Književna    poročila
prave potrebe nekam razvlečeni in čeprav so ozaljšani z rimami in drugimi ukraski, vendar vse to ne more odtehtati njih prvotne naravnosti.   Evo:
Tiho, noči,                   Prevod (str. 28.): Taci, o mia notte, in blanda
Moje sunce spava,                                   posa si e addormentata dolcemente
Za glavom joj                                          la mia diletta, e il crine le inghirlanda
Od bisera grana,                                      di ricche perle un serto rilucente.
A na grani                                               Escono suoni alati,
Ko da nešto bruji,                                  Come di soffocati trilli e voli,
Tu su pali                                                da quel prezioso serto; la celati
Sičani slavuji.                                          si non graziosi e piccioli usignoli.
Mnogo krajše je bilo življenje Branka Radičeviča (1824—1853), ki nam ga prevajalec na štirih straneh predstavi kot pravega, mladostno kipečega romantika. Dasi je pesnil le kakih osem let in ni utegnil ustvariti velikega speva o Kosovem, ker mu ga je smrt zadušila v grlu, vendar je poklonil srbskemu slovstvu toliko lepega, da blesti njegovo ime med najsvetlejšimi imeni njegovega naroda. V knjigi je prevedenih sedem njegovih pristno romantičnih pesnitev, ki pričajo, da je Radičevič dobro poznal Byrona in Heineja.   Tudi tu je italijanski prevod cesto pregostobeseden.   Primerjajte:
Vetrič piri,        Prevod (str. 60.): Lo zeffiro ha un dolce bisbiglio
Lipa miri                                       tra il verde fogliame del tiglio,
Ko i pre.                                        come una volta ancor.
Vrelo žubori                                   La fonte del placido rio
Po lisnoj gori                                ha tra 1'erba un leggero fruscio
Ko i pre.                                         come in un tempo ancor.
Težko je seveda za južnega Slovana, primerno prevajati iz svojega jedrnatega jezika v vse drugačnega italijanskega. Zato je takih prevajalcev (razen Kušarja n. pr. Samec, Regent i. dr.) mnogo manj nego rojenih Italijanov (Ciam-poli, Cronia, Lorenzoni, Maffei, Marcocchia, Maver, Urbani, Voltolini itd.). Kušarjeva zasluga je tem pomembnejša, ker si je izbrano, pesniško italijanščino tako prisvojil, da lahko širi med našimi zapadnimi sosedi poznavanje naših najodličnejših kulturnih tvorcev.
Glede kljuk nad našimi šumniki se je že A. Debeljak v poročilu o Maffei-jevem prevodu Župančičeve «Dume» (Ljub. Zvon, 1925, str. 125) obregnil ob tiskarne, ki se izgovarjajo, da jih nimajo, dasi bi jih za skromen trošek lahko imele. V tej knjigi ima samo ime Kušar svojo kljuko, vsa druga so brez nje-. Jovanovic, Radicevic, Vuk Stefanovic Karadzic, Danicic, Ilic, Uroš in celo Backa ter (na str. 49.) srbski citat:
Mnogo teo, mnogo zapoceo,
Cas umrli njega je pomeo.
Tržaški tiskar Spazzal se ne more izgovarjati, da nima kljuk, saj je dolgo tiskal «Goriško Stražo» in še danes tiska «Mali list» z vsemi potrebnimi kljukami. Nekaj je tudi tiskovnih pogreškov.                                           A. Budal.
