pa je pisal oče še dvakrat svojemu sinu
i sicer 1850. in 1853. leta, kar bodemo pozneje navedli.

Oče Costa je trdo držal svoja otroka, posebno
strog je bil proti mlademu Etbinu.  Učiti se je moral
mladenič grozno mnogo, kajti razven tačas predpi¬
sanih gimnazijskih predmetov se je učil še laškega,
francoskega, slovenskega i hebrejskega jezika, zgo¬
dovine modroslovske, odgojništva i kmetijstva; učil
se je tudi igrati na klavir, risati, deldamovati i ple¬
sati. A v vsem tem bi bil imel po volji očetovi po¬
stati mojster!

Razven šolskih bukev je moral mladi Etbin
še mnogo brati. Izprva, se ve da, je bral bolj otročje
knjige, pa že 1846. 1. je prečital Schiller-ove pesmi,
Lessing-ova raznovrstna dela, Tiedge-ovo „Uranijo“,
razna dela Ev. Kleist-ova i Gessner-ova, nekoliko spi¬
sov Goethe-ovih i Mullner-ovih, pesem Griin-ovo
„Zadnji vitez“, i. m. d. Marsikaj tega je pozneje v
drugo prebral; 27. marca 1849. 1. piše: „Prečital sem
danes z nova A. Grlin-ovo pesem „Zadnji vitez“. —
Do solz so me ganile besede epiloga: Poljubi mojo
Avstrijo, katero jaz navdušen i veselo-
ponosen pozdravljam domovino  svojo.' 1  —
1847. 1. pa je, razven mnogo druzega, prebral mladi
šestošolec že skoraj vsa dela Schiller-ova i Giithe-ova
ter proti konci leta še začel čitati Shakespeare-ova,
kar je v prihodnjem letu nadaljeval i končal. Nečemo
navajati, koliko je še druzih, posebno zgodovinskih
knjig prebral; vidi se že iz omenjenega, da je z
nekako naglico čital, morda z večjo nego je dobro,
da si človek kaj zapomni ter mu kaj koristi čitanje.
V dnevniku 7. februarija 1851. 1. n. pr. piše Etbin:
„Od včeraj popoldne 2. ure do danes opoldne sem
prebral Dumas-ov roman „Trije puškarji", 6 bukev,
vsake po 150 strani." Mislil hi človek, da to ni mo¬
goče, a zapisano je, zatorej smemo verjeti; gotov

- 8  —

dokaz pa nam je to tudi duševne ugibičnosti njegove
in sprejemljivosti njegovega uma.

Da so dogodki viharnega 1848. leta zelo zani¬
mali tudi mladega Costo, ni se čuditi. Oče sam
mu je donašal nekatere časnike i marljivo jih je
čital mladenič; velika kazen je bila za-nj, ako jih
kedaj ni dobil. Kako živahno se je poprijel že tačas
politike, kaže tudi to, da je 1850 L, v osmi šoli, na¬
meraval vpričo prof. Rehfelda govoriti o državni ustavi
4. marca 1849. 1.

Pri tej priliki moramo še omeniti njegovega
čitanja moraličnih knjig, katere mu je oče rad pod¬
tikal i katere za mlado srce gotovo niso bile brez
učinka, za pozneje življenje gotovo ne brez nasled¬
kov. Dne 31. maja 1848.1. piše v dnevniku: „Danes
sem bral Brtihl-ovo „spreobrnjeno družino", kar me
je jako pokrepčalo v katoliški veri“. — 4. septembra
1848. 1.: „Pričel sem brati „Zmago evangelija"; te
bukve se jako odlikujejo od posvetnih." V počitni¬
cah 1849. 1. je bral sv. legende i druzih tacih bukev
mnogo.

Sploh je skušal oče vneti sinka za Boga i vero;
moliti je moral vsako jutro i vsak večer; pred vsako
jedjo i po vsakej jedi so skupno molili. Tudi v po¬
čitnicah je moral iti vsak dan k sv. maši; v Novem
mestu, kamor je hodil obiskovat svojega strica dr.
Hochmajer-a, stregel je oo. frančiškanom dostikrat
pri sv. opravilu (zlasti 1846. 1.). Vsak večer si je
vest izprašal ter grehe zapisaval, da bi nič ne poza¬
bil do prihodnje spovedi; vendar se bere v dnevniku
3. aprila 1847. L: „Pobožnejši moram postati". Dne
21. decembra 1849. 1. piše: „Nocoj sem bil v gledišči,
predstavljali so „Ludevik XIV. i njegov dvor"; igra
je lepa, želeti bi le bilo, da bi duhovnika ne bilo na

odru i da bi se tako ne grajala naša presveta cer-
kev“. Gotovo se pa ni čuditi; da je ta resnična po¬
božnost mladega iskrenca nekoliko omedlela, ko je
začel odraščati i zlasti kadar je prišel v Gradec,
ter razven pravoslovja, z nekako gorečnostjo poprijel
se modroslovja; kajti prestati je moral leta splošnje
dvomljivosti i splošnjega nikanja, kakor vsak drug.
Ko je 14. avgusta 1851. 1. svojemu očetu razodel to
spremembo, dejal mu je oče: ,,Nevera iz objesti ni
nenavadna pri mladenčih tvoje starosti, ž nje postane
celo pozneje včasih trcijalnost; nevera iz špekulacije
pa, kakoršna biva v tvojih prsih, nima jednakosti v
teh letih, ona se ne da niti popraviti, niti poboljšati,
pelje le v blaznico ali celo do samomora". — Etbin
pa pristavi: Bog, Bog vsega človeštva, me bode tega
ubranil; moja vest je mirna, v mojem srci ni viharja".
Toda še istega leta (16. oktobra) piše: „Lani sem
po svojih natančnih filozofičnih preiskavah zabredel
v panteizem; letos me je pripeljala verska filozofija
dr. Retberga zopet do teizma, nekoliko celo do krščan¬
stva". — V dnevniku 31. marca 1849. 1. pa se bere:

„Naj življenje moje le resnici

Posvečeno bode i pravici,

Srca vse moči Bogu  so vdane,

Čast  le vedno meni naj ostane!

to je v prihodnje moje geslo". Nadpisane so v nem¬
škem jeziku te vrstice, ali vsaj početne črke glavnih
besed, vsem poznejšem dnevnikom; nanje se nanašajo
tudi besede, katere je oče 7. oktobra 1850. L, ko
se je Etbin podal na vseučilišče v Gradec,  mu zapi¬
sal v gori omenjene zlate bukve, glase se tako-le:

„Ljubi moj Etbin! Prejmi pri Svojem prvem izstopu iz
hiše očetove moj najsrčniši blagoslov, ter vzemi Seboj prepri¬
čanje, da je Tvoj oče zadovoljen s Teboj. Vsegamogočni naj Te

vodi i varuje tudi v prihodno, ter naj Ti dodelnje moč, da
vedno zvest ostaneš: resnici, pravici, Bogu i časti. Ne-
trudoma skrbi za dušno i telesno zdravje; spominjaj se mojih
naukov, katere tu zberem v geslo: ..Delaj, moli, nabiraj

časno i večno blago". Moj duh i duh Tvoje nepozabljive matere
bode, vsled sočutja naših duš, vedno vekomaj s Teboj i Te bode
blagoslavljal; naj je pa tudi Tebi spomin na naju i na Tvojo
sestro vedno drag i svetilo vsega Tvojega dejanja."

V priljudnosti ga je oče vadil s tem, da ga je
seboj jemal k vsem svojim znancem. Nobenega godil
nista prezrla, nobenega poklona zamudila. Še gim-
nazijalec je hodil Etbin svojim profesorjem o godu
i novem letu srečo voščit, o začetku šolskega leta
poklonil se jim, konec leta zahvalil se za uk. A ne
le proti višjim se je moral spodobno obnašati, opo¬
minjal ga je oče večkrat, nikjer i nikdar ne biti od¬
ljudnemu ; ostro ga je okregal, kedarkoli je slišal, da
se je kaj prepiral sinek se sošolci ali komu odrekel
kako prošnjo; žugal mu je o takej priložnosti, da ga
bodo vsi črtili vsled tacega vedenja. Da tudi v tej
zadevi nauki očetovi niso bili brez vspeha, razvidi
se morda iz naslednjega dogodka, katerega tu nave¬
demo še posebno zato, ker pri tej priložnosti v dnev¬
niku nahajamo prve  besede v slovenskem  jeziku,
ali prav za prav v „kranjski Šprahi".  Dne 30.
junija 1849. 1. namreč piše Etbin:  „Ko sem danes
popoldne šel na botaniški vrt, srečal sem nekega
Grega Grm-a, 731etnega kmetiča. Ker je zelo deže¬
valo, vzel sem ga pod svoj dežnik. Marsikaj mi je
pripovedoval, nazadnje pa dejal: Kaj slabega želi,
kdor si vošči tako visoko starost, te besede  naj
si  le  z a m e r k a j o“. — Ni se čuditi, da mu vsled
tacega obnašanja nikdar ni manjkalo prijateljev; so¬
šolci so ga obiskovali kupoma, kar je oče rad videl.
Dne 12. aprila 1851. 1. piše: „Danes sem sklenil z

- 11  -

Br.-om ginljivo prijateljstvo za večne čase. Kar

še nikdar ni storil, kar je odlašal do tega dne (bila
sta sošolca na vsej gimnaziji), storil je danes, ime¬
noval me je svojega prijatelja. Akoravno v značaji
različnega od njega, spoznal me je poštenjaka, kateri
ga nikdar ne bode ukanil. 11

Da bi se sin tudi v varčnosti vadil, dajal mu je
oče od novembra 1848. 1. po 1 goldinar na mesec za
razne potrebe, naročil mu je pa ob jednem, da si za¬
piše vsak krajcar, katerega izda, i čemu ga je izdal.
Lahko je misliti, da mu je pozneje povišal oče to
doklado, zlasti ko je šel Etbin na vseučilišče; a
revež je bil še tako na pičlem, da se je pri knjigarju
v treh letih zadolžil kakih 200 gold. Zanimivo je, kar
mu je oče pisal, ko se je drugo leto podal v Gra¬
dec;  tako se glasi preliminar:

Lastni zaslužek, 10 gold. na mesec, zatorej v 10 me¬

secih .100 gold.

Štipendij (Repežieev).100 „

Jaz dodam.100 „

znese . . 300 gold.

Prenesek . . 300 gold.

Za hrano 25 gold. na mesec, zatorej v 10 mesecih . 250 „
ostane Ti zatorej za razveseljevanje.50 gold.

ali 5 gold. na mesec. Razven tega bodem plačal jaz tudi, kar hode
treba za šolo i za obleko, ter vrh tega vsak mesec dajal Ti
1 gold. za muzikalije, katerih imaš dobro navaditi se,
potem jih Svojej sestri poslati, kedar pa domu pri¬
deš, meni izvrstno predigrati.  — Ker toliko žrtvujem
za-Te, težko se bodeva videla med letom, razven Bog Te blago¬
slovi i varuje; ker le dobrega, pobožnega, na duši i
telesu zdravega sinu želim videti.* 1

Mehkužnosti mu ni podpiral oče; ko je bil še
doma, moral si je obleko sam snažiti. Le za zdravje
svojega sina je bil oče zelo skrben; večkrat mu je

- 12  -

SŽS2*-

-]f

prerokoval, da ne bo doživel visoke starosti, ker pre¬
malo skrbi za svoje zdravje, i zlasti zaradi slabih zob.
Žalibože, da je imel prav! Bolezen, ki je pokopala
Etbina,  tičala mu je v želodci; da ni bolje pre¬
bavljal, bili so morda res krivi slabi zobje. Da pa
oče v tej zadevi nič ni opravil se svojim opominje-
vanjem, vidi se že iz tega, da Etbin  do zadnjega ni
maral za zdravnike.

Še bolj v skrbi je bil oče za duševno zdravje
svojega sina. Ko je Etbin v Ljubljani imel dovršiti
gimnazijo, prizadeval si je oče mnogo, da bi ga
prestavili v Gradec, kajti hotel je imeti sina tudi
na vseučilišči pod svojim varstvom; a ni se mu iz¬
teklo po volji. Etbin je moral iti sam v Gradec. Pre¬
skrbel mu je zatorej oče mesto, kjer ga je mislil dobro
zavarovanega, namreč v Bejcerjevem  zavodu.

Tako sc je trudil stari Costa za dobro i lepo
odgojo mladega. Koliko je dosegel, razvidi se morda
iz naslednjega.

Meseca julija 1850. 1. je dovršil Etbin Costa
gimnazijo v Ljubljani. Spričevalo zrelosti (17. sept.)
je v vseh predmetih izvrstno; tudi Metelko  mu je
pričal o slovenščini: „Prav temeljita zna¬
nost slovnice",  pristavil je le: ,,pisava ne za¬
dostuje vsestransko".  Zdi se nam tu prikladno
mesto, da obširno omenimo, koliko se je pečal Etbin
od mladega za slovenščino.  Prvikrat se najde
zapisano v dnevniku 1846. L, da je bral i prepisaval
„pesmi kranjskega naroda" ter na klaviru vadil se
njih napevov. Meseca decembra 1846. 1. se je začel
učiti slovenščine pri J. Kosmaču, ki je bil takrat

- 13  -

amanuensis licejalne knjigarne. Istega leta je tudi
pričel čitati „Novice“. Da očetu Costi niso bili kaj
po godu Slovenci, zlasti ko so se začeli gibati 1848. L,

vedo ali so vedeli: J_, B ....,  K., kateri

so ga zaradi tega 16. maja interpelirali; a marsikak
dokaz imamo, da se je že onega leta nagibal mladi
Costa na slovensko  stran. Marljivo je prebiral
v javni knjižnici ljubljanski letopise o slovanskem
slovstvu ...,  katere je vLipsiku na svetlo dajal Jor¬
dan,  čital slovensko postilo Trubarjevo  i dr. v.

— Pridno je hodil leta 1849. k Metelku  v šolo, ter
z nekako zadovoljnostjo pisal 21. maja t. 1. v svoj
dnevnik: „V prvi slovenski nalogi imam osem napak
podkrižanih". Z vidnim veseljem pa piše 3. marca
1850. 1., da mu je prof. Metelko v zadnji šolski na¬
logi le tri zmote zaznamoval. V počitnicah 1849. 1. se
je učil Potočnikove  slovnice, vmes pa pridno
čital „Pravega Slovenca" Malavašičevega. Prihodnje
leto je rad prebiral „Ljubljanski časnik", o nedeljah
pa obiskoval prof. Kersnika, ki je v slovenskem
jeziku predaval fiziko. Od prvih dni meseca julija
1850. 1. se je učil slovenščine pri Malavašiču,  ter
še tisto leto sam začel pisati malo slov. slov¬
nico,  razdeljeno v dvajset nalog, katero je za tisk
namenil i meseca oktobra t. 1. v Gradcu res prodal
knjigarju Ljudevik-u za 40 gld. Da delo ni bilo kaj
prida, ni se čuditi; kajti skladatelj je bil še le osem¬
najst let star i slovenščina ni mu bila materini jezik.

— Dasiravno bodemo pozneje govorili o značaju E.
Coste, hočemo že tu navesti, da je, ko je 16. marca
1851 1. vsled omenjenega dela dobil nepodpisano
pismo polno psovanja, zapisal v dnevnik le nemški
pregovor: „Kdor zidari ob cesti, mora marsikatero
pojesti". —


Tudi sicer je rad stopil že tačas na slovensko
stran; 29. aprila 1850. 1. se bere v dnevniku: „Danse
so mi ploskali sošolci, ker sem Istrijancu U...  nas¬
proti zagovarjal naš narod".

Prve dni meseca oktobra 1850. 1. se je preselil
E. Costa v Gradec,  učit se pravdoslovja na ondaš-
njem vseučilišči; ob jednem je nastopil službo v Bej-
cerjevem zavodu. Na tem zavodu je bil prvo leto za
odgojitelja (navzoč je moral biti vedno od 6. ure zve¬
čer do 8. zjutra); zadnja tri leta pa le za učitelja.
Ostal je namreč na vseučilišči štiri leta, t. j. do konca
julija 1854. 1. Obiskoval je v tem času osem i trideset
kolegijev i sicer 16 jurističnih, 8 filozofičnih, 6 poli¬
tičnih, 4 statistično - historične, 4 matematično - fizi-
kalične; opravil je od julija 1851. 1. do avgusta
1852. 1. osem kolokvij, od 23. novembra 1852. 1.
do 1. julija 1853. 1. pa obstal tri ostre izpite, po
katerih je postal doktor  m o dr  osi  o v j a. Pri tej
priložnosti mu je pisal oče zadnjikrat v one zlate
bukve:

„Ko sem Te, ljubi moj Etbin, pred tremi leti izpustil iz
svojih rok, da si stopil med svet, dal sem Ti spričevalo na pot,
da je Tvoj oče zadovoljen s Teboj. Svet Te do sedaj ni popačil
i blagor meni i Tebi, da tudi sedaj zamorem ponavljati: Tvoj
oče je zadovoljen s Teboj! S Teboj je zatorej tudi, vsled 4. božje
zapovedi, blagoslov nebeški, i da sem tega prepričan, osrečuje
me neznano; kajti največja sreča za očeta je, videti svoje otroke
v resnici srečne. To se pa le zamore doseči po poti, katero je
predčrtal Vsegamogočni v 4. zapovedi, i po kateri si Ti vedno
hodil od prve mladosti. Temu je dokaz tudi veselje, katero si mi
pripravil sedaj v Gradcu; kajti priča sem bil, ko so Te pov¬
zdignili za doktorja. Za Tvojo otroško ljubezen naj te spremlja
v vsem življenji najsrčniši blagoslov Tvojega Te živahno ljube¬
čega očeta...“

Leto dni pozneje, namreč 18. julija 1854, je
opravil prvi izpit za pravdoslovca (juristični rigoroz)

- 15 -

ter zapustil Gradec 28. t. m. i zopet vrnil se na
svoj dom.

Kako neutrudeno priden je bil Costa  v Gradcu,
razvidi se nekoliko že iz tega, kar smo ravno omenili;
a dnevnik njegov nam v tem oziru še marsikaj pri¬
poveduje. Naučil se je v Gradci precej prve mesece
stenografovati;  1853. i 1854. 1. pa se je učil še
angleški.  Ker drugo leto svojega bivanja v Gradci
ni bil več tako obložen po Bejcerjevim zavodu,
osnoval je meseca oktobra 1851. L, po sporazumenji
z nekimi prijatelji, društvo „Palado“; namen temu
društvu je bil, v skupščinah se vaditi prosto govoriti
o raznih predmetih. Sedem družabnikov je bilo, skup¬
ščine so trajale do julija 1852. L, šest i petdeset
govorov so imeli, med temi je Costa  sam — kateremu
je bilo društveno ime „Brutus“ — govoril devetnajst¬
krat. Da je bilo to početje hvalevredno, ni dvomiti,
kajti overalo je mladenče, da niso, kakor marsikateri
drugi na graškem vseučilišču, le po kavarnah igrali
ali po krčmah razsajali; da jim je bilo res mar za
lastno i uzajemno izobraževanje, vidi se nekoliko iz
pravil društva, nekoliko iz predmetov, o katerih se
je govorilo v njem. V dokaz temu navedemo le, da je
tirjal 5. § onih pravil, da so vsi govori znanstveni i
zmerni, 6. § pa, da v prvi ali drugi skupščini vsa¬
kega meseca tajnik ali njegov namestnik razloži
tadanji politični stan dežel, priobči ustavne pre-
membe v Avstriji, ter imenuje najvažnejše knjige na
slovstvenem polji. Izmed govorov pa omenimo le: „0
vulkanizmu", „o puntih 11 , „katerega rodu so Aroeri-
kanci“, „o češkem slovstvu 11 , „modroslovec Hegel",
„grški orakelji", „družinsko življenje Rimcev“, „o slo¬
venskem slovstvu" . . .

Meseca aprila 1852. 1. je pisal v svoj dnevnik:


- 16 -

„Preteklega polleta sem bil zelo priden; opravil sem
tri kolokvije, prebral nad sto knjig, učil i predaval
mnogo ur, ter nisem zanemarjal klavira“. — Vse
štiri leta svojega bivanja v Gradcu  je prečital
Costa — kakor nam pripoveduje dnevnik — ne le
359 znanstvenih knjig, ter napravil si od vsake knjige
bolj ali manj obširen izpisek, temveč prebral v tem času
še 146 lepoznanskik i drugih bukev, največ drugo i
tretje leto — časopisov še ne omenimo ne. Posebno
rad se je pečal se zgodovino,  učil je zadnje tri
leta ta predmet tudi v Bejcerjevem zavodu; najbolj
priljubljena pa mu je bila zgodovina novejših časov,
predaval je ta del 1852 i 1853.1. za nekatere gospo¬
dične v Gradcu, kakor pozneje v Ljubljani pri baronu
Rastern-u, v Petričevem zavodu i mladim trgovskim
pomočnikom. — Razven vsega tega pa si je še toliko
časa pridobil, da je k vsakemu godu, o novem letu
i t. d. poslal očetu kako razpravo, kak izpisek, kak
načrt; prejel je oče v teh letih 11 tacih spisov od
svojega sina.

Ostalo mu je pa tudi še časa za veselice,
ni se jih mnogo ogibal, zlasti zadnje leto; mnogo
znancev i prijateljev je imel, najboljši tovariš mu
je bil J. Čislali so ga učitelji njegovi; zgo¬

dilo se mu je, da je dobil 1851. leto spričevalo brez
izpita, rekel mu je prof. A.le, da tako mar¬

ljivega učenca ni treba izpraševati. Revščine ni trpel,
kajti dohodki mu niso bili ravno pičli, zapravljati pa
ni bil vajen — ko je necega večera 1853. 1. en gol¬
dinar izgubil pri kvartah, ni mogel spati vso noč —
a za knjige je potrosil mnogo denarja, že takrat je
postavil temelj za svojo pozneje tako obširno knjiž¬
nico. — Ni se zatorej čuditi, da mu je bil Gradec
zelo priljubljen; lep spomin je zapustil, seboj ni vzel

slabejšega: ta štiri leta svojega bivanja v Gradcu pri¬
števal je najlepšim svojega življenja. Ko je pred
svojim odhodom iz Gradca še enkrat po večjem posnel
svoje dejanje v teh štirih letih, pisal je zadnjič v svoj
dnevnik (28. julija 1854. 1.): „Tudi srce moje se ni
premenilo, ne moje duševno življenje; v obče se vra¬
čam na očetov dom tak, kakoršen sem ga zapustil. 11
— 29. dne julija 1854.1. je zopet dospel v Ljubljano.

Obiskal je Gradec,  kar nam je znano, še šest¬
krat, a največ le po opravkih, 7. novembra 1854. 1.,
3. marca i 2. julija 1855. 1. prestat drugi, tretji i
zadnji izpit (rigoroz), po katerem je postal 3. julija
1855.1. še doktor prava.  Meseca julija 1862. 1. je
šel zopet tje, opravit preskus nje za odvetnika,
kar se mu je izvrstno izšlo. Prve dni 1869. 1. pa je
šel v Gradec k odvetniški prisegi, kajti odprl je me¬
seca januarija 1869. 1. lastno advokaturno pi¬
ša rnic  o v Ljubljani.

Ko je meseca februarija 1874. L, na svoji poti v
Buda-Pešt, nekoliko pomudil se v Gradcu, da bi
obiskal stare znance svoje, našel je tolike premembe,
da je z vidljivo tožnostjo zapisal v dnevnik (9. febr).
naslednjo opazko: „Prepričal sem se teh 48 ur svo¬
jega bivanja v Gradcu iznova, kako minljivo je vse
na svetu. Vse je bilo drugače pred 20 leti, ko sem
zapustil graško vseučilišče; še pred 5 leti, ko sem
bil zadnjikrat v Gradcu. To pa se mi najbolj toži,
da skoraj vse premembe so le v slabeje.“

Izšolal se je Costa,  kakor smo že omenili,
sredi 1854. leta, toda daljni tek življenja ni mu bil
še jasen. Dolgo sc nista mogla zjediniti z očetom

- 18  —

v tej zadevi, kajti nagibi sina se niso vjemali z na¬
klepi očetovimi, kateri je prejšnji naklep premenil i
sedaj terjal, da bi sin ne postal profesor, temveč
odvetnik. V drugi polovici 1848. 1. je pisal Etbiu v
dnevniku: ,,Razne misli mi blodijo po glavi zaradi
mojega prihodnjega stanu — stric i teta H. me zelo
ojačavata v namenu, postati vojaški zdravnik". Da
ga je pa že tedaj oživljal nekak pogum, posname se
lehko z besed, katere je pisal 22. okt. 1.1.: „Oče je

danes dejal: „kedar mi bodo zatisnili moje
oči, zatisnili vama  (sinu i hčeri) bodo tudi
duri k temu stanovanju"  — a jaz menim, svet
je velik, zaupati je treba na Boga i na sebe." —
Po dokončani osmi šoli pa piše (29. julija 1850. 1.):
„Ti so moji nameni: postati odvetnik,  izdajati
krščansko politični list,  s tem zadobiti vpliv
na ljudstvo, prizadeti si, da pridem v državni zbor,
v njem pa niti z ministri postopati, niti z opozicijo,
temveč vedno le glasovati po svojej vesti." 16. okto¬
bra 1851. 1. se bere prvikrat, da misli pripravljati se
za profesuro  na kakem vseučilišču; potrjal ga je
v tem namenu tudi graški profesor dr. Kopač, rojak
njegov.

A kaj mu je bilo početi v Ljubljani,  ko je
prišel iz vseučelišča; moral se je vendar odločiti za
kak praktičen posel. Vstopil je 18. oktobra 1854. 1.
v dr. Napretovo  pisaruico. Z veliko pohvalo je
delal tu do 4. novembra 1855. 1.; ker je bil za po¬
polnoma zmožnega spoznan, zapisali so ga med za¬
govornike, še predno je postal doktor prava; prvikrat
pa je zagovarjal pred sodnijo 2. avgusta 1855. 1. i
sicer pet zatožencev. Že meseca junija t. 1. so ga
postavili za sekvestra dohodkov Abramsperg-ovih. Da
je v tem času opravil zadnje tri preskušnjc za doktor-

- 19  —

-

stvo, omenili smo že prej, razven tega pa je še pisal
marsikaj; dovršil je trideset bolj ali manj obširnih
razprav i spisov, katerih večino je Haimerl-u poslal
na Dunaj.

Toda vse to početje ga ni prav veselilo, ni mu
zadostilo to delovanje, drugam so bile obrnene nje¬
gove misli. Delal je le bolj, ker je bil dela vajen, da
je čas spolnil; imenuje pa teh 15 mesecev svojega
bivanja v Ljubljani ,,svoje vjetništvo".  Zagre¬
nela mu je namreč tačas življenje še neka posebna,
rekel bi, čudna reč. Niti ene prijazne besede ni imel
oče ves čas zanj. I kaj je bilo temu vzrok? V vsakej
družbi namreč so sc ljudje obračali le bolj na nena¬
vadno čilega, bistroumnega i zgovornega mladenča,
pridobival je čedalje večjo veljavo. Očetovo priza¬
devanje pa je imelo mimo njega le bolj, kakor Fran¬
coz pravi, „un succes d’ estime.“ To je očeta tako
peklo, da mu je rekel 21. aprila 1855. L, potem, ko
se ni pečal se sinom že dlje nego štiri tedne i ga
je sin temu vprašal za vzrok: „Nikamor ne morem

več iti s teboj; ti me prekosiš povsod, jaz sem
poleg tebe le oslabel starček, za kogar se nihče ne
zmeni vcč.“

Z neznanim veseljem je zatorej prejel mladi
Costa  pismo, katero mu je došlo meseca oktobra
1855. 1. iz Dunaja i ga nadejalo, da vtegne dobiti
od države pomoči, da se pripravlja za vseučiliščino
profesuro. Peljal se je zatorej 14. t. m. na Dunaj,
prijazno ga je sprejel tadašnji minister Thun, vso
mogočo podporo so mu obetali drugi velikaši pri
ministerstvu i na vseučilišči, najbolj se mu je pri¬
govarjalo, prevzeti prefekturo na terezijanskej akade¬
miji. A ni mu bil po volji ta nasvet, hotel je biti
prost, da bi se lagleje pripravljal za važno službo na

2 *

- 20  —

»-

f

vseučilišči. Costa je zapustil Dunaj 20. oktobra 1855.1.,
ne za dolgo časa; kajti že 1. novembra t. 1. mu je
došlo pismo od ministra Tliuna, naj nemudoma pride
na Dunaj — dobil bode podpore 500 gold., da obi¬
skuje posebno predavanja prof. Filips-a, sploh, da se
izuri v zgodovini nemškega prava iv privatnem pravu
Nemcev. Zapustil je zatorej zopet Ljubljano  i sicer
12. t. m. ter podal se na Dunaj.

Morda ni kaj dobrega pomenilo, ker se je kesal
že prve dni, da je prišel v stolno mesto r  kajti ptuj
je bil še v veliki množici; vrh tega pa mu je potbkal
denar; prepričal se je, da mu 50 gold. na mesec ne
zadostuje še za potrebe ne. Moral je zatorej misliti,
kako bi si še kaj pridobil, a slabo si je izmislil. Dalje
namreč v vseučilišči nabiti oklic, kateri ga je mahom
pripravil skorej ob vso veljavo ; glasil se je tako-le:

„Dr.  Etbin Henrik Costa, doktor modroslovja, prostih
umetnij  i vesolnega prava, odvetniški koneipijent i kandidat
za vseučilištvo,  skladatelj enciklopedičnega uvoda v en
sistem družbinske vede" (Beč pri M. Auer-ju 1855) sopisatelj
„magacinu“ Haimerlovemu, „sodniškemu časniku", „avstrijanskim
listom za slovstvo", ..naznanovaleu", ud zgodovinskega društva
za Kranjsko . . . prejema soponavljanja za vse juri-
dično-politične, historične i filozofične oddelke, ter
temeljito i znanstveno pripravlja za državne izpite
i rigoroze.

Nahaja se vsak dan od 8—10 ure zjutra:

Na veliki cesti, početek ogerskih ulic št. 487, I. nadstropji,
16. duri." *)

*) Govorilo se je toliko o tej nabitnici, da se nam zdi potrebno, pri¬
občiti tu izvirnik: ,,Dr. Ethbin Heinricb Costa, Doctor der Weltweisheit, der
freien Kunste und der sammtliclien Redite, Advocatursconcipient und Candidat
eines Universitatslehramtes, Verfasser der ,,encyclopaedischen Einleitung in
ein System der Goscllschaftsivissonschaft 44  (YVien bei M. Auer 1855), Mitarbeiter
des „Magazin“ von Haimerl, der ,,Gerichtszeitung“, der ,,Oesterr. Blatter
fur Literatur 44  des ,,Anzeiger' 4 , Mitglied des histor. Vereins fur Krain , . . uber-
nimmt Correpetitionen aus sainmtlicben juridisdi-politischen, historischen und
pbilosopbischen Fachern und bereitet zu Staatsprufungen und Rigorosen auf
grundliche und wissensdiaftliche Weise vor. Ist zu treffen: Landstrasse, am
Anfang der Ungargasse Nr. 487 I. Stock Th. Nr. 16, t.dglich von 8—10
Uhr morgens. 44

- 21  -

f

Ravno je bil en teden na Dunaji, ko pošlje
dekan Neuman po-nj ter mu razodene, da je ono na-
bitnico prinesel nekdo dvornemu svetovalcu Tomažk-u,
da je ta gospod grozno nevoljen zaradi ošabnih pri¬
imkov v njej i za to, ker iž-nje posnemlje, da na¬
merava Costa prav debelo služiti se svojim pri-
kotnim podučevanjem. Odgovoril mu je Costa, da je
z onimi priimki le hotel odločiti se od množine ter da
se ne more reči, da bi hotel služiti, kajti preskrb¬
ljen je za neogibne potrebe, podučevat pa je namen¬
jen le posamesne osebe i ne drugače nego po 3
gold. za uro.

