Mitja Velikonja
Religija in cerkev: dejavnika
oblikovanja nacionalnih mitologij v
postsocialističnih družbah
Povzetek
Samopredstave in samokonstrukcije postsocialističnih družb vsebujejo
mnoga prepoznavna mitska razsežja. Obdobje in razmere prehoda ali osl
vobajanja iz prejšnje ureditve med drugim zaznamujejo novi miti, zgodbe in
(samo)podobe, ki sijih te družbe ustvarjajo . Postsocialistične mitske kon-
strukte - ki seveda zelo odstopajo od zgodovinsko dokazanih ali sočasnih
dejstev, ne da bi pri tem izgubili svojo prepričevalno moč, resničnost -
srečamo tudi na religijsko/cerkvenem področju . V prispevku so obravna-
vane nekatere izbrane dimenzije odnosov med religijami ter njihovimi
cerkvenimi organizacijami in nacionalnimi mitologijami, kijih srečamo v
postsocialističnih družbah izvoljenost naroda, dokazovanje pravšnjosti
dominantne religije/cerkve za določen narod, mitiziranje velikih versko-na
cionalnih osebnosti iz zgodovine in sedanjosti, demoniziranje nasprotnikov
cerkve/ naroda, obsojanje prejšnjega, "temačnega" obdobja zgodovine in viz-
ije prihodnosti.
Religija, cerkev, mitologija, nacionalizem
Abstract: Religion and Church: factors for
shaping nationalist mythologies in post-
socialist societies .
The self-presentations and self-constructions of postlsocialist societies
contain many recognisable mythical dimensions . The period and conditions
of transition and emancipation from the previous system are among others
characterised by new myths, "stories" and (selfl) images which these socil
eties create for themselves . Though these postlsocialist mythical construc-
tions, of course, conflict with historical or contemporary evidence, this does
not affect their persuasive power and (sense oj) reality, and they can also
be traced in the field of religion and the Church. The article discusses
some selected dimensions of the relationship between religions and their
churches and national mythologies as we encounter them in post-socialist
societies: about the chosen people, the arguments that the dominant relil
gion (church) is the right one for a certain people, condemnation of the for-
mer gloomy" period of history and visions of the future .
Religion, church, mitology, nationalism
DR, Vol.XII(1996)21
	
57
Mitja Velikonja
"Mislim, daje država, ki se utemeljuje na religiozni podlagi, podobno kot
na ideološki ali nacionalistični, zmeraj nevarna. "
Vaclav Havel
Postmoderna doba ima v postsocialističnih družbah specifične razsežnosti .
V teh t . i . družbah v prehodu - zaznamovanih z visoko stopnjo kompleksnos-
ti, pluralizacije in diferenciacije, ki so posledica pospešenih procesov mod-
ernizacije in sekularizacije v zadnjih desetletjih - se na različnih področjih
odpirajo nova vprašanja in reaktualizirajo nekatera prej potisnjena v ozadje .
V pričujočem prispevku me bo posebej zanimal odnos med posameznimi re-
ligijami ter njihovimi cerkvami kot institucijami in postsocialističnimi mito-
loškimi (samo) predstavami in (samo)konstrukcijami . Sodobne nacionalne
mitologije so zgrajene iz različnih, medsebojno usklajenih, koherentnih,
nadgrajujočih ali konkurenčnih sklopov starih mitov in novih ideologij .
Seveda ne gre za nekakšne atavizme, ostaline iz prejšnjih dob, ampak za
posebno logiko razmišljanja in delovanja, za mitsko zavest, ki se ne le ob-
navlja, regenerira, ampak tudi vedno znova oblikuje .
Vsak mitološki sistem je sestavljen iz dveh povezanih, prepletenih delov.
V njem najdemo tako stare mitske zgodbe, tradicionalne mite, kot nove
ideološke domisleke, ideološke mite . V mitologiji se mit sreča z ideologijo :
inercija preteklosti z inovacijo sodobnosti, samoumevna tradicija, ki je last
vseh pripadnikov neke družbe, z želenimi, dirigiranimi konstrukti vlada-
joče ali kake druge interesne skupine . Skupaj se znajdejo širši zgodovinski
okviri oz . vzroki dogajanj in specifične, aktualne zahteve . Skratka, delol
vanja neke družbe in dogajanj v njej ne moremo dovolj razumeti, če ne
poznamo te dvojno enotne strukture njene mitologije in načinov njenega
nastajanja (pretiravanj, iznajdb, selektivnosti, zgodovinskih fiksacij, zava-
jajočih sklepanj, posploševanj, prikrojenih naturalizacij in historizacij) .