I. Kušar: Poeti jugoslavi del rinascimento. II. Croati, III. Sloveni. Trieste. Str. 136. L. 10'—.
Da je češka propaganda v inostranstvu znatno jačja od naše, razvidim donekod iz tega dejstva: odličen portugalski pisatelj mi na svojih pošiljkah za imenom Sud-Eslavia redno dostavlja Checo-Eslovaquia. Takim možem bi človek poklonil kaj domačega leposlovja v kakem romanskem prevodu, saj slovanski jeziki so tujcem splošno pretežki. Ali dosehdob smo slabo založeni
555
Književna    poročila
v tem pogledu, vendar upamo na bolje, zlasti ker se v inozemstvu samem veča zanimanje za slovanstvo. Novo strujo izkorišča naš generalni konzulat v Trstu, izdajajoč gorenji cvetnik južnoslovanskega pesništva. Tokrat so nja vrsti Hrvati s 16 zgledi: Preradovič, Šenoa, Tresič-Pavičič; na ovitku je napovedan tudi Nemčič, a primera ni nobenega v zbirki. Nas zastopajo Prešeren, Gregorčič in Kette z 29 prevodi.
Pred vsakim predstavnikom je pet do sedem strani životopisa v prijetno kramljajočem slogu brez učene navlake. Vpleteni navedki iz italijanskih poetov svedočijo, da je prevajalec precej podkovan v pismenstvu Dantejeve domovine. Da vzbudi pri čitalcih že naprej simpatijo, poudarja naš tržaški novinar posebno duhovne stike obravnavanih slovstvenikov z italijansko književnostjo. Uporabil je tudi nekaj osebnih spominov: Gregorčiča je spoznal 1893. v Zadru, Kette mu je v Trstu večkrat govoril o svojih sanjarskih načrtih, da bi namreč ustvaril dve pesnitvi z domačo zgodovinsko snovjo.
Kakor Kušarjeva proza, tako se čitajo tudi njegovi stihi gladko ter bodo vobče dosegli svoj namen. Konec Kettejevega Pisarja n. pr. mu je izborno uspel. A če od bliže primerjaš izvirnik, opaziš pogostoma razne svoboščine. Prvi tak greh je raztezanje posameznih vrstic in celo kitic. Preradovičev Putnik je v sleherni strofi pridobil po dva verza, v Prešernovem Pevcu se je število stihov več nego podvojilo itd. Samovoljnost vlada glede uporabe in  razvrstitve  stikov. Vzemimo  pričetek  pesmi   Sotto  il   verone   (Pod
oknom):                                Splende la luna,
battono l'ore
stanche e gia tarde, ma ancora, ohime, per le ferite che ho qui nel cuore non chiusi gli occhi! — Io penso a te.
Trinkova Serenata v «Prešernovem albumu» (1900) dokazuje, da se lahko točneje oklepaš originala: Splende la luna, Per 1'aura bruna, Gia tarde ascolto 1'ore suonar. Gli occhi non ponno chiudersi al sonno, II cor piu requie non sa trovar... V omenjenem Pevcu se nič ne upošteva arhitektonika: kitice po 2—3—4—3—2 vrstice, vsaka enorimna na soglasnike a, e, i, o, u. Hčere svet ima v sodih granesih špansko ujemo z vokalom o, I consigli della figlia pa pristne rime a b a b. Prelagatelj se je zavedal svojega nedostatka, trdeč o Preradovičevih spiritističnih pesnitvah, da jih ni poitalijanil, ker bi bil moral tu pa tam rabiti za eno besedo dolge periode, za en stih kar deset svojih. Spričo teh prostosti je besedilo po večini dokaj natanko posneto. Vendar je iz Gregorčičevega cerkovnika napravil duhovnika (88).
Ed io rido davver, che a tutti e voto
della vicina mia Fardor cristiano,
e non e certo ignoto
com' ella occhieggia il giovane p i e v a n o.
Tudi Kette se mi zdi enkrat prekrepko podčrtan v 3. kitici «Gli amici»: Hai certo fornicato  con le  Muse  (118).
Dasi bi nas bolj veselili prevodi, kakršne sta obelodanila Fran Pirman in Trinko-Zamejski, se moramo potolažiti s kajkavsko modrostjo: bolje ikaj nego nikaj... Tisk je oskrbel S. Spazzal. Ako si omisli še «sovražne kljuke», kakor so Avstrijci nekoč nazvali diakritične znake na slovanskih šumnikih, si bo zaslužil še lepši priimek.                                                           A. Debeljak.
556