Da se mu ni posrečil ta namen, da ni nič pri¬
služil s privatnim podučevanjem, da so mu tudi spisi
le malo donašali, da še ni mogel spečati marsikaterega,
vse to nam toži konec januarija 1856. 1. ter pristavlja:
„Iz tega mi vzhaja mnogo skrbi, ves potrt je včasih
moj pogum, dostikrat sem prav pobit. Mojih 50 gold.
komaj zadostuje, da se z najpotrebnejšim previdim.
Moj oče mi pošilja le malo, i še to neredno; pristran¬
skega zaslužka pa ne najdem nikjer, dasiravno bi rad
delal. Tudi to je velik vzrok, da se tako nesrečnega
štejem na Dunaji. Ko bi le dobil dobrotnika, osrečilo
bi me 100 gold. — Bog pomozi!“ Da mu pa vendar
nis o veselja vzele do dela vse te sitnosti, kažejo
mnogi spisi, katere je izdelal v tem času n. pr: „Kaj
imajo za čast razna ljudstva,“ .— „o Valvazorji" —
„o vražah na Kranjskem konec 17. stoletja” — ,,o bor-
zijanskih špekulacijah” — „o sejmski policiji” — „o
Teofrastu Paracelzu” i. t. d. Vmes je pa še marljivo
sestavljal vire za zgodovino avstrijanskega prava. —

A to delovanje ni zadovolilo niti ministra, niti
profesorjev dunajskih; zahtevali so, da se habilitira
Costa  s kakim obširnim i temeljitim delom i sicer

k


na Dimaji ali v Pragi; razodel mu je to terjatev
dvomi svetovalec prof. Filips konec meseca maja, v
šestih tednih pa bi bil imel zadostiti temu zahtevanju.
Kar je že davno čutil, tega se je bolj i bolj prepričal;
na vseučilišči mu je bil prijazen samo prof. Stein,
pri ministerstvu samo dvorni svet. Tomažek. Po To-
mažkovem nasvetu je pisal ministru konec maja, kako
je porabil čas svojega bivanja na Dunaji, koliko je
deloval, česa se je učil, kaj je pisal, ter sklenil
pismo s tem, da je ministra prosil, biti mu blago¬
voljen še za naprej ter razsoditi, kaj mu je početi v
bodoče.

Že 6. junija mu je poročil Tomažek, da po na¬
svetu profesorjev terja tudi minister popolno habili¬
tacijo i da se mu bode brž ko ne ponudila nado¬
mestna služba na vseučilišči Krakovskem.  — Blizu
tako se je glasilo tudi pismo, katero je prejel od mi¬
nistra 13. t. m. —

Precej drug dan (7. t. m.) je pisal Costa dr.
Napretu v Ljubljano, ali bi ga vzel v svojo pisarnico
i s kakimi pogoji; v dnevniku pa pravi: „Za tako
delo, kakoršno zahteva minister, potrebujem najmanj
pol leta, od konca julija pa nimam kaj živeti in ako
bi se tudi zgodilo, da odobrijo moji nasprotniki delo
moje, ali imam kaj druzega upati, nego da bi moral
morda dve tretjini svojega življenja bivati v Krako-
vem, ločen od očeta i sestre, katera tako neizrečeno
ljubim —• rajši se vernem k odvetništvu." Tudi oče
je bil zadovoljen tega, naznanil mu je to s pismom od
8. junija. — 18. t. m. pa je bil pri ministru ter mu
razodel svoj namen. Da ministru to ni bilo ravno po
godu, misliti je lahko, kajti manjkalo mu je učiteljev
za krakovsko vseučilišče; vendar ni odstopil od svo¬
jega zahtevanja zaradi habilitacije.

- 23 —

Da bi še zadnje dni prav dobro porabil, obiskoval
je Costa  pridno do sredi julija razne kolegije; mi¬
nister mu je dovolil da sme tudi v Ljubljani rabiti
bukve iz knjižnice dunajskega vseučilišča; Stubenrauch
iHaimerl sta ga prosila še pred odhodom, da bi tudi
na dalje pisal za njiju časnika; 17. julija je prejel
od očeta pismo, ljubeznjivo, da že davno ne tako —
vpisal je ta dan v dnevnik: „Upam, da je sedaj ves
razpor med nama pri konci, jaz pa sem za trdno
sklenil, nikdar več ločiti se od očeta i sestre. 11  —
Čas svojega bivanja na Dunaji je porabil tako, da si
je zamogel reči: ni izgubljen. Z lahkim srcem je zatorej
zapustil 19. t. m. mesto, v katerem se mu ni posrečilo
najti toliko dobrih prijateljev kakor'v Graclci; pri teh
se je pomudil nekaj dni,  25. julija je zopet prišel v
Ljubljano.

Prvi dan meseca avgusta 1856. 1. je stopil dr.
Costa  v pisarnico dr. Napretovo. Ker je imel dr.
Vincencij Kljun  ravno zapustiti Ljubljano, izvolili so
19. t. m. dr. Costo  za začasnega tajnika zgodo¬
vinskega društva  (potrdila seje  ta volitev 5. marca
1857. 1.); ponujalo se mu je tudi uredništvo „Laiba-
cherice," a redakcije ni prevzel. Prevzel je pa še tisti
mesec zastop pomožnega društva rokodel¬
skega.  Meseca maja 1857 1. je začel delati tudi za

notarja dr. Z.-a. Ko je o.  oktobra t. 1. umrl

dr. Napret, pisal je kratek čas še v tej pisarnici, katero

je bil prevzel dr. Z .......  . Prva dva meseca

1858. 1. je delal le za notarja Z.-a, 1. marca

t. 1. pa je stopil v dr. Rak o-v o pisarnico, za kojo
je delal do smrti Rak-ove 18. junija 1864. 1.

Pri zgodovinskem društvu ni vžival mnogo veselja,
dasiravno mu je žrtoval mnogo časa i moči. Najhujši
nasprotnik mu je bil tadanji luterski fajmošter E.. .>

- 24 —

napadal ga je v raznih društvenih sejah i po časnikih,
ter skušal ovreči mu to i dno; drugi so mu očitali,
da na društvene stroške daje tiskati brez pomislika
vso šaro, ki se mu donaša. V občnem zboru 15. aprila
1858. 1. so celo zahtevali, da bi se izvolila dva uda,
katera bi nadzorovala uredništvo, da bi tajnik ne
mogel dajati vsega v tisk. Dasiravno je nepozabljivi
dr. Toman  potegnil se za svojega prijatelja, trdivši,
da v poročilih zgodovinskega društva nikoli ni bilo
toliko razprav o zgodovini Kranjske kakor ravno 1857.
leta pod uredništvom dr. Coste,  zmagali so vendar
protivniki ter izvolili tadanjega gimn. vodjo Nečaška
i Dežmana za nadzornika. Vsled tega se je odpovedal
dr. Costa  17. t. m. tajništvu omenjenega društva.
Nekako zadostilo je bilo pač za-nj, ko so ga 29. marca
1860. 1. v občnem zboru, kjer je dolgo i goreče go¬
vorilo potrebnosti deželnega arhiva, enoglasno izvolili
za odbornika. Ravno v tem letu (28. jan.) je postal
častni ud podpornega obrtnijskega društva, 9. maja pa
odbornik družbe kmetijske; poprej že (konec 1857.1.)
je bil izvoljen za častnega uda historično-štatističnega
odseka pri moravskem i šleskem društvu za pospeše¬
vanje kmetijstva, naravo- i deželoznanstva.

Kako živahno se je poprijel Costa  vsacega po¬
četja, ako se mu je zdelo le kolikaj koristno, o tem
pričuje vse delovanje njegovo, vse življenje; dostikrat
se je le tej živahnosti moral pripisovati vspeh kacega
početja. V dokaz navedemo iz teh let le eno. Ko so
1857. 1. pogorele Velike Lašče,  sprožil je Rajar
6. julija proti Costi misel, da bi se ubogim pogorelcem
lahko naklonil lep dar s kako predstavo v gledišči;
našli bi se v ta namen lahko prostovoljci, Costa pa
naj bi jim bil načelnik. Da je Rajar dobro uganil i
tudi pravega moža za-to nagovoril, pokazalo se je

kmalu. Z njemu lastno gorečnostjo je sprejel Costa
to misel ter uresničil jo še tisti mesec, kajti 23. julija
t. 1. je bil v gledišči najprej koncert, v katerem je
zbor pel tudi nekatere slovenske pesmi, prolog je
govoril dr. Costa  sam; po tem pa se je predstavljala
nemška šaloigra .,Hempelj, Krempelj i Štempelj 11 . Vse
se je vršilo prav lepo, najlepše pa dohodki, kajti
čistili 317 gold. 56 kr. se je zamoglo poslati revnim
Laščanom.

Pridno je delal pri odvetnikih, mnogo je hral,
marsikaj je pisal za slovstvene i politične liste, mnogo
časa je žrtvoval zgodovinskemu društvu (tudi po od¬
stopu od tajništva) i podpornemu društvu obrtnikov,
na mnogih krajih je predaval zgodovino, po gostem
obiskoval glediščne predstave i druge veselice; vrh
vsega tega pa je izdal ravno v teh letih svoja najob-
širnejša dela. Res je, da so največ kompilacije, toda
potreboval je tudi za te mnogo časa. 1857. 1. je dal
na svitlo: ,,spomenik navzočnosti N. Veli¬
čanstva Franja Jožefa i Elizabete  na Kranj¬
skem,“ 1858. 1. »Postojnsko jamo,“ i »biblio¬
grafijo za zgodovino nemškega prava 11  —
1859. 1. pa „Vodnikov spomenik. 11

Tu se nam zdi prikladno mesto, da opomnimo
dveh stvari. Koliko se je trudil naš Costa  že iz
mladosti, naučiti se slovenščine, kateramu ni bila
materni jezik; da se je za-njo trudil iz lastnega na¬
giba, kajti oče ni bil ravno vnet za slovenščino —
omenili smo že prej. Misel pa, da bi se postavil
Vodniku  „spomenik“ iz spisov kranjskih pisateljev,
je sprožil Costa  prvikrat 5. novembra 1857. 1. v
skupščini zgodovinskega društva, zatorej še leto po¬
prej, nego je prišla na svitlo njegova »bibliografija
pravne zgodovine nemške. 11  Ni zatorej res, kar


- 26  —

radi trdijo obrekovalci njegovi, da se je
podal v slovenski tabor še le, ko mu je
spodletelo pri Nemcih. Zanimive so nadalje
besede, s katerimi sklepa Costa  predgovor za
„Vodnikov spomenik ,“  glase se tako-le:  „Ni mi še
obupati nad tem, da se bode začelo naše
slovstvo krepkeje gibati in da bode na¬
predovalo. . . . Urno i nemudoma se lotimo
dela! saj gre za blagor domovine i tu ne
sme i ne bode nihče zadej ostal! “

Oni obrekovalci tudi ne ločijo nemškega  pisa¬
telja Coste od slovenskega  politika Coste, ne
prijatelja vsem  resnično izobraženim, od so¬
vražnika  prenapetim k u 11 u r onoscem. Ne
manjka nam dokazov,  da je  E.  Costa ljubil do¬
movino svojo i narod svoj že iz mladega;
da je pa še le v poznejših letih odločno stopil na
slovensko stran, razume se lahko, kajti še le po od¬
pravljenem absolutizmu zdelo se mu je odprto polje
za praktično delovanje; menil je, da so s konštitu-
cijonalizmom napočili tudi za Slovane milejši dnevi;
videl je, koliko je tu še opraviti; krepkega se je čutil,
koristiti svojemu narodu — navdušeno se je zatorej
uvrstil pod zastavo, katero je pozneje tako živahno
nosil do smrti. Kdor rajncemu očita, da se je le iz
častilakomnosti poprijel reči slovenske, priznava mu
s tem dobro previdnost — ni se zmotil umrli nad
hvaležnostjo svojih rojakov, skazali so mu jo pri po¬
grebu i skazovali mu jo bodo še potomci, ko po nje¬
govih nasprotnikih gotovo ne bode več duha ne sluha.
Le ljubezen do domovine i njegov mar za pravico
sta bila vzroka, da se je C o s t a tako iskreno oklenil
majke Slave ter tako pogumno potezal za blagor svojega
naroda; urojena mu živahnost ga je podpirala v tem

- 27  -

početji. Enemu svojih prijateljev je rekel nekega dne:
„Nad teboj imam izgled, da je mogoče ljubiti domo¬
vino i vendar ne vdeležiti se boja zanjo; jaz tega ne
zamorem, krv mi ne pripusti." Da ga je pa vendar
veselilo, ako se mu je kaj posrečilo, ako se mu je
odobrila kaka misel, ako se mu je pohvalilo kako
dejanje, ako je dosegel kako čast — temu se smejo
čuditi, to mu smejo oponašati le tisti, katerim ni prav
nič mar za mnenje ljudi, katerim je prav vse jedno,
ali jih ljudje grajajo ali hvalijo — flegmatikov te po¬
tence je, čast bodi Bogu! le malo; i ravno tisti se jim
ne prištevajo, kateri tako slabo obsojttjejo Cost-o  v o
delovanje. Pravica dalje tirja, da ločimo pisatelja
Costo od politika.  Že 1861. leta je stal dr. Etbin
Costa  na strani slovenski,  bil je med onimi, ki
so vstanovili Ljubljansko čitalnico; ko je pa 1863 1.
prejel diplomo akademika nemškega društva „Leopol-
dina," neznano je bil vesel tega; bil je tudi do svoje
smrti dopisnik moravskemu deželnemu arhivu, gornje-
lužiškemu društvu za vednosti, i šleskemu društvu za
domačo omiko. Bil je dalje med vstanovniki Soko¬
lovimi i Matičnimi; a spisal je še leta  1874.
bibliografijo vsled dunajske razstave v
nemškem jeziku.  — Kolik razloček je med dr.
Costo i onim doktorjem, ki se je delal pripravljenega,
za blagor domovine žrtvovati vse, celo mastno profesuro
na Dunaji, da mu je le novih deset goldinarjev pote¬
kalo v žep, pa je pri prvi priložnosti zapustil svoje
rojake, da je postal dvorni svetovalec. Take sebičnosti
ne more nobeden oponašati dr. Costi:  za čast je pač
maral, za denar prav nič ne; sicer bi bil zapustil
premoženja mesto dolgov; pa tudi častitanje ga ni
oslepilo nikdar tako, da bi bil kaj prezrl, kar se mu
je zdelo domovini v prid. Postal je 15. decembra 18661.

- 28  —

vitez Franc-Jožefovega reda; poklonil se je 2. de¬
cembra 1873. 1. N. V. presvitlemu cesarju s tremi
drugimi poslanci v imenu Kranjske, ter zapisal ta dan
v svoj dnevnik: „Vedno me bode veselilo, da sem
doživel ta zanimivi dan zgodovine avstrijske, nikdar
mi ne bode žal, da sem se vdeležil te svečanosti!" —
Gotovo, da; kajti ljubil je Costa  svojega čara, ljubil
je Avstrijo: a pred vsem je ljubil domovino svojo i
svoj narod. Vedno je iskal pota, nevtrudeno je skušal
mnoga sredstva, da bi zadostil na vse strani, najbolj
pa služil domovini — mnogo ljubezni zastonj! Evo,
politik Costa!

Potrebno se nam jo zdelo (predno govorimo o
politiku Costi) da ovržemo najpopred one puhle raz¬
sodbe, ter zuačimo stališče, se katerega imamo obso-
jevati zadnjih štirinajst let Costovega  življenja —
njegovo politično delovanje.

Spačenost, malopridnost ali prav za prav gniloba
tako imenovanih višjih stanov, ki je prišla na dan po
preiskavah i dogodkih 1860. leta, — Ejnaten, Bruck,
Robert, Richter in drugi so priče tega žalostnega
spomina, — osupnila je vso Avstrijo; samomori na¬
vedenih velikašev pa so bili preglasen klic „memento“
za vlado. Dobila je na to Avstrija diplomo od 20.
oktobra 1860. i pa ustavo od 26. februarija 1861. 1.,
ki ste zagotovili raznim avstrijskim narodom marsi¬
katero svobodo, med drugimi pravico, voliti poslance
za deželne zbore i državni zbor, da vladi nasproti
zastopajo želje i potrebe ljudstva, da nam varujejo
stare pravice i mogočnežem nekoliko gledajo na prste.
Lep posel za vsacega domoljuba, najmikavniši pa za

- 29  -

I

i.

-

I

mladega moža take gorečnosti, kakoršna je lastna bila
dr. Costi.

Al on ni še imel postavne starosti, manjkalo mu
je še poldrugo leto do 30 let, ko so se vršile prve
ustavne volitve 16. i 21. marca 1861. 1. Vendar se
je že tu vdeleževal novega političnega življenja; raz¬
lagal je, dobro izurjeni pravoznanec, nove postave;
dajal svete, kako bi se najlaglje dognalo to ali ono;
vodil je skupščine ter uredoval zapisnike. Že takrat
se je prikupil razumnostjo s svojo i zgovornostjo, s
svojo gorečnostjo za konštitucijalno življenje mno¬
žini volilcev. Ker pa zaradi mladosti ni še mogel
stopiti z obema nogama na javni ustavni oder, izmislil
si je drugo. Pogovoril se je z nekaterimi ljubljanskimi
pravdoslovci, najpervo z dr. Wurzbach-om  (10.
marca 1861), da bi se osnovalo pravoznansko
društvo,  v katerem bi se razpravljale stare i nove
postave, bi se pogovarjalo o zvitih pravdah, ter se
pretresovali razlogi imenitniših sodniških razsodeb
i. t. d. — Brez dvombe, zelo važno početje! Toda
osnovanje tega društva ni bilo tako lahko, kakor si
je mislil iskreni Costa.  V ta namen izvoljeni odsek
je imel prvo sejo že 4. aprila, a brez izdatnega
vspeha, i skoro bila bi zopet zaspala ta stvar. A
Costa  ni bil človek, da bi popustil vresničenje
kake misli zaradi zaprek in ovir. Sklical je zatorej
9. avgusta vnovič tovariše strokovnjake, da bi jim
zopet živo priporočil osnovanje tako važnega društva.

Sedaj še le so se poprijeli tudi drugi te reči; 21.
septembra je imel ustanovni odsek svojo prvo sejo; 4.
oktobra 1861.1. pa so se prvikrat zbrali udje novega
društva. Izvolili so Costo  za prvega tajnika, to se
pravi po domače: za prvega najbolj obloženega delalca.

I dobro so volili, kajti boljšega, bolj marljivega de-

■KŽBM

lavca bi gotovo ne bilo našlo društvo; objave, po
njem razglašene, pričajo o tem, še bolj pa rakova pot,
katero je hodilo društvo po odstopu dr. E. Coste,  ki
se je odpovedal temu poslu vsled dogodkov 1867. 1.
10. avgusta.

Še druge naprave se je živo vdeležil Costa
1861.1. Dne 21. julija t. 1. se je zbralo mnogo narod¬
njakov, da bi se pogovorilo o ustanovljenji narodne
čitalnice v Ljubljani;  med njimi je bil tudi
Costa.  Vnovič so se sešli 4. avgusta, da bi se po¬
svetovali o pravilih omenjenega društva; ta namen
so imele tudi skupščine 14. septembra i 3. oktobra.
Občni zbor 20. oktobra pa je izvolil s 63 glasovi
(izmed 66) dr. Costo  za odbornika, i odbor 24. okto¬
bra za knjižničarja. Ravno mesec pozneje, to je, 24.
novembra 1861. 1., je bila prva „beseda“ v narodnej
čitalnici Ljubljanskej. Leto za letom so volili dr.
Costo  v odbor, 4. jauuarija 1868. leta pa za pod¬
predsednika, kar je po vseh poznejših volitvah ostal
do prezgodnje smrti svoje. Zanimiva je bila ona
prva  beseda narodne čitalnice Ljubljanske gotovo
tudi za to, ker ravno na ta večer se jo pobratil dr.
Costa  se starosto Slovenstva, z mnogozasluženiin dr.
Jan. Bleiweis-om.  Hodila sta od tega časa oba
domoljuba zmirom eno pot, ravnala zmirom po enem
načrtu, delala na isti cilji konec: povzdigo za¬
vesti n ar o d n e, i z o b r a ž e n j e naroda sloven¬
skega.  Skoraj bi rekel, da sta skušala v tem pre¬
kositi drug druzega, ker sta pa vse storila mnogo
obrekovana i križana od nasprotnikov naših le v b 1 a-
gor domovine,  a ne iz sebičnosti, ni bilo nikoli
razpora med njima, ne zavida, temveč veselilo je
vsacega izmed njiju, ako se je drugemu kaj posre¬
čilo; veselila sta se skupnega delovanja , vzajemne

podpore. Zato, in le zato je rad pohvalil dr. Blei-
weis,  kar je storil dr. Costa  za narod, ter ime¬
noval ga je najljubšega sinu Slovenije; dr. Costa
pa je na spomin v čitalnici pričete zveze z dr. Blei-
weisom  vzročil, da je domači mojster slikarstva
Franke napravil za čitalnico podobo Bleiweis-ovo,
katera se je slovesno odgrnila 17. septembra 1871. 1.
s slavnostnim govorom C o st o vi m.

Omenili smo nalašč te razmere med BI e i-
weisom i Costo,  kajti morali smo slišati tu in
tam grdo obrekovanje, da si omenjena domoljuba
sama prižigata kadila i drug druzemu čestitata. Oj
bedakov! oni pač ne znajo zgodovine ter ne vedo, da
so vselej tako ravnali patrijoti v skupno delovanje
pobrateni; oni niti ne poznajo etičnega vpliva take
zveze ter ne vedo, da pohvala je najmanjše plačilo,
ki se komu more dati, da pa je vsaka javna po¬
hvala ostroga pohvaljenemu, napeti najboljše svoje
moči, drugim pa, posnemati ga. Tudi tega nista po¬
trebovala vrla moža; slavili so jih že drugi. Vrnimo
se h Cost  i.

Že prej smo omenili, da je podporno obrt-
nijsko društvo  1857. 1. izvolilo dr. Costo  za
svojega odvetnika; 18G1. 1. pa so udje, pripoznavaje
Cost-ove  zasluge za lepo napredovanje tega društva,
20. oktobra napravili mu slavnostni banket i pri tej
priliki poklonili mu krasno sreberno čašo, blizu 200 gld.
vredno.

1862. leto je preteklo dr. Costi  v navadnem
tiru; najbolj zanimivo je bilo za-nj pač to, da jev
sredi meseca julija opravil v Gradci zadnje pre-
skušnje, po katerih je bilz izvrstno po¬
hvalo spoznan za odvetnika.  Od 9. aprila
do zadnjega junija se t je na novo s posebno marlji-

— 32  -


I

vostjo ličil  slovenščine;  23. junija ga je cen¬
tralni odbor zavarovalnega društva za bolezni Av¬
strija 11 , izvolil za svojega tajnika;  konci
avgusta se je vdeležil shoda pravoznancev
v Beču,  kar ga ni ravno zadovolilo, kajti v dnev¬
niku njegovem beremo o tem: „sklepi malo vredni,
telesnih vžitkov preveč, duševnih premalo.' 1

Sicer je mnogo govoril i predaval v skupščinah
zgodovinskega i pravoznanskega  društva,
družbe kmetijske  i. t. d.,  razven tega pridno
delal za odvetnika dr. Rak-a,  pisal za znanstvene i
druge časnike — v tem je preteklo 1862. leto, i dr.
Costa  je izpolnil 30. leto.

Od začetka 1863. 1. naprej je zapisal v svoj
dnevnik vsako sejo, katere se je vdeležil, i čuditi se
mora vsak, kdor v dnevniku bere, da je imel od 1865.
do 1874. leta, to je v desetih letih, 2538 sej,  zatorej
leto i dan, jedno k drugemu, 254 sej! —

Dvoje je posebno znamenito 1863. leta v življenji
dr. Coste:  izvolili so ga namreč Ljubljanski meščani
meseca aprila za mestnega odbornika,  2. okto¬
bra pa je postal načelnik ,,Južnemu sokolu"  v
Ljubljani. Ker bodemo pozneje obširniši govorili o tem,
kar je storil dr. Costa  za mesto Ljubljansko, naj
nam je pripuščeno tu nekoliko besedi o ravno imeno¬
vanem telovadskem društvu.

Pravila tega društva so se posvetovala 3. sep¬
tembra 1863. 1.; 1. oktobra se je sošel prvi občni
zbor, v katerem je 59 udov med 70 Costo  izvolilo
za odbornika; takoj drug dan pa je odbor izvolil
Costo  za svojega načelnika. „Južni sokol" je lepo
napredoval, v občnem zboru 29. decembra 1864. 1. se
je bilo zbralo 98 udov, a društvo je takrat štelo že
174 udov. Velikonočen ponedeljek 17. aprila 1865 1.


- 33 —

-

f

je napravil „Sokol“ združen s čitalnico v gledišči
veliko besedo v pripomoč stradajočim Notranje  e m
ter naklonil revežem lep denar. Na vabilo Novo-
mestjanov  vdeležil se je „Sokol“ 19. i 20. avgusta
1865. 1. 500 letne svečanosti Novega mesta. Dne
23. septembra so šli „sokolci“ v Maribor,  praznovat
spomin nepozabljivega rodoljuba, škofa Slomšk-a;
18. oktobra pa je napravil „sokol“ svojemu ljublje¬
nemu načelniku dr. Costi,  tedanjemu županu ljubljan¬
skemu, za godovni dan veliko baklado ter mu podal
prekrasno narisano voščilo z 126 podpisi. — Kon¬
cem 1865. 1. je imel „Sokol“ že blizo 200 družab¬
nikov. — Enako je slavil „Sokol“ svojega načelnika
tudi 1866. leta. Dne 24. novembra 1866. leta pa se je pr.
Costa  še s „Sokolom“ vred peljal v Zagreb, vdeležiti
so velike svečanosti, katero so bili 25. i 26. t. m.
napravili Hrvatje svojemu junaku Nikolaju Zrin¬
skemu.  Sploh je bilo gibanje „sokolovo“ prav živo,
i čili Costa  se je že zaradi tega rad vdeleževal
vseh veselic njegovih; potreboval je pri mnogih skrbeh
i obilnem duševnem trudu včasi kacega prenehljeja,
da se mu je vsaj nekoliko razvedrila preobložena
glava. On pač takrat ni mislil, da mu bode prav to
društvo toliko sitnosti  nakopalo z nepremišljenim
dejanjem. Toda o tem pozneje; le tega še omenimo
tukaj, da se je zadnjikrat radoval Costa  s „Soko-
lom“ 21. julija v čitalnici pri veselici na čast Anicam.

Ko se je 1864.1. vstanovila ,,Matica  sl  o ve  n-
s k a“, izvolili so tudi dr. Costo za odbornika;  15
oktobra 1868. 1. pa za predsednika,  kar je ostal
do svoje smrti. Kot predsednik je uredoval Matični
„letopis“. Tudi til je moral dr. Costa  marsikatero
grenko požreti. Ko se je odbor 9. julija 1872. 1. posve¬
toval o predlogu za vstanovljenje narodne tiskarne

3


- 34  —

v Ljubljani, pokazala se je prav resno tedanja loči¬
tev „mladik“ od „starih“,  še bolj pa v občnem
zboru 26. septembra t. 1. Strastno so stopili na noge
nekateri ,,mladi“ proti dr. Costi,  češ, da je kleri¬
kalec, da narod v tmino vleče, da vse le dela iz sebič¬
nosti i. t. d.! Žalostno, da se je celo v tako majhen
narod, kakor je slovenski, vrinil nesrečni razpor!
Ali so hotli s tem nekateri Slovenci posnemati Čehe
ali Poljake, ali kak drug narod, tega ne vemo; tudi
nečemo trditi, da so bili nekateri podkupljeni po
pravilu: „Divide et impera“; to pa je gotovo, da
le „sloga jači, nesloga tlači. 44  Ni nam treba tu na¬
vajati prilike o očetu s sedmemi razprtimi sinovi; vsak
pameten človek mora priznati, da že različnost slovan¬
skih jezikov i pomankanje jedinstvenega književnega
jezika začasno ovira omiko slovanskih narodov. Zdaj
le to: Costa  je umrl, trn je iz pete — je li peta
že zdrava? —

Bližal se je zopet čas novih volitev  v de¬
želni zbor. Dr. Costa je kandidiral za postojnsko,
planinsko, senožeško, ložko i bistriško občino. Izvolil
si je te občine zato, ker se je smel nadejati, da je
tu ljudem nekoliko znan, kajti njegov popis postojn¬
ske jame  je ravno leto poprej v nemškem (2. natis)
i slovenskem jeziku prišel na svetlo, 30. oktobra 1863.
leta pa je v dolgem i zmagalnem govoru zagovarjal
štirinajst kmetov iz Rakek-a i Tisovja, zatoženih, da
so kradli les v kašparških gozdih. Da bi se volilcem
omenjenega okrožja še bolj priporočil, dal je razdeliti
14. maja naslednji oklic:

„V Vašem okrožji se ima 30. dan tega meseca
voliti nov poslanec za kranjski deželni zbor. Pri-
poročaje se volilcem, da bi mene izbrali, ne mislim
posamezno i obširno naštevati: kakošne dolžnosti ve-

— 35 -

gggEH-

IT

žejo deželnega poslanca i kakošne potrebe ima naša
dežela i naš narod. Kdorkoli „Novice“ pridno prebira,
temu je znano, da se trudim i delam v družbi tistih
mož, kateri so si postavili za namen svojega živ¬
ljenja, da bi povzdignili dušno i telesno korist naše
dežele. Vsacemu človeku, kateri hoče v javnem
življenji koristiti se svojim delom, je prva potreba,
da mora biti trdnega značaja.  Moje dozdanje
življenje je tako, da lahko pred vsem svetom obetam,
da bodem zmerom zvesto i nepremakljivo
stal z narodom, i da se bodem z vsemi
svojimi močmi trudil v deželnem zboru i
zunaj deželnega zbora, da bi pripomogel,
da njegove pravice popolnoma obveljajo.
Druga poglavitna stvar je, da poslanec ve, kakošne
potrebe i želje imajo njegovi volilci.  Že
več let se trudim, da do dobrega zvem, kako se godi
po moji kranjski domovini, i ker sem pravd¬
ni  k,  zato sem imel zadosti prilike, da sem se tudi
popolnoma seznanil s pravičnimi pritožbami
po Notranjskem.  Samo ob sebi se razume, če
bodem izvoljen za poslanca, da mi bode dolžnost, se
svojimi volilci ostati vedno v dogovoru i za njihove
želje odkritosrčno oglašati se v deželnem zboru. —
Če zatorej nimate do kakega druzega moža več za¬
upanja, izvolite mene za svojega poslanca. 11

česar se je nadejal, je dosegel; 105 volilcev
se je bilo zbralo, i dr. Costa  je bil izvoljen za po¬
slanca v deželni zbor  z 62 glasovi; družili kan¬
didatov nobeden ni dobil niti 20 glasov. A Notranjci
so mu zvesti ostali; volili so ga vnovič 26. januarija
1867. 1. s 94 glasovi izmed 95, i 26. marca t. 1.
z 91 glasovi izmed 93, i zopet po triletnej dobi 27.
junija 1870. 1. z. 97 glasovi izmed 98. Še le 1873.

