ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • з 403 
IN MEMORIAM 
PAVEL STRANJ 
(4. 8. 1946-18. 9. 1994) 
Trst, moje, najino, 'naše' mesto smo kot odraščajoči otroci iz bližine Ljudskega vrta v naj­
strožjem mestnem središču s Pavletom Stranjem in ostalimi osnovnošolci slovenske šole v ul. Sv. 
Frančiška spoznavali skupaj. Tu ni bilo nobenih zunanjih znakov slovenstva, čeprav je bil ves 
okoliš, ki so ga krasile 5—8 nadstropne secesijske zgradbe, tudi slovenski in sicer po stanovalcih 
teh stavb, ki se pa na zunaj v ničemer niso razlikovali od svojih italijanskih someščanov, ne po 
barvi kože ne po kljukastih nosovih in tudi po govorici na javnem mestu ne. Procesi asimilacije ali 
etničnega mimetiziranja — solato si pri slovenski branjevki, če je bil še kdo v trgovini, kupil v ita­
lijanščini — je deloval neodvisno od narodne zavesti, ki si jo lahko črpal doma ali v institucijah. 
Zato je bilo slovensko govorico v avtobusu, na ulici ali v trgovinah ali v uradih bolj redko slišati, 
tudi zaradi zastrahovanja prejšnjih let, ko je fašizem prej in nacionalizem kasneje z ricinusom in 
pendrekom ali pa s 'sciavo' kaznoval vsakega, ki bi si to upal. Ta pa ni bil mrtev, drastično so se 
leta po vojni vsi prepisovali v meščanske stranke, česar pa Slovenci niso spregledali. 
Slovenci smo se spoznavali drugje, pri maši v ul. Ronco, pri kulturnih društvih, pri verouku 
v cerkvi Sv. Antona novega, pri partijskih zborovanjih itd., torej povsod tam, kjer se je po tride­
setih letih zatiranja italijanske države spet, na lokacijah, ki so marsikdaj ostale iste kot pred prvo 
svetovno vojno, srečevalo slovensko mestno prebivalstvo, ki se je tudi med seboj pozdravljalo z 
buongiorno. 
Pri vsem povedanem gre za to, da smo otroci, s Pavletom sva stanovala zelo blizu, v tako 
mešanem urbanem središču težko izražali svoje slovenstvo na nek vidnejši način, saj so miselni 
vzorci, ki si se jih navzel že od ranih let dalje, to odsvetovali. Gre za težko razumljiv fenomen, da 
je Trst, ki je v zadnjih 100 letih bil izrazito dvonaroden, ohranil ta prevladujoči italijanski videz, 
z ene strani zaradi zatiranja, z druge pa tudi zaradi privzgojenih mimetičnih reakcij, ki so prej ali 
slej peljale v asimilacijo. Seveda so bili vzroki za tako stanje objektivni in so npr. ob jugoslovanski 
40-dnevni upravi leta 1945 povsem izginili, saj so se slovenske zastave pojavile na celotnem 
mestnem področju in so Slovenci »rasli kot gobe po dežju«, vendar ostaja še danes ta sindrom 
zakoreninjen globoko v nas, kljub temu, da ni več prisilnih oblik raznarodovanja. 
