— 188 —
K §• 85 kaz. zakonika.
(Določba C. k. kasacijskega dvora.)
Ostrupljenje tuje živine z namenom, da bi se potem njeno meso posebno ceno kupilo, ni goljufija, ampak hudobno poškodovanje tuje lastnine.
N. in M. H. bila sta zatožena zaradi zločina javnega nasilstva, ker sta hudobno poškodovala tujo lastnino po §. 85 a kaz. zak.; ta zločin pa sta izvršila s tem, da sta s hudobnim namenom krave dvema kmetoma v G. z mišico (arzenikom) ostrupila in tako lastnikoma čez 25 gld. škode napravila. C. k. okrožna sodnija v T. je z razsodbo od 6. julija 1880, št. 4952, obsodila oba zločinca zaradi hudodelstva goljufije po §§. 197 in 200 kaz. zak. V motivih svoje razsodbe se je sodni dvor glede kvalifikacije dejanja, ki je bilo podlaga razsodbi, izrazil, „da se niti iz preiskave, niti iz obravnave ni moglo ničesar razvideti, kar bi bilo dopuščalo sklepati, da sta zatoženca iz maščevanja ali sovražtva svoj čin izvršila, in da sta imela namen le poškodovati tujo lastnino, brez vsakega ozira na svojo lastno korist. — Zategadelj se v tem slučaji o zločinu javnega nasilstva po §. 85 a kaz. zak. govoriti ne da, ker manjka ravno zahtevanega hudobnega naklepa. To dejanje pa je vendar zločin goljufije, ker sta zatoženca ostrupljenje živine na skriven, t. j. zvijačen način izvršila v namen, da bi potem od lastnikov napačno jima predstavljajo, da so krave na živinskej kugi poginile, in da se njih meso in koža ne more več rabiti, pogineno živino za sila malo ceno kujjila, in da sta na ta način zapeljanima lastnikoma napravila čez 25 gld. avst. velj. škode." —
Proti tej razsodbi vložilo je državno pravdništvo na podlagi §. 281 odst. 10 kazensko-procesnega reda ničevnostno pritožbo.
C. k. najvišji sodnijski in kasacijski dvor je pod predsedni-štvom dvornega svetovalca Wierzbickega v javnej obravnavi dne 27. novembra 1880, vjemaje se z izpeljavanjem generalnega odvetnika pl. Simonovvicza, ugodil ničevnostnej pritožbi državnega pravd-ništva in odstranivši prvosodnijsko razsodbo zatoženca obsodil zarad zločina javnega nasilstva po §. 85 kaz. zak.
— 189 —
Razlogi:
C. k. državno pravdništvo se je sklicevalo na ničevnostni uzrok §. 281, odst. 10. kazenskega procesnega reda in se opiralo na to, da je sodnijski dvor, ko je vendar zatožba proti N. in M. H. obsegala zločin javnega nasilstva v smislu §. 85 lit. a in b, kaz. zak. in da-si je on (sodni dvor) tudi vse zakonite znake tega zločina našel, vendar-le napačno to dejanje kot zločin goljufije smatral, ter ga podložil zakonu, ki se ne more v tem slučaji vpo-rabljati. Kar se tiče zločina javnega nasilstva, je ničevnostna pritožba vsakako utemeljena. Osobito je prvi sodni dvor pri svojej razsodbi kot dokazano si mislil, da je N. H. po navodu M. H. kravo Janeza V. premišljeno z mišico ostrupil, in tako slednjemu s tem čez 25 gld. škode napravil; da je dalje zatoženi M. H., ki se pri dejanji N. H. ni le kot prouzročevatelj marveč tudi kot pomagač udeležil, vrh tega še Janeza in Antona P. a živino premišljeno z mišico ostrupil in da je vsled tega Janez P. imel čez 25 gold. škode. Vendar sodni dvor določena kaznjiva dejanja ni kot zločine javnega nasilstva po §. 85 kaz. zak., ampak le kot zločine go^ufije po §§. 197 in 200 kaz. zak. iz tega uzroka kvalificiral, ker „se niti iz preiskave niti iz obravnave ni moglo ničesar najti, kar bi dopuščalo sklepati, da sta zatoženca iz maščevanja ali sploh iz sovražtva proti poškodovanim to storila, in da je bil njih namen le poškodovati tujo lastnino, brez vsakega ozira na lastno svojo korist", in ker ima na drugej strani to dejanje tudi v sebi dejan-stvo goljufije glede na to, da sta zatoženca ostrupljenje na skriven (zvijačen) način izvršila z namenom, da bi potem od lastnikov napačno jim predstavljajo, da je živina na živinskej kugi obolela in da se njih meso in koža ne more več rabiti, mrhovino za sila malo ceno kupila, in da sta na ta način zapeljanim lastnikom napravila čez 25 gld. škode.
Mnenje prvega sodnika pa se ne more nikakor kot pravo in zakonu ugajajoče izpoznati, ker se izrazu »hudobno poškodovanje" v §. 85 kaz. zak. tak postransk pomen ne sme pridevati; pod tem izrazom se morajo marveč tu, kakor tudi na drugih sorodnih mestih zakona, kakor v §. 83. kaz. zak., v nasprotji s samo malomarnimi dejanji, umeti vsa premišljena, t. j. z zavestjo krivičnosti izvršena poškodovanja reči, naj je tudi končni namen
— 190 —
obrnen na smoter, ki presega poškodovanje kakor n. pr. da se činitelj obogati. Ker torej prva sodnija, opiraje se na svoje napačne pra^e nazore, znak hodobnega poškodovanj-e negira in dejanje, katerega se dolžita zatoženca, kot goljufijo kvalificira, je istina, da se je dejanje o katerem se mora soditi, podvrglo zakonu, ki se ne sme tu vporabljati. Pri tem pa se more še pomisliti, da bi bil tudi potem še žaljen zakon, če bi v zatožbi stoječe dejanje razun znakov delikta po §. 85 kaz. zak. tudi še one goljufije v smislu §§. 197 in 200 kaz. zak. v sebi imelo, ker se v slučajih, kedar jedno in isto dejanje stoji pod mnogimi kazenskimi določili, morajo vporabiti ona zakonita določila, ki zapovedujejo ostrejšo kazen (§. 34 kaz. zak.). Ako se primerjata §§. 202 in 86 kaz. zak., kaznovati se ima nedvomno zločin javnega nasilstva ostreje, ker j€ pri zadnjem kazen težka ječa, pri prvem pa le ječa.