- - - — - — - — -

3 *

- 36  -

leta, ko so 23. oktobra volili trgi i mesta Gorenj¬
skega i .Notranjskega, zgodilo se je, da je zma¬
gal dr. Supan s 340 glasovi v tem, ko je dobil dr.
Costa le 110 glasov. Bilo je prvikrat, da mu je spod¬
letelo ; v svoj dnevnik pa je zapisal ta dan: „Nisem
žalosten tega; oddahnil se bodem vsaj nekoliko ter
zamogel marsikaj druzega opraviti, kar me že davno
teži; sramota pa je za narod, da smo propadli i nov
dokaz je to, na kako slabej podlagi je še naša reč!“
1864. leto pa je bilo zanj zelo zanimivo še v
drugem zmislu. Dne 27. aprila so bili pokopali ljubljan¬
skega župana Ambrož-a,  i ko je mestni odbor 8.
junija volil novega župana, dobil je dr. Costa  od
28 glasov 16; še tisti mesec je bila potrjena ta voli¬
tev, 16. julija je Costa  prisegel kot novo izvoljeni
župan  ljubljanski. — Kakošne svečanosti so bile
to! Godba i petje, baklade i živijo-klici, častitanja
i voščila, z eno besedo: veselje, kakor po velikej
zmagi. — Ali se je pa tudi spolnilo upanje mestjanov,
ali je zadostil svojemu poslu novi župan? Da, za¬
dostoval je tako, da mu je bivši cesar mehikanski
podelil meseca aprila 1865.1. vitežki križ Gvade¬
lu pskega,  cesar avstrijski pa meseca decembra
1866. 1. vitežki križ Franc-Jožefovega reda;
a mestni odbor mu je po doveršenem triletnem župa¬
novanji 21. maja 1867. 1. priznal častno mestjan-
stvo;  mestjanijso ga23. t. m. na novo izvolili za od¬
bornika (zadobil je izmed 137 glasov 134), novi
odbor pa 12. junija v drugo za župana.

Po izgledu svojega prednika poročal je tudi dr.
Costa  21. maja 1867. 1. o svojem triletnem oskrbo¬
vanji mestnih opravil v Ljubljani od meseca junija
1864. do maja 1867. 1. Ne zdi se nam odveč, ako
posnamemo iz tega poročila poglavitniše reči, da

l


- 37 —

dokažemo, kako dobro je gospodaril župan  Costa
i koliko je storil za mesto v kratkej triletnej dobi.

Po županu Ambrož-u pričeto prenavljanje tlaka
se je pod županstvom Costovim energično nadaljevalo
tako, da je doseglo pohvalo vsega mesta. Namesto
nehodnega tlaka iz okroglih kamenov naredil se je
makadam, ob hišah obrobljen s potom za pešce, na¬
rejenim iz kraških ploč ali vsaj iz odbitih okroglic.
Na ta način se je napravil veliki  trg  od mestne
hiše naprej z vsemi stranskimi ulicami, šolski trg,
Š e m pete r s k o predmestje  z mnogimi stranskimi
ulicami i Poljane,  katere so se po odpravi griča
pred otročjo bolnico bitstveno popravile, dalje kon¬
gresni i nemški trg pa gospodske ulice.
Na dunajski cesti seje  dodelal hodni tlak, ob
Grubarjevem kanalu, pri novem mostu, napravila se
je složna vozna pot k vodi; cesta za gradom
i krakovska velika cesta  popravili ste se do
dobrega i. t. d.

S tem, da se je mesca oktobra 1865. 1. kupil
grad Podturn,  prišlo je mesto v posest veselišča,
kakoršnegana enacem kraji nima kmalu kako mesto.
Mestna srenja je napravo otročje bolnice,  katera
se je slovesno odprla 19. novembra 1865. leta, izdatno
podpirala s tem, da ji je naklonila stanoviten leten do¬
nesek, ter je vstanovitelja dr. Kovača poslavila z brez¬
plačnim podeljenjem mestjanstva.

Najimenitniša stavba pa, katera bi bila imela
po pogodbi končana biti že 1866. 1. — kar je zadr¬
žala vojska — je bil novi most, po nepozabljivem
županu imenovan Hradeckov most.  Misel, na¬
praviti ta most je bila sicer tako stara, kot potreba
njegova; sprožila se je tudi ta reč pri mestnej gospo¬
ski že deset let poprej, toda vedno se je odlašalo

I

^>3 -------——

fS§§§

- 38  -

delo. Še le pod Costovim županstvom se je mestni
odbor resno lotil te potrebe ter sklenila se naprava
omenjenega mostu po načrtu c. k. nadinženirja Her¬
mana, za kateri načrt se je odločil odbor poleg
prijetnosti, ki jo ima oko nad zunanjo podobo i
poleg zelo primernih plačilnih pogojev (splošni stroški
so znašali le 29.500 gl.) posebno za to, ker je hotel
dati prednost domačej obrtniji — železni del namreč
je izdelala fabrika v Dvoru, mostne podlage pa je
sezidal G. Tonnies. Kaj se je sploh v tej zadevi
storilo v treh letih, kažejo najbolj naslednje številke;
izplačalo se je: za zdržavanje raznih strojev 40.551 gld.
10 kr., med temi za zdržavanje mestnih poslopij i
za poprave v gradu Podturnu 9980 gld., za zdržavanje
cesti ulic 1G.476 gld., za mostove i držaje 10.870 gld.,
za nova zidanja 30.595 gld., za lijake i prekope
6742 gld., skupaj 77.888 gl. 10 kr.

Zaradi mestne svečave  omenimo le, da se
je vpeljala s petrolejem  po predmestjih, da se je
pomnožila plinova  svečava po mestu, i da se je
razsvetlil tudi Latermanov drevored.

Na šolske zadeve  je gledal mestni odbor z
ono pazljivostjo, katero po pravici zaslužijo. Ne maj¬
hen pripomoček je bil dovoljen za zdržavanje liceja;
v realki se je napravil potrebni kemični laboratorij;
za učenje slovenskega jezika v evangeljskej šoli pla¬
čal se je letni donesek 100 gld.; dovoljene so bile
naposled znamenite remuneracije za podučevanje v
nedeljskih i obrtniških šolah.

V pomoč stradajočim na Notranjskem
dovolilo se je iz mestne blagajnice 500 gld.

Ko je 1866. 1. kolera  napadla Ljubljano, po
služil se je mestni odbor tako energičnih sredstev,
da je ostala bolezen v najožjih mejah. Prehajale i

- 39 -

pregledovale so namreč okrajne zdravstvene komisije
pridno vse hiše; razkuževala so se, tudi po sili, vsa
stranišča po mestu i po predmestjih; postavile so se
posebne perice za okuženo perilo; odločili so se revni
bolniki v posebno mestno bolnico i. t. d. Vse te
obširne naredbe pa so bile brez škode za njihovo
dobroto vravnane tako varčno, da je imela mestna
blagajnica le 1285 gld. stroškov.

A še druga nadloga je zadela Ljubljano 1866.1.
Vojska,  ki je vihrala tisto leto na južni i severni
strani Avstrije, naložila je mestu težko n ustano¬
va  n j e prehajajočih krdel. V malo mescih je bilo
nastano vij enih v Ljubljani: generalov i višjih častnikov
259, nadčastnikov 5067, nižjih častnikov i prostakov
416.940, poleg tega še konj 34.278.

Toda to silno nastanovanje se je po modri skrbi
mestnega odbora opravilo brez posebnih težav za
hišne gospodarje. Postavile so se namreč za nastano¬
vanje prostakov posebne lesene koče, v katerih je
prenočevalo nad 139.000 mož i je bilo vstavljenih nad
7000 konj, katere so pa navzlic previdnemu ravnanju
prizadele mestni denarnici vendar le 3750 gold.
stroškov.

Da je župan Costa  dobro skrbel tudi za
mehikanske prostovoljce, vidi se že iz gori omen¬
jene časti, katera mu je došla po podeljenji Gvade-
lupskega reda.

Samo po sebi se ve, da je mestni odbor skrbel
tudi za nadaljevanje že prej začetih opravil. Novi
cestni v o do toči  so se napravili v rožnih ulicah,
na Poljanah i za gradom; v križanskih ulicah pa so
se pokrili s kamenitimi pločami. Fijakarija  se
je po redu, sklenjenem od mestnega odbora, vravnala
tako, da je ustrezala vsem potrebam.

- 40  -

Za vpeljavo  planinskih lovcev i deželnih
strelcev v težavnem vojskinem času je dovolil od¬
bor iz mestne blagajnice 1000 gld. — Njih c. k.
apost. Veličanstvo je blagovolilo, po najvišjem roko¬
pisu 19. decembra 1866. L, spoznati ta patrijotični
trud ljubljanskega mesta. Ta rokopis se na vedni
spomin še poznejim rodovom hrani v zlatem okviru
v mestnej dvorani; župan Costa pa je postal vitez
Franc-Jožefovega reda.

Ko se je bilo uvidelo, da mali dohodki mesta
nikakor ne zadostujejo povišanim tirjatvam novih
časov, moralo, se je gledati, kako bi se povišali.
Mestni odbor se je pri tem držal načela, da se pri
visokosti državnih i deželnih naklad, dokler je mo¬
goče , ogiba priklad k neposrednjemu davku; i res
se je posrečilo, mestne prihodke povikšati na leto za
30.460 gld., vendar to povikšanje ni obkladalo no¬
benega plačevalca davkov. Ker pa tudi to ni zadostilo
— kajti nenavadni stroški, na katere se ni mislilo, i
kateri največ niso bili v proračunu, znašali so v tej
dobi 94.098 gld. — trebalo je naposled 1866. 1. vzeti
na posodo 100.000 gld., od tega časa še le je bila
mestna blagajnica zmožna vse dolge poravnati, i no¬
beden ni moral več čakati na kako zasluženo pla¬
čilo. Potreba tega posojila se je sicer opravičila v
obširnem spominjskem pismu 10. avgusta 1866. 1.
št. 5876, iz katerega je vsak lahko posnel:

a) da je denarstveni stan mesta ljubljanskega
popolnoma v redu, i da je vsaka v tem obziru izre¬
čena, le nemir delajoča skrb brez resnične podlage;

b) da mestne priklade v bližnjej prihodnosti
treba ne bode;

c) da je posojilo 100.000 gld. opravičeno, ker
se je za to kupilo lepo posestvo (Podturn), ker so


se napravile potrebne i koristne stavbe i druge na¬
prave (Hradeckov most, tlak i. t. d.), ki imajo ob¬
stoječo vrednost, ker so je slednjič tirjale nepriča¬
kovane okolščine (vojska, kuga);

d) da je to posojilo popolnoma i postavno zava¬
rovano v ležečem posestvu mestnem, najmanj 200.000
gold. vrednosti, s katerim je dakle v pravej razmeri.

Tako je županoval dr. Costa.

A še po drugih potih je skušal dr. Costa
varovati i množiti korist mesta i njegovih prebivalcev.
Ko se je južna železnica sprla z graškim mestom
i je hotela svojo veliko valjarijo prestaviti kam dru¬
gam, storil je vse, kar je bilo mogoče,  da
bi se ta naprava preselila v Ljubljano, ubozim pre¬
bivalcem v prid. Pomirjenje med razprtima je pa
uničilo to upanje.

Po silnem trudu — peljal se je dr. Costa
21. maj  a 1866.1. v Videm ter od tod v Verono
k N. V. nadvojvodu Albrecht-u  — doseglo se
je vsaj to, da je prišlo višje poveljništvo v Ljubljano.
Denarni promet , ki je po njem prišel med ljudstvo,
posebno trgovini i obrtniji v prid, je pa tudi tu trpel
le malo časa. Nesrečni izid vojske 1866. 1. i odstop
Laškega je prisilil vlado, da je razpustila dve gene¬
ralni komandi i med temi ravno lombardo-beneško,
bivajočo v Ljubljani. Vse prizadevanje — peljal
se je dr. Costa 8. septembra t. 1. na Dunaj
do ministerstva  — da bi se za odškodovanje do¬
bila kaka druga državna uprava, kaka tovarna, bilo
je tačas zastonj; a morda se je ravno na to prošnjo
ljubljanskega župana spomnila vlada, ko je dala na¬
praviti tobakarno  v Ljubljani.

Kakor je bil pričel, tako je bil namenjen na¬
daljevati dr. Costa, ko gaje mestni odbor po triletnej

- 42 -

dobi 12. junija 1867.1. na novo izvolil za župana.
Dne 30. t. m. je bil zopet od Nj. veličanstva za. to častno
mesto potrjen, i 3. julija je vnovič prisegel.

Isti mesec, 23. julija zvečer, so se pregrešili
nekateri „sokolci“ nad nekim svadljivim hlapčonom;
precej drug dan je prepovedala deželna vlada društvo
„Južnega sokola* 1 ; sovražniki dr. Coste  pa, ki so
komaj čakali kakoršne koli prilike, napadli so sedaj
njega, načelnika  „sokolovega“, kot vzročnika onega
dogodjaja. I kakor vtonjenec celo po bilki seza, tako
so zgrabili sovražniki sedaj s pomočjo dveh izda¬
jalcev ničevno priliko, pogubiti ga. Prišel je zaradi
onega „sokolovega“ dogodjaja v sodniško preiskavo,
al krivo natolcevanega je sodnija nedolžnega spoznala.
Ko je eden njegovih krivih prič bil 6. febr. 1869. 1.
zaradi goljufije obsojen v v ječo,  drugi — Costov
prijatelj  iz mladih let — pa je 4.novembra 1872.1.
zaradi očitnega prešeštovanja skusil ustreliti se, je
isti dan zapisal dr. Costa v svoj dnevnik: „Žalostna
sta pač obadva dogodka, za-me pa prečudno zado-
stenje; vidi se, da je Bog pravičen!“

Da bi vsaj nekoliko potolažil one, katerim je bil
tako zelo na poti, odpovedal se je dr. Costa  10.
avgusta 1867 tajništvu pri pravoznanskem, i od-
borništvu pri zgodovinskem društvu, 24. marca 1868.
1. pa načelništvu pri bolnici za otroke. Al to je
bilo onim le v dokaz, da se čuti dolžnega. Izpra¬
ševali so ga pri sodniji 29. avg. 1867. 1. šest ur i
30. dne t. m. sedem ur; nič prav obdolžilnega se mu
ni moglo dokazati. Vendar ga je 26. septembra t. 1.
c. k. deželni predsednik iz lastne moči začasno od¬
stavil od županstva.  Prejel je sicer dr. Costa
še 30. t. m. zaupno pismo mestjanov s 400 podpisi;
pa kaj je pomagalo to v hudem viharji! Peljal se je

43  —

r

zatorej 28. jan. 1868. 1. na Dunaj i šel k tedanjemu
prvemu ministru dr. Giskri. Zelo vljudno ga je spre¬
jel, rekel mu, da je deželni predsednik nepostavno
ravnal, ter mu obljubil, da ga hoče popolnoma reha¬
bilitirati. Ravno to željo je izrekel tudi mestni odbor
6. febr. 1.1. z vsemi glasovi,  razven — enega. A
ni bilo lahko oteti mučenca iz rok tolicih sovraž¬
nikov. Na novo je morala sodnija zoper njega pre¬
iskavo začeti, i prvi magistratni svetovalec, g. Jan.
Gutman, je moral 3. aprila prevzeti mestno župan¬
stvo. Še le 14. aprila so bile vstavljene daljne pre¬
iskave; 13. majat. 1. je višja sodnija popolnoma opro¬
stila dr. Costo;  3. julija pa — ko so bile volitve
v mestni zbor pri kraji —je prejel vladno pismo, katero
ga je do čistega rehabilitiralo.

Tega se niso nadejali sovražniki Costovi, razkačil
jih je zato nepričakovani izid tako zelo, da so skle¬
nili sami pomagati si; kurili so i kurili, dokler se ni
pokazal požar. To se jim je posrečilo 13. avgusta 1.1.,
ko se je vzdignil v mestnem zboru tak hrup zoper
dr. Costo, da vladi ni druzega ostalo, nego razgnati
24. septembra t. 1. ves mestni odbor. S tem je vzelo
konec tudi Costovo županovanje.

Vrnimo se zopet nazaj do 1864. leta.

Bil je tudi dr. Costa  med onimi, kisovobčnej
skupščini 18. septembra 1864. 1. sklenili, vstanoviti
v Ljubljani nemški  časnik, kateri bi v tujem jeziku
zagovarjal domače pravice i potrebe. Ta časnik je
pozneje prihajal na svetlo z naslovom „Triglav“.

Dne 2. okt. 1.1. je postal zavetnik društvu za t r g o-
vinske bolnike,  kar je ostal do 8. maja 1870. 1.;
kmetijska družba  pa ga je v občnem zboru 23.
nov. t. 1. izvolila za odbornika v centralni odbor.

Ravno v tem letu, v katerem je mlademu dr. Costi
došlo toliko dokazov zaupanja i časti, poslavila je
vlada tudi očeta njegovega Henrika Costo; podelil mu
je namreč presvitli cesar Franjo-Jožef vitežki križ svo¬
jega reda.

Ko so se 1867. 1. deželne oblasti, deželna dru¬
štva i. t. d. poklanjala novemu c. k. deželnemu predsed¬
niku pl. Conrad-u,  poklonil se je 14. maja tudi
dr. Costa; desetkrat  je moral vstopiti z deputa-
cijami: kot župan z mestnim odborom, kot odbor¬
nik kmetijske družbe, z deputacijo podpornega obrt-
nijskega društva, z odborom pravoznanskega i z od¬
borom zgodovinskega društva, kot odbornik „Matice“
i „čitalnice“, kot načelnik „sokola“ i bolnice za
otroke, i z deputacijo mestne šole — kajti ni le bil
povsod, treba ga je bilo tudi povsod.

Da nič ne zamolčimo, omenimo tukaj še, da je
bil dr. Costa tudi med onimi, ki so 1867. 1. delali na
to, da se je napravila železnica od Ljubljane
do Beljaka,  — da se je 15. febr. t. 1. vdeležil v Beču
posvetovanja federalistov,  — da je 16. t. m.
prejel dekret kot namestnik deželnega gla¬
varja,  katero namestništvo je pa že 5. aprila t. 1.
prevzel g. F. Terpinec, — da se je 25. junija t. 1.
zopet pričel učiti slovenščine  i sicer pri prof.
Lesarji.

Razložili smo že poprej, kako je „post tot discri-
mina.  rerum“ i potem ko je preteklo leto i dan (od
23. julija 1867. 1. do 24. septembra 1868. 1.) vendar
le moral umakniti se dr. Costa  svojim sovražnikom.
Ali  se je zavoljo tega odtegnil javnemu življenju?
Nikakor ne! Ostal je zvest svojemu načelu, ter ne¬
umorno delal za narod i za domovino do svoje smrti.
Zelo ga znači gotovo to, da se je že v občnej

— 45  -

skupščini iz nova oživljenega  „sokola“ 16. febr.
1868.1. dal voliti za odbornika ne več misleč na to, ka-
košne sitnosti je imel ravno zaradi „sokola“ malo me¬
secev poprej. Pa saj mu je bilo pač lepo zadostilo,
da ga je ravno tistega mesca, ko se je moral preseliti
iz mestne hiše, izvolila „Matica“  za svojega pred¬
sednika.

Meseca novembra 1868. 1. ga je izvolila kranjska
kmetijska družba posebno po nasvetu dr. Jan. Blehveisa
za svojega poslanca pri shodu poljedelcev  na
D u n a j i,  ki so se posvetovali o kmetijstvu 9. do 14.
novembra t. 1. Posmehovali so se tudi temu poslu
nekateri dobri prijatelji Costovi, menili so, da bode le
otrobe vezal, saj ne razločuje turščice od detelje i. t. d.
Vendar se je pri tej skupščini, v katerej se ni pre-
tresovalo, kako je treba senožeti obdelavati, sadje
cepiti i. t. d., marsikaj storilo ravno po C os to vem
nasvetu, pritrdila mu je večina zbornikov, ko je
temeljito govoril zoper ustanovo poljedelskih
zbornic; ministerska svetnika Weiss  i
Ham  sta ga naposled pohvalila, da je bil pravi
oživljavec tega shoda. Ko je še tistega mesca g. Fi-
delis Ter p in e c odpovedal se predsedstvu kmetijske
družbe, vodil je dr. Costa obravnave te družbe, dokler
ni baron Karol Wurzbach  6. febr. 1870. 1. pred¬
sedstva prevzel. Baron pl. W u r z b a c h je izustil pri
tej priložnosti zanimive besede, rekši da, „akoravno
Costa ni strokovnjak, vendar se je skazal doslej pov¬
sod kot moža, kateri, vrzi ga kamor hočeš, vedno na
noge pade, glavo pa po konci nosi.“ Tako so obsoje-
vali dr. Costo brezstrastni, nepristranski
možje.  Ni se zatorej čuditi, da so ga naprosili, vde-
ležiti se tudi druzega shoda  poljedelcev na Du-
naji mesca januarija 1873. L, i da ga je ministerstvo

- 46 -

povabilo na shod za kmetijstvo i go z d na r-
stvo mesca septembra t. 1.

Še enega početja se je vdeležil dr. Costa  konci
1868. 1. Vstanovilo se je namreč m. novembra t. 1.
v Ljubljani katoliško društvo,  katero je izvolilo
dr. Costo  za podpredsednika. Oni „poštenjakiki
so se šteli za kontrolorje vsega Costovega  dejanja,
so ga psovali, se ve da, tudi zaradi tega; raztrosili
so še celom, julija 1874. 1. laž, da Costa  namerava
stopiti v samostan minoritov, ter so sklepali svoje
dopise po časnikih (kajti vsi so prišli iz ene fabrike)
z besedo: „Pojdi v samostan, Ofelija!" — Kam bi
Hamlet,  ki ta svet daje prezaljubljeni Ofeliji, na¬
svetoval iti takim lažnjivim prorokom, tega ne vemo;
to pa dobro vemo, kam bi jih bil obsodil Dante
(I, 28, 29). Pa tudi to še vemo, da je dr. Costa  10.
marca 1870. 1. odpovedal se knjižničarstvu pri omen¬
jenem društvu ter t. d. zapisal v svoj dnevnik:
„Celotizem nekaterih družabnikov me primora k temu;
to je vam strašen ultramontanizem, ki nima podobe s
pravim katolicizmom. 1 '

Od 1869. 1. imamo poročati dve zanimivi reči.
Prva, da se je dr. Costa dejansko vdeležil dveh tabo¬
rov: na Ivalcu  9. maja t. 1. i na Vižmarjih  17.
t. m. Taboru na Kalcu je bil dr. Costa  predsed¬
nik, i je govoril o pogozdovanji Krasa. Tudi 1870.1.
je bil dr. Costa pri dveh taborih; 12. junija v Cirk-
nici,  kjer je govoril o srenjski avtonomiji; 14. avgusta
pa v Vipavi,  kjer je predsedoval ter isto razpravljal.

Kako zanimiv pa je bil shod kranjskih, štajer¬
skih i goriških deželnih poslancev 3. septembra 1869.1.
v Costovem stanišči! Sešlo se je bilo vseh vkup 23 po¬
slancev, katerim je dr. Jan. Bleiweis  bil predsednik.
V lepi slogi se je sklenilo: 1) V prvem deželnem

- 47 -

zboru, ki pride, dene se ,,Slovenija" kot adresa, reso¬
lucija ali interpelacija na dnevni red; 2) za Slovenijo
se tirja južna Štajerska, Kranjska, slovenski del
Koroške, Gorica, Istrija i tržaška okolica; 3) na¬
svetuje se za Slovensko, da je kronovina z enim na¬
mestnikom i skupnim deželnim zborom za skupne
potrebe; 4) načrt za to imajo izdelati trije deležniki,
ga predložiti kranjskim i poslati ga goriškim i štajer¬
skim; 5) ali imajo poslanci iti k državnemu zboru ali
ne, to določi na novo sklicani shod; 6) nasvet, da bi
„Narod“ bil organ te skupščine, se za sedaj odreče,
nasvet pa, da bi se vstanovila narodna tiskarna v
Mariboru, se odloži.

Toda vlada, ki se prav nič ne boji Vlahov,
na jugu države bolj i bolj se šopirjajočih i dalje
se razprostirajočih, proti katerim celo zgubi,
kedar zmaga  (vide 1866), boji se menda neznano
zvestih Slovanov, ki so jej že tolikrat pripomogli k
zmagi (politični viharji leta 1848. i 1849. so temu
živi dokazi). Razpustila je zatorej, ko je zvedela one
sklepe, 22. oktobra 186$. k nenadoma deželni zbor,
da bi se le ne postavila resolucija o Sloveniji  na
dnevni red.

Ta naredba pa je imela ravno nasprotni nasledek,
nego ga je pričakovala vlada. Omenjeni sklepi so
postali prav program  slovenskim politikom, po
katerem so vedno iz nova sezali po taborih, v dežel¬
nem i v državnem zboru, tirjajoČi sedaj te, sedaj one
pravice, katera bi bila pripeljala posredno ali ne¬
posredno do zaželjene samosvojnosti. Še razširili so
on program po poznejših shodih 14. aprila i 8. maja
1870. 1. s tem, da so tirjali za zjedinjeno Slovenijo:
vseučilišče, višjo sodnijo i. t. d. Pridružili so se Slo¬
vencem 1. i 2. decembra t. 1. celo Hrvatje i Srbi, da

- 48  —

bi se pogovorili, kako bi v prihodnje vkupno postopali.
Sploh se sme reči, da se je pravo politično delo¬
vanje Slovencev pričelo  še  le  z 1869. letom,
ko so določno izrekali svoje tirjatve. A ne le na
Slovenskem, tudi drugod so stopili politiki na noge;
dne 17. i 18. julija 1870. 1. so se p o s v et o v a 1 i v
Beču poslanci državopravne opozicije,
katere je sklical graški prof. Masen iz vseh cislajtan-
skih kronovin.

Da se je dr. Costa  vdeleževal vsega tega početja,
razume se samo po sebi, pa ni bil le figurant ali
votant, temveč bil je med glavarji pri teh kakor pri
vseh poznejših shodih, posebno pod ministerstvom
H o h e n \v a r t o v i m, ko so federalisti imeli nekoliko
upanja, da se jim uresničijo njih želje. Vendar o tem
pozneje.

Že 1867. 1. (6. aprila) poklicali so dr. Costo
v deželni odbor, po novih šolskih postavah 1870. 1.
pa v deželni šolski svet za Kranjsko, ki je imel svojo
prvo sejo 2. sept. t. 1.; dva dni poprej pa so ga izvo¬
lili za p o slan c a v državni zbor.  Dne3. maja t. 1.
je prinesel „Triglav“ novico, da so Černomaljci
podelili dr. Costi  častno mestjanstvo.

Tu ni mesta, obširno razkladati, kake pravde
je v tem vodil dr. Costa  kot odvetnik, i kako jih
je izpeljal; le eno hočemo navesti tukaj v sijajni
dokaz visocih zmožnosti Costovih tudi v tem obziru,
a tudi puhlote, pristranosti i zagrizenosti nasprot¬
nikov njegovih. Tožila je namreč mestna občina lju¬
bljanska deželni odbor kranjski zaradi stroškov za bol¬
nike. Razpravljala se je ta reč 25. julija 1870. 1. pri
državni sodniji v Beču. Komaj je bilo upati, da zmaga
dežela; toda dr. Costa jo je zastopal tako izdatno, da
je njegova obveljala i mestna občina do čistega

- 49 -

zgubila. Dne 29. t. m. se mu je deželni odbor zahvalil
za zmago, a glejte čudo! Koso dve leti pozneje Trža¬
čani  tožili Kranjsko zaradi stroškov za najdence,
ponovila je Ljubljana prejšnjo tožbo; državna sodnija
pa sedaj ni le Tržačanom prav dala (29. aprila 1872. L),
temveč tudi deloma ovrgla svojo lastno prvo
razsodbo  zoper Ljubljano. Ali dr. Costa se ni dal
tako lahko v kozji . rog vgnati; razsrdila ga je že
omahljivost državne sodnije v pravdi zoper ljubljan¬
sko mesto, še bolj pa, da bi imela obveljati nepra¬
vična tirjatev Tržačanov. Peljal se je zatorej 5. maja
t. 1. v Gorico, da bi se porazumel z ondašnjimi od¬
borniki i se zastopnikom istrijanskega odbora, ker ste
imeli Gorica i Istrija jednako tožbo i bi bili imeli
ravno tako trpeti kakor Kranjska. Tej je šlo za
vsoto 337.000 gld. Na novo je dr. Costa  pognal
tožbo i 29. januarija 1873.1. se je zopet pretresovala
ta reč pri državnej sodniji, sedaj pa z boljšim vspekom.
Dne 3. febr. t. 1. se je razglasila razsodba, po katerej
je bila popolnoma odbita tožba Tržačanov i Kranj¬
ska oproščena vse plače.  Deputacijaje sprejela
na kolodvoru dr. Costo, ko je nazaj prišel, ter se mu
zahvalila v imenu dežele za veliko zmago; istrijanski
odbor pa se mu je pismeno zahvalil, kajti vsled
omenjene razsodbe so dobili tudi oni i Goričani (katere
je zagovarjal dr. Pajer) pravdo.

Najbolj zanimivo v političnem obziru je bilo za
dr. Costo 1871. leto pod ministerstvom Hohemvartovim.
Z najimenitnišimi možmi te dobe se je seznanil, z
vsemi ministri se je sprijaznil. Med njimi so bili
posebno grof Hohemvart, Schafle, Jireček i Habietinek,
s kojimi je dr. Costa marsikaj dogovoril, hodil je v
Beču pogostoma k njim, i oni so ga večkrat obiska-
vali. Grof Hohemvart ga je 21. avgusta celo telegra-

4

fično poklical ua Dunaj, da bi mu razodel svoj na¬
črt pogoja se Slovani,  ter ga naprosil, v dežel¬
nem zboru kranjskem potegniti se za ta načrt. Ko
je moral umakniti se grof Hokenwart  ravno zaradi
svoje slovanoljubnosti, zahvalil se je pismeno dr. Costi
za vso podporo i za zaupno pismo, ki so mu ga po¬
klonili Slovenci, ter ga prosil za daljno prijateljstvo.
Dne 5. junija 1873. 1. pa je zvedel dr. Costa  tudi
pravi vzrok, zakaj seje razbilo, kar je nameraval grof
Hohentvart  se svojim ministerstvom. — Kako pa,
da vendar mesca septembra 1871. 1. dr. Costa,  ko
se je dr. Jan. Bleiweis  branil prevzeti čast de¬
želnega glavarja, ni postal deželni glavar, temveč dr.
Razlag? Tudi to je izvedel dr. Costa  28. oktobra
1872. 1.; bere se pri tej priliki v njegovem dnev¬
niku: „Prav so storili moji sovražniki; neprijetno bi
mi bilo postati le za dva meseca deželni glavar, še
bolj neprijetno pa žaljen biti od one manjše stranke,
ki se je ravno takrat odtegovala deželnemu zboru 11 . —
Toda ne le z ministerstvom je postopal dr.
Costa  v tej dobi; grofa Thun i Clam Martinic,
Palacky i Rieger, Pražak i dr. Meznik, Smolka i grof
Ljubomirski, grof Falkenliain i baron Starkenfels, dr.
Oelz i profesor Greuter .. . bili so mu prijatelji. S
temi i drugimi — vseh skupaj je bilo 33 — se je
vdeležil 21. novembra 1871. 1. shoda federali¬
stov v Pragi,  kjer se je posvetovalo 1.) ali imajo
ona glavna pravila za pogoj, katera so priobčili za¬
četka oktobra časniki češki i ki so se vjemala s
Hohentvartovim  načrtom, biti podlaga za nadaljno
delovanje federalistov i 2.) kaj je najprvo storiti.
Eno poglavitniših vprašanj je bilo to: ali imajo po¬
slanci iti v državni zbor ali ne? Mnenja so bila iz
začetka nekako razcepljena; a dasiravno je večina

- 51 -

«Jr>S---

f

deželnih poslancev kranjskih že poprej (12. nov.) skle¬
nila, da bi ne bilo iti v državni zbor; podali so se
pa že 6. januarija 1872. 1., ko so videli, da so tudi
drugi federalisti — razven Čehov — že v državnem
zboru. Dr. Costa  je ves čas bolj prigovarjal k temu,
kar se je poslednjič vendar-le storilo; tudi je močno
grajal v deželnem zboru 18. sept. 1871. 1. nasprotno
stranko, ki je ravno tačas zdržavala se zborovih sej.
Zakaj je pa dr. Costa  malo časa pozneje (aprila

1872. L), tako živo opominjal, da bi se narodnjaki
ljubljanski ne vdeležili volitev v mestni zastop; ali
ni bila to nekaka omahljivost i nedoslednost? Očitali
so to tudi dr. Costi nasprotniki; mi pa smo druzih
misli, kajti druga je, voliti vidljivo brez vspeha

— to se pravi dragi čas tratiti nasprotnikom v smeh

— ; druga je pa srčno, akoravno ne zmagljivo pove¬
dati jim pravo — to se pravi, pasti kot hraber vojak. —

Dr. Costa pa ni bil le med tistimi, ki so samo
snovali naklepe, ni le znal govoriti, delal je tudi rad.
Izvolil ga je zatorej državni zbor 19. maja 1.1. v de¬
legacijo,  deželna komisija za uravnavo davkov pa,
23. junija, za zastopnika svojega za cenitev
zemljišč;  a odpovedal se je temu poslu 28. nov.