To je bila osnova, iz katere smo začeli vsi, ki so jih ta vprašanja obremenjevala, študirati zgo­
dovino in druge humanistične discipline, da bi se tudi na ta način znebili mnogih manjvrednostnih 
kompleksov, ki so nam bili vcepljeni od te »večvredne« italijanske družbe, ki je od vseh nas zahte­
vala nek podrejen odnos in asimilatorski refleks, v katerega smo navsezadnje tudi privolili. Iz tega 
okvira je izšel intelektualni nemir Pavleta Stranja, saj je že iz povedanega jasno, kako težko se je 
bilo upreti tej »tihi« asimilaciji in ohranjati lastno nacionalnost, ki je rasla iz človeške pravice ostati 
to, kar si v imenu naravnega prava. Drugih oblik legalne zaščite takrat nismo poznali in kot je 
Stranj dobro povedal v svojem delu Gli Sloveni ..., so bile prve lastovke manjšinske zakonodaje 
v brk vsem mirovnim sporazumom med obema sosednjima državama izglasovane šele v kasnih šest­
desetih letih. Ignoranca večine je pač nekaj danega in Bog ne daj, da bi z vprašanji dvojezičnosti 
motili njen miren spanec, kljub temu pa bi si Slovenci, kot je Stranj večkrat poudarjal, v demo­
kraciji zaslužili neko bolj povoljno zakonsko zaščito, da bi se srečali kulturi obeh narodov, da bi 
se na tak način podrle bariere nerazumevanja, sovraštva in v končni konsekvenci meje itali­
janskega rasizma in naše avtocenzure ali getizacije. Vendar so institucije oblasti, ki bi za to 
dejavnost morale skrbeti, povsem zatajile, a ne iz neke apatije ali pregovorne lenobe južnjakov, 
ampak po določeni shemi raznarodovanja in osvajanja prostora, kar je Stranj ugotovil že zelo 
zgodaj in to tudi napisal v glasilu Matija Gubec, ki je izhajalo ob koncu šestdesetih let v Trstu kot 
izraz študentsko-delavske mladinske organizacije. 
V teh prvih poizkusih analize manjšinskih vprašanj je Pavle Stranj ugotavljal, da je pritisk z 
italijanske strani prihajal preko medijev, s politiko zaposlovanja in tisočimi drugimi oblikami 
nevidne prisile, ki so pogojevale Slovence v zamejstvu, da pa z druge strani slovenske institucije 
(šolstvo, cerkev, stranke, kulturna društva) niso dajale članom te skupnosti tiste samozavesti, ki bi 
tem ljudem dovolila, da bi se pokazala večini v vsej svoji veljavi in povedala, da je tu, da ustvarja 
na vseh področjih družbenega in gospodarskega življenja na istem prostoru in pod istim soncem ob 
istem zalivu kot italijanska skupnost in da le skupaj lahko ustvarita tisti image, ki bi dal mestu 
polno veljavo. 
Na ta način je Stranj, že zelo zgodaj opozoril na svojo globoko poznavanje problematike in 
najavil delo na manjšinski tematiki, ki mu je dala mnogo zadoščenj in ga čez nekaj let definirala 
404 ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 3 
kot enega boljših poznavalcev in izvedencev za ta vprašanja v Evropi. Pavel Stranj (Strani) se je 
rodil v Trstu 4. 8. 1946 očetu Alojzu iz Doline pri Trstu, delavcu v Tovarni strojev pri Sv. Andreju, 
in Angeli Turk iz Lukovce pri Štanjelu. Kot večini izmed nas so tudi Stranjevim v želji po po-
italijančenju vsega in vseh na tem osvojenem teritoriju v dvajsetih letih spremenili priimek iz 
Stranj v Strani in sicer na dokaj nelegitimen način, tako, da si Pavle tudi v letih, ko smo si vsi lahko 
spet vrnili priimke v originalno obliko, v svojo veliko jezo in obup, ni mogel nadeti spet svojega 
pravega priimka. 
Pavle Stranj je kot tržaški Slovenec v svoji življenjski poti ubral obligirano pot vsakega, ki se 
je za slovenstvo tudi izrekel, in je tako sledil markacijam slovenskih osnovnih in srednjih šol tja 
do mature leta 1966 na Znanstvenem liceju France Prešeren v Trstu. Njegov raziskovalni duh mu 
je narekoval, tudi kot razlago vprašanj, ki mu jih je ta tržaški ambient postavljal, da preveri poli­
tično stvarnost v Palestini, kjer je večkrat delal v kibucih izraelske mladinske organizacije. O teh 
poteh je v lokalnem časopisju večkrat pisal. Bile so to zanimive reportaže in primerjanja z našo 
stvarnostjo, ki so pritegovale našo pozornost že od leta 1961 dalje. Pisal je tudi prozo in poezijo 
v tistem čudovitem laboratoriju Literarnih vaj, ki jih je vodil prof. Martin Jevnikar. 
