POGOVOR S KIPARJEM ALADARJEM ZAHARIAŠEM
V baker vtolčen obraz heroja
M bilo dosti naravnostmga spraševanja, in še kar je bilo, z obeh strani
Pred desetimi leti me je učU likovni pouk na osnovni šoli Ketteja in Muma.
Ze ko se mu po telefonu najavim, mi pravi:
,,Karpridi!"
Ne more biti zadrege, če ti nekdo brez pomišljanja reče ,,ti".
,,Samo še bolj suha si, kot si bila," pravi
Na mizi je imel razgmjen načrt dela Sarajeva, kjer naj bi stal spomenik narodnemu heroju Duri Dakoviču.
Sodelujete pri natečaju.
Spominjam se:
Ko smo prvo uro risali sonce, je bilo moje z očmi, nosotn, usti in žarki: dolg, kratek, dolg. ..
Ko je to opazil, mi je dejal: ,,Poglej ga, kakšno je v resnici!"
Samo žarelo je. Narisala sem rumeno packo, nikoli več z izdelanim obrazom.
Tudi v linolej smo rezali in se šligrafike.
(Ne morem ga zasliševati. Mogoče kdaj drugič. Preveč prijetno se je takole prosto pogovarjati)
Kot dnevne sobe, kjer dela, je obdan z lesom. Jn ti bi kar šla po svetu," pravL
,^/Vo, najprej ne, potem pa. Toda vračala bi se."
Kiparstvo je njegova stroka. Največ dela iz železa.
Na kipe ne pazi, ne bi vedel povedati, kam vse so jih raznesli.
Mojster Aladar Zahariaš je bolj podoben varilcu, kot pa kiparju. Umetnik ima v svojem ateljeju mal-ce nenavadne predmete iz katerih ustvarja svoje plastike, figure in kipce.
V Ljubljano je prišel iz Zrenjanina, po rodu je Madiar. Leseni vogel sobe naju privede do razgovora o pipah,
do rožnatega lesa, kije najboljši zanje.
^očakaj, ti jih prinesem pokazat!"
Čisto kratka, rjavo-črna s kljukastim mtnikom, črna, dolga elegantna - samo še cilinder in dežnik, pa si za-mislim Angleža. Cel kup jih ima. Tobak? Tri nune so dobre in še kaj, kar sem pa pozabila.
Od letos naprej ne uči več na osnovni šoli Ketteja in Murna.
Preselil se je k aranžerstvu.
Kakšen naj bo spomenik Duru Dakoviču?
Osnutek zanj mije pokazal v svo/em ateljeju.
Zvaril je dva nepravilna kosa bakrene pločevine, ki ju je patiniral z neko kemikalijo. S tem je dosegel vtis ple-menite starosti, lahko pa tudi navadne zavrženostu
V bakerje vtolkel obraz heroja.
V  njegovi delavnici najdeš sod gline, likalnik na oglje, uro, ki ne gre, razne železne in keramične kipe - kar je že bilo in še bo kdaj na razstavi.
Delavnico ima v delu Kodeljevega gradu, kije star sko-raj tristo let. Baročno kapelico (drugi prizidek) renovirajo in v njej bo prostor za razstave.
Med oddaljenima deloma: kapelico in kiparjevim ate-Ijejem, je osrednji del gradu, kjer je za sedaj še dom za "stare Ijudi. Vendar ne bo več dolgo. Preselili jih bodo v novo stolpnico, grad pa restavrirali. Ko odpre vrata svoje delavnice, kipar že ni več sam.
Otroci hodijo brskat po kotih, pomagajo razmetavati in odnašajo glino. H glini sodi lesena modelirka, torej:
,,Gospod, dajše modelirko!"
Izvem, da je baker drag, da pa si ga košček lahko vzamem in kar tam naredim, kar pač mislim. Pepelnik.
Baker vržem v peč, nato v vodo in mehak se da obliko-vati.
Vsega sipa le ne dajte odnesti, ,,gospod"!
Jaz: Zdaj sem videla.
On: Boš imela kaj pisati? Pa še pridi po kakšen od-govor.
Jaz: Čigav? Mojalivaš?
Prijetno in preprosto se je bilo pogovarjaii z njim.
ALENKA LOBNIK