1873. 1.

Ker se je bližal čas občne razstave dunaj¬
ske,  posvetovalo se je že 11. okt. 1871. 1., kaj je
storiti o tem; volil se je v dotični odbor za Kranj¬
sko tudi dr. Costa,  ki je že mesca marca t. 1.
grofu Crennevill-u izročil Matične knjige, da bi je
podal Njih Veličanstvu, in je bil 27. t. m. z grofom
Barbo-m i gosp. Svetcem pri cesarju, prosit podpore
za Matico slovensko.

Dne 1. okt. t. 1. je bila Kamniška čital¬
nica  izvolila dr. Costo za častnega uda.

i

——- - - - - - --—  -—-

4 *

Osnovalo se je istega leta še dvojno društvo:
politično društvo  „Slovenija“ i zavarovalna
banka  „Šiovenija“. Osnovalci političnega društva
so bili dr. Jan. Bleiweis, dr. Jan. Ahačič i drugi;
med ustanovniki banke  je bil dr. Costa eden prvih;
da je tako slabo napredovalo, za to nobeden, ki nepri¬
stransko sodi, ne more obdolžiti dr. Costo.  Pri
občni skupščini za vstanovljenje zavarovalne banke,
ki se je sešla v Celji 15. avgusta, izvolil se je knez
Leop. Salm za predsednika, dr. Costa pa za podpred¬
sednika upravništva. Ker ni bilo mogoče, na Kranj¬
skem doseči postavno število akcij, peljal se je dr.
Costa  29. junija 1872 1. v Zagreb  ter spečal
pri tamošnji eskomtni banki ostale akcije. Ko je bila
ta reč 1. julija zagotovljena, zapisal je dr. Costa v
svoj dnevnik: „Sedaj sem dognal najtežje i najne-

varniše početje vsega svojega življenja. Mnogo skrbi
sem imel za to i marsikatero nočprečul; kajti ni šlo
samo za moje dobro ime, temveč tudi za denar delni¬
čarjev, za kojega sem bil zagovoren do vtemeljenja
banke. Veliko sem našel podpore, pa tudi mnogo
protivnikov; vsa skrb i vse delo pa je ležalo na mojih
ramah, ko bi mene ne bilo, težKO bi se bila kedaj
ustanovila banka Slovenija". — Komaj je prišel v
Ljubljano, peljal se je3. t. m. v Trst,  da bi od gosp.
Gorup-a dobil zagotovilo za 100 akcij. Tudi zaradi
Slovenije se je peljal 3. avgusta t. 1. na Dunaj,
19. t. m. pa zopet v Trst. I koliko mu je neslo
to delovanje? Ko je v seji upravništva banknega
1. sept. t. 1. nasvetoval, da bi se vodjem banke i
njemu kot predsedniku ne plačevala  remunera-
cija 1200 gold., temveč le 400 gold. na leto, vodje pa so
ovrgli ta nasvet, zagotovil je, da on neče niti naj¬
manjše r emuneraci  j e. I koliko se je trudil dr.

53  —

Costa  za to banko; vozil se je na Dunaj, v Prago,
v Buda-Pešt ter marno pregledaval stanje tamošnjih
podružnic nesrečne te banke. Toda vse ni nič po¬
magalo. Morebiti dr. Costa ni bil zadosti izveden
v finančnik opravilih, a gotovo je to, da je prezaupen
bil, kakor sploh pošteni možje, ravno zato pa so ga
slepili dalj časa manj vestni ljudje. Nesreče i druge
homatije so tudi marsikaj zadolžile. Ko se je dr.
Costa meseca septembra 1873. 1. peljal na Dunaj, da
bi škontriral ondašnjo podružnico, našel je vse v naj¬
hujšem neredu; meseca svečana 1874. 1. pa se je
morala odpraviti ona v Buda-Peštu. O tej priliki je za¬
pisal dr. Costa 13. t. m. v svoj dnevnik: ,,Kolik razloček
med podružnicama na Dunaji i v Buda-Peštu; tam
izurjeni potepuhi, tu poštenjaki,  kateri pažali-
bog, ne vedo ni kam ni kaj — oboje v škodo banki
Sloveniji.“ — Dne 26. maja 1874. 1. se je odpovedal
dr. Costa vodstvu te banke, 28. t. m. pa zapisal v
svoj dnevnik: „Oddal sem tedaj množino najtežjih
opravil ter odpovedal se stvari, kateri sem daroval
neznano veliko, žrtvoval mnogo časa, za katero sem
prečul poln skrbi marsikatero noč, pa tudi požrl
marsikatero grenko, i vse to brez najmanjšega dobička
za-se. Želim si nekoliko več časa za znanstveno de¬
lovanje; kajti današnje državne i družbene razmere
niso kaj ugodne praktičnemu delovanju." Mi pa še
dostavljamo: Najboljše bi bilo, da bi dr. Costa  ni¬
kdar se ne bil brigal za to reč, ki se je nenadoma
skuhala v Celji i bi bila bržkone ondi tudi zaspala,
ako bi ne bila se preselila v Ljubljano. Da se je pa
pečal za-njo, to je tudi ves greh njegov pri tej reči,
kajti vse, kar se je storilo, storilo se je po sklepih
ravnateljstva.

Kako visoko so cenili sploh nepristranski možje


- 54  -

»Sž*-

f f

Costo v a mnenja i njegove nasvete ter ga federalisti
i prvaki državnopravne opozicije šteli med najsposob-
niše politike avstrijske, omenili smo nekoliko že po¬
prej. Niso ga klicali le k vsem svojim skupščinam,
obiskavali so ga še osobno, zatorej se je primerilo,
da je v malej sobi Mačakerske gostilnice v Beču mno¬
gokrat sprejemal najvišje plemenitaše, ki so prišli po¬
svetovat se ž njim. Tako n. pr. so se 3. febr. 1873.1.
ob enem sešli v njegovej sobi kneza Czartorisky i
Sapieha pa grof Tkun, da bi se ž niim pogovorili,
kaj je početi za naprej.

Toda časi so postajali bolj i bolj neugodni, bolj
i bolj resna je postajala ločitev „Mladih“ od „Starih“
na jugu kakor na severju, kmalu se tudi niso mogli
več porazumeti češki federalisti s federalisti druzik
avstrijskih kronovin; ni bilo zatorej čudo, da omenjene
skupščine 1873. 1. že niso imele nobenega pravega
nasledka več. Ravno tega leta se je zgodilo prvikrat,
da dr. C o s t a ni zmagal pri volitvah v državni zbor;
tudi razstava na Dunaji se mu ni tako posrečila,
kakor si je želel; le to ga je še jako razveselilo konci
leta, da so mu sv. oče podelili red sv. Gregorija, i da
je učeni Mommsen  v svojej zbirki ,,Corpusinscrip-
tionum latinarunr' z veliko pohvalo omenjal podpore,
katera mu je došla po dr. Costi.

I s tem smo dospeli do zadnjega leta Costovega
življenja.

Da bi ne raztrošali preveč, kar ima biti celota,
sklepali smo do sedaj, kolikor je bilo moči, vsako-
stransko delovanje Costovo, ter sezali iz prejšnjih let
večkrat v pozneja leta, celo v zadnje leto njegovega
življenja. Nimamo zatorej mnogo še dostavljati.

Po nasvetu Trstenjakovem peljal seje dr. Costa
27. julija 1874. 1. na P tuj e, da bi za „Matico“ otel

1

K=ši§

55 -

Caf-ovo  zapuščino, katera se pa ni skazalanikakor
tako znamenita, kakor se je o njej govorilo,

Dne 18. oktobra 1874. leta se je peljal dr. Costa
z gr. Barbo-m, dr. Poklukar-jem i Parapat-om v Za¬
greb, zastopat „Matico slovensko 1 ' pri otvorenji vse¬
učilišča hrvatskega 19. t. m. Pri tej slovesnosti govoril
je tudi dr. Costa,  rekši: „da pozdravljajo Slovenci
hrvatsko vseučilišče kot zvezdo, katera bode svetila
tudi njim, kajti nadejati se je, da bodo kmalu odstra¬
njene ovire, ki zadržujejo slovenske sinove posluževati
se te visoke šole, — da gotovo postane vseučilišče
hrvatsko s časom tudi izobraževališče sinovom majke
Slovenije". Z gromovitimi dolgo trajajočimi živio-klici
so sprejeli ta pozdrav Hrvatje, vesele se ožje zveze
Slovencev ž njimi.

Ti slovesni dnevi v Zagrebu so bili zadnji res
veseli dnevi v življenji dr. Coste.

Od 1870. 1. je videl Costa  skoraj vsako leto
pasti v naročje večnosti — tu po naravnem redu, tu
nepričakovano — marsikaterega sorodnika, prijatelja
i znanca. Britkega srca je pokopal 23. aprila 1870.1.
svojega preljubljenega očeta,  s katerim je, odkar se
je tudi ta vsaj nekoliko poprijaznil z načeli Slovencev,
živel v najlepšej edinosti. Ljubil je svojega očeta vselej
nezmerno, zato pa ga je. zadela smrt očetova kakor
oster meč, kateri mu je, kakor sam piše, vsekal rano,
ki se nikdar prav ne zaceli. Res je začel sam bolehati
ravno za omenjenega leta. — Pokopal je ravno istega
leta 17. avgusta srčnega prijatelja i nevtrudljivega
sodelavca na narodnem polji dr. L. To man-a.  Po¬
kopali so 24. junija 1872. 1. zasluženega slovenskega
pesnika i skladatelja Blaža Potočnik-a,  25. junija
1.1. založnika mnogih slovenskih knjig Jož. B1 a z n i k - a,
9. septembra pa nevtrudljivega jezikoslovca župnika J.

— 56 -

§!£b><---

f

Zal o k ar-j  a. Z drugimi narodnjaki je spremil 12.
maja 1873. 1. k večnem pokoju v Predosljih prebla¬
gega narodnjaka, nepozabljivega barona Ant. Zois-a
— i malo mesecev pozneje, 31. avgusta, iskrenega
Slovenca, mu pobratenega prof. Ant. Lesar-ja.  Ko
je ta na smrtni postelji bil, obljubiti mu je moral
Costa, da skrbi za njegovo sestro Nežico. Zvesto je
spolnoval prijatelj željo prijatelju; toda že2. januarija
1874 1. je šla tudi sestra za bratom. Zagrebli so 27.
marca t. 1. J. Šventner-ja,  občespoštovanega i
značajnega mestjana, s katerim je bil Costa  iskren
prijatelj po obrtniškem i katoliškem društvu, 28. t. m.
pa je nanagloma umrl dr. Bratko vič,  soprog Costove
sestričine. Dne 5. novembra t. 1. pa je položil dr.
Costa v imenu „Matice“ lep venec na rako umrlega
mu prijatelja dr. L. Vončin-e;  19. t.m. pa na rako
dr. Orl-a,  ki je bil za časa županstva Costovega
podžupan ljubljanski. Dne 9. decembra 1.1. je bil dr.
Costa še pri pogrebu mu sorodne Alojzije Na-
pret-ove,  hčere odvetnikaNapret-a, v kojega pisar-
nico je mladi dr. Costa prvikrat stopil, ko je prišel
iz Gradca.

Tako je videl Costa že mnogo let padati v plen
neizprosljivej smrti marsikaterega, ki mu je bil pobraten
po rodu ali po srci, po mnenju ali nagibu — v tem,
ko mu je črv že podjedel lastno življenje.

Že 1870. 1. so mu včasih zelo nagajale čutnice;
obhajala ga je večkrat slabost, da je bljuval; glava
ga je bolela skoraj brez prenehanja. Mislil je, da vse
to le, ker je preveč obložen, da se ne more nikdar
prav odpočiti. Peljal se je zatorej 15. septembra 1872.1.
za nekaj dni v Benetke,  da bi se nekoliko prevedril
po velicem trudu i viharji istega leta. Pisal je ta dan
v svoj dnevnik: „Zelo potrebujem nekoliko počitka,

- 57

večkrat me boli glava, da nisem brez skrbi za svoje
sicer trdno zdravje. 1 ' Toda kaj zamore pomagati po¬
čitek kratkih dni človeku, ki se nemudoma trudi leto
za letom! Odtegniti bi se bil moral do cela večini
tedašnjih svojih opravil. To mu ni bilo mogoče; za¬
torej se niso le ponavljali kmalu prejšnji napadi bo¬
lehnosti, temveč nove nadloge so prihajale na-nj. Ko
je bil 31. avgusta 1873.1. ravno v cerkvi ter molil za
prijatelja Lesarja,  ki mu je ležal na smrtni postelji,
poprime ga krč v srci, da je skoraj omedlel; komaj
je prišel domu. Dne 16. decembra t. 1. je bil tako
zelo hripav, da mu ni bilo moči besedice pregovoriti
v ravno prav zanimivih razpravah deželnega zbora.

25. januarija 1874. 1. ga je bolela glava, da ves dan
ni mogel prav nič delati. Ponavljali so se ti napadi
15. februarija, 16. aprila i 24. maja 1.1. A dr. C os ta,
ki nikdar ni maral za zdravnike, ni poslal tudi zdaj
še po nobenega; dejal je le sorodnikom i prijateljem,
ki so mu k temu prigovarjali: „Moja bolezen tiči le
v preobloženosti, zatorej me ne more nič druzega
ozdraviti nego počitek; tega pa mi ne more dati no¬
beden zdravnik."

Mislil je pozneje, da mu ne stori dobro hrana v
gostilnici; sklenil je zatorej vsaj opoldne obedovati
doma, poslovil se je 11. maja 1874. 1. od tovarišev v
čitalničnej gostilnici ter od te dobe jedel doma. Peljal
se je, da bi se nekoliko odpočil, 28. junija v Idrijo;
dne 31. avgusta pa za nekaj dni v Franc-Jožefove
toplice blizo trga Laško. Toda:

Kdo ve,

Kragulja odgnati, ki kljuje srce
Od zora do mraka, od mraka do dne!

Počasi sicer pa neodvratljivo so se mu cepile i
širile razne bolezni po životu. Ko se je še menil zdra-

l&H-—- --- K3$


— 58  —

l

vega, le preveč obteženega, (iz dnevnika njegovega je
razvidno, da je le zadnje kvatre leta 1874. pričujoč
bil pri 72 sejah) bil je že bolan, da bi mu težko bil
pomagal kakošen zdravnik. Ves bol je pripisaval le
prenapetim čutnicam; pa saj tudi zdravniki, katere je
vendar-le dal poklicati konci 1874. L, niso spoznali
prav, kaj mu je. Ker so tudi oni menili, da mu je
treba odtegniti se nekaj časa vsemu duševnemu trudu,
privolili so mu prve dni 1875. 1. podati se na daljno
pot na Češko i Saksonsko.  Kaj je pač gnalo do
smrti bolnega rodoljuba v sredi zime na daljno pot
proti severji? Ginljivo je slišati, da ga je gnala tje
le zvestoba do prijatelja.  Zaročil se je namreč
pisatelj teh vrstic malo mesecev poprej s Costovo
bratranko iz Brda (Eger) na Češkem. Obljubil je pri
tej priložnosti Costa, priti k njiju poroki. To obljubo
je spolnil, ko se je 5. jan. 1875. 1. odpeljal v Brdo,
kjer je ostal do 8. t. m. Od tod se je peljal v Lipsik,
10. t. m. v Draždane, 13. v Litomerice i 15. v Prago.
Til je izvedel, da je narodna stranka v Ljubljani po¬
polnoma propala pri volitvah za kupčijsko zbornico.
Neznano ga je pobila ta novica i temveč, ker se ni
nadejal tega; vso noč ni mogel spati za to i vsled
tega se je zelo pohujšala bolezen njegova. Peljal se
je 17. t. m. na Dunaj, ter po telegrafičnem nasvetu
svojega zdravnika v Ljubljani šel k dr. Šidlu, speci-
jalistu za bolezni grla, kajti že več tednov je bil
hripav, da je komaj govoril. Dr. Šidlo je spoznal, da
mu je ves drob hudo bolan ter mu je med drugimi
zdravili svetoval tudi kopeli. To s o z a d n j e b e s e d e,
katere beremo zapisane v njegovem dnev¬
niku 21. januarija  1875. 1.

Vrnivši se domu 22. t. m. vlegel se je kmalu,
da ni več vstal. Dne 28. januarija 1.1. ob 8. uri zvečer

je umrl mož, ki ga je Slovenija štela med svoje naj¬
ljubše sinove. Rak v želodci, bolezen jeter i srca s
posledki hudih teh bolezni končali so življenje ne še
43 let starega domoljuba. Obdukcija pa ni le pokazala,
da so mu bili bolni skoraj vsi deli trupla, temveč
tudi, da so se te razne bolezni morale nabirati že
mnogo let. Zadnje mesece je videl že vsak, da dr.
Costa ni zdrav; toda mož železne delavnosti,
kakor so ga „Novice“ imenovale, si ni privoščil nika-
kega pokoja.

Trije mrtvaški listi so se razposlali 29. jan. 1875 1.
Enega je razglasila rodbina Costova;  druzega de¬
želni odbor,  kojega ud je bil; na tretjem so bili
podpisani podpredsedniki ali predsedniki onih desetih
družeb, katerim je bil dr. Costa predsednik, podpred¬
sednik ali vsaj ud. Zadnja dva lista sta — kar so
povdarjale tudi „Novice“ — najbolj kazala, na koliko
strani je žrtvoval dr. Costa svoje moči blagostanju
domovine. Deželni odbor izgovarja v svojem mrtva¬
škem listu: „Domovina obžaluje izgubo svojega ne-
vtrudljivo delavnega, mnogoskušenega sina nenavadnih
duševnih moči, bogatega na vednostih i patrijotičnih
delih.' 1

„Da je bil dr. Costa" — tako so pisale „Novice“
3. febr. 1875 1. — „zaradi tolike duševne zmožnosti,
zaradi tolike navdušenosti za svetinje narodove, zaradi
tolike veljave hud trn v peti tujcem, je znano vsacemu,
kdor je poslednjih 10 let bral časnike nemške; al da
so tem protivnikom se pridružili poslednja leta tudi
nekateri domačini, to je i ostane sramoten madež v
zgodovini slovenskej! Neprenehoma so v treh slovenskih
časnikih ter v umazanih „Dunajskih sonetih" letele

- 60 -

puščice na moža, ki je vse svoje življenje žrtvoval
domovini svojej. Da pa taki napadi, ki so vsak hip
skovali celo nova imena psovk za-nj, morali so britko
žaliti tako izvrstnega rodoljuba i raniti mu preblago
srce njegovo, kdo nam bode to tajil ? Žalost duha pa
tudi v krepkem telesu ne ostane brez morivnih na¬
sledkov, to kaže nam prežalostna zgodnja smrt dr. E.
Gostova. Umrl je mučenik za narodno stvar!“

Tako so pisale „Novice“ i mi podpišemo to iz
vsega srca, še dostaviti moramo nekaj. Nam se ne
zdi le abotno, temveč zelo krivično, psovati koga za¬
radi njegovega mnenja i prepričanja. Pač so bili naj¬
hujši boji, ki so se bili ravno za idealne zaklade;
toda vsak objektiven človek mora priznati, da se pri
teh bojih nikdar ne more reči: Tii je pravica, tu

krivica! kajti pravica i krivica ste na obeh straneh.
Vsak ima prav, kdor zastavi dušo i telo za
svoj e mnenj e, nima pa prav, ako druzega
psuje zaradi enacega dejanja le iz nasprot¬
nega mnenja.  Ono priča o značaji, to le o strasti.
Ono je, naj bi bilo mnenje še tako napačno, vselej
častitljivo; to ne zasluži druzega nego graje, ker
znižuje i oskrunja človeka. Kdor zgodovino tega
psovanja na Slovenskem pozna, tudi ve, kako se je
Costa obnašal v teh bojih, kakega orožja se je on
posluževal. Kdor pa tega ne ve, naj bere n. pr.
„Laibacherico“ 13. maja 1873. 1., kjer je odgovoril
dr. Costa na neke napade zaradi banke ,,Slovenije“,
ali njegove govore v 8. seji deželnega zbora t. 1, o
ustanovitvi založnice za izdavanje šolskih knjig i. t. d. *)

*) V dokaz objektivnosti Costo ve i zgovornosti njegove
sploh, prikladamo temu životojfeu nekatere Costovih govorov o
raznih prilikah.

To je ravno, kar znači dr. Costo i ga povzdiguje nad
marsikaterega rodoljuba; vse dušne i telesne kreposti
je zastavil vselej za svoje ideje, kar smo že prej
spoštovanja vredno imenovali, a psovanja se ni po¬
služeval nikdar pri svojih napadih i bojih. Saj mu
tudi treba ni bilo tega. Poln zaupanja v večno pra¬
vico i resnico je sukal svojo vračo ter vedno zadel
zdaj tega zdaj onega ošabnega, bahajočega seFiliščana.

Kaj pa znači njegove nasprotnike, kako so se
vedli oni? Objavili smo prej iz „Novic“ njihovo obna¬
šanje proti dr. Costi v življenji,  omeniti imamo še
njihovega obnašanja po njegovej smrti.

Zakaj neki je tako milo prosil stari Prijam svo¬
jega najhujšega sovražnika, Ahila, za truplo umor¬
jenega sina? Zakaj se je smrti krivo storila blagodušna
Antigona? Menili so namreč človeški Grki, da duša
mrtveca nima miru, dokler se truplo ne spravi k
pokoji. Da pa ne potrebuje le truplo pokoja, temveč
tudi duša, trdil je že stari grški modrijan Ivilon, ko
je opominjal: „Ne obrekuj mrtveca!“ Tudi mi imamo
lep pregovor: „Smrt pokoplje vse sovraštvo 11 . A žali-
bog, naši modrijani, ki se včasih tako vneti kažejo
za človečanstvo starih Grkov, pa se v ničem ne ločijo
od Farizejev, ki so imeli besedo božjo na jezici, a ne
v srci — naši modrijani ne spoznavajo svetišča, kjer
se je brat vlegel k večnemu miru; ne nehajo napadati
reveža, ki se ne more braniti več. Kaka groza nas
je obhajala, ko nam je dečkom pravil učitelj, da hijene

izkopavajo celo mrliče-pii! bi rekel Hamlet;

mi pa dostavljamo samo to, da sedaj, ko je že pre¬
teklo več nego dve leti po smrti Costovej, se še vedno
v besedi i spisih psuje mrtvi domoljub — pu! —

Naj se praska, kogar srbi; saj jih je hvala Bogu
le malo. Večina našega naroda pa ohranuje dr. Costi

- 62  —

blag spomin, i kako zelo je cenila ranjcega, o tem
je pričal velikansk pogreb njegov.

V soboto dne 30. januarija 1875. 1. začelo se je
nenavadno gibati po ljubljanskih ulicah že zgodaj zjutra,
kajti iz vseh delov Kranjske, celo iz sosednih dežel,
bili so prihiteli sorodniki, prijatelji, častitelji ranjcega,
skazat mu zadnjo čast. Ves dan so se donašali naj-
krasnejši venci z dragocenimi trakovi i ginljivimi na¬
pisi ter pokladali se na mrtvaški oder, da jim je manj¬
kalo prostora; bilo jih je nad trideset. Podelili
so krasen venec „Narodnemu boritelju" ljubljanske
Slovenke;  — „Svojemu ljubljencu' 1  politično društvo
Slovenija;  — „Zvesternu sinu Slovenije" čital¬
nica Kranjska;  — ,,Slava nehynovci pomatce
jeho" Č e h o v e v Ljubljani žijiči; — „Velečastitemu de¬
želnemu odborniku dr. Etbinu Henriku Costi v hvaležni
spomin" deželni uradniki;  — „Svojemu nepo¬
zabljivemu prijatelju" grof Jožef Barbo-Waxeli¬
st  ei  n;  — „Slavnemu ustanovniku" Glasbena ma¬
tica;  — ,,Svojemu pospešitelju" Dramatično
društvo;  —- „častnemu udu" Pomočno društvo
obrtnikov;  —„Svojemu predsedniku" Matica;  —-
,,Preljubljenemu podpredsedniku" Marijna bratov¬
ščina;  — ,,Svojemu podpredsedniku" so poslali vence:
— Družba kmetijska — čitalnica ljubljan¬
ska — Katoliška družba.  — Poslali so dalje
vence: Društvo rokodelskih pomočnikov —
Ljubljanski odvetniki  — gospod Valentin
Krisper  i drugih mnogo. Med vsemi venci milo od¬
likoval se je velik lavorov venec; kdo bi ga bil
bolje zaslužil, nego nevtrudljivi boritelj!

V „Matičnej hiši" pa se je dva dni nagnetalo
ljudstvo, ki je bilo prišlo iz bližnjih i daljnih krajev, še
enkrat videt slavnega domoljuba, pokropit truplo mu-

- 63 —

čenča i molit za dušo njegovo. Raz liišo pa, kjer
je truplo ranjcega ležalo , vihrala je velikanska črna
zastava; ravno tako raz hišo deželnega za¬
stopa, raz red uto,  kjer je dvorana deželnega
zbora i raz hišo, v katerej je čitalnica; pozneje so se
razvile črne zastave tudi raz družili hiš,  mimo
kojih se je vršil izprevod.

Ko je poldne minulo, opravila se je Ljubljana
v praznično obleko. Ljudstvo i zastopniki različnih
korporacij so vedno bolj i bolj prihajali iz bližnjih i
daljnih krajev. Zastopnike se zastavo so bile poslale
čitalnice: K r a n j s k a, K a m n i š k a, P o s t o j n s k a ter
Ipavska;  brez zastave tudi: Loška, Šentviška
i B iz o viška.  Dalje so bile zastopane županije:
Kranjska, Loška, Vrhniška, Cerkniška, Li¬
tijska, Mengiška, Novomeška i Črnomalj¬
ska.  Ob treh popoldne je stalo že tisoč i tisoč ljudi
po vsem velikem bregu, prava gneča pa je bila pred
hišo, kjer je ležal mrtvec. Proti 4. uri zadoni veliki
zvon stolne cerkve, za njim zvonovi vseh cerkva
ljubljanskih. Ob 4. uri so došli prečastiti duhovniki z
gospod dekanom stolne cerkve na čelu. Ze slovesno
doneči glasovi zvonov sezali so močno vsem v srca;
ko je pa po blagoslovljenji mrliča moški zbor ljub¬
ljanske čitalnice z milim glasom zapel tožno pesem,
slišalo se je izmed vsega donenja mnogo plakanja i
vlila se je marsikatera tiha solza.

Velikanski izprevod, ki se je zaradi silne mno¬
žice — gotovo je bilo nad 12.000 ljudi — le počasi za-
mogel pomikati, šel je čez Šentjakobski most, po
starem i velikem trgu, čez frančiškanski most, po
slonovih ulicah, po dunajskej cesti proti pokopališči;
red pa mu je bil ta-le: 1. Na čelu izprevoda je šel
ljubljanski mcstjan  z gorečo bakljo; 2. drug ljub-


»m-

- G4 —

ljanski mestjan je nosil križ, njemu ob vsakej strani
nosila sta vence dva sokolca i dva uradnika
deželnega odbora;  3. ljubljanski dijaki  v mno-
gobrojnem številu; 4. vojaška godba; 5. Sokol
se zastavo; 6. rokodelsko društvo  se zastavo;
7. katoliško društvo se zastavo; 8. razne čitalnice
se zastavami; 9. deputacije druzih društev
brez zastav; 10. trije uradniki deželnega od¬
bora i dva sokolca,  vsi so nosili vence; 11.
go sp odi čina  s krasnim vencem ljubljanskih Slo¬
venk; njej na strani ste dve drugi gospodičini nosile
dva krasna šopka; 12. deputacija ljubljanskih
g o s p i j v črnej obleki; 13. red usmiljenih

sestra  v Ljubljani; 14. prečast. oo. frančiškani
s križem; 15. ljubljansk mestjan  nosil je na
blazini zlate rede, ki so, dokler je ranjki živel, kinčali
mu prsi za mnogostranske zasluge. Mestjanu ob
strani nosila sta dva druga mestjana vence; 16. pre¬
čast. duhovni  se stolnim dekanom; 17. truplo
ra nje ega,  nošeno od osem županov ali njihovih
namestnikov iz ljubljanske okolice v narodnej obleki.
Ob obeh straneh je svetilo z bakljami osem sokolcev
i osem uradnikov deželnega odbora; 18. rodbina
ranjcega;  19. odvetniški uradniki ranjcega;
20. načelnik c. kr. deželne vlade,  dvorni sve¬
tovalec vitez Widmann  i uradniki deželne vlade,
potem deželni šolski svet; 21. deželni glavar
vitez dr. Kaltenegger,  deželni odborniki i urad¬
niki i mnogo deželnih poslancev; 22. odvetniška
zbornica; 23. podmaršal pl. Pirkeri  depu¬
tacija častnikov; 24. stolni kapitelj ljubljanski i mnogo
duhovščine  iz dežele; 25. mestni odbor ljubljanski
z županom;  potem župani i mnogo druzih zastop¬
nikov iz dežele; 26. glavni odbor c. kr. kmetijske

družbe  s predsednikom bar. Wurzbachom; 27. c. kr.
deželna sodnija, finančna direkcija, finančna prokura-
tura, potem c. kr. profesorji, drugi c. kr. uradniki
i učitelji;  28. mnogobrojno število žalujočih iz
vseh stanov.

Skoraj povsod, koder je šel izprevod, bile so
prodajalnice zaprte, črne zastave so vihrale iz hiš,
žalovalo je glavno mesto — žalovala je vsa dežela.