Vpis na tržaško univerzo je bil logično nadaljevanje začete študijske poti, ki ni bila ne rožnata 
ne lahka, bodisi zaradi skromnosti socialnih prilik, iz katerih smo izhajali, kot zaradi jezika, ki je 
pogojeval naše nastopanje. Stranj je, po neki družinski ali osebni noti, v nasprotju z vsem, kar je 
do tedaj že pokazal na področju bogatih humanističnih čustvovanj, vpisal kemijsko inženirstvo. To 
so bili res burni časi študentskega življenja, ki se je leta 1970 srečalo z mladinskim revoltom v 
Evropi in v Italiji. Ta ideologija nas je povsem prevzela ter vsem našim vprašanjem dala tudi 
določene odgovore, ki so bili verjetno poenostavljeni, a so še posebej v Stranju pustili globoko sled 
socializacije družbenih vprašanj, ki so tako dramatično pritiskali na njegov pogled na svet. Kajti 
ni šlo le za modna vprašanja študentovske kontestacije, ampak so se prav v začetku sedemdesetih 
let odpirala vprašanja družbe, države, socializma in ne nazadnje tudi reflektirana vprašanja o slo­
venski manjšini kot emarginirani skupnosti, ki so jo predstavljali ljudje iz organizacij, ki za to 
manjšino niso storili vsega, da bi jo zvlekli iz geta ljubljanskih ali argentinskih zdrah in pogledov. 
Povsem naravno je Stranj vstopil v slovensko mladinsko delavsko-študentsko levičarsko orga­
nizacijo Matija Gubec, ki se je na prehodu v sedemdeseta leta borila proti vsem oblikam kapita­
lizma in imperializma, vendar tudi proti monopoliziranju slovenskega političnega dogajanja v Trstu 
in Gorici. Temu gibanju je Stranj veliko prispeval s svojo analitično treznostjo ter z racionalnostjo 
tiste, lahko bi rekli podedovane tehnične usmeritve, ki jo je v svojih delih izkazoval tudi kasneje, 
ko je že končal Filozofsko fakulteto in začel s stalnim sodelovanjem z na novo (1974) ustanov­
ljenim Slovenskim raziskovalnim inštitutom (SLORI) v Trstu. 
Že njegova diplomska naloga je nakazovala smer, v katero je kasneje vložil veliko truda. 
Naslov naloge Osnovne šole s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem 1945-1980 je bil program 
Stranjevega dela dolgo vrsto let, saj je prav v slovenski osnovni šoli poiskal tistega pokazatelja 
zdravja neke skupnosti, ki naj bi ji prerokovala perspektivnost ali pa propadanje. V tem smislu so 
bile prioritete njegovega dela izražene predvsem v raziskovanju šolstva, prostorske problematike, 
demografskih vprašanj in dilem gospodarskega razvoja manjšine. Ob vsem tem se je intenzivno 
ukvarjal z zdravstvenim stanjem manjšin v Italiji in Evropi, kar mu je bilo vedno zelo pri srcu, tudi 
zato, ker je lahko primerjalno delal z raziskovalci iz različnih držav. V letih intenzivnega študija 
in raziskovanja je tudi pod mentorstvom vidnih znanstvenih delavcev v domovini in zamejstvu defi­
niral svoje področje dela v historičnem dokazovanju slovenske prisotnosti na tem teritoriju. Da bi 
to skupnost uveljavil tudi pred večinskim narodom, je po pripravi nekaj zgodovinskih razstav 
(London 1915, Osimo 1975), po objavi več kot 150 člankov in razprav, po sodelovanju na bistvenih 
srečanjih manjšine z znanostjo, po ustanovitvi revije Ponterosso-Rusimost in po ekspertnem pri­
čevanju pred parlamentom v Strasbourgu objavil svoje življenjsko delo La comunità sommersa. 
