11
Jezikoslovne in zgodovinske drobtinice.
Vprašanje gosp. dr. K luna v 52. listu lanskega leta me opomni već manjših reči, o kterih sem že kterikrat hotel pisati; denem jih tedaj skupaj.
1. Tudi Slovenci imamo nektere posebne imena za večje okrajine po obliki ali podobi seibske Posavine. Pravimo Posavje za kraje ob Savi, in ljudi imenujemo Posavce; enako je Pod ra v je, Pokolpje ob Dravi in Kolpi. Vendar imen po takošni obliki ni toliko. Več imamo tacih imen, kjer je za vodo in za stran ob vodi ravno tista bolj prosta oblika besede v navadi. Tako je Vipava, Pivka ime vode in okrajine, v manjši meri je Kokra, Bistrica, Sujca, Zala, Račeva za oboje veljavna beseda za vodo in za dolino, kjer tista teče. Sora je po euakem potok in dolina, pa le za malo daljavo od Rovt proti Zirem; zakaj voda, ki se bolj v ravnem imenuje Poljan si ca, je pri izviru v Rovtah Sora ali Sovra imenovana, ravno tako, kakor una voda, ki prihaja od Sorice; blizo iztoka v Savo pa je vas Sora.
Po enaki obliki kakor Posavje, je tudi Podgorje, stran pod Gorjancami proti Novemu mestu; ravno tako tudi Zagorje, sicer manjša okrajina za Savo. Če pa ni za samo obliko vprašanje, ampak sploh za imena okrajin, jih imamo dosto; Bohinj, To m in, Kras so zgol imena večjih okrajin, enako Bled za manjšo stran.
2. Sploh se kaže v imenih krajev, da je bil slovenski jezik iz začetka veliko   bogateji   posebnih   oblik,   kakor pa
12
v poznejšem času. Ko imamo od nekdaj ob Savi Posavje, imamo ob Sori in Kerki od drugod le Sorsko in Kersko polje. Bolj izvirne imena so: Kerka, Kneza k, Medvedje k, Stranje, Bukovica, Križevec; bolj naslednje pa: Kerška vas, Knežja njiva, Medvedje berdo, Stranska vas, Bukova gora, Križevska vas. Bodi si tudi, da kraj sam ni toliko star, pa oblika una je sta-reja. Posebna oblika imen je tista s podvojeno koreniko; na pr. Mamol, toliko kot meli na, po koreniki mleti; Za ž ar, kar požariše, po koreniki zariti; blezo tudi Cacič po koreniki čicati ali sedeti. To je oblika, ka-koršna v besedi pepel, od korenike paliti; kokalj, od korenike kaliti.
3.   Dopisnik iz Reke je uni pot v „Novicah" govoril o zidu, ki se od reškega morja poteguje višje proti krajnski zemlji, in se kaže, da je zlo star. Ta zid je že Valvazor poznal, in ga je dal viditi na podobšini, ki jo je pridjal pri popisovanji reškega mesta (glej b. XII. str. 100). Sem že tudi jez omenil ta zid, ter sem sodil, da je v nekaki zvezi s tistim zidovjem, ki je pri Prezidu in Rabinem polji, in dalje deloma pri Oblokah in pri Rakitni, pri Verhniki pa se sledi nepretergoma za dve milji daleč. Prav bi bilo, da bi se na te zidove povsod bolj pazilo, da bi se bolj odkrila njih zveza. Nekako čudno je: po vseh mapah starega sveta se nam stavi pred oči Hadrijanov zid in Severov nasip v Anglii, rimski nasip v Nemčii in Serbii, Trajanov nasip v Bulgarii; za rimsko zidovje v julskih planinah pa ne ve noben zemljopis, in vendar stari zgodovinarji o njem govorijo v pripovedi Teodozjevega boja proji Evgeniju. (Primeri „Mittheil. des histor. Vereins f&r Kraina 1855 str. 81.)
4.   Tudi gosp. Bile je unidan pisal od starega zi-dovja pri Bistrici in Ternovem, in je vprašal: kam bi to zidovje segalo? Tudi o tem zidovji sem jez že menil, da bi utegnilo biti v zvezi z zidom, ki se vleče po verhu Hrušice proti jugu. Pomniti se mora namreč, da se trojno rimsko zidovje sledi na cesti, ko se gre od Verhnike čez Logatec in Hrušico. Pervi zid gre ravno na Verhu med Verhniko in Logatcom čez veliko cesto in čez železnico; sledi se od Zaplane za ljubljanskim verhom do Virda. Drugi zid preseka stransko cesto med Logatcom in Hrušico ravno ondi, kjer se tista zavije višje v gojzd; sledi se nad Grudnom in proti Garčarevcu, in tik ceste je ostanek rimskega gradiča. Tretji zid se vleče čez imenovano stransko cesto ravno verh Hrušice pri nekdanji poštni hiši; sledi se. kakor sem slišal, od Cernega verha tje na Unec. (Glej „Mittheil. des hist. Vereins fiir Krain" 1854 str. 81, kjer je pridjana tudi mapa).