V cerkvi sv. Krištofa se je še enkrat blagoslovil
mrtvec, potem se je položilo truplo v grob — večerni
mrak je že zagrinjal zemljo —; odmolili so duhovniki i
ljudstvo, vsuli so se venci v grob, še enkrat je ginljivo
zapel moški zbor čitalnice, iz nova so se vlile solze po
obrazih navzočih i — na veke je objela našega Costo
zemlja iste domovine, katero je tako neizmerno lju¬
bil — na vekomaj smo ga izgubili. —

Oddaljeni niso hoteli verjeti, da je istina bridka
vest. „Mi se ne moremo pomiriti,“ pisal je „Novicam‘‘
iz Gorice nekdo; „to je udarec, da mu jih malo ena¬
kih," — „Kakor blisek iz jasnega neba nas je stresla
ta vest", piše drugi iz spodnjega Štajerskega; „tedaj
od trojice prvih naših boriteljev za pravice naroda
slovenskega počivata zdaj že v grobu dr. Toman i
dr. Costa".  — Iz Notranjskega pa kliče še drug
dopisovalec po mrtvecu: „Tvoja goreča ljubezen do do¬
movine, Tvoja nevtrudljiva skrb za blagostanje naroda
ste krivi Tvoje nam prerane smrti. Tvoje zasluge za
narod slovenski so neprecenljive i nam nepozabljive".

Slovesna beseda na čast Vodniku  2. febr. 1875
pa je bila ob enem slovesen spomin  na  dr.
Costo.

Zastop glavnega Hrvaškega mesta Zagreba je v
skupščini 30. januarija izjavil „bratinskemu narodu
slovenskemu iskreno obžalovanje nad gubitkom toliko

- 66  -

odličnega njegovega sina Etbina Coste“;
župan Vončina je telegrafično poročal  o tem  dr.
Bleiweisu. — Telegram  dr.  Račkega  pa, predsed¬
nika akademije jugoslovanske, je „Matici“ naši izražal
žalovanje o veliki izgubi za „Matico slovensko" i na¬
rod slovenski v osobi izglednega dr. Coste.  —
I grof Hohenwart  je pismeno miloval dr. Blei-
weisa,  da je izgubil svojega najzvestejšega prijatelja
i najizvrstnejšega pomočnika na današnjem
trnjevem polji političnem.  — Vse to pač glasno
pričuje o neizrečenej izgubi, ki je zadela narod se
smrtjo dr. Coste, o srčnej žalosti naroda po njem.

Popisali smo življenje moža, kojega podobo vi¬
dite na čelu tega sestavka; naj dostavljamo tej po¬
dobi še nekatere črtice, zvlasti take, kakoršnih slikar
ne zamore izraziti.

Narava je bila lepo obdarovala našega Etbina Hen-
rikaCosto. Truplo  mu je bilo sicer bolj majhno, drob¬
nih kosti je bil i ne ravno močan, toda največ zdrav;
sme se reči, da bi bil lahko doživel visoko starost, da
je le nekoliko bolj pazil na svoje zdravje, posebno ne
toliko ubijal si glave ali vsaj med duševnim trudom
ne zanemarjal telesnega gibanja. Da je bil zel6 trdne
natore, vidi se že iz tega, ker je toliko let brez vidne
škode nosil breme onih neštevilnih opravil, katera
smo zgorej navedli. V prejšnjih letih so ga ljudje
tudi dostikrat za mlajšega imeli, nego je bil, kajti bil
je nežne kože, rumenih las i prav gladkoličen; še
le zadnja leta so se mu začeli lasje beliti i lici ble¬
deti. Čutnice pa so mu bile pravi živci i nenavadno
gorka kri mu je tekla po žilah; od tod njegova čilost


- 67  -

i živahnost. Vsakega početja se je rad vdeležil, vsako
novo misel je z gorečnostjo sprejel; kazala seje ta čilost
v vsem njegovem dejanji, v govoru i vedenji. Ako je
pripuščeno po starej navadi imenovati temperament
njegov, rekli bi, daje bil sangvinično-koleri¬
čen;  imel je zatorej ravno tako lastnost, kakoršno
pripisuje dr. Reich  Slovanom sploh. Se svojo goreč¬
nostjo vnemal je druge, marsikaterega je spodbudil;
imenoval bi lahko obširna dela, ki so nastala ravno
po njegovem vplivu, n. pr. Dimčeva „Geschichte Krains.“
Ker pa ni bil le sangviničen, temveč tudi koleričen,
hotel je tudi vselej dognati, česar se je lotil. Bil je
nevtrudljiv.

Visoko čelo Costovo je pričalo., da ima mnogo
možjan v glavi; vjemala se je s tem nenavadna
ugibičnost i živost duha njegovega,  ki je bila
v soglasji s čilostjo telesa njegovega. Neznano lahko se
je učil, vsake reči se je v kratkem navadil,
povsod je bil na svojem mestu;  opiramo se tu
le na besede bar. Wurzbach-a,  katerih smo že po¬
prej omenili. Ne bodemo tajili, da je bila ravno ona
duševna ugibičnost Costova i njegovo mnogostransko
delovanje krivo, da marsikaterej reči ni prišel do dna,
da je bil včasih nekako površen;  a to ni čuda,
kako površni bi bili pač mnogi drugi,  ko bi se lo¬
tili tolicih reči, kakor dr. Costa! Spomin mujebilpri
vsem tem zelo zvest;  mnogo knjig je le samo po
vrhu pregledal, vendar ni le posnel poglavitniše reči.
temveč zapomnil si jih je tudi. O njegovih mnogo-
stranskih vednostih  obširneje govoriti zdi se nam
ravno tako nepotrebno, kakor opominjati njegove ču¬
dovite zgovornosti.

Od mladosti je rad nabiral i sestavljal,
oče je bil temu početji zelo nasproti. Ko je Etbin

i

5 *

- C8 —

mesca aprila 1874. 1. napravil si reden zapisnik naj-
znamenitnejših iznajdeb, oštel ga je oče, „da vedno le
lečo zbira. 11  Toda Etbin ni opustil tega; pričajo o tem
njegova bibliografična dela i bogate zbirke, ki jih je
zapustil. Zapustil je nad 5000 bukev, več kot 3000
različnih časnikov i sto i sto druzih reči. Najbolj za¬
nimiva je bila pa njegova zbirka Kranjsko zadevajo¬
čih knjig i spisov. Žalibog, da se ni našel mecen, ki
bi bil ohranil ta zaklad deželi; šlo je vse na Rusko,
v Petrogradsko knjižnico. Se ve da, mu je bilo mo¬
goče napravljati take zbirke le po njegovej nepopisljivej
redoljubnosti;  uredoval je vse ali po snovi, ali
po abcdi, ali po letih i dneh i. t. d. Katero reč si
le hotel videti, v hipu ti jo je izbral izmed sto druzih,
v temi bi bil lahko vse našel. Ako se mu je kdo
čudil zaradi tega, rekel je: „Ne prizadene več truda,
položiti kako reč na svoje mesto, nego vreči jo ka¬
morkoli ; le na tak način pa se zamore vsaka reč hi¬
poma zopet najti. 11  S to rOdoljubnostjo se je vjemalo,
da ni zaznamoval v svoj dnevnik vsako zanimivo
dogodivščino, vse svoje dejanje, temveč da si je v
posebnih bukvah zapisaval tudi vsak krajcar, katerega
je izdal.

Ovljudnosti  Costovej govorili smo že v začetku
tega životopisa, pristaviti imamo le, da ta vljudnost
ni bila zgolj zunanja, temveč, da mu je tičala v srci,
da je bil v resnici prijazen z ljudmi, da je za vsacega
imel dobro besedo, kdor mu ni sovražno nasproti sto¬
pil. Znane so mu pa tudi bile vnanje oblike dvorlji-
vosti tako, da je bil sposoben, družiti se z naj¬
višjimi plemenitaši. Z ženskim spolom  je rad
občeval, a le za kratek čas; oženiti se mu ni nikdar
prišlo na um. Njegovo notranjo vljudnost, njegovo
ljubezen do bližnjega spričuje gotovo najbolje njegova

— 69  —

radodarnost. Od njegovih vrat ni šel revež brez
daru; daroval pa je bolj po potrebi ubožnega, nego
po lastnem imenji. Še marsikater nevreden rokovnik
si je to milosrčnost Costovo v prid obrnil. Kjerkoli
je bilo narodnim društvom ali drugim domačim na¬
pravam treba novčne pomoči, našli smo povsod dr.
Costo radodarnega; žrtvoval je, kolikor je le mogel,
tudi v tem oziru domovini. Vse njegovo dejanje pa
je prošinjala nesebičnost,  kakoršna se le redko
nahaje dandanes na svetu.

V dnevnik svoj je zapisal že 14. febr. 1848. L:
„Zasuči plašč po sapi, ne vsega svojega mnenja  —
to je moj pregovor. 11  Dne 10. januarija 1851.1. pa piše j
da se je pričkal z nekimi ljudmi o bogoslovskih i mo-
droslovskih pravilih ter pristavlja: „To pa sem posnel
z vsega, da na tem svetu ni dobro očitno iz-
rčči svojih misel  — mundus vult decipi, ergo
decipiatur. 11  Koliko se je pozneje promenil v tem! Dnč
6. marcija 1850. 1. pa beremo: „Zelo sem Bogu hva¬
ležen, da živim v okoliščinah, katera me zadržavajo,
da iz verskega i političnega iskrenca (entu-
zijasta) ne postanem prenapetnež (fanatik),
za kar imam nekako nagnenje. 11  — Je li poznal sa¬
mega sebe? Dne 3. decembra 1852. 1. je priložil
dnevniku karakteristiko Anzelma  Feuer-
bach-a,  katera se mu zelo podobna zdi lastnemu
značaju.  Glasi se tako-le:

„častilakomnost i želja sloveti ste ga (Feuer-
bach-a) najbolj značile. Od bivajočih i potomcev biti
češčen, zdela se mu je največa sreča. V vedenji zelo
promenljiv, bil je vroče krvi, vendar pa, pri vsej
strastnosti, razboren, premišljiv mož. Rad bi bil celo
po mukah pustil življenje v dopolnenji velikanskih
nalog, da bi se le zapisal v bukve človeštva kakor


- 70  -

imeniten mož. V sebi nosi vzor učenosti i zaslug; da
je pa od tega vzora še tako oddaljen, to mu greni
življenje. Toda njegova slavohlepnost ne hrepeni po
hvali okolice, on gleda le na vesolnost. Po naravi
podvržen vsem strastim, ukrotil jih je se svojim umom
i trdno voljo; odkar pa je premagal mesnost, kraljuje
mir i zadovoljnost v njem. V svojej vesti vživa ra¬
dost, katere mu ne zamore nadomestiti nobena posvetna
sreča. Odkar je začel ceniti samega sebe, pogubile
so se mu vse male skrbi za svetno srečo. Njegova
glavna vodila so bila: 1. Ničesar ne stori, kar
bi bilo nasprotno državnim postavam. —

2. Proti blagim ljudem bodi ponižen, proti
hudobnim pogumen, drzen, svojevoljen. —

3. Mirno prevdarjaj, strastno postopaj,
vedno stavi zadnji vinar." —

Po obljubi v životopisu podamo konečno sno¬
pič govorov i spisov dr. Coste  o različnih
predmetih v različnih časih, kateri pričajo mnogo-
stransko delavnost njegovo.

Pričnemo pa to s spomenico,  katero je podal
dr. Costa c. kr. kmetijskej družbi kranjskej
pri občnem zboru 22. novembra 1865. 1.

o sredstvih, kako bi kmetje lože na upanje
dobivali posojil.

tlebcr bie SKittcl jur f)ebung be§ bauerlicfjeu
(Srcbits,

Natisnjena je ta spomenica v „Naznanilih c. k.
kmetijske družbe kranjske"; mi pa smo jo v slovenski

- 71  -


jezik tu preveli, da jo razume ves naš narod. Glasi
se tako-le:

„Ne da se tajiti, da se ne skrbi izdatno za
podporo kmetijskega stanu, kedar potrebuje kacega
posojila.

Časi so se zelo spremenili, najpoglavitniša pod¬
laga vseh družbenih i narodno-gospodarstvenih razmer
je dandanes kredit.  Marsikateri med nami se ve,
ne vidijo v tem druzega, nego bolest i propad
naših časov; ali kaj pomaga to? Obstoječih zadev ne
moremo prenarediti, sedanje potrebe zaupanja nevni-
čiti — le skrbeti je treba, da zadregi v okom pridemo,
da razmere nekoliko vravnamo.

Sploh se čuti pomanjkanje denarja, najbolj pa pri
kmetu, ki vzdihuje pod težkim bremenom davkov, i
kedar nastanejo slabe letine — kar se je na Kranj¬
skem večkrat zgodilo zadnja leta -■ druzega ne vidi
pred sabo nego beraško palico, ako neče od glada
umreti. Tu bi bilo pač sila potrebno, da bi se o takej
nadlogi ravno tako na pomoč prišlo kmetu, kakor
podpirajo veliki kreditni zavodi i banke trgovce ali
podporne denarnice obrtnike.

Vtegnilo bi se najpopred staviti vprašanje: je li
mogoče ustanoviti tudi podporne denarnice (založnice)
za kmete po pravilih lastne pomoči i vzajemnosti?
Odgovor na to ni dvomljiv.

Ona pravila so pač spoznavanja vredna i bila bi
jim želeti splošna veljava; toda ravno te splošnosti
jim manjka. Potreba denarja je namreč tolika, da naš
kmet ni v stanu le najmanjše vloge si prihraniti za
omenjeno podporno društvo, katero bi zatorej tudi
zaradi pomanjkanja prvega vložnega kapitala nikdar
ne moglo vspešno napredovati.


l

_ 72  -

Treba je zatorej druzih načel poiskati. Pri tem
razgledu pa se po pravici obrnejo oči na bogato
kranjsko hranilnico v Ljubljani,  katera po
svojem pravilnem namenu i po pravilnej poti najbolje
more nadlogi naših kmetov na pomoč priti, ako le
hoče odstraniti one nepotrebne ovinke, ki so napoti
celo zagotovljenim posojilom, i ako hoče kmetu dajati
s kakimi pogoji tudi manjša osebna zaupanja.

Oni ovinki pa so posebno ti-le: Kmet, ki išče
posojila, pride, v teh rečeh neizveden, največ brez
potrebnih pisem (ekstrakta iz zemljiščnih bukev, ce¬
nilnega zapisnika, katastralnega spričevala posestva i
davkinih bukev) v hranilnico; opomni se zatorej, naj
si preskrbi najpopred ona pisma. Pride v drugo;
pisma njegova se prejamejo, a njemu se reče, naj se
oglasi čez nekoliko dni ter bode zvedel, ali je sklenilo
ravnateljstvo po nasvetu svojega odvetnika, uslišati
prošnjo njegovo ali ne. Pride v tretje, i ako so ga
uslišali, pošljejo ga do kacega pravdnika, da mu na¬
redi dolžno pismo kolikor le mogoče zavarovano. S
tem dolžnim pismom mora iti revež k sodniji svojega
okraja, da se potrdi njegov podpis, potem mora dati
intabulirati dolžno pismo, preskrbeti si najnovejši
ekstrakt iz zemljiščnih bukev — sedaj še le, ko pride
že v četrto, dobode morda zaželjeno posojilo.

Posebno za prebivalce oddaljenih okrajev so to
strašno dolgi i dragi ovinki, kažejo pa jasno, zakaj
se tako redko poslužujejo te pomoči naši kmetje.
Ker se ta pot, kakor ve vsak pravoznanec, ne da
okrajšati pri omenjenih posojilih, ni zatorej druge
pomoči nego vpeljava okrajnih nasvetovalcev, o katerih
tudi govori 11. pravilni § tukajšnje hranilnice.

Ti okrajni nasvetovalci hranilnice bi imeli po¬
sredovati opravila vseh v njih okrajih bivajočih oseb

- 73 -

s hranilnico; se ve, da bi bilo vsacemu tudi prepu¬
ščeno, ogniti se okrajnemu nasvetovalcu ter neposredno
poravnati svoja opravila s hranilnico.

Naloga omenjenih nasvetovalcev bi bila zato¬
rej ta-le:

1. Posredovanje pri posojilih. Tu mogo nasveto¬
val« posredovati v slučajih, kjer po razmerji natančne
inštrukcije, katera se jim ima dati, ni dvomiti o postavnej
varnosti, i se dakle ni bati, da bi hranilnica se branila,
da po izpolnitvi določenega formulara dobljeno dolžno
pismo takoj zavaruje pri zemljiščinem uradu i da
proti pošiljatvi vseh papirjev hranilnica vrednost po¬
izve. V bolj dvomljivih slučajih mora se najprej
vprašati hranilnica, da ni plačevati nepotrebnih zna¬
menitih troškov, ali misli uslišati dotično posojilno
prošnjo.

2. Pošiljatev hranilničnih vložnin v hranilnico
ter izročitev nazaj poslanih knjižic strankam.

3. Vzdigovanje hranilničnih vložnin proti po¬
šiljatvi knjižic i njih izročitev strankam.

4. Prejemanje obresti od posojil za vplačilo
hranilnici i osobito (da ni plačevati često prav hudo¬
mušnih dragih tožeb) iztirjavanje izostalih obrestnih
dolgov po osobnem iztirjavanji (n. pr. s pismenimi
opomini, s pozivi pred sodnijo po tako zvanem go-
spodarstveno-uradnem poti itd.).

5. Zastopništvo hranilnice i bramba nje intere¬
sov pri javnih dražbah itd.

Razume se samo ob sebi, da zaslužijo okrajni
nasvetovalci primerno plačilo:
a) za vse troske (poštnina, koleki, vsakoršne dijete)

morajo po pravilih skrbeti ali stranke ali hra¬
nilnica.

- 74  —

b) Za oskrbovanje opravil strankam se jim spodobi
poštena remuneracija, katera naj se določi v
tarifi, ki naj visi v stanovanju (uradu) nasveto-
valčevem, da jo vsakdo labko vidi; tudi naj se
priveže vložnim knjižicam i pravilom. S tem,
da se nihče ne sili, naj se poslužuje okrajnih
nasvetovalcev, ampak nasprotno se tudi nepo¬
sredno lahko sam obrne do hranilnice, ta opra¬
vičena naprava ne bi imela značaja nove težilne
naklade, i vsekako ne bode mala remuneracija,
katero bi prejemali nasvetovalci, v nikakem
razmerji s časom, s troski pri odvetnikih i do¬
sedanjimi potnimi troski iz oddaljenejših krajev
dežele, kar se bode vse prihranilo.

c) Naposled jele pravično, da prejemajo posamezni
nasvetovalci po svojih zaslugah i po množini
opravil, ki so jih imeli, od hranilnice majhno
letno remuneracijo, katera naj se stavi med
režijne troške.

Da se ta predlog ne bi izvršil, ne dade se lahko
tehtno ugovarjati. Da ne manjka sposobnih i pri¬
pravljenih mož, ki prevzemo ta opravila, uči izkušnja,
ker se nahajajo za prevzemanje vseh teh mnogo-
brojnih agentur zavarovalnih društev vedno sposobne
moči.

Ker so se pomnožila sredstva za občilo, tudi
zelo lahko občujejo okrajni nasvetovalci s hranilnico
i zatorej je tudi naprava podružniških hranilnic odveč,
katere bi (samo proti neprimerno velikim troškom)
ne mogle druzega storiti, nego bi po sedanjem načrtu
mogli storiti tudi okrajni nasvetovalci.

Večje važnosti bilo bi dovoljenje majhnih osob-
nih kreditov kmetom. Kar se tega tiče, ima se ozirati
na te-le točke:

75 -

a) ali so takova kreditna dovoljenja potrebna?

b) ali so dovoljena po pravilih hranilničnih?

c) kedo naj določi njih podelitev?

d) na kateri način naj se dele?

ad a. Vsled postavne pravice glede razdelitve
zemljišč ni malo kmetskih gospodarjev, katerih ob¬
stanek zaradi majhnega posestva najmanjša nezgoda
lahko pripravi v največjo nevarnost. Slaba letina,
izvanredno ostra zima ali sicer kak elementarni do¬
godek stori, da ne mogo plačevati davkov. Se ve da
bi bilo treba v takih slučajih, da se jemlje ozir na
izvanredne okolnosti ter se malo potrpi s plačevalci
davka. Ker se pa to ne zgodi, pomagalo bi se takemu
možu z 20, 40, 80 gld., a od kod vzeti novcev?

Prej, ko so še vladale patrijarhalične razmere
med graščaki i kmetom, je morebiti dobil tam podpore.
Sedaj, pri vladajočej novčnej potrebi mu pa ne more
pomagati niti sosed ne, če tudi ima najboljšo voljo.

Da dobode majhno posojilo, „katero bode vrnil
v jeseni po žetvi“, ostaneta mu le dva pota: odrtnlk
i hranilnica. Posojilo na imetje v tako-majhnem znesku
i za tako kratek čas se po pravici ne daje, ker se
gotovo ne izplača trud mnogih neizogibnih formalitet
i primerno velicih troškov. Tako pade dakle ubožec
v roke odrtniku i je prisiljen, prodati mu svojo pri¬
hodnjo žetev za 8., 16. del nje vrednosti. Ako se
vzemo v poštev te dejanske razmere, je pač potreba
osobnega kredita za kmetovalca popolnem jasna!

ad b. Če tudi ne po besedinem obsegu, je hra¬
nilnica vendar gotovo po duhu pravil opravičena,
dovoljevati takov osobni kredit, kateri — kakor se
bode pokazalo iz odgovora na vprašanje ad d, — tudi
ni druzega nego posojilo na hipoteke, kjer se dolžna
pisma ravno tako lahko intabulirajo, a takoj ne za-

pišejo v zemljiščino knjigo. To opravičenje izvira
nedvomno iz ukaza državnega ministerstva od 20.
novembra 1860, v katerem se hranilnicam izrečno
priporoča naprava posojilnih blagajnic za male p o-
sestnike i obrtnike  na osobni kredit.

ad c. Dovoljenje tacega osobnega kredita se pak
ne more prepuščati okrajnim nasvetovalcem, ker bi
zmotnjava ali zloraba hranilnico lahko izpostavljale
nevarnosti znamenite izgube. Ravno tako malo si
more pri tem pridrževati pravico dovolitve voditeljstvo
hranilničino, ker to po nekoliko ne pozna merodajnih
osobnih razmer, po drugem poti pak bi bila dobrota
te naredbe zaradi potrebne zakasnitve pri stvari čisto
iluzorična. Ne ostaje dakle druzega, nego, da se dade
okrajnim nasvetovalcem v pomoč nadzorstveni
odbori,  kateri po načinu bankinih cenzorjev, pri
vseh dovolitvah osobnega kredita imajo odločno gla¬
sovati, a tudi sicer v zadevah hranilničnih izraževati
svoje mnenje. Ti nadzorstveni odbori naj bi se sestav¬
ljali iz najodličnejših,' najpremožnejših, najzaupljivših
mož v okraju po hranilničinem voditeljstvu. Umeje
se sicer samo ob sebi, da je v interesu hranilničinem
i prosilcev za posojila, ako se izvoli toliko okrajnih
nasvetovalcev, oziroma okrajnih odbornikov, kolikor
največ moči, da ima vsak okraj po sedanjej uredbi
najmanj jednega okrajnega nasvetovalca i6—10 udov.

ad d. Kar se tiče načina, kako naj se dajejo
taka posojila, bi za zdaj zadostovale naslednje opombe.

Vpotrebljevanje menjic se zaradi posebnosti
menjičnih opravil i zaradi posebnih razmer med kmet¬
skim ljudstvom skazuje nedopustno. Moralo bi se za¬
torej napraviti pravilno dolžno pismo, katero bi se
dalo vknjižiti, s katerim bi se pa še le po tem po
pravilih zemljiščine knjige uradno ravnalo, ako bi

- 77  -

dolžnik ob določenem času ne plačal dolga, ali ako
bi okrajni nasvetovalec našel uzrok, odtegniti mu za¬
upanje i dvomiti o njega varnosti i ceni. Taka poso¬
jila bi navadno ne smela presezati zneska 100 gld.
i bi se ne smela dajati na daljše obroke, nego za
9—12 mescev. Plačevalo naj bi se od njib 6%» od
katerih bi dobivala hranilnica 5%, 1% pak naj bi
dobival okrajni nasvetovalec za provizijo.

Slavna hranilnica kranjska, ako sprejme ta-le v
največjih potezah obrisani i v svojih 'lastnih pravilih
utemeljeni načrt, bi svojemu patrijotičnemu i človeko¬
ljubnemu delovanju gotovo pridobila najlepšo zaslugo
ter bi malemu kmetovalcu dala to, česar mu dozdaj
žalibog i sicer tako zelo manjka— kapital za gospo¬
darstvo.

Ako bi slavna hranilnica pri izdelovanji dotičnega
pravila potrebovala pomoči podpisanega centralnega
odbora, bode odbor z veseljem pomogel v ta namen.

Ak o bi naposled kedo vprašal, bode-li našel tu
načrtani projekt potrebnih moči i potrebne priprav¬
nosti pri njih — smatramo se nepogojno opravičene,
odgovoriti da na to vprašanje.

Celo, ako bi se stvar nasprotno iztekla, bi vsaj
c. kr. kmetijska družba i slavna hranilnica popolnem
storile svojo dolžnost i, kolikor jim je moči, podale
sredstev za odpravo novčne stiske. Krivda, ako
stvar izpodleti, zadela bi druge faktorje. 41

Ko seje 1871. leta pretresovala v državnem zboru a dres  a,
ki so jo skovali ustavoverci, nasprotoval jim je dr. Costa  25.
maja v sledečem govoru, v katerem posebno povdarja, kako
potrebno bi bilo za obstanje Avstrije, da bi se po-
razumeli narodi njeni.  Govor se je glasil tako-le:

„Že moj predgovornik te (d e s n e) strani visoke
zbornice je pretresaval formalnost v adresinem vpra¬
šanji. Mene veže dolžnost, tudi nekaj besedi sprego¬
voriti v tej zadevi ter najprej pozornost obrniti na
naslov te predloge. Jaz ne bodem več govoril o
„ustavnem odseku". Jako me veseli, da g. prvo-
sednik sam je moral pritrditi mojemu ugovoru, da ni
,,ustavnega" odseka i da odsek, ki se tako imenuje,
ni imel pravice nadeti si ta naslov. Toda, kar hočem
povdariti, je to, da danes imamo pred seboj poročilo
„s predlogom",  naj se odpošlje adresa cesarju.

Prosim, naj slavna zbornica pozor obrne na be¬
sedo „s predlogom".  Mi zatorej nimamo odsekovega
poročila o kakovem predlogu, ampak odsekovo poro¬
čilo s predlogom. Moj častiti predgovornik (te desne)
strani je jasno dokazal, da se predlogi v tej zbornici
smejo predlagati ali kot vladni predlogi ali kot pred¬
logi posameznih udov, i da se pa v opravilnem redu,
naj se še tako marljivo išče, nikjer ne nahaja pravica,
vsled katere bi smel kakov odsek visokej zbornici pred¬
lagati samostojne predloge.

Ugovarjalo se je, da je navada, da odseki n. pr.
pri posvetovanji proračunov, predlagajo resolucije itd.
Jaz mislim, o tem ni nikakoršne dvombe, da to, kar
po opravilnem redu kot postranski predlog, kot po¬
prava ali pristavek smejo pri drugem branji predlagati
posamni poslanci, sme tudi odsek predlagati kot po¬
stranski predlog ali pristavek; bilo bi morda razum¬
ljivo — če tudi morda dvomno — ako bi bil odsek
vladne predloge s poročilom predložil visokej zbornici
ter mu na konci dodal resolucijo, naj se adresa pošlje
Njega Veličanstvu. Jaz bi bil pa tudi v tem primerljeji
temu odločno ugovarjal, ko bi bil odsek koj sestav¬
ljeno adreso predlagal. Jaz stavim samo to-le vprašanje:

ko bipri obravnavanji katerega koli predmeta, bodi-si
proračun ali kaj druzega, kateremu poslancu prišlo
na misel, kot dodatek predlagati, „naj slavna zbor¬
nica sklene, da se njegova že sestavljena adresa izroči
Njega Veličanstvu 11 , ali ne bi g. prvosednik kar rekel,
da to je samostojen predlog, ki se mora obravnavati
sam za-se? I vsa zbornica bi mu pritrdila s popolno
pravico.

Zato se popolnoma skladam z mislijo g. pred¬
govornika te (desne)  strani i tudi sam še izrekam
to, da je zoper opravilni red, da je odsek to sporočilo
podal s samostojnim predlogom, i da je zoper opravilni
red obravnavati ga.

Odsek nasvetuje adreso do Njega Veličanstva.
Ako adresa do Njega Veličanstva ni nič druzega nego
izraz dvorljivosti, odgovor na ogovor svetlega prestola,
tedaj to dejanje nima one važnosti, kakor predlog, naj
visoka zbornica iz lastnega nagiba Njega Veličanstvu
pošlje adreso, v katerej izrazuje svoje mnenje. Meni
se zdi, da ni važnejšega posla v vsem dejanji visoke
zbornice mimo tega, da ona iz samolastnega nagiba
svoje mnenje izreče najvišjemu prestolu. Tak predlog
moral bi vendar globoko premišljen i popolnoma utrjen
biti na vse strani. Adresin odsek nam pa predlaga
adreso brez vseh razlogov; kajti poročilo, ki bi imelo
povedati njene razloge, v desetih vrsticah ne pove
nič druzega, kakor da se je odseku potrebno zdelo
sestaviti adreso, — zakaj  potrebno, tega nam ne
pove poročilo. Odsek navaja samo dve stvari. Prvo
je „posvetovanje o predlogih odseku izročenih 1 '. No,
to vemo, ena predloga je vsled odsekovega poročila
rešena z dnevnim redom, i takrat se odseku ni zdelo
potrebno, predlagati adrese Njega Veličanstvu.
Drugih dveh predlog, izročenih mu, odsek še ni vzel

v konečno posvetovanje. Jaz zatoraj tudi ne urnem,
kako ste ti predlogi priliko dali staviti tak predlog.
Gotovo je zatoraj, da so besede „posvetovanje o pred¬
logah odseku izročenih" le puhle fraze. Ko bi pa tudi
bile kaj več, gotovo ima visoka zbornica i vsak njen
ud pravico zahtevati, naj se mu razodenejo razlogi,
ki so silili odsek, tako važen korak storiti, kakor je
ta, da se Njega Veličanstvu odpošlje adresa. Pravico
to zahtevati ima vsak ud te zbornice i vsa zbornica,
i odsek, ki ne stori tega, ne spolni svoje dolžnosti.

Odsek pa tudi prav za prav ni iz predlog, am¬
pak kakor se bere „zlasti iz ministerskih razjasnil"
izvil potrebo, predlagati adreso, i odsek je tako pri-
prost, da misli, da so ta razjasnila znana vsakemu
udu te zbornice, ker je imel očitne shode. Odsekovi
shodi so bili, to je res, očitni, i ker so bili očitni,
zato sem imel pravico, udeleževati se jih, toda dolž¬
nosti  nisem imel, zatoraj imam pravico zahtevati, da
mi odsek, če hoče staviti važen predlog, v prevdarek
predloži ona ministerska razjasnila, iz katerih on
sklepa, da je treba adrese.

Vrh tega je pa tudi stavek o očitnosti odsekovih
obravnav puhla fraza; kajti dobro je znano odsekovim
udom, da najvažnejša odsekova seja, namreč seja, v
kateri je adresin predlog bil predložen, posvetovan i
sklenjen, nikoli ni bila oznanjena v zbornici, ker je
bila v nedeljo, ki nismo zborovali, s posebnimi vabili
napovedana odsekovim udom, zato tudi to ni nič
druzega, nego puhla fraza, i popolno pravico imam
reči, da razlogov, ki bi imeli utrditi potrebo adrese,
ne najdem v poročilu, da zatoraj adresa nima temelja.

Jaz se ne morem spuščati v to, da bi to, kar
kakov časnik — resničnega ali neresničnega — ob¬
javi, bil razlog, iz katerega naj se sklene adresa.