Sloveni in Italia dalla A alla Ž. To delo, ki je izšlo že v treh izdajah v italijanskem in angleškem 
jeziku, je temeljni poizkus prikaza te skupnosti v Italiji od Kanalske doline, preko Rezije in 
Beneške Slovenije do Goriške in Tržaške pokrajine. Čeprav bi danes ob banaliziranju nacio­
nalnega vprašanja to delo Pavleta Stranja še kako potrebovali v slovenščini, ne moremo mimo 
ocene, da gre pri tej knjigi za zelo celovit, enciklopedičen prikaz historičnih, kulturnih, gospo­
darskih, športnih in drugih oblik družbenega dela manjšine v Deželi Furlaniji-Julijski Benečiji, ki 
dajejo popolno sliko neke skupnosti, ki je na tem prostoru še izredno živa in dinamična. 
Pavel Stranj je v ocenah analitikov evropske problematike o manjšinah zelo cenjen. S svojim 
delom Gli Sloveni ... pa je avtor svojemu narodu postavil pravi spomenik, ki postane ob endemični 
ignoranti sogovornika tudi pomnik vsem na tej in na drugi strani barikade, da je slovenska narodna 
skupnost v Italiji krepak in samozavesten protagonist lastne živete zgodovine in da je subjekt 
lastnih odločitev. Te poti v sovražno razpoloženi povojni Italiji niso bile enostavne ne za posa­
meznika ne za celotno skupnost, v kateri je Pavle Stranj polnokrvno ustvarjal več kot trideset let. 
Večkrat ga ta strukturirana skupnost, ki se je odločala na osnovi raznih spremenljivk, a vedno na 
konstanti finančnih interesov raznih faktorjev, ni znala ali hotela razumeti. Politična pragmatičnost 
je večkrat prevladala nad znanstveno podprtimi projekti, ki jih je analitik Stranjevega kova pred-
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • з 405 
lagal slovenski narodni skupnosti. Prav ta tok političnega realizma ga je po smrti ustanovitelja 
SLORI-ja dr. Karla Šiškoviča potiskal vse bolj v povsem raziskovalne in vse manj politično-
organizacijske odločitve, ki jih je nakazoval tudi za vodenje inštituta, kateremu je ostal zvest do 
konca. Čeprav je te odločitve sprejemal zagrenjeno, mu tisti tipični humor ni dovolil, da bi stvari 
dramatiziral. Prijava doktorske disertacije, ki jo je že izročil na ljubljanski univerzi, dokazuje, da 
so včasih z grenkobo sprejete odločitve v našem kratkem življenju še najbolj posrečene. 
B o r i s M. G o m b a č 
BRANKO PETRANOVIĆ 
(1927-1994) 
Usoda je hotela, da se je časovno skoraj ujemal biološki življenjski tok človeka, nedvomno 
najplodnejšega zgodovinopisca o Jugoslaviji, z družbenim trajanjem dežele-države, ki ji je posvetil 
vse svoje znanstveno-raziskovalne napore. Rodil se je na Cetinju leta 1927, nekaj let po nastanku 
Jugoslavije, umrl v Beogradu 17. junija 1994, tri leta po njenem razpadu. 
Uradni biografski podatki povedo, da je študiral in diplomiral pravo in zgodovino na 
beograjski univerzi ter leta 1962 doktoriral na tamkajšnji Pravni fakulteti z delom »Političke i 
pravne prilike za vreme Privremene vlade Demokratske Federativne Jugoslavije«. Tudi vsa 
njegova službovanja so se domicilno odvijala v Beogradu: najprej v Inštitutu za družbene vede, 
potem v Inštitutu za sodobno zgodovino, z letom 1969 pa nastopi svoje univerzitetno učiteljevanje 
na Filozofski fakulteti. Za izrednega profesorja je izvoljen istega leta, za rednega 1977. Ves ta čas, 
23 let, do svoje upokojitve leta 1992 kot predstojnik katedre na oddelku za zgodovino, je predaval 
zgodovino Jugoslavije. 
Petranovičev življenjski opus ni lahko ocenjevati. Kratko malo zato, ker je za enega samega 
človeka dobesedno ogromen. Rezultate njegovega profesionalnega dela gre tako najprej meriti s 
kvantitativnimi kazalci. Na pedagoškem kot na znanstveno-raziskovalnem področju. 