Pa je treba vediti, da so bile s temi zidovi tudi posebne terdnjave sklenjene. Perva terdnjava taka se sledi na Verhniki; ravno farna cerkev sv. Pavla stoji zdaj v njeni sredi; čveterovogelnik je, ki je obernjeu po straneh sveta, meri na vsako plat 80 sežnjev, in obsega prostora za 4 orale. Druga terdnjava se vidi verh Hrušice ravno krog stare poštne hiše; ta je bila podol-gasta, meri pokonci 60, poprek pa 30 sežnjev, v enem voglu je ostanek stolpa. Tretja terdnjava se jasno kaže v A j d o v š i u i; večjidel terga je še zdaj z njo sklenjenega; vidi se še precej visoko ozidje, ostanki 16 stolpov, kterih eden je čez 10 sežnjev visok; velikosti in podobe pa je ravno take, kakor terdnjava na Verhniki, čveterovogelnik, po 80 sežnjev ima na vsaki strani, in 4 orale prostora. Vse tri terdnjave se toliko znajo, da še delajo mejnike med seno-žeti, njivami in hišami, in se tedaj še na katasterski mapi lahko razkažejo. To posebno okolišino naznamujem, ker se po enaki meri tudi na Trojanah, pri Zatičini, v Trebnem, na Kerškem ali drugod utegne podoba starih mest slediti.
5.   Kar je gosp. T er stenj a k pisal o J a p u dih v listih pretečenega leta, je tehtno, ker se ozira, kolikor je moč, že tudi na jezik starih Ilirov;  vsaj ne bodo nasprotniki
govoriti mogli, da hoče kdo po sili povsod le Slovence viditi. Naj še jaz pridenem nekoliko. Dr. Kandler šteje rodove Sekusov, Subokrinov, Katalov in Men o kalen o v za keltiške, ki so bivali sred Istrijanov in Japudov; in sicer perve stavi od Pole do Pičine, druge krog Postojne, in Menokalene krog Komena. Znamenito je, da so se Katali in del Karnov prištevali v teržaško srenjo, kakor priča kamen z dolgim napisom v teržaškem muzeji; po takem se zlasti mesto Katalov utegne določiti. (Glej dr. Kandler „Indicazioni per le cose storiche del Litorale" stran 176 in 226).
Imena Okre gore, se mi zdi, ne smemo tako tesno ujemati na goli Podkraj; zakaj cesta iz Akvileje se šteje, da je šla čez Okro, in cesta iz Tersta tudi čez Okro; Okra tedaj ni samo Hrušica, koder je šla akvilejska cesta, temuč tudi Gaber k, koder je bila teržaška pot. Sicer je to teržaško pot presekovala še druga akvilejska cesta, ki je šla proti Tarsatiki; razpotje je utegnilo biti ravno vAnesiki, to je, v Senožečah, če Linhartova misel velja, zakaj dr. Kandler Anesiko šteje za Vovcji grad. Ostanki ceste, ki je šla čez Stranje, Landol in Studeno, in dalje čez Planino po stari cesti, so ostanki tiste teržaške ceste. Meni se zdi, da staro rimsko cesto dostikrat s tem lahko najdemo, da sledimo tovorne pota srednjega veka. V srednjem času je hodila tovorna pot iz Tersta čez Basovico, Divačo, Senožeče, Landol in Planino; v Senožečah, Landoiu in na Uncu so bile krog leta 1300 mote. Od Akvileje in od Gorice pa se je vse tovorilo čez Ajdov-šino in Hrušico; zatoraj je bila še o Valvazorjevem času verh Hrušice poštna hiša. Enako se utegne slediti tista cesta, ki je šla od Tersta čez Terpon in Metulum proti Siscii, ali pa tudi od Istrije gori proti Emoni; ravno v Ložu, pri starem Terponu, je bila krog leta 1300 akvilejska mota.
Za mesta Viru p i um in Vendum utegne že kraj tudi biti določen. Po Antoniuovem potopisu in Peutinger-jevi tabli je stalo Ve u d um ali Avendo 18 ali celo le 10 rimskih milj od Senie ali Senja, Arrupium pa 10 milj dalje (5 rimskih je 1 nemška milja), in sicer v meri proti Siscii. Ptolemej ima v svojem zemljopisu mesto Ar-ruccia, ki ga stavi ravno tako blizo Senja; to je težko drugo mesto memo Arrupia. Res pa se nahajajo razvaline starega mesta blizo Otočca; med Prozorom in Covicem se raztegujejo stare zidine za eno uro na dolgo, in za pol ure na široko; ljudstvo jih imenuje Vitalj; našli so se ondi rimski denarji, kamni z napisi, v ostanku tempeljna podoba Herkulova, in mnogo stebrov z glavicami. Gospod Kukuljevič, ki je te razvaline ogledoval, sodi tedaj, da ravno tukaj je moglo stati mesto Arrupium: tudi ceste stare, ki se potezajo proti Liki in Dalmacii, morejo to mnenje bolj poterditi (glej „Arkiv za povjestnicu ju2"osl.u ku. IV. str. 306; tudi „Mittheil. des hist. Vereins fiir Kraintf 1856 str. 17, kjer je pridjana tudi mapa). Če je potem še Monaecium toliko kot Emona, bi bile vse japodske mesta najdene. Ce je pa tudi Emona za japudsko imenovana, s tem ni rečeno, da bi se ji tako staroslovenski živelj odpovedoval; sej je stala ravno na meji dveh narodov.
Hicinger.