— 81  —


Meni nikakor ni zadosti, da sem bral v kakovem
časniku — ne vem, ali je res ali ne — da je mini-
sterstvo na izpraševanje bilo pozvano, i da je odsek
vsled tega izpraševanja i ministrovih odgovorov bil
tako vznemirjen, da je moral iti spat, da si je iztuktal
merilo, s katerim bode meril državniške zmožnosti
naših ministrov itd.; vse to meni ne da razloga, da
bi rekel, ker sem to bral v nekem časniku, zato je
utrjen predlog za adreso. Prevažen predlog, predlog,
ki od visoke zbornice zahteva, da rabi svojo najvaž¬
nejšo pravico, stopiti pred prestol i tako posredno
seči v bitstveno pravico krone, vsled katere si svoje
svetovalce voli po svojem prepričanji, po svojem spo¬
znanji, po lastnej prostej volji — tak predlog ni utrjen.

Pečeno je bilo, adresa prav za prav meri na to,
da se ministerstvu pred oči postavi ali pove prestolu:
„ne poštenost, ampak zmožnost ministerstva je v
dvomu!“ No, če bi ta poglavitna misel imela biti v
adresi, potem se čudim, da v adresi ni rečeno: Ve¬
ličanstvo, izvoli si x-a ali y-a, ali naroči x-u ali y-u,
da mi sestavi novo ministerstvo“.

Naravnost to ni rečeno, ali neposrednje se pa
čuti, ali da govorim z Goethe-jem: posrednje „ist das
des Pudels Kern“ (prav v tem grmu tiči zajec). Da
se tak prevažen predlog stavi v zbornici, treba bi
bilo po mojem prepričanji ne le jako obširnega i glo¬
boko premišljenega utemeljenja, ampak ne bi se smelo
prezreti, da ravno nismo v Angliji, i da se ono, kar
piše slavni profesor Gneist i se nam je bralo, ne vjema
z Avstrijo, če tudi je izvrstno za Anglijo;—ne bi se
smelo prezreti, da se nahajamo v zadevah, ki zbornici
na srce pokladajo dolžnost, dobro prevdariti, ali se ima
storiti ta korak z ozirom na razmere, v katerih je ta
zbornica sama.

-S<5$8

6

- 82  —

|p3*-

Brez vsega dvoma i tudi v samej Avstriji po naj-
novejšej decemberskej ustavi je še ustavno, da razuu te
i gospodske zbornice — imamo še drug faktor postavo-
dajstva: to so deželni zbori;  i prav ti so poseb¬
nosti v Avstriji, vsled katerih se tolikanj loči od
posebnosti i razmer angleških. Ako zatoraj ta zbornica
hoče govoriti o splošnem stanji, o občnih političnih
razmerah, tedaj naj ne prezira, da ne sme v nasprotje
staviti se z znanimi dotičnimi razjasnili, željami i
adresami posamuih kraljestev i dežel. Gospoda, menda
vendar ne mislite, da se glas postavnih zastopnikov
posamnih kraljestev i dežel, ki je po različnih adresah
ali resolucijah dospel do prestola, ne bi imel tudi
ceniti pri prestolu. O tem pa menda ne dvomite, da
to, kar izreka adresa, je v najdoločnejšem nasprotji
s tem, kar je od najpoglavitniših kraljestev i dežel i
tudi od veče večine postavnih zastopnikov kraljestev
i dežel prišlo do prestola.

Pa posebni položaj te zbornice, mislim, brez
ozira na deželne zbore, postavodajalne faktorje v ne¬
katerih stvareh, moral bi zbornici biti nekakov mig-
ljej; kajti vsemu svetu znana je skrivnost, da ima
mogočno kraljestvo te avstrijske države v tej visokej
zbornici le vsled posilne volitvene postave deloma
nekak zastop, i da od 203 poslancev, kolikor bi jih
moralo sedeti v teh klopeh, pogrešamo  jih mnogo.

Ako zatoraj adreso morda sprejme mala večina,
bode njemu, ki ima nalogo prevdarjati to adreso, celo
nemogoče, pri tem prevdarjanji prezirati glasove, k i
jih ni tukaj,  kajti mogoče je, da bi prava večina
bila vsa druga, kakor je ta, ki je zdaj tukaj.

Kar se tiče obsega  te adrese, moram reči, da
je prav za prav zvrliovačena iz samih fraz, katere
menda vsi že znamo na pamet, i ua-me dela vtis,

i i

m

- 83

-

f

kakor bi adresini sestavljavci že imeli gotovo pre¬
pričanje, da se koncu bliža njihova sistema i da se
hočejo kakor slamnate bilke poprijeti še zadnjega
sredstva ■—- adrese — češ, da pogina rešijo, če je še
mogoče, zavrženo sistemo.

Adresa ima v sebi dve misli, ki ste v nekakej
zvezi, i tretjo,  ki je prav nasproti prvima. Prva
misel je: ..sprave nočemo za nobeno ceno“, — druga
je: „držati se ustave do zadnje pičice 41 , i tretja:

,.vpeljati posreduje volitve 44 . Meni se zdi, da vse te
misli merijo na to, da bi obveljalo, kar se že deset
let išče pridobiti. Najprej se je skušalo, vsa kralje¬
stva i vse dežele stisniti v eno centralistično-ustavno
državo, ko se to ni posrečilo, skuša se zdaj s tako
imenovano polovico;  iz te tako imenovane polovice
hoče po novej skušnji posrednjih volitev osnovati se
cislajtanska država, za katero zdaj še celo ni imena,
i v tej Cislajtaniji, v tej novo centralizovauej državi
naj se to doseže, kar je splošni namen vsakej centra¬
lizaciji: gospodstvo ene stranke.

Take cislajtanske države pa ni bilo
nikoli i je tudi ne bode.  Avstrija je bila velika
i mogočna kot država kraljestev i dežel, i krone teh
kraljestev i dežel se svetijo na glavi Enega kneza iz
hiše habsburško-lotrinške, i to mora ostati i ostane
Avstrija. Nikdar se ne posreči ustvariti novo stvar,
katera, ako se hoče ustvariti s silo, pokoplje sebe i
one, ki bi to pričeli.

Pri nekem gostovanji se je pred nekoliko dnevi
govorilo, da zgodovinsko v Avstriji je prav za prav
absolutni centralizem takraj Litave. No, to je pač
trditev, s katero se sme šaliti v gostilničnih pogo¬
vorih, a trditev je, katera je popolnoma neresnična
vsakemu zgodovinoslovcu. Do najnovejših časov, da,

I

6 *

-K=S:ši


- 84  —

še danes žive kraljestva i dežele, še danes
imajo ta kraljestva i dežele svoje deželne  zbore s
pravico dajati postave.

Tudi se je skušalo, — i tudi moj predgovornik
one (leve)  strani je to storil, — vprašanje državno-
pravnih razmer avstrijskih prestaviti na narodno
polje. Prav za prav mu moramo biti jako hvaležni za
odkritosrčnost, s katero je razodel, da gre za pogodbo
z gospodi skrajne desnice, da bi potem vse druge
narode i vsa druga kraljestva i dežele tlačili, da bi
si Nemci še dalje ohranili gospodstvo. No, ta želja
je splavala po vodi. Če tudi je ta poskušnja nena¬
ravna, nemogoča, ker ne vstreza avstrijskim razmeram,
vendar smo hvaležni Poljakom, ki so tako pošteno
ravnali, da kot pošten narod kakor vselej zahtevajo
svoje pravice za-se, da se pa ne dado rabiti v to, da
bi druge narode trli na svojo korist.

Jaz pa mislim, da je velika napaka, v Avstriji
državna  vprašanja prestavljati na narodno  polje.
Jaz menim, da gre v Avstriji za to, da se zadovoli
kraljestvom i deželam, i da se, ko se zadovoli kra¬
ljestvom i deželam, gotovo posreči spravo storiti med
narodnostmi, i če Vi, gospoda moja, zato hočete
dokaz, ozrite se na našo (d e s n o) stran v tej zbornici.
S ponosom smemo reči, da imamo med sabo zastop¬
nike tudi nemških  dežel, i sicer tacih nemških dežel,
ki so izkušene v avstrijskej, staroavstrijskej zvestobi i
ki tudi v narodnej (nemškej) zavesti nikdar niso oma¬
hovale, katerim pa tudi nikdar ne pride na misel
trditi, kar je danes trdil zastopnik Nemcev, da Nemci
nimajo nobenih posebnosti.

Adresa govori tudi o vnanjih  zapletkah, ona
kaže na zedinjenje Nemcev v mogočno državo; po¬
slednji dogodki se rabijo za dokaz, da je centralizacija

- 85  -

f

ali zedinjenje državnih sil vir moči i državne varnosti.
No, ako ta zgled, kar ni dvomiti, meri na dogodke
preteklega leta, zdi se mi, da je jako neukretno iz¬
voljen, kajti on popolnoma nasprotuje teoriji, ki se
nam tukaj razklada. Znano je, da je nemška vojna,
vojna samostojnih  nemških vladarjev, ki še niso
bili v nikakoršni državni zvezi, zmagala najbolj cen-
tralizovano državo (francosko) na svetu; ako se zatoraj
centralizacija  iz poslednjih dogodkov navaja za
dokaz, moram reči, da je ta izgled jako neukretno
izvoljen.

Jaz pa tudi mislim, gospoda, da je to čisto na¬
pačno razumenje, kar se tukaj o združenji moči go¬
vori. Te moči hočemo združiti mi vsi.

Vsi hočemo združiti svoje moči, ki so potrebne
za vzdržanje države, i gotovo na tej našej (desnej)
strani zbornice nikogar ni, da ne bi hotel dati državi,
kar je državi potrebno. Al mi hočemo državo kot
organizem, to je kot celoto organično  združenih
razdelkov, organično združenih kraljestev i dežel, a
ne kot državo, katera svoje razdelke mehanično,
šiloma skupaj drži. I prašal bi Vas, gospoda, ali mar
ne mislite, da bi blagor i zadovoljstvo vseh  narodov
i vseh  dežel dajalo državi veliko večo moč, kakor
če bi se ponavljale one dogodbe, ki smo jih doživeli
pod parlamentaričnem ministerstvom, ki je dvoje naj-
večih kraljestev brzdalo le s silo obsadnega stanu?

A d r e s a govori naposled o direktnih  volitvah.
Prišla bode prilika, da se bode ta stvar sama za-se
i obširno razjasnjevala. Al že danes morem reči, da
zoper  direktne volitve je prav velika večina deželnih
zborov. Osobito pa moram tukaj navesti formalno
okoliščino. V tej adresi — i to se je zgodilo zdaj že
drugikrat, prvikrat pri novemberskej adresi — se prav

l

86  -

SSB+

1

po kontrabantarsko direktne volitve hočejo sklepati v
tej zbornici. Da bi obveljale direktne volitve, za to
je potrebna večina dveh tretjin; nobena druga večina
ne zadostuje ustavno, da se vpeljejo direktne volitve.
Zatega del je popolnoma napačno postopanje to, da
se tako važna načela hipoma i tihotapno pomešajo
v adreso, da bi se na vrat na nos izpulilo mnenje
zbornice v onem trenutku, ko dotični odbor to vpra¬
šanje preiskuje i je ima še le prinesti v zbornico.

Moj častiti predgovornik na onej (levej) strani
zbornice je rekel, da vsak, kdor pošteno misli o
Avstriji, mora  glasovati za direktne volitve. Jaz pa
mislim, da se mu je ta beseda le vkradla iz ust,
kajti mi, ki smo odločno zoper  direktne volitve,
morali bi hudo protestovati zoper izrek tak, da mi
nočemo Avstrije.

V govoru predgovornika mojega i v adresi samej
se nahaja cela rajda napadov  na ministerstvo, al
vsi ti napadi, po mojih mislih, ne dajejo zbornici
nikakoršne pravice, pred cesarja stopiti ž njimi, —
prav nobene pravice, pravim, i to že samo zato ne,
ker se sedanjim svetnikom cesarjevim nič ne more
dokazati, kar bi na redni napredek opravil moglo kak
drug vpliv imeti, kakor onega, ki se mora želeti od
vseh strani.

Gospoda! po mojih mislih ne pristaja zbornica,
da bi ona sodnica bila o tem, ali so ministri zmožni
ali nezmožni za svojo službo, jaz ostanem pri tem,
kar sem rekel, da zbornica za to nima pravice. Zbor¬
nica sme, če ne zaupa ministrom i bi to nezaupanje
po njihovem delovanji upravičeno bilo, se poslužiti
ustavno pripustljivih potov; al do tega, da bi stopila
pred cesarja i mu rekla: „razpusti ministerstvo; ono
ni zmožno”, — do tega, pravim, nima pravice. O

s-sgii


- 87 -

zmožnosti ministrov, ki si jih cesar izvoli, ima soditi
cesar sam!

Neki predgovornik na onej (levej) strani, govore
o odgovornosti ministerskej, je rekel, da ministerstvo,
če tudi ni odgovorno pred postavo, je vendar odgo¬
vorno zgodovini. To je resnica, ali, gospoda moja,
gotovo je, da ta odgovornost ne zadeva samo ono
(ministersko) klop, temuč tudi te (naše) klopi, zgo¬
dovina, hode ravno tako sodila zbor, da ni bil v
stanu razumeti i izvršiti naloge svoje. Ta naloga pa,
ki je danes v Vaših rokah, — naloga, katera živi v
srcih vseh Avstrijanov i katera se razlega od vseh
strani — ta naloga leži v besedah, s katerimi je
Njegovo Veličanstvo ministrom dalo za kažipot: »na¬
redite mir med mojimi narodi".  Te naloge
je treba se poprijeti, ta naloga se mora izvršiti, i v
to pomagajmo vsi pošteno i krepko. I če imamo
resno voljo za to, posrečilo se nam bode, izvršiti jo.

Ne dajmo se voditi po jesensko  velihpogledih,
marveč dihajmo pomladansko sapo sprave  vseh na¬
rodov, i dognala se bode sprava! Ker pa adresa, ki
danes pred nami leži, prav nič druzega ni kakor pre¬
grada, ki ovira poskušnje za dosego te sprave, zato
bodem glasoval zoper adreso."

V zbornici poslancev 13. junija 1871. 1 priporočal je dr.
Costa napravo juridične i filozflčne fakultete sloven¬
ske v Ljubljani  z naslednjimi besedami:

„Po nasvetu prejšnega gospoda ministra za bogo¬
častje i nauk dr. pl. Stremayer-ja je Njegovo Veli¬
čanstvo preteklega leta zaukazati blagovolilo, da se na
vseučilišču graškem nauki za sodniško državno pre-
skušnjo razkladajo v slovenskem  jeziku; v ta cilj

- 88  —

i konec se je po vladnem predlogu 3600 gold. v pro¬
račun postavilo. Slovenski narod je ta najviši sklep
radostno sprejel, ker je bil v tem oziru prvo zna¬
menje praktične izpeljave ravnopravnosti, zagotovljene
v §. 19. državnega osnovnega zakona.

Finančni odsek je izbrisal ta znesek s 3600 gold.
rekši, da za sedaj zadostuje, če se le uči pisarniška
spisava.

Najprej moram omeniti, da omenjeni §. 19. ne
sme ostati le prazna beseda, i da slovenski narod,
kateri v Avstriji šteje poldrugi milijon duš, i kateri
biva na Kranjskem, južnem Štirskem, i deloma na
Koroškem i Primorskem, ima pravico tirjati, da se
mu v njegovo popolno izobraženje odpro tudi višje šole
z učnim jezikom materinim.

Razlogi so piškavi, na katere se je finančni odsek
opiral, ko je izbrisal gori omenjeni znesek.

Prvi razlog, na katerega se finančni odsek opira,
je ta, da za učenje teh naukov ni sposobnih uče¬
nikov. Finančni odsek je v tej zadevi premalo podu¬
čen, kajti za ta učiteljstva se je oglasilo mnogo kom-
petentov, kateri so vsi doktorji prava, zatoraj taki, od
katerih se v obče misli, da so sposobni učeniki biti.
Vzlasti pa moram naglaševati to, da je med temi bil
tudi c. kr. pravi, javni profesor avstrijskega vseuči¬
lišča, rojen Slovenec, ki v enem teh naukov podučuje
i je že 1848. leta v slovenskem jeziku razlagal ta
nauk. Sposobnih  učenikov zatoraj nikakor ne po-
manjkuje, a še manj jih bode pomanjkovalo, kedar
bode sploh upati, da bodo službe v teh predmetih, za
katere se pripravljajo.

Drugi razlog, na katerega se finančni odsek na¬
slanja, je ta, da ne bi bilo dobro, ako bi se napake
tacih šol, v katerih se v več jezicih podučuje, prenesle

- 89  —

še na vseučilišče. Ne tajim, da ta razlog ima v sebi
zrnice resnice; al tako splošno, kakor finančni odsek
trdi, vendar ne velja. Ne samo v Avstriji imamo taka
učilišča, nahajajo se tudi v tujih deželah, i če so se
jim v Avstriji napake pridružile, niso učilnice same
po sebi tega krive, temveč okoliščine druge, po ka-
terih je dandanes nastala vedno veča razpertija po-
samnih narodov.

Pri tej priliki naj mi bode tudi dopuščeno to
povdariti, da blagosrčni ustanovnik vseučilišča gra¬
škega je po besedah ustanovnega pisma vseučilišče
namenil v to, da se obema narodoma, na Štajarskem
bivajočima, ponujajo pripomočki, ondi si najviših ved
prilastiti; zato bilo bi ravno vseučilišče graško po
ustanovnem pismu pravo mesto tudi za predavanje
naukov v slovenskem jeziku.

Tretji razlog, na katerega se odsek finančni opira,
je ta, da pravi, da ravno to je zmota, ker se zahteva
pudučevanje v slovenskem jeziku tacih v predmetih, v
katerih se pri sodnijah  uraduje. Ne morem si kaj,
da ne bi izrekel začudenja, da učeni poročevalec, ki
je sam profesor i po takem morg poznati razmere i
potrebe vseučilišča, i ki tudi za naše sodniške hibe
dejansko znati mora, nasprotovati more temu, da ravno
v tacih predmetih je poduk v istem jeziku potreben,
v katerem se sodi.

Naj gospodu poročevalcu še pred oči stavim nek
njemu gotovo dobro znan prigodek, i ta je, da z ve¬
liko radostjo je bila preteklo stoletje sprejeta vpeljava
posamnih narodnih  jezikov na raznih vseučiliščih.
Zgodovinarji še dandanes čez vse povzdigujejo način,
po katerem se je na vseučiliščih namesti latin¬
skega  učnega jezika vpeljal jezik narodni. Da! dan¬
danes se zahteva od več strani še celo to, da v bo-

- 90  —

goslovji bi se popolnoma odstranil latinski učni jezik
ina njegovo mesto postavilo podučevanjev narodnem
jeziku. Istina je zatoraj, da je raba narodnega jezika
na vseučiliščih živa potreba za razvoj i omiko vsa-
cega naroda.

Po mojih mislih je to ravno tista vzajemnost, s
katero sta zvezana olika jezika i omika narodna. M
dvomiti, da oboje je tako združeno, da omika na¬
rodna v tej meri napreduje, v katerej napreduje olika
jezika, — da pa od druge strani se jezik le čedi i
lika, ako je dejansko vpeljan v šolo i urade, v javno
i družbeno življenje. H er d er, imenitni nemški učen¬
jak, je ravno o važnosti narodnega jezika v šolah iz¬
ustil besede, katere so preznane, da bi jih tukaj na¬
vajal, vendar vsaj sklicevati se na-nje moram. Prav
mi Slovani smo v žalostnem položaji. Če tirjamo
vpeljave svojih jezikov v uradnije,  odbija se nam
to z besedami: „vsaj nimate nobenega uradnika, ki bi
bil sposoben, uradovati v vašem jeziku. 1 * Šole se nam
pa ne privoščijo, kjer bi se tudi uradniki izobražiti
mogli, če pa šole  zahtevamo, očita se nam: „saj
nimate šolskih knjig i druzih šolskih pripomočkov!“
kakor da bi se moralo za šolske knjige i pripomočke
popred skrbeti, predno so šole narejene, — kakor da
bi ne bilo oboje v ozkej zvezi, — kakor da bi, na pri¬
liko, na nemških vseučiliščih ne bil nemški jezik učni
jezik že popred, predno je nemško slovstvo se pov¬
zdignilo do one stopinje, na katero je dospel še le v
tekočem stoletji.

Vseučilišča imajo prav posebno velik upliv na
omiko ljudstev tudi že zavoljo tega, ker stvarijo ono
osobje, čegar poklic i nalog je, znanstva gojiti i vspe-
ševati, i katerega notranji nagib žene v to, da stvari
znanstveno slovstvo ondi, kjer ga še ni, i dovrševati


- 91  -

ga, kjer je že. Ravno v tej zadevi smemo pa tudi
na nemško literaturo kazati, kajti o tem ni dvombe,
da veliki razvitek, ki ga je nemška literatura v pre¬
teklih stoletjih zadobila, izvira največ iz nemških vse¬
učilišč. Kar znanstvenih del pride na svetlo, skoraj
do malega vsa so od vseučiliščnih profesorjev.

Povsod se tedaj stvar suče tako, da naprava
tacih učilišč pospešuje omiko naroda, razvoj jezika
njegovega i da se po njih stvari potrebno osobje, ka¬
tero kot sodniki, odvetniki, notarji, profesorji na
srednjih šolah morejo soditi, zagovarjati, pogodbe skle¬
pati i učiti v istem jeziku, kateri je jezik naroda.

Dalje se pravi: vseučilišča so zato, da se ondi
zadobi temeljita  znanstvena izobraženost, i naj¬
boljše sredstvo za to je, da se rabi tisti jezik, kateri
že ima znanstvene pomočke za to izobraženje. Res
je to, da velike šole znanosti  imajo visoki cilj
i konec, znanstveno, jedreno omiko posredovati. Al če
od tega prevzvišenega vzora stopimo doli v vsakdanje
praktično življenje, potem pa moramo kar naravnost
reči — i to je vkoreninjeno v človeškej naravi, kajti
večidel je vendar le srednje-dobrih glav, prav izvrstnih
malo na sveti — da tudi na nemških vseučiliščih
velika večina učencev ne išče izobraženja znanstve¬
nega sploh, ampak išče ga le v tistih vedah, ki so za
državne preskušnje potrebne. Skušnja je temu živa
priča; kdor koli je kedaj sam na vseučilišču bil al
vsaj priložnost imel, seznaniti se z vseučiliščinimi
razmerami, mora temu pritrditi.

Če zatoraj — kar rad priznavam — na s 1 o v e n-
skej  fakulteti se brž iz začetka ne bode mogla [tista
znanstvena omika doseči kakor znabiti na kakem izvrst¬
nem nemškem vseučilišču, na katerem slavni učenjaki
učijo, vendar se bode pa po drugej strani za prak-

tiCno življenje po mojem notranjem prepričanji na takej
slovenskej fakulteti ravno toliko naučiti moglo, kolikor
se dandanes velika večina učencev namških vseučilišč
na tek nauči.

Da je temu res tako, uče dogodki novejših časov.
Gospoda moja! prosim vas, spomnite se le dogodkov,
kateri so se nedavno na dunajskem vseučilišču pri¬
petili, i katerih nasledek je bil ta, da so profesorji
ene fakultete predlog stavili, naj se doktorandom iz
enega predmeta odloči vrsta vprašanj, iz katere vrste,
kakor pri srečkanji, učenec potegne kakova tri, na
katera ima pri preskušnji odgovor dati. Po takem
se učenci iz celega nauka le kakih 100 do 200 vpra¬
šanj na pamet uče i za preskušnjo pripravijo, ne pa
da bi celi predmet znanstveno prebavili i se ga po¬
polnoma naučili.

Nahajajo se gotovo taki predmeti, katerih znan¬
stveno popolnoma i temeljito naučiti, je nemogoče;
tako na primer, teoretična filozofija. Kakor je znano,
nahaja se vzlasti na Nemškem, cela rajda filozofičnih
sistem; jako bi miloval tistega doktoranda filozofije
kateri, na primer, se je filozofije učil po Hegel-jevi
sistemi, kateremu bi pa potem na misel prišlo, pre¬
skušnjo delati pri profesorju, ki je privrženec Kraus-
ovega uka ali kacega druzega filozofa. Takemu ne
bode mogoče, dobro prestati preskušnje. Gospoda
moja! jaz sam sem imel priliko to skusiti, ker sem se
pod Abrensom, učencem Krause-jem i zdanjim Lip-
skim profesorjem modroslovja učil; tu sem imel pri¬
liko opazovati, kako težko je vsacega Ne-Krausa
stalo, tirjatvam tega profesorja zadostovati.

V odsekovem poročilu je dalje rečeno, da za raz¬
voj jezika bilo bi boljše, če se predmeti ne razlagajo
v slovenščini, marveč v nemškem jeziku, da se pa

— 93  —

f

potem učenci v praktičnem življenji trudijo, jili v ma¬
ternem jeziku porabiti.

Ako pomislim, da so v deželi, v katerej je večina
prebivalcev slovenska, v zadnjih letih oklicani različni
ukazi, po katerih morajo sodniki vsaj nekake zapis¬
nike o prisegah, o zasliševanji v slovenskem jeziku
pisati, ako pomislimo, da v istem jeziku se morajo
konečne obravnave vršiti, — ako dalje pomislimo, da
je deloma na srednjih šolah vsaj v nekaterih pred¬
metih učni jezik slovenski, i s kako strašnim trudom
je to združeno za one, ki so 15 do 16 let v šolo ho¬
dili i se v vseh predmetih le v nemškem jeziku pod-
učevali, kako jim za zdaj popolnoma manjka tehnič¬
nih izrazov, katere si morajo še le v dejanskem
življenji iz slovstva itd. nabirati, — ako vse to vidim,
potem za-me ni vprašanja več, da je krivica tirjati,
da po večletnem nemškem učenji mora mahoma v
druzem jeziku sodnik uradovati ali učenik podučevati.
Gospodje! obrnite to na-se, i vprašajte se: ali je
mogoče, če bi se bili državljanskega i kazenskega za¬
konika, reda kazenske pravde itd. učili z laškim ali
francoskim učnim jezikom, da bi pa potem na enkrat
kot sodniki iz šole prišedši morali obravnavati v nem¬
škem jeziku? To je popolnoma nemogoče. Iznova se
je treba učiti začeti, to je, potem, ko je kdo več let
v šolo hodil, i se teoretično izuril, si mora vendar to,
kar v dejanskem življenji potrebuje, še le prisvajati
po tem, ko že službo opravlja. Kako pa po takem
materijalna pravica  trpi, o tem imamo mnogo sku-
šinj; v tej zadevi se je že dogodilo, da se je belo
imelo za črno. Mnogo tacih skušinj bi lahko povedal,
al predaleč bi me to peljalo. Z dobro vestjo tedaj re¬
čem, da silna potreba so nam višje šole s slovenskim
učnim jezikom.

94

Pogostoma se nam očita naša neotesanost, naše
revno slovstvo. Necega izvrstnega pesnika ni bilo
sram, nas avstrijske Slovane psovati, s „karijatidnimi
kiticami". Ko se je izvedelo, da me je volja staviti
danešnji predlog, brž se je nam Slovencem v nekem
časopisu zabavljivo očitala revščina slovenskega pra-
voznanskega slovstva. Nikakor ne tajim, da ga res
nimamo takšnega; al mi za-se tirjamo to, kar so drugi
narodi tirjati smeli, namreč, da se najpoprej šole
osnujejo, kajti s šolami pride razvoj jezika i slovstva.

Ravno ista razmera je bila preteklo stoletje na
Nemškem, ko se je na vseučilišču nemški jezik kot
učni jezik vpeljal; ravno isto se je nahajalo na Hrva¬
škem pri ustanovi južno-slovanske univerzitete v Za¬
grebu; ravno isto je je bilo na Ogerskem pri osnovi
vseučilišča magjarskega v Pešti. Ravno ista razmera
je pa tudi pri nas. Če nam dado šole,  ne bode
se le jezik likal i razvijal, kolikor je treba, temuč
tudi za potrebne učne pomočke se bode naglo poskrbelo.

Za slovensko  pravo- i državoslovno ter slo¬
vensko modroslovno fakulteto potezovaje se, pa ne
morem prvotnega vladnega predloga odobriti, i sicer
zato ne, ker izmed mnogih razlogov, ki se nahajajo
v odborovem poročilu, ima vendar le eden nekaj
resničnega v sebi. Ta razlog pravi, da na mnogo-
jezičnih  učiliščih nahajajo se velike napake.

To je dandanes v Avstriji i vzlasti v Gradcu
čista resnica. Vseučilišče graško  je ravno najmanj
pripravno, slovenskemu  prednašanji dovoliti ono
nežno skrb, ki je njemu i vsacemu novemu zavodu
potrebna, da more biti vspešen i za izobraženje dr¬
žavnih uradnikov koristen. Jaz celo menim, da bi se
v Gradcu  ne nahajala popolnoma ona mirnost, kije
je treba, da nemški i slovenski učenci med seboj složno


— 95 -

i !

živijo. Žalibog! da je v Avstriji razdraženost narodna
še velika, i da je živo želeti, da neha ta razdraženost
i da nastopi čas, ko bode narod narodu pomočnik i
prijatelj.

Po vsem tem tedaj nasvetujem sledečo resolucijo:

„C. kr. vlada naj brž prične priprave delati
za napravo pravo- i državoznanstvene ter
filozofične fakultete s slovenskim jezikom
v Ljubljani".

Ta predlog tirja ne le juridično,  ternuč tudi
filozofično  fakulteto; kajti filozofične fakultete nam
je silno potreba; ona ravno stvari učenike za srednje
šole, i je temveč potrebna, ker so srednje šole (gim¬
nazije i realke) s slovenskim učnim jezikom deloma
že osnovane, deloma pa se bodo brez dvombe kmalu
ustanovile.

Rekel sem, naj se fakulteta ustanovi v L j u b-
Ijani.  Ljubljana, središče slovenskega naroda, je
res zato najpripravniši kraj. Že leta 1787. so de¬
želni stanovi vojvodine Kranjske — i takrat gotovo
ni nikomur na misel prišlo, podtikati jim prenapetosti
v narodnih zadevah — prosili vlado za osnovo filozo¬
fične fakultete v Ljubljani i jo podpirali z razlogi,
katere bi, ako dovoli gosp. predsednik, rad prebral
zato, ker se razvidi iz njih, da deželni stanovi vojvo¬
dine Kranjske so že 1787. leta stali na stališču, na
katerega se še dandanes ne more povzdigniti vsakdo.

(Bere:) „Nele za vojvodstvo Kranjsko je Ljubljana
po legi svojej na meji italijanskej najpripravniše mesto
za učilišče filozofično, temuč tudi za Hrvaško, Istrijo,
Furlansko, Dalmacijo, celo avstrijsko Primorje i be¬
neško „terro fermo“. Deželni  jezik naj se tu goji i
liči, da se v tujih deželah učeči Slovani izognejo ne¬
varnosti, materini svoj jezik pozabiti i tako za do¬
li

I

- 96



i

f

mačo rabo popolnoma nepripravni postati. Da normalne
šole napredovati morejo, potrebujejo se filozofično iz¬
obraženi učeniki, ki morajo tudi narodov jezik umeti“.
Dalje (bere:) „Pa tudi državnim uradnikom je potrebno
filozofično izobraženje, i ker so z narodom vedno v
dotiki, morajo biti domači ljudje".

Tako, gospoda moja! so deželni stanovi pred
90 leti v stauovskej zbornici ljubljanskej govorili, —
stanovi, katerim se podtikati ne more prenapetost niti
v narodnih niti v družili zadevah, kakor je dandanes
navada.