Kot profesor je vzgojil več kot 60 diplomiranih zgodovinarjev, 29 magistrov ter 18 doktorjev 
zgodovinske vede. Gre le za uradne številke, ki, zajamčeno, ne izpričujejo celotnega pedagoškega 
prispevka profesorja Petranoviča pri oblikovanju pravzaprav znatno številnejše plejade šolanih 
zgodovinarjev v zadnjih desetletjih obstoja jugoslovanske države. 
Komunikativen, neposreden, a hkrati strokovno avtoritativen, profesionalno izredno zahteven 
in strog, a vedno dovzeten za tematske in metodološke razprave z mlajšimi kolegi, bodisi na 
fakulteti, še raje pa v neformalnem okolju prijetnih beograjskih gostinskih lokalov, je radodarno 
in nesebično razdajal svoja znanja in bogate izkušnje vsem, ki bi ga kaj takega zaprosili. Ali pa 
bi pomagal tudi samoiniciativno, ne oziraje se na institucionalne formalnosti. Čutil je osebno 
moralno dolžnost, da podpira izobraževanje in delo mladih kadrov iz »notranjosti«, ki so bili pri 
svojih raziskovalnih naporih v slabšem položaju kot kolegi v republiških središčih. Menda je bila 
popularnost in spoštovanje, ki ju je užival v strokovnih krogih širom po Jugoslaviji, posledica tudi 
takega njegovega odnosa. Velikanska človeška energija in strokovno-metodološka razgledanost, ki 
ju je vlagal v dolge pogovore o kaki zgodovinski temi, in hitrost reakcije, tudi pisne, da oceni, 
svetuje, so nepozabno zaznamovale profesorja Petranoviča kot med zgodovinarji bolj redkega 
znanstvenika in pedagoga, ki je bil pripravljen vedno sodelovati. 
Ni pa bilo potrebno profesorja Petranoviča osebno poznati, da bi se vzpostavil odnos do nje­
govega publiciranega dela. Saj so ga tisoče in tisoče strani, ki jih je objavil v knjižni obliki, že dolgo 
tega promovirale tudi v širokem krogu bralcev kot enega največjih, če že ne največjega poznavalca 
celotne jugoslovanske zgodovine. 
Res impozanten je Petranovičev opus: 26 objavljenih knjig v 36-ih zvezkih, od tega 16 obširnih 
monografij, ostalo prav tako zajetne in za jugoslovansko zgodovino 20. stoletja nepogrešljive 
zbirke dokumentov, več kot 600 člankov, razprav, kritik, esejev, prikazov, objavljenih posameznih 
virov, recenzij. Promptno se je javno odzival na aktualne probleme novejše zgodovine in svojega 
časa, zato je bil izredno ploden tudi v publicistiki, predvsem v beograjskem NIN-u. Z referati je 
sodeloval na več kot 70 znanstvenih srečanjih v Jugoslaviji in izven nje. Zagotovo pa je potrebno 
dodati še »in tako dalje«. Za natančnejše spoznavanje tega, recimo mu količinskega, vidika nje­
govega ustvarjanja gre počakati na najavljeni izid detajlne Petranovičeve bibliografije. 
Pa vendar naj bodo glavna Petranovićeva dela, po kronološkem zaporedju njihovega objav­
ljanja, tu vsaj našteta. Poleg že omenjene objavljene doktorske disertacije so to sledeče knjige: 
Politička i ekonomska osnova narodne vlasti u Jugoslaviji za vreme obnove, Beograd 1969, 464 
strani. - AVNOJ - revolucionarna smena vlasti, Beograd 1976, 382 strani. - Istorija socijalističke 
Jugoslavije I—III (koavtor Č. Štrbac), Beograd 1977, 245 + 419 + 375 strani. - Istorija narodne 
vlasti u Jugoslaviji 1941-1945 (koavtor V. Simovič), Beograd 1979, 285 strani. - Istorija Jugo­
slavije 1918-1978, Beograd 1980-1984, 648 strani. - Revolucija i kontrarevolucija u Jugoslaviji