174
Slovenščina v cesarskih pisarnicah.
Kar so Slovenci zastran vpeljanja siovensciue v cesarske urede (kancelije) prosili, je tako pravično, zmerno in pogojem umnega vladanja kakor tudi potrebam našega ljudstva enako   primerno,   da   dandanašnjega dne   malo kda
175
derzne, tema očitno in naravnost nasproti postaviti se. Se ~0esterreicherica^, stara sovražnica Slovanov, mora priznati, ti a so slovenske želje rgewis«ermassen berechtiget", se ve da ne brez nekterih „wenna in waberu, ki razodevajo, da eo Slovenci vendar le molčali.
Toda tudi med našimi rojaki je marsikteri, ki, pridu-ševaje se, da je dober Slovenec, da želi slovenskemu narodu omiko in po omiki blagovitost, spolnitev zlasti 2. člena omenjene prošnje tako utesnuje in ji postavlja take pogoje, da bi jo po njegovem sedanjem rodu do dobrega težko kdaj očakal. Zlasti to velja za nektere naše sodnike in druge cesarske postavljence, kteri, terdeč, da poglavitnemu cilju službe morajo umakniti se vsi drugi, tudi narodni oziri, in misleč, da je za dosego rečenega cilja treba jezika Bog ve kako uglajenega in literature celemu svetu znane, radi odsvetujejo vpeljanje slovenščine v pisarnice, zdaj za to, ker ni dovolj pripravnih ljudi, zdaj zopet, ker jezik sam še ni za kaj tacega godan.
Kdor je leto za letom opazoval, kako se je slovenski jezik po knjigah, po časnikih, sosebno pa po devetnajstletnih „Novicaha razvijal, trebil in bogatil, — kdor iz skušnje ve, da je ni več stvarce, ktera bi se ž njim ne dala umnemu človeku dopovedati, — komur je znano, da so brez malega vse postave poslovenjene precej dosledno in v pisavi, kakoršno ^Novice" po svetu širijo, da je na svetlo dana juridično-politična terminologija, da tudi veliki nemško-slovenski besednjak celo politično in pravoznansko besedstvo v sebi ima, ta nikoli ne bo le malo pobal se ne za jezik, da bi za pisarnice ne bil priležen, ne za naše ljudi, da bi jim, če so krepke volje in rodoljubnega serca, bilo kaj težavno poprijeti se ga v svoji službi.
Res je pa nasproti, da se ta težavnost mora zdeti neizrečena in nepremagljiva tistim in le tistim, kteri, podobni unemu basenskemu zaspancu cele stoletja v jami preležavšemu, za ves ta slavni napredek in razcvet slovenskega jezika in slovstva v zadnjih letih nič ne vedo in kteri porabljivost in pripravnost jezika samo po svojem znanji merijo in sodijo!
Preudarimo tu nekoliko: ali je to delo res tako težko? Toda pred naj se ob kratkem pove, kaj rečena prošnja na to stran hoče.    Prosilo se je,   da   bi cesarskim gosposkam po slovenski deželi za naprej   ne   bilo več dopuščeno,   slovenskih vlog  samo  za to,   ker so  slovenske,   zavračati ali pa z neslovenskim   odgovorom  reševati,   temoč,   da   bi   na vsako slovensko prošnjo imel iz pisarnice slovenski odgovor priti.    Se se je prosilo,   da  bi politične,   finančne in sodne gosposke Slovencom,   ki druzega jezika ne znajo,   vse naročila in vabila v slovenskem jeziku pisane pošiljale, da bi se takošni Slovenci   pred   gosposko   ne  samo  slovenski  iz-praševali.   ampak da bi se vsako takošno izpraševanje tudi po slovensko zapisovalo,  in zadnjič,   da   bi se  pri očitnem obravnovanji vse po slovensko razpravljalo in govorilo, da bi tako veljala prava ustmenost in očitnost za vse poslušavce. Nihče pa ni  prosil   ne  za prepoved   nemščine  sploh, ne za postavo, po kteri bi več noben slovenski advokat ne smel podati nemško pisane tožbe,  ali po kteri bi se tudi v notranji  službi  gosposk  in   v   dopisovanji  med  gosposkami ne smela nemščina rabiti.