Sicer pa je Ljubljana  že imela svojo državno
učilnico, i sicer takrat, ko je kranjska vojvodina
francoska dežela bila. Francosko, če tudi kratko vla¬
danje, je mnogo koristnega stvarilo, zato je ljudstvu
v tej zadevi še v dobrem spominu. Med drugim je
osnovalo tudi pravoznansko šolo v Ljubljani; dejanska
priča bivše te šole se še dandanes nahaja v leta 1812.
v Ljubljani natisnjeni knjigi z naslovom: „Recueil de
regles de droit etc. Al’ usage de la jeunesse des pro-
vinces Illyriens“.

Dandanes je narodnost postala važno vprašanje.
Jaz ne spadam v vrsto onih, katerim je v državljan¬
stvu ona prvo i zadnje, a vse drugo nič. Al še mnogo
manj spadam v vrsto onih, ki narodnega načela ali
po vrednosti ne čislajo, ali ga popolnoma prezirajo
ali se ga celo boje. Le če se zadostuje pravič¬
nim narodnim zahtevam, bodo narodi
srečni.

Odličen ud one (leve) strani zbornice naše nam
je o adresnej debati rekel: „Gospoda! povedite nam kaj
gotovega, česar želite, i našli nas boste pripravne, do¬
voliti vam to i ono“. Evo! zdaj stopim jaz pred vas
(k levici obrnjen) s tako zahtevo, ki nič druzega ni

— 97  -

kot izpeljava §. 19. drž. osnovih postav i na katerega
se Vi, gospoda moja! tako radi sklicujete; z zahtevo,
katera je pripoznana po Njegovem Veličanstvu s skle¬
pom preteklega leta i po ministru nauka, ki danes
med Vami (na levici) sedi. Nadejamo se tedaj povsem
tem, da sprejmete predlog, katerega sem ravno pred
naznanil. —

Ko je dr. Costa končal svoj govor, poprijel je besedo_dr.
Beehbauer,  štajarski poslanec, i zoper dr. Costov  predlog
govoril.

Dr. Costa  je jezieniku odgovoril tako-le:

S poslancem graškega mesta se ne bodem spuščal
v prepir, marveč le kratko hočem omeniti mnogovrst¬
nih pomot, ki smo jih od njega ravnokar slišali. Prvi
stavek se tiče slovenskega jezika. On pozna le „vin-
diški“ jezik; kajti slovenski  jezik mu je le nova
iznajdba. Obžalujem govornika, da se je popolno ne¬
veden spustil v govor. Gotovo bi o uovej iznajdbi slo¬
venskega jezika ne bil govoril, ako bi mu bilo le ne¬
koliko znano, da so že v 16. stoletji, zatoraj pred več
nego 300 leti na svitla prišle bukve z naslovom: „Biblia,
to je sv. pismo novega i starega testamenta prestav¬
ljeno na slovenski  jezik od Jurija Dalmatina". To
je bilo okoli 100J. leta. Pa še družili dokazov iz
časa Trubarja  i druzih bi mu lahko navedel, ki
pričajo, da beseda „slovenski“ je tako stara kot naš
jezik sam.

Gospod predgovornik je dalje trdil, da je naš je¬
zik , jezik slovenski, kakor se sedaj govori, še le v
novejšem času izumljen bil. Gospodu predgovorniku
ne morem tega za zelo vzeti, ker je v tej zadevi ne¬
veden; kajti nihče ne tirja od njega, da bi se on
slovenskega jezika učiti moral; po pravici pa moremo
mi tirjati to, da on molči o reči, katere prav

I

7

— 98  —

-

f

nič ne pozna. Slovenski jezik ima zgodovinsko iz-
obraženje kakor nemški, kajti nemški jezik, ki se dan¬
danes govori, ni več oni, ki se je pred 80 ali 90 leti
govoril. Gospodom, katerim je ta reč tako smešna,
morem povedati, da na priliko naša blaga cesarica Marija
Terezija je v nekej takošnej nemščini izdajala ukaze i
pisala pisma, ki ni več nemški jezik današnjega dne.
Da! tako je, i ravno tako je z našim slovenskim jezi¬
kom. Tudi naš slovenski jezik ima zgodovinsk razvoj;
vendar ne le slovnica, temuč slovenski jezik glede
na obilnost besed, kakor se dandanes govori, se ne
loči dosti od onega iz 16. stoletja, i oni, kateri so
ravno naša stara slovenska pisma 16. stoletja brali,
bodo vedeli, da se jezik splob ni toliko prenaredil, da
bi se moglo govoriti o novej iznajdbi današnjega slo¬
venskega jezika. Laž je tedaj trditi, da je naš slovenski
jezik novo izumljen jezik, laž je pa tudi trditi,
da slovenski narod ne ume tega jezika; le nekoliko
je v tem resnice, namreč toliko, kolikor je je tudi v
tej zadevi pri nemškem narodu. Prosim vas, gospoda
moja, dajte štajerskemu ali koroškemu nemškemu
kmetu v roke nemški državni zakonik, dajte mu ga
prebrati, i potem ga prašajte, koliko tega ume?
Da, gospoda moja, jaz še celo trdim, da se nahaja
mnogo nemških uradnih, vzlasti sodniških odlokov, ka¬
terih tudi marsikateri izobražen Nemec ne ume. Nam
advokatom pridejo od sodnij odloki taki v roke, da
prebravši jih sami sebe prašamo, kaj hočejo reči.

Sicer pa ni po vse resnica, da je slovenskemu
narodu slovenski jezik neumljiv, če tudi je res , da
vsak vsega ne razume. V dokaz tega se na nič dru-
zega ne sklicujem, kakor na neko društvo v Celovcu,
katero izdaje dobre ljudske knjige v slovenskem jeziku.
Vse te ljudske knjige so pisane v vašej „novo izum-

I

- 99  -

ljenej“ slovenščini; vse te knjige, katere obsezajo vsako
leto 80 do 100 tiskanih pol i se med ude razdelujejo
vsako leto, i ali veste, gospoda moja, koliko šteje udov
to društvo danes med majhnim slovenskim narodom?
18.000 udov, kateri bukve tega društva v 80—100
tiskanih polah dobivajo, bero i razposojujejo drugim,
kateri nimajo pomočkov, da bi društvu pristopili
kot udje.

Gospod predgovornik je dalje rekel, da ustanov-
niku vseučilišča graškega pred 300 leti se gotovo še
sanjalo ni, da bi se kdaj tu kaj učilo v slovenskem
jeziku. Pritrdim temu, gospoda moja, a tudi o tem se
mu ni sanjalo, da se bode učilo v nemškem jeziku,
kajti takrat se je učilo v latinskem jeziku, i to je
bilo prav obema narodoma, ki sta na Štajarskem pre¬
bivala, Nemcem kakor Slovencem. V tem oziru tedaj
g. predgovornik ni resnice govoril.

Gospod predgovornik je tudi govoril o sloven¬
skem kraljestvu 11 . On sicer izraza „kraljestvo“ ni rabil,
rabil ga pa je v zadnjej debati nek drug poslanec šta-
jarski. Tako preobračanje, besede „kraljestvo“ pelje
očividno k sumljivi zmoti. O slovenskem „kralje-
stvu“ se ni nikdar i nikjer govorilo. Mnogovrstni
sklepi v več kot 12 taborih zahtevajo le to, da slo¬
venski narod želi na ustavnej poti združen biti v eno
administrativno celoto. To je želja, katero izreči slo¬
venski narod pravico ima, — katera je popolnoma
lojalna, ker vsi mi Slovenci prebivamo v avstrijskem
cesarstvu, i ker, če to željo izrekujemo, se ne vzdi¬
gujemo zoper državo. Da se take želje dandanes mno¬
žijo, se ne smemo čuditi, vzlasti če še slišimo take
misli, kakor smo jih slišali danes iz ust nekega za¬
stopnika deželnega zbora štajarskega. Ne nam naj
se pripisuje, da hočemo južni del Štajarskega na-se

T

— 100  —

potegniti, marveč pomisli naj se, da štajarskega Slo¬
venca odbija nemški Štajarec s tem, da mu ne privošči
popolnoma narodnih pravic.

Gospoda moja! ostaja mi zdaj le še konečno opazko
gospoda predgovornika ob kratkem pojasniti. On je
rekel, da teoretično pripoznava mojo resolucijo, da pa
vendar ne vidi, kako bi se praktično (dejansko) iz¬
peljala. Evo, gospoda moja! (k levici obrnjen) če ste
z gospodom predgovornikom svoje (leve) strani so¬
glasni, da priznavate, daje moj predlog teoretično velja¬
ven, dajte vladi  skrbeti za dejansko izpeljavo. Po¬
kazalo se bode, ali se da dejansko izpeljati ali ne;
skušnja bode učila. Porok sem vam, da se da dejansko
izpeljati."

Pri shodu avstrijskih domoljubov na Dunaji
15. julija 1871. 1. govoril je dr. Costa to-le:

„Pred vsem, slavna gospoda, oprostite, da jaz, ki
sem Vam skoraj vsem tuj i osebno neznan, se pre¬
drznem besedo poprijeti v ta namen, da podpiram
predlagano resolucijo. Moje ime Vam vendar gotovo
ni neznano, kajti 10 let se že časniki trudijo, da me
razglašajo v najširnejših krogih kolikor toliko, za kar
sem jim jako hvaležen. Prositi Vas pa vendar-le
moram, da me po teh poročilih časnikarskih ne sodite,
ampak da, ako hočete mene i moj značaj poznati,
blagovolite to izvedeti po drugih bolj čistih virih. Da
pa jaz Slovan tukaj med Vami največ Nemci po¬
primem besedo, to, menim, ne potrebuje nobenega
zagovora, ker pri shodu avstrijskih domoljubov razlika
plemenska ne more biti merodajna.

Prehajaje na predmet zborovanja dovolite mi,
slavna gospoda, da pred vsem govorim v obče o

- 101  -

shodu avstrijskih domoljubov, potem  pa  o
p o s a m eznih točkah programa.

Vas se je danes na stotine sešlo, da odločno
izrazite svoj avstrijski patrijotizem i da ustanovite
geslo, katero hočete na svojo zastavo napisati. I če
bi Vas tudi le deset zbranih bilo, bilo bi to vendar
plodovito i znamenito dejanje, ker se ono opira na
vzvišeno i pravo misel, i ker morete prepričani biti,
da Vi vsi v vseh deželah avstrijskih enakomislečih
mož na milijone štejete.

Kot avstrijski patrijoti (domoljubi) moramo se
na duševni boj pripraviti; ako pa hočemo boriti se z
vspehom, treba, da sovražnike svoje poznamo. Dovolite
mi tedaj, slavna gospoda, da Vam tri teh sovražni¬
kov avstrijskega patrijotizma navedem.

Prvi sovražnik zalega najnovejšega časa je p r u-
sizem,  ki se kakor kuga širi. On se je sicer do
sedaj le v majhnem, a žalibog. glasodavnem krogu
enako kužnej bolezni strašno razširil i veliko škodo
napravil. Kdo bi bil kedaj mislil, da bi bilo mogoče,
da avstrijsk poslanec si upa, kakor je baron Weichs
storil, pri slovesnem vhodu nemškega čara v Berolin
njega pozdravljati kot pokrovitelja Nemcem? I tako
predrznost časopisi še razglašajo brez najmanjše graje
ali zavračanja. Predstavite si nasproti le krik i vik
teh časopisov, ako bi bil kak italijansk grof, ki je
avstrijsk podložnik, enake besede kralju Viktorju
Emanvelu pri njegovem vhodu v Rim govoril! Spom¬
nite se le natolcevanj i oskrumb, ki so jih tako zvani
„Moskau-Pilger“ morali prenašati, ki nič druzega
niso storili kakor to, da so znanstveno razstavo v
Moskvi obiskali. Ta pohod se je kot izdajstvo deželno
krstil; ali bi po tem takem se ne moralo dejanje ba¬
rona Weichs-a imenovati velika izdaja državna, ki

— 102  -

sicer ni taka, da bi državni pravdnik bil prisiljen
vmes stopiti, vendar pa taka, da vsak avstrijsk pa-
trijot jo mora obsoditi.

Naš d r n g i sovražnik so sedanje tako zvane
svobodne ali liberalne ideje.  A prosim, da
me ne razumete napak. Prava  svoboda ni naš
sovražnik, kajti ona je posameznemu človeku kakor
tudi celim narodom tako potrebna, kakor ribi voda i
zrak ptiču. A današnji  liberalizem ni svoboda; on
je temveč le silstvo. Liberalci stvarjajo ali popolnoma
nezrela, ali morebiti teoretično prava načela; ali oni
ne preiskavajo: so-li ta načela dejansko tudi izpe¬
ljiva, ali so našim razmeram i potrebam primerna.
I tako se ta načela brez vsega premisleka za večne
resnice proglašajo, narodom proti njihovej volji vrivajo,
i obsodi se vsak, ki se predrzne drugače misliti. To
pa ni svoboda; to je nadsilstvo najhujšega i najgrjega
absolutizma. Tako se vtegne pripetiti, da se rodovini
najvažnejše pravo odtegne, da svobodno določuje o
odgojevanji otrok i da se jej sili šola, katera vtegne
razžaliti njena najsvetejša čuvstva. Nasledek tacega
postopanja pa je, da zastopniki prave svobode sami
se protivijo tem samovoljnim ukazom liberalizma.

Naš tretji  sovražnik poslednjič je laž.  Ona
pogostoma nadvladuje naše državne i društvene raz¬
mere. Laž posebno v časnikarstvu mnogo zla (hudega)
učini. I vendar-le more časnikarstvo svoj vzvišeni po¬
klic, da vodi, izobražuje i odgojiva narod, na jedinej poti
resnice doseči.

Vse to, kar imenujemo vrtoglavost, tako n. pr.
nekatera tako zvana narodna gospodarska podvzetja,
ni druzega nego oblika laži.  Ne preide dan, da ne
bi jednega ali druzega teh vrtoglavih sleparjev sodnija
zasačila, — danes jednega, ki se dela za francoskega

grofa, jutri zopet druzega, ki se dela za mehikanskega
polkovnika. A vsak slepar se ne zasači.

Laž pa je tem nevarnejša, čim bolj se v plašč
resnice zavija. Dovolite mi, slavna gospoda, da samo
jeden primer tu navedem. Kdor je bil priča gospodske
zbornice državnega zbora pri letošnjej obravnavi pro¬
računa, labko se je prepričal, daje ministerstvo Hohen-
wartovo ondi zmagonosno  bilo. Drugo jutro pa so
kolovodje mnozih časnikov vse tako popisovali, kakor
da je ministersvo bilo pobito.  To grdo laž je potem
čitalo tisoč i tisoč ljudi i mnogo njih je verovalo,
kar so lagali časniki.

Zoper te svoje sovražnike moramo se bojevati:
i sicer zoper prusizem  z resničnim i iskrenim pa-
trijotizmom, — zoper tako zvani liberalizem pa s
pravo svobodo  i onimi načeli, ki so vzdrževala
Avstrijo veliko i mogočno, ki so potrebam časa pri¬
merna i ki morejo vse narode srečne i zadovoljne
narediti, — zoper laž pa s prosto i pošteno moško
besedo resnice.

Naj spregovorim zdaj še nekoliko besed v pod¬
poro  predlagane resolucije.

Prva točka ne potrebuje nobenega zagovora. Pa-
trijotom avstrijskim je sveta dolžnost, da se potezamo
za jedinstvo, blagostanje  i moč  države, i da
to kot cilj svojih želj i prizadev javno izrekamo. Tudi
drugi  predlog resolucije, ki notranji  mir  kot po¬
goj blagostanja i moči državne proglaša, je jasen i
neovržen. Kakor posamezni človek duševnega pokoja,
to je, notranjega miru potrebuje, ako hoče doseči kaj
velicega i znamenitega, isto tako je tudi državam i
deželam zadovoljnost državljanov poglaviten predpogoj
njihovega blagostanja i moči, da morejo spoštovanje

- 104  —

— - —— - — - — ---- _ -

!

si pridobiti od protivnikov, i če drugače ne, si ga
tudi priboriti.

Ne tako lahko pa se zagovarja tretji  predlog,
ki svetuje, naj bi se k načelom oktober ske diplome
vračalo. Tukaj sem prisiljen, na kratko v pretekle čase
se ozreti. Znana i obče priznana stvar je, da avstrijska
država iz več kraljestev i dežel obstoji, katere so še
dandanes v nekem obziru samostojne i katere še ne¬
koliko samouprave imajo. To je nedavno znamenit
nasprotnik federalizma v gospodskej hiši sam priznal,
kajti on je februarsko  ustavo federalistično
imenoval, če bi to bilo resnično, ne bi se ves boj
med centralisti i federalisti okoli načel, ampak le o
večej ali manjšej samoupravi sukal, potem bi se pa tudi
posilno nasprotovanje proti federalizmu nikakor opra¬
vičeno ne kazalo. Samostojnost kraljestev i dežel je
do leta 1848. ne samo v državnopravnem obziru, temuč
tudi dejansko obstajala. Oblika ustave posameznih
dežel bila je ravno tako različna, kakor je bila i ostala
različna administracija i pa postavodajstvo navzlic več¬
kratnim poskušnjam s centralizacijo. Najživejši izraz
samostojnosti različnih dežel je bilo pravo davke
dovoljevati.  To pravo je sicer sčasoma samo for-
maliteta postala, a v pravnem obziru se je vendar-le
neovržno vzdrževalo. Prvo poskušnjo z občno i de¬
jansko centralizacijo je storil Bach z absolutiz¬
mom.  Da je ta poskušnja po svojej ideji bila velikanska,
ne more nihče tajiti. Pa tudi ni čuda, ako se državnik,
ki ima vso državno moč v roči, omamiti da ter skuša
to moč uporabiti, da naredi iz tako velike i različne
države kakor je Avstrija, jednolično državo, i se po¬
trudi državi vse prednosti jednoličnosti zagotoviti, ki
se jej ne morejo odreči. Akoravno je bila ta poskušnja
na duševnej poti s silo, i brez vsega nasprotovanja

§*£*

V.

- 105  -


začeta i nadaljevana, vendar-le se je popolnoma po-
kazila. Država avstrijska je prišla na mejo pogube.
Sedaj še le se je potreba spoznala, da se državno
krmilo mora na drugo pot kreniti, i to spoznanje
rodilo je oktobersko  diplomo. Ta diploma je bila
povsod z velikimi nadejami i z veliko radostjo sprejeta.
Sklicevaje se na pragmatično sankcijo se je iz jedne
strani državi  vse pridržalo, kar jej je potrebno,
da obdrži svoj mogočen položaj, iz druge strani pa
se je deželam  zopet povrnila samostojnost i javno
priznala. Ako bi se bilo to načelo neoskrunjeno iz-
peljavalo, marsikatero grenko i žalostno skušnjo zad¬
njih desetih let bi si bili lahko prihranili. — Namesti
tega seje  napravila druga  poskušnja s centra¬
lizacijo  i sicer v obliki ustavne ednotne države
(februarska ustava).  A tudi ta skušnja ni se
sponesla ugodno. Ker je država vsled tega v drugič
došla do roba pogube, spoznala se je potreba, da se
mora vsaj deželam ogerske  krone povrniti njih staro
pravo. Danes pa za to gre, da se vsem  kronovinam
i deželam ona samostojnost  vrne, katero so od
starodavnih časov imele. Ne bojte se za državo! Kar
je potrebno za mogočni njen položaj, to bode vsaka
dežela gotovo drage volje državi prepustila. A vsa
druga moč bode državo prošinila, ako ona svoje dele
ne samo mehanično  zjedini, ampak temveč zado¬
voljne i samostojne dežele v organizem zdravega života
složi. Danes ne stojimo več kraj pogube. S hladno¬
krvnim prevdarjenjem moremo dela se lotiti i uredbe
napraviti, katere se skladajo z zgodovino naše države
i katere so pripravne, da nas složne i močne narede,
ako državi preti kaka nevarnost.

Primerno zgodovinskemu položaju posameznih
dežel izreka četrta  točka resolucije, da je poraz-

1

fljEH.

- 106 —

umij en j e krone (cesarja) s posameznimi
deželnimi zbori jedina pot, ki pelje k temu cilju.
Ta izrek pa je treba tako razumeti, da s tem nikakor
ni oblika že izražena, kako naj bode prehod  iz naših
sedanjih razmer y  nove uredbe, ki se imajo še le
stvariti. Po mojem mnenji so sostavitelji resolucije
jako pametno ravnali, da o tej stvari kar nič niso
opomnili, kajti ta stvar zavisi od različnih predpogojev
i od okolnosti, ki jih še le vsak trenutek za-se rodi.

Poslednja  točka resolucije povdarja posebno
to, da se morajo delegacije  okrepiti, i tirja njih
neposrednjo volitev po deželnih zborih. Ako se tudi
uredba delegacij ne more priznati za dovršeno stvar,
vendar ima veliko pomembo, kajti po delegacijah se
je prvikrat na postavnem potu realna unija  med
Ogersko i drugimi kraljestvi i deželami pripoznala.
Neposrednja  volitev po deželnih zborih samih ne
bi veliko spremenila v dosedanjem ravnanji, ker na¬
ših delegacij ne voli državni zbor,  ampak le državni
poslanci  jedne i druge dežele, i sicer v skupinah,
ki so tudi zato od deželnih zborov pooblaščeni. To
pravo se dakle prav lahko i brez zapreke prenese na
pooblastitelje, to je, na deželne  zbore.

S tem sem vse točke resolucije na kratko opisal.
Sprejem te resolucije bode gotovo znamenit i mero¬
dajen za bodočnost našo. V vseh deželah bode ta reso¬
lucija odmevala i potem odtod tem silneje odjekala.

Končaje priporočam zatorej sprejem vseh toček
resolucij e. “

V osmej seji deželnega zbora kranjskega 1873. 1. govoril
je dr. Costa o ustanovitvi založnice za izdavanje slo¬
venskih šolskih knjig  tako-le:

„Meni se zdi jako nedosledno, da ni moj gospod
predgovornik predloga tako stavil: čez denašnje pred¬
loge deželnega odbora oziroma finančnega odseka naj
se prestopi na dnevni red. Gotovo je, da bi deželni
odbor oziroma finančni odsek ne bil nasvetoval, naj se
ustanovi tak zaklad za izdajo slovenskih šolskih knjig,
ako bi ne mislil na druge knjige kakor tiste, katere so
potrebne za strokovne šole. če je deželni zbor sklenil
ustanoviti take šole za kmetijstvo, sadjerejo i. t. d.,
mora dosledno skrbeti tudi za potrebne knjige; to je
jasno, to je naravno. Zato pa ni treba posebnega sklepa
deželnega zbora. Dobro je zatorej gospod predgovornik
omenil, da glavni namen tega zaklada za izdajanje
slovenskih šolskih knjig niso strokovne šole, tem¬
več so ravno srednje šole, naše gimnazije, realke i
meščanske šole. Zaradi tega pa tudi mislim, naj vsak
zoper vso postavo glasuje, kdor ni za ta važen del te
postave.

Kaj nas je napotilo, da smo ta predlog spravili
v deželni zbor? Napotile so nas zdanje razmere naših
srednjih šol. Upanje, katero smo imeli pod minister-
stvom Hokemvartovim, da se bode tudi naša šolska
stvar na boljše obrnila, upanje, da se bode res nekaj
v narodnem smislu zgodilo, to upanje je popolnoma
propadlo. Ne samo, da se je vse nazaj vzelo, kar je
ministerstvo Hohemvartovo i lahko rečem tudi po¬
prejšnji minister uka, ki je sedaj zopet minister, sam
dovolil, kajti znano je, da je ravno gospod Stremayr
ukazal, naj bode spodnja gimnazija v Kranji popol¬
noma slovenska.

Hohemvartovo ministerstvo je še mnogo druzega
dodalo i izreklo, naj se vpelja na kranjskih srednjih
šolah utrakvizem. Vse to je zdaj odstranjeno. Na realki
v Ljubljani se ne sme več slišati slovenska beseda i

- 108  -

tudi na našej gimnaziji je ta stvar jako slabo prena-
rejena. Ostali so namreč nekateri predmeti s sloven¬
skim učnim jezikom, a to je popolnoma napačno ured-
jeno, tako, da se res kakor nalašč dela, da se dovede
cela stvar „ad absurdum". Na primer se je imelo
do zdaj zgodovina i zemljepisje v slovenskem jeziku
prednašati i zdaj je izrečeno v ministerskem ukazu,
naj bode slovenski jezik za aritmetiko učni jezik. Vsak
mora reči, da je to ravno narobe. Tedaj ne samo pri
nas, kjer se vlada še ne upa popolnoma germanizovati,
vidimo, kaj je upati od sedanje vlade v šolskih za¬
devah, še bolj vidimo to, če gledamo v take dežele,
kjer slovenska narodnost ni ma prav nobene izdatne
podpore i kjer je tudi v deželnem zbora glas sloven¬
skih zastopnikov preslab, da bi premagal. Poglejmo
na Štajersko. Na Štajerskem se je letos po vladinem
predlogu sklenilo, da se ima na realkah učiti fran¬
coski, angleški jezik i Bog ve kaj še, samo domači
slovenski jezik se ne sme učiti. Pa se tudi ne more
učiti zaradi tega, ker so učenci z drugimi predmeti
tako obloženi, da jim ne ostane časa izučiti se v
materinem jeziku. To je tisto, kar nam žuga, da se
bode tudi na Kranjskem vpeljalo i tem namenom se
moramo dejansko protistavljati i dejansko tista sred¬
stva dovoliti, katera so potrebna, da se slovenski jezik
ohrani v srednjih šolah. Kako treba nam je tega, kaže
primerljej iz deželnega šolskega sveta.

Prišla sta dva pisatelja slovenska, oba profesorja,
jako izurjena ne samo v svojih strokah, ampak tudi
v slovenskem jeziku, i predlagal je eden fizikalično
zemljepisje i drugi aritmetiko za prvi razred gimnazije.
Ona sta bila že več nego pred pol letom prosila, naj
deželni šolski svet predlaga te knjige ministerstvu za
primemo podporo, kakor je ministerstvo poprej v drugih

— 109  —

primerljejih tudi tako podporo dajalo. Dotični poro¬
čevalec je to stvar odložil, kolikor mu je bilo mogoče
i po šestih mescih pride s svojim predlogom ter
predlaga: Fizikalično zemljepisje dozdaj ni predmet
nauka v gimnazijah; zatoraj ta knjiga ni za podporo i
naj se pisatelju nazaj vrne. Druga knjiga je aritmetika,
izdelana po šolskej knjigi, katero je ministerstvo potrdilo
za I. razred gimnazije i sicer po najnovejšej izdaji
aritmetike dr. Franca viteza Močnika. Referent zoper
prestavo ni mogel niti najmanjše ugovarjati, vendar je
predlagal, naj se tudi ta knjiga ne priporoča za pod¬
poro, akoravno je ministerstvo v zadnjem definitivnem
ukazu izreklo: „Nur in dem Falle, als vollkommen
geeignete Lehr- und Uebungsbiicher fiir den Unterricht
aus der Mathematik in der I. und aus dem Latein in
der III. Klasse mittelst der slovenischen Sprache her-
gestellt und approbirt werden sollten, kann dieFrage
in Envagung gezogen werden, ob der Gebrauch der
envahnten Sprache auch auf diese beiden Lehrfacher
in der bezeichneten Klasse ausgedehnt werden soll.“
Ministerstvo je s tem reklo: Če pride primerna knjiga,
se more potem govoriti o tem, ali naj se aritmetika
v I. razredu slovensko razlaga. Vendar predlaga refe¬
rent, c. k. deželni šolski nadzornik, da se te knjige
ne nasvetujete za podporo samo zaradi tega, da mini¬
sterstvo ne mora naročiti, naj se slovenski jezik upelje
za aritmetiko. Se ve, da sta oba predloga padla po
večini glasov v deželnem šolskem svetu i da se je
ministerstvu nasvetovala podpora za obe knjigi. Ali tak
predlog se je vendar stavil v našej deželi, tak predlog,
ki popolnoma nasprotuje najnovejšej določbi sedanjega
ministerstva. Treba je zatorej boriti se za to, da ostane
tudi slovenski jezik učni jezik i to nas je napotilo,
ta predlog staviti i, če ta pade, naj pade vsa pred-

- 110  -

loga. Za strokovnjaške šole bodemo že potrebna šolska
sredstva brez te dovolili, važno je, da se na to ozre
slavni deželni zbor.

Gospod D. je pa mnogo ugovarjal temu predlogu.
Prvič pravi, da dvomi, da se bode kedaj upeljal slo¬
venski jezik v naše srednje šole; on pravi, vse to,
kar smo poskušali do zdaj, je pokazalo, da sploh ni
mogoče slovenski jezik imeti v naših šolah. Temu
nasproti rečeni, da slovenski jezik je že zdaj učni
jezik za nekatere predmete na Kranjskih gimnazijah,
zatoraj ni dvombe, da se bode upeljal; saj je že upe-
ljan, le obvarovati ga je treba, da se ne bode zopet
postavil pred duri. Gospod D. se posebno sklicuje, da
je ministerstvo že leta 1871. od realne gimnazije v
Ivranji dobilo o utrakvizmu razsvetljenje „iu sehr be-
herzigensverther Weise“, i on pravi, da je ta, ki je
tako govoril, vendar strokovnjak, kateremu moramo
verjeti. Tako dolgo, dokler bodo možje strokovnjaki,
kateri ne poznajo stvari, ki ne morejo govoriti v slo¬
venskem jeziku ne besedice, tako dolgo, dokler bodo taki
možje poročali, tako dolgo, dokler se bode sklicavalo na
take strokovnjake, smo obsojeni. Da ni treba več go¬
voriti v slovenskem jeziku, reklo se bode zmerom:
„Die einzige Seligkeit liegt in der deutschen Sprache!“

če je ministerstvo pritrdilo temu, kar je ta stro¬
kovnjak, ki ni zmožen slovenskega jezika, povedal,
še enkrat rečem, da se temu tudi ni čuditi. Imel
bodem priložnost se bolj natanko pozneje še izraziti.
Če je ministerstvo tistih misli, kakor jih je izrekel
gospod D., potem ni dvomiti, da bode ministerstvo
skrbno iskalo i nabralo vse i povsod, kar bi moglo
biti zoper podučevanje v slovenskem jeziku na sred¬
njih šolah.

- 111  -

Gospod D. pravi, da so strokovnjaki obsodili
utrakvizem. Temu rečem, da to ni istina. Nekaj stro¬
kovnjakov se je izreklo zoper, nekaj pa tudi za
utrakvizem. Moram reči, da ne previdim, zakaj bi
ne bilo mogoče v osmih letih gimnazijalnega ali real¬
nega šolstva se popolnoma naučiti dvojnega jezika,
tako popolnoma namreč, da učenec stopi iz gimnazije
ali realke zmožen ne samo slovenskega, ampak tudi
nemškega jezika. To pa je mogoče izpeljati le tisti¬
krat, ako se učijo nekateri predmeti v nemškem i
drugi v slovenskem jeziku, kakor je nameravalo Ho-
hemvartovo ministerstvo.

Če pridejo dečki v prvo šolo gimnazije brez
znanja nemškega jezika, se tam mnogo predmetov slo¬
venski uči i tako, čem daljši se porniče v učenji,
tem bolj se zlajšuje slovenski kot učni jezik, ter se
tam več predmetov prednaša v nemškem jeziku. To
je popolnoma mogoče i če pride kak strokovnjak, ter
reče, da to ne gre, mu odgovorim, da sem tudi jaz
strokovnjak v takih rečeh. Ne samo profesorji so
strokovnjaki. Zakaj bi ne bil človek, ki je toliko v
šole hodil kakor jaz, tudi strokovnjak v šolskih za¬
devah. Jaz sem že 1854. 1. dobil ponudbo od mini-
sterstva, da bi bil šel za profesorja na univerzo
Krakovsko, i bi bil zatoraj že 20 let profesor, ako bi
bil ponudbo sprejel. Tistikrat sem imel vse potrebne
priprave za tako profesuro, zdaj pa bi prišel kak
gimnazijalni profesor, ki se je še le zadnja leta izučil,
kot strokovnjak i bi mi rekel: Ti od tega nič ne veš!
To je tista napačnost, na katero se vedno sklicuje,
da se misli, le gimnazijalni profesor je strokovnjak i
mi vsi drugi ničesar ne vemo!

Gospod D. je tudi rekel, da se sliši iz Ogerskega
i Hrvaškega mnogo tožeb i da se je na univerzi v

- 112  -

Gradci vprašanje stavilo, ali ne bi dobro bilo hrvaškim
i ogerskim učencem zabraniti, da ne smejo stopiti na
graško univerzo. Da se je to vprašanje stavilo, ne
dvomim, ker imam tako prepričanje, da je marsikateri
profesor v Gradci tako vnet za nemško idejo, da ga
groza popade, ako sliši kaj slovanskega ali ogerskega.
Konstatovati pa moram tukaj, da sedanje hrvaške gim¬
nazije so za jako dobre znane i gotovo prav nič sla-
beje, nego naše, i da se morda marsikateri na hrvaškej
gimnaziji več nauči, kakor pri nas, ker učenec sliši
prednašanje v svojem materinem jeziku, kateri bolj
gre do srca i do uma, kakor tuj jezik.

Kar je pa gospod D. rekel, kakor da bi morale
biti vse srednje šole v Avstriji take, da se poduk le
v nemškem jeziku daje, je to zahteva, katera ne samo
členu 19. državne osnovne postave nasprotuje, temveč
tudi sedanjim šolskim ukazom. Ali nimamo v Avstriji
poljskih, rutenskih, čeških i laških šol? Ali misli
gospod D., da se bodo vse te šole danes odpravile
zaradi tega, ker on to potrebno spozna za „Reichs-
idee“? I on to prav napačno imenuje „Oesterreichische
Reichsidee"? Avstrijska državna ideja ni ta, da bi
se narodi ponemčevali, temveč avstrijska državna
ideja je ta, naj bode pravična vsem narodom kakor
to člen 19. naših državnih osnovnih postav določuje.
Naj se upelje geslo cesarja Franca I., kakor je napi¬
sano na dunajskih dvorskih vratih: „Justicia regnorum
fundamentum"! Če pa hočemo narode prisiliti, če jih
hočemo v nemški narod prestvariti, potem ne bode
več „justicia“ veljala. Mi ne poznamo državnega jezika.
Presvitli cesar sam govori s tistim, ki pred-enj pride,
v njegovem jeziku: z Ogrom ogersko, s Hrvatom hrva¬
ško, z drugim zopet češko ali poljsko. Sklicujem se
tukaj tudi na državni zakonik, kateri izhaja v vseh

- 113 -

jezikih države; sklicujem se tudi na to, da, čeravno
je v dunajskem parlamentu poglavitni jezik nemški,
je vendar še vsakemu poslancu na voljo dano, tako
govoriti, kakor mu jezik teče i mu srce bije.

Druga ovira, katere je gospod D. omenil, je, da
nam manjka učiteljev. To je istina; ali to se ne godi
samo nam tako, temveč vsem narodom v Avstriji, i,
če pregledujemo razpise služeb, bodemo videli, koliko
služeb je praznih ne samo za srednje, temveč ravno
tako za ljudske šole. Tudi ta tožba, da imamo pre¬
malo učiteljev, ni nič druzega, nego stara tožba, katero
izrekujejo tudi druge dežele. Po sto i sto učiteljskih
služeb je izpraznjenih na Češkem, kjer ne morejo
dobiti učiteljev: i ravno tako manjka materijala uči¬
teljev tudi v spodnjej i zgornjej Avstriji. To pa tudi
ne more drugače biti, kjer se je toliko novih šol
ustanovilo.

Gospod D. je tudi rekel, da 10.000 gold. bode
premalo za tak šolski zaklad. Da, temu moram pri¬
trditi, i rajši bi ustanovili zaklad z večjimi denarji,
ali mi se moramo ravno ozirati na revščino naše
dežele i zaradi tega ne moremo več nasvetovati nego
10.000 gold. Ni se nam bati tega, da bi v prihodnjej
sesiji zopet novo svoto dovolili, ker bodemo skušali s
tem zadostiti vsaj najpotrebnišim zahtevam sedanjega
časa. Da ne bodemo veliki besednik iz slovenskega
v latinsko, ali iz grškega v slovensko v natis dali,
to je istina. To ni mogoče i tudi ne bode nobeden
zahteval od nas, ker nam je mnogo bolj potrebna
kaka druga stvar. Nam je potreba učnih i šolskih
knjig ne samo, da se naša mladež lože uči, da bolj
razume, česar se uči, temveč zaradi tega, ker se v vi¬
šjih realkah i gimnazijah naši mladenči izrejujejo v
vseh stvareh potrebnih za praktično življenje. Ako se

8

- 114

v šolah ne naučijo slovenskih tehničnih i strokovnja¬
ških izrazov, kako jim bode mogoče, v svojem času
na Slovenskem služiti za advokata, zdravnika, sodnika,
uradnika i. t. d. ? Potem se zgodi, kakor dandanes, da
brez popolnega znanja slovenskega jezika prevzamejo
take službe, v katerih imajo občevati s slovenskim
ljudstvom.

Res je pa, da se je težko nadejati, da bodemo
dosti pisateljev našli i to tem manj, ker je finančni
odsek predlog deželnega odbora nekoliko skrčil. Ali
o tem bodem pozneje govoril pri 5. točki teh pred¬
logov i tudi tam svoj predlog stavil.

Zdaj hočem le konstatirati, da je gospod D. sam
rekel, da je treba učiteljem neko nagrado dati; kajti
noben učitelj se ne bode samo zaradi časti na lite¬
rarno polje podal, ampak le, če bode tudi materijal-
nega dobička pričakovati smel. Gospod D. je to sam
konstatiral, da bode težko slovenskih rokopisov dobiti,
če pisateljem nobene nagrade ne bodemo privolili.

Dolgo i obširno je govoril gospod D. o tem, ko¬
liko se šolskih knjig piše, kako pridejo vsako leto
ali skoraj vsakega pol leta nove knjige na dan i kako
so obteženi stariši naših učencev ravno s to nadlogo;
ali strokovnjaki, ki se „par excellence“ strokovnjake
imenujejo, niso s tem nič zadovoljni. Jaz sem z mno¬
gimi govoril i vsi so pripoznali veliko nepotrebno
nadlogo, i so rekli, da je to velika ovira za naše
šole. če mora učenec vsak semester 20 gold. samo
za nove učne knjige dati i dostikrat dati ne zaradi
tega, da so boljše, ampak zaradi tega, ker jih je nje¬
gov učitelj spisal i, če jih drugo leto, ko dobi zopet
novega učitelja, mora v kot vreči, je to gotovo velika
nadloga i sitnost i sicer nepotrebna sitnost. Res je,
da znanstva napredujejo, ali tako nikakor ne napre-

dujejo, da bi bilo treba vsakega pol leta šolske knjige
prenarejati. Sklicujem se na besede mnogih strokov¬
njakov, ki so filologije profesorji na srednjih šolah i
ki so izrečno rekli, da tista šolska knjiga, katero smo
še mi imeli kot latinsko i grško berilo, tako imeno¬
vana „Chrestoinatija“, bi ravno tako dobra bila i
morda še boljša, kakor da so učenci sedaj primorani,
v vsakem razredu klasike nakupovati, tri ali štiri
strani v enem polletu brati i jih potem zopet v kot
deti. Tedaj tudi to ni istina, da je potrebno, da se
vpeljejo nove knjige: marveč je najbolj škodljivo, da
se vpeljujejo šolske knjige iz Nemčije, posebno če so
knjige zgodovinskega i zemljepisnega zadržaja i če se
taki zemljevidi v šolah rabijo, na katerih je Avstrija
kot del velike Nemčije narisana. Tako na primer
je kranjski deželni šolski svet prisiljen bil, enkrat
take zemljevide, ki so se vlezli v našo deželo, precej
preklicati.

Kar Jesenkovo knjigo zadeva, o katerej je gospod
D. rekel, da jo je ministerstvo potrdilo i da je pozneje
aprobativ revociralo, moram reči, da meni o tem nič
znanega ni. Mislim, da je kaka pomota v tem, da je
Jesenkov ,,občni zemljepis" privoljen bil za šolski nauk
v gimnazijah i realkah, pa da je prišel pozneje od
ministerstva daljni ukaz, kateri veli, da se zemljepisje
nima v slovenskem, ampak v nemškem jeziku pred-
našati. Se ve da, če se to godi, potem je knjiga fak¬
tično preklicana.

Gospod D. pravi, da ministerstvo dovoljenja ne
bode dalo za vpeljavo knjig v šole na podlagi samih
rokopisov. To je istina. Tega nikdar ne privoli prej,
nego je rokopis natisnjen; ali v vseh predlogih ni
rečeno, da bi se tako privoljenje zahtevalo, temveč v
6. točki je samo rečeno, da se takim rokopisom pred-

- 116 -


nost da , za katere je ministerstvo uka kake remu-
neracije dovolilo, ali katere je deželni šolski svet
posebno priporočal. Tako se zmirom godi pri rokopisih,
kakor je na primer navedeno v poročilu deželnega
odbora priloga 17.

Gospod D. misli i pravi, da te knjige tudi ne
bodo imele dosti kupcev, da bodejo zatoraj segnile v
našej registraturi. Tudi to je mogoče, ali to ne more
biti ovira našim predlogom. Nam je treba, da tiste
najpoglavitneje ovire, na katere se ministerstvo zmirom
sklicuje, odpravimo. Zatorej se jaz sklicujem na besede
ministerstva samega, katero je reklo: ,,Hiezu komme
endlich, dass der Mangel an Lehr- und Hilfsbiichern,
so wie an anderen Lehrmitteln ftir den Mittelschul-
unterricht in der sloveniscken Sprache weitaus nicht
so rasch und vollstandig behoben wurde, als seinerzeit
in Aussicht gestellt \vorden war,“ in dalje pravi mi¬
nisterstvo : „Der Zeit und der geistigen Anstrengung
des slovenischen Volkes ist es ankeimgegeben, an der
Hand der Anregung durch das deutsche Kulturleben
jene Unmoglichkeit (da namreč ni slovenskih knjig)
in kiirzester Frist zu beseitigen“. Tedaj ministerstvo
samo je reklo: Odstranite to, naredite slovenskih
šolskih knjig, potem bode učni jezik slovenski! Mi
smo zatoraj primorani pred svetom i pred svojim naro¬
dom, da ustanovimo tak zaklad, kateri bode najvaž¬
nejše ovire odstranil.

Meni se zdi, da sem nekdaj bral, kako je mi¬
nister Giskra v Ljubljani govoril z današnjim gospo¬
dom poročevalcem (dr. Blehveisom), i ko mu je dr.
Blehveis tožil, da nimamo slovenskih šol, je Giskra
odgovoril: Preskrbite si jih sami! Dobro je to, je tudi
nekaj, čeravno ni pravično, glede na veliko podporo

SŠŠi£>S-


- 117  -

nemških šol iz državnega zaklada. Ker smo primorani
sami kaj storiti, smo to pot nastopili.

Gospod D. je rekel: „Saj so druga pota, po ka¬
terih je podpirati mogoče šole i posebno je to kaka
dotacija za hzikalični kabinet ali šolsko bukvarnico“.
A kar to zadeva, je za take potrebe dežela že mnogo
storila i bode še mnogo storila, kadar pride to tega,
da se realka preseli v novo poslopje. Gospod D. je
dalje rekel, da bi rajši dal 10.000 gold. za notranje
naprave v novej realki. Saj ni deželni zbor še ničesar
odbil, saj ni rekel, da ne bode vsega potrebnega za novo
realko storil; ali mi zahtevamo tudi nekaj za sloven¬
ske šolske knjige, i da je tudi to učni pripomoček,
je gotovo. Kajti marsikateri učenec ne vidi v vseh
letih svojih študij na gimnaziji ali na realki ničesar dru-
zega kakor učne knjige i, če so tudi najboljše knjige
v šolskej knjižnici, ne pride, da bi jih bral. Tedaj so
šolske knjige velik učni pripomoček, i če se to v
tem letu ustanovi, bode mnogo koristilo slovenskemu
narodu.

Gospod I). pravi, da je to blaga misel, če hočemo
tudi slovenski narod pripeljati na višjo stopinjo omike,
pa on dostavlja, da tega ne bodemo dosegli i naj se
rajši takoj danes odpovemo svojim nadejam i naj se
utopimo v velikej Nemčiji. Gospoda moja, tega ne bo¬
demo storili, ampak borili se bodemo do zadnjega za
to, da se ohrani i da se tudi pripelje na višjo stopinjo
omike naš slovenski narod. Ako mu ni dano od Boga,
da se bode ohranil, naj pade; ali mi vsaj svoje roke
ne damo, da bi slovenski narod uničili!

Kar gospod D. pravi, da vsak bolj izobražen,
posebno tak Slovenec, ki konča svoje študije na realki
ali gimnaziji, nemškega jezika potrebuje, moram reči, da
temu mi nismo nikdar ugovarjali, temveč ravno zaradi

- 118  -

tega smo zahtevali i priporočali utrakvizem v naših
srednjih šolah, da se naši učenci, ki so vezani na to,
da stopijo na višje šole, tudi v nemškem jeziku izurijo.
Očitno tedaj protestujem zoper to, kar se nam zmi-
rom podtika, da hočemo odstraniti nemški jezik. Mi
obdržujemo nemški jezik tam, kjer je potreben; ali
mi rečemo, da slovenski narod kot narod ponemčevati,
je zoper božjo i zoper državno postavo.

Gospod D. je stavil predlog, da bi ta zaklad bil
samo za strokovne šole i je zatoraj tudi izpustil mest-
janske šole. Ali jaz mislim, da ravno za mestjanske
šole je ta zaloga jako dobra, da bode koristila, če
pridemo kedaj do takih šol, sicer pa ne vem, kedaj
bodemo pri nas dobili mestjanske šole. Če pa pridejo,
i bi mi ne imeli primernih slovenskih knjig — kajti
vlada jih ne bode dala — potem ne bodo te mestjanske
šole nič druzega, kakor šole nemškutarstva. Mestjanske
šole ne podučujejo zato, da bi njeni učenci stopili v
višje šole, ali da bi postali uradniki i. t. d., one le iz-
učujejo za splošno mestjansko življenje i, če hočemo
to doseči, ni dvomljivo, da se to zgoditi more le v
slovenskem jeziku.

Dostikrat se je že pokazalo, da je tudi v tem
zboru kakor v vsakem parlamentu več strank, če pride
kako državnopravno vprašanje na posvetovanje. To
je naravno, to ne more drugače biti, ali tukaj ne gre
za državnopravno vprašanje, tukaj ne gre za nič dru¬
zega, kakor da mi revni Slovenci skrbimo tudi za svoj
narod. I kolikokrat smo slišali od one strani: „Če

smo ravno ločeni o državnopravnih vprašanjih, smo
vendar pripravljeni v narodnih zadevah pomagati slo¬
venskemu narodu." Gospoda moja, zatoraj mislim, da
na tej podlagi bode stal ves zbor, i da ves zbor bode
dovolil to, kar je neobhodno potrebno za slovenski

narod. Za pravice našega naroda danes gre, i zatoraj
se nadejam, da bode predlog finančnega odseka eno¬
glasno sprejet.

Neizmerno obrekovanje, zlasti po nekaterih slovenskih no-
vinah, prisililo  je slednjič dr. Costo  psovkam odgovoriti v
javnem pismu,  razglašenem po „Novicah“ 1873. leta v 42.
listu. Sklepamo pa dodatke k životopisu s tem pismom zato, ker
potrjuje, kar smo v životopisu izrekli o Costovem  delovanji
i značaju njegovem.

Svojim rojakom!

„Slov. Nar.“ me je počastil z obširnim uvodnim
člankom pod naslovom: „Dr. Costa i njegove zasluge
za slovenski narod. “ V tem članku našteva vse pre-
greške, katerih sem se krivega storil.

1. Najhujši pregrešek je „br e z taktno  s t“ moja
pri tako imenovanej „sokolskej stvari“  1867.1.—
Dala bi se o tem pisati cela knjiga z nabranega ob¬
širnega gradiva, ki ga imam; svet bi se čudil, ko bi
slišal vso zgodovino te stvari, i vse, kar se je pred i
za kulisami godilo. Al to pripuščam prihodnosti. Zdaj
po pregovoru: „nemo judex in causa propria“ hočem
v svojo brambo se sklicavati le na razsodbo gotovo
popolnoma objektivnega poročevalca, namreč na —
spis „Slov. Naroda" samega, ki je v prvem tečaju 1868.
leta 16. i 18. aprila prinesel obširen uvoden članek
pod naslovom „D r. E. H. Costa",  v katerem hlad¬
nokrvno sine ira et studio"  svoje mnenje
izreka o „sokolovski“ obravnavi. Takoj v začetku
(nerad ponatisnem te besede, al potrebno je, zatoraj
naj mi bralci prizanesejo) piše „Narod“ tako-ie:

„Pri vseh teh „strašnih“ dogodkih nas je gotovo
najbolj zanimivala krivnja ljubljanskega župana, i

- 120  -

prišli smo do tega rezultata, da ima on dva ogroma
pogreška, katera prekosita v očeh naših sovraž ni kov
najhujša hudodelstva i katera edina sta bila izključ-
Ijivo kriva vsega napadanja i obrekovanja: prvič, da
je dr. Costa  skoz i skoz naroden mož:  drugič
pa, da je mož poln talenta i najo bširn ejšega
znanja,  da je on v zbornicah večni strah vseh kul¬
turo- i nekulturonosečih protivnikov, katerim je „der
stets gewandte und scklagfertige Redner“, kakor ga
je enkrat „Tagespošta“ imenovala. To so dve edini
hudodelstvi, ki ne spadata sicer pod noben paragraf,
katerih mu pa nikoli nikdar nobeden protivnik ne
odpusti, i vsled katerih ne bi ga nikdar nobena nem-
škutarska porota za nedolžnega spoznala. Parola na¬
šim sovražnikom je: vničiti tega moža, na kateri si
hodi mogoči način, kjer bi se jim le mala priličica
pokazala, kajti on jim je vsled navedenih vzrokov
eden najnevarniših antagonistov. Ta prilika, kakor so
si možje mislili, se je najugodnejše v sokolovskem me-
težu ponudila i z nepopisnim entuzijazmom so za¬
njo zgrabili. Cela sokolovska stvar je bila na¬
vadna ponočna hajka ali kakor mi Štajarci pravimo
,.praska“, ki se po vseh tako velikih mestih, kakor
Ljubljana, na celem svetu skoraj gotovo vsako noč pri¬
godi, kedar ga imajo ljudje malo v glavi.“

I po dalnjej obravnavi pride „Narod“ do tega iz¬
reka o mojem vedenji: ,,Nihče na tem svetu v

njegovem položaji se ne bi mogel pravil¬
nejše vladati nego  se  je  on.“ —

Da „Narod“ o mojih zmožnostih i mojem značaju
danes  drugače sodi kakor 1868. leta, no, to je na¬
ravno. Današnji „Narod“ ni več „Narod“od 1868.1.;
on se boruje pod novo zastavo, z drugimi sred¬
stvi i za vsa druga načela. Al o dogodbi

- 121  -

- --- K«*

f

leta 1867. pošten časnik ne more danes druzega
mnenja biti, nego je bil 1868. leta. I če je „Nar.“

1868. 1. pisal, „da nihče na tem svetu v svojem po¬
ložaji se ne bi mogel pravilnejše vladati* 1
nego jaz, i če „Narod“ danes govori o mojej brez-
taktnosti**  v istem slučaji — je to pač ne samo
nedosledno,  marveč je tudi nepošteno i ne¬
sramno. Pridružil  seje„Narod“ s tem ravno tistej
drhali nemškutarskih časnikov, katere je pobijal  v
svojem uvodnem članku 1868. leta!

2. Drugi moj pregrešek je neki ta, da sem zoper
L. Tomana  intrigiral. — To je laž i izmišljena po¬
šast. Do zadnjega sem bil s Tomanom  v najboljšej
prijateljskej zvezi, i že spet se v dokaz tega zamorem
sklicavati na „Narod“ sam, ki je 18. aprila 1868. leta
pisal: „Obče je znano, da se je dr. Costa v politiki
pripogibal postopanju dr. L. T o m a n a et C o n-
sortes**.

3. Prav taka laž i domišljija je, da sem jaz
po dr. Razlagu  kot bivšem deželnem glavarju mahal
i proti njemu roval. Ali sem mar jaz v gostilnici javno
kričal, „da je narodni škandal imenovanje
dr. Razlaga**?  — ali ni bil to eden vsakdanjih do¬
pisnikov i sodelavcev „Naroda“?

4. Tudi to ni res, da bi bil mestni odbor slo¬
venski,  ko je bil 1868. leta razpuščen, i da bi po
meni bil prišel drug Slovenec  na moje mesto. Že
mesca maja 1868. 1. pri volitvah so propali Slovenci
i nasprotniki so mestno krmilo v svoje roke dobili;
saj je tudi to konstatiral „Narod“ 16. maja 1868.

5. Tega pregreška se pa prav rad krivega spo¬
znam, da sem ud katoliškega društva,  i še več:
da sem eden ustanovnikov  tega društva, kajti
prav živo sem prepričan, da bode to društvo čedalje

bolj potrebno nasproti tistemu laži-liberalizmu,
ki na vsak način hoče iztrebiti vero srca našega
ljudstva, i zaradi tega laja zoper duhovščino, zoper
škofe i papeža, zoper cerkveno premoženje i zoper
cerkvene obrede. Zovejo se ti ljudje „liberalce“, pa
so najhujši tirani, ker hočejo silo delati našej vesti, i
cerkev tlačiti pod jarem današnje liberalne večine
državnega zbora celo v vprašanjih strogo verskih. Jaz
pa se držim resnično svobodnega načela starih  li¬
beralcev: „svobodna cerkev v svobodnej dr-
žavi.“  Brez strahu i brez hinavstva se spoznavam
za katoličana.  To pa nisem še le od danes ali od
včeraj, kakor me ,,Narod“ sumiči. Še sedaj hranim
diplomo katoliškega društva Graškega,  kate¬
remu sem kot dijak na univerzi 1. junija 1852. leta
pristopil. Tudi to je res, da sem papeževo nezmot¬
ljivost  zagovarjal, i to iz popolnega prepričanja.
Govoril sem o' tem velevažnem vprašanji v Kranjskej
katoliškej družbi že 10. decembra 1869. leta; vatikanski
koncil pa je o tem sklenil še le 18. julija 1870. leta.
Tudi drugi katoličani so bili že pred sklepom sv. kon¬
cila istega mnenja, n. pr. moj učeni učitelj cerkvenega
prava, strokovnjak dr. Phillips.

6. Kdor mene le malo pozna, ta tudi ve, da
mojemu značaju bilo bi nemogoče, „Bettelbriefe“ za
kak „orden“ ali bodi si kako drugo reč pisati. Nem¬
ški, Slovanom neprijazni i nepravični listi so to
basen si izmislili i meni sovražni list jo je precej v
svoje predale vzel i jo v eno mer prežvekuje. Ta
basnica pa izvira iz francoske knjige: „L’ Allemagne
aux Tuileries; par Henri Bordier. Pariš 1872“, v ka-
terej se nahajajo mnogovrstna pisma do Napoleona III.
ali vsa ponatisnjena ali vsaj posneta (med njimi
od vladarjev, mest, učenjakov, na priliko: Mommsn-a,

Molil-a, Zumpt-a, kardinala Rauscherja itd.), tam se bere
na 65. strani sledeče: „CostaE. H., maire de Lavbach
en Autriche; adresse, pour etre mis sous les yeux
de 1’ empereur, deux articles qu ’il a publies dans le
journal de Laybach sur la vi e de J. Cesar (mai 1865).“
To tedaj je tisti moj „bettelbrief“! Mene kot zgodo¬
vinarja je jako zanimala izvrstna knjiga Napoleona
„o življenji Julija Cesara“, zato sem obširno o njej
poročal v „Triglavu“ i po želji Napoleona samega (ki
se je brala po vseh časnikih),  da hoče poznati i
nabirati vse, kar se o onem njegovem delu piše —
poslal sem tudi jaz en iztis dotičnega „Triglava“
Francoskemu poročniku v Beč. Prosil nisem ničesar,
i tudi ničesar pričakoval. Ni ga menda človeka na
svetu, da bi „orden“ prejel za tak časnikarsk sestavek!

7. „Dopisovalni ud“ Germanskega muzeja v
Niirnbergu nisem nikdar  bil, temveč le p o obla¬
st  en  e c tega znanstvenega zavoda. Temu poslu sem se
pa zaradi preobilnih drugih opravil že pred 10 leti
odpovedal. Če bi pa tudi res bil dopisovalni ud tega
muzeja, gotovo ne bi bilo sramotno za-me, ker ime
veleučenega češkega rodoljuba dr. Franca Palackega
se tudi nahaja med členi tega društva.

8. Posebno strašen pregrešek je dalje tudi ta,
da sem ,,mojster" (to je „častni člen“) društva: „Freies
deutsches Hochstift“ v Frankobrodu. „Potujočemu Slo¬
vencu" ni treba bilo, iz Frankobroda te „novice“ na
dan prinesti. Vsak, kdor me v mojem stanovanji
obišče, najde na stenah moje sobe med sloven¬
skimi, nemškimi, ruskimi i laškimi diplomi druzih
učenih družeb tudi lični diplom tega nemškega uče¬
nega  zavoda. Da je ta družba „freimaurerska“, je
laž, katero je prvič rodil Ljubljanski ,,Tagblatt.“ Na
Nemškem je sedaj 303 tako imenovanih ,,freimaurer-

124 —

K=»*

f

skih lož“, al zastonj iščeš med njimi gori imenovane
družbe (Fiudel „Gesehicbte der Freimaurerei", 3.
Auflage 1870). Tudi mi je mogoče, vsakemu dokazati
iz pravil itd., da je ta družba izključno znan¬
stvena  (zatoraj tudi ne politična) i jaz sem po njej
prejel že marsikatero učeno knjigo. Zakaj pa bi za-rne
nespodobno ali sramotno bilo, častni ud biti društvu,
ki ima po „Narodu“ geslo:

„Kdo naj mojster bode?— Duševni prvak  —“,
to mi ni razumljivo. Znanstva i vede so mednarodne
i presezajo meje dežel i narodov!

9. Tudi to je laž, da sem jaz misel rodil, Ho-
henwarta  za poslanca na Notranjskem staviti i da
jaz sem njemu kandidaturo ponudil. Od 12. marca 1.1.
(ko postava o direktnih volitvah še ni bila potrjena)
nisim 'niti videl grofa Hohemvarta niti njemu pisal,
niti od njega kako pismo prejel. To misel je zatoraj
rodil drug  mož (dr. Bleiweis), a misel ta je tako
važna i tako izvrstna, da sem jej jaz v prvem trenutku
popolnoma pritrdil. Obžalovati moram le tiste poli¬
tične kratkovidce, ki ne vidijo tega, kar je jasno vsem
federalistom, i še posebno Čehom i Hrvatom, kakor
kažeta časnika „Obzor“ i „Politik“, ki sta še le
predvčeranjim ponovila, da volitev Hohenwarta
je veliko večjega pomena, ne samo za nas
Slovence, temveč za vso opozicijo v Av¬
striji, kakor volitev vseh drugih federali¬
stov, i da bi se Slovenci s to volitvijo naj¬
bolj počastili, kakor bi največa sramota
za nas bila, ako bi Hokenrvart padel.  Potem
se bode pač lahko sodilo, kako zreli  smo mi Slo¬
venci za politično življenje! Tisti pa, ki oponirajo tej
kanditaturi zaradi tega, ker jo priporočata Blei\veis

125  —

i Costa,  ti so politični i duševni otroci, katerim ni
za blagor Avstrije, niti za blagor svojega naroda, temveč
jedino le za svojeglavnost i — samoradost!

10. Obrekovalci moji so skovali tudi laž, da je
dr. Jan. Bleiweis  duševno od mene  odvisen! Da
se slovenski časnik ne sramuje, za naš narod na
vsako stran najbolj zasluženega moža tako nesramno
i lažnjivo žaliti, to je karakteristično znamenje za
„Narod“ i njegove pisatelje. Se ve da, te laži tudi
„Narod“ sam ne verjame. Al njemu gre le za škan¬
dal  i za zasramovanje tistih mož, ki ne stopijo v
njegov tabor. Kako bi bilo tudi mogoče, da bi mož,
ki je prvi  i skoraj sam začel delati za duševno
zapuščeni naš narod i je svoja načela  dosledno i
nepremakljivo kakor skala skoraj pol stoletja  zago¬
varjal i izpeljaval, — mož, ki je vzajemnost Slo¬
vencev  sklical na dan, — da bi tak mož samemu
sebi  nezvest postal i po obilih svojih skušnjah v
duševno sužnost kakega druzega stopil! Kdo vam
bode to verjel? Z naj večjim spoštovanjem gledam jaz
do dr. Bleiweisa,  z največjim prepričanjem poslu¬
šam njegove besede, ter se srečnega čislam, da v
najnovejših vprašanjih političnih i druzih sva ena-
cega mišljenja.  Njemu i meni pa je le predobro
znano, zakaj  znana klika tako rada pisari o onej
„odvisnosti“ dr. Bleiweisa;  zato pase silno motite,
ako mislite, da dosežete kedaj svoj namen.

Pri tej priliki končno še par besed.

Srce mora boleti vsacega rodoljuba, ako vidi,
kak o šen je stan slovenskega naroda v tem važnem
trenutku. Namesti, da bi složni delali za sijajno zmago
pri prvih neposrednih volitvah, rušimo  vse, kar se
je zidalo pod umnim vodstvom BI ei\veiso  vi  m mnogo
desetletij. Na razvalinah narodne edinosti še le se

- 126  —

f

bodo tožili tisti, ki so nesrečnega razpora krivi:
tisti, ki so prvi enostranski volilni shod sklicali, i
prvi svoje enostranske kandidate stavili. Le narod
naš bode žalibog! trpel žalostne nasledke takega de¬
janja. V tern, ko Čehi  popolno složni — državopravna
stranka s „starimi“ i „mladimr‘ Čehi — svoje kan¬
didate postavljajo, — ko Hrvati  le v slogi dosežejo
pogodbo z Magjari — smo mi Slovenci  (najmanjši
slavjanski rod) razdeljeni — Bog zna — v koliko
strank na korist i veselje protivnikom  svojim, ki
bodo sad tega razpora vživali i že zdaj radostni
trdijo, da „Narod“ od konca do kraja vse to očita
na pr. meni, kar je poprej „Tagbl.“ zoper mene pisal
(„Tagblatt“ od 11. oktobra 1873.).

Bolj kakor puhlih fraz „svobode“ i ,,omike“ treba
nam je složnosti, jedinosti  v hudej borbi seda¬
njega časa!

Z veseljem sem delal i delam za svoj narod, rad
pa tudi prepustim težavno bojišče vsakemu drugemu,
ako mene narod naš več ne potrebuje.

Svojega prepričanja pa ne bodem nikdar i po
nobenej ceni predrugačil i zmerom zvest ostal našemu
geslu, ki je resnično cel program:  Vse za vero,
dom, cesarja! N

V Ljubljani 13. oktobra 1873.

Dr. E. H. Costa.

*







NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

00000224928