Ali bo tedaj res toliko truda, toliko pota pri tem?! Vzemimo najpred odgovore ali odpise na pismene vloge. Vemo, da se dajo za vsako versto tacih odpisov napraviti izgledki (formularji), ki z malimi premenami in dostavki veljajo za vsak primerljej, ker nam je znano, da tacih nemških formularjev imajo na kupe pisarnice ne samo cesarskih gosposk, temuč tudi notarjev in advokatov; očitno je pa tudi, da že prošnja sama večidel kaže in na roko daje odgovor in njegove besede (tako se na pr. sodba mora deržati natanko tožbenega zahtevka) in da je tu večidel mogoče shajati z golim znanjem gramatike.
Enakošna je z naročili in vabili,  ki jih gosposke
same od sebe dajejo. Tudi tukaj bodo pomagali dobro napravljeni izgledki (kakor jih gosposke po nemško navadno že natisnjene imajo). V kakih posebnih primerljejih pa ne bo treba druzega, kakor razločno in umevno po domače povedati, kar se hoče, ker zvita in z nerazumljivimi tujkami ali pisarskimi novinkami prepletena pisava ni v nobenem jeziku hvale vredna.
Da je dalje, kar se tiče izpraševanja, veliko lo-žeje besede izpraševancove zapisovati tako kakor so bile izgovorjene, to je po slovensko, namesti vsegdar mudnega, trudnega in zraven tega še nevarnega prestavljanja na nemški ali talijanski jezik, — to nam mora vsak umen človek berž priterditi. Vsaj velja tukaj pred vsemi to pravilo, da gre zapisovati besede tako, kakor jih je kdo govoril.
Za govore zadnjič pri očitnih razpravah bo vselej (ne glede na jezik) treba nekoliko pripravljati se, Da je pa slovenski jezik pripraven, gladek in lepoglasen za vsak govor tudi od najviših reči, lahko se prepričamo v marsikteri slovenski cerkvi.
Ne vidimo toraj nikake nepremagljive overe, ktera bi branila vpeljati preči slovenščino v pisarnice do tiste stopnje, kakor večkrat omenjena prošnja želi. Dosti je, da se reč z resno krepko voljo enkrat začne in da se nektere priprave store, zlasti da se izdajo po deržavnem zakoniku in druzih slovenskih postavah dosledno sostavljeni slovenski formularji za vsakoršne odpise, odloke, naloge in naročila. Teh formularjev pa je potreba, da dobimo čist in lep službeni jezik, ne pa kakošne zmešnjave in da nam se službeni jezik preveč ne razide in ne spakedra. Ce imajo Nemci take vodila, zakaj  bi jih mi ne imeli?
Pa naj bo začetek tudi težaven, začeti se mora, in kar bi že v službenem besedstvu bilo nerazločnega, dvomljivega in omahljivega, to bo delo samo koj ustanovilo in določilo za terdno.
Se nekaj. Enakopravnost je na novo zagotovljena vsem narodom in gospod deržavni minister je našim izročnikom slovenske prošnje odkrito povedal, da njena spolnitev sama po sebi sledi iz nove uredbe našega cesarstva. Ne čakajmo zastran tega nikacih postav. Vsaj imamo mar-sikterega rodoljubnega notarja in advokata po Slovenskem, — kaj ko bi mi začeli preči z malimi slovenskimi vlogami! Težko bi ktera gosposka dandanašnji spodtikala se zgolj nad jezikom, pa če bi se tudi, — stoji odperta pot pritožbi do viših gosposk in do ministerstva, ki bi tako zadobilo priliko, izreči enkrat uredoma, kaj in kako v tem misli in hoče.
M.