Pojme mit, ideologija in mitologija sem podrobneje konceptualiziral v
poglavju Avtoriteta mita, diktat ideologije . (1996, 19-30)
Sedanji trenutek postsocialističnih držav na vzhodno in srednje-
evropskih tleh zaznamujejo mrzlično iskanje in artikuliranje novih iden-
titet ter obnavljanje starih v spremenjeni podobi sveta . Spremembe -
mnoge med njimi s prepoznavno mitskimi razsežji - se dogajajo na vseh
področjih, tudi na religijskem in cerkvenem. To slednje je z drugimi - nal
cionalnim, političnim, kulturnim itn . - povezano na različne načine,
ponekod celo dominira nad njimi . V zaostrenih razmerah prehodov,
ponekod tudi radikalnih prelomov, lahko pride na religijskem področju do
subverzije samega pojma postmoderne. Namesto medsebojnega sožitja,
strpnosti, dialoga, priznavanja verskega pluralizma - tako med samimi
tradicionalnimi, "uveljavljenimi" cerkvami in religijami ali pa med njimi ter
novimi religioznimi in duhovnimi gibanji - pogosto prihaja do poskusov
vračanja na predmoderna stanja, do poskusov cerkvene monopolizacije,
retradicionalizacije in fundamentalizma, celo do militantne nestrpnosti do
drugih veroizpovedi in seveda do teženj po prevladi v družbi tudi glede
družbenih in političnih vprašanj .
Tako se (lahko) oblikujejo nove kompleksne mitološke konstelacije, ki
imajo prevladujočo cerkveno-nacional(istič)no ali cerkveno-politično nara-
vo . Dogaja se, da - po socialističnem obdobju bolj ali manj temeljitega
58
	
DR, Vol.XII(1996)21
Religija in cerkev: dejavnika oblikovanja
nacionalnih mitologij v postsocialističnih družbah
izključevanja tradicionanih religioznih prvin iz nacionalnih mitologij - re-
ligija prevzame bistveno vlogo v oblikovanju nacionalne mitologije ali ra-
zličnih političnih mitov, cerkev pa postane njihov uradni medij . S tem
zanemarita tako svojo intimno, konfesionalno poslanstvo kot svojo
univerzalistično naravo. Uporaba oz. zloraba r l gijskega/cerkvenega dejavni-
ka in verskih čustev ljudi v oblikovanju nacionalnih mitologij lahko
privede do nepredvidljivih posledic tako za narod kot celoto kot za cerkev
kot skupnost vernikov .
Zgodovinski proces oblikovanja nacionalnih držav je na evropskem
Vzhodu potekal drugače kot na Zahodu . Zveza med dominantno religijo
in nacionalnimi, političnimi ter družbenimi interesi je na teh področjih
ohranila posebne značilnosti in obstojnost . (Glej npr . Vrcan, 1994, 375,
376 .) Ugotovim lahko, da sedanje povezave med religijo in novimi
mitološkimi imaginariji vzhodnoevropskih narodov temeljijo deloma na
dolgem izročilu iz preteklosti, na kontinuiteti, deloma pa gre za nove kon-
strukte oz. rešitve, ki so jih spodbudile specifične razmere in dogodki iz
zadnjih desetletij in še posebno iz zadnjih let . Postsocialistična sedanjost
vzhodno- in srednjeevropskih družb pozna več različic teh odnosov in poti
njihovega razreševanja. V nadaljevanju bom omenil šest skupin mitov, ki
se na različne načine in v različnih obsegih pojavljajo v tamkajšnjih
cerkveno-nacionalnih mitologijah .
1 . Izbranost oz. izvoljenost naroda
V mitoloških samopredstavah mnogih vzhodnoevropskih narodov zaseda
eno osrednjih mest mit o svoji izbranosti, izvoljenosti naroda, ki da je že
vnaprej določen za posebno zgodovinsko poslanstvo. Zgodovino in sodob-
nost naroda se dojema znotraj mitskega okvira in s teološkim besedn-
jakom .
Rusija je bila tako v zgodovini Sveta mati, Moskva pa tre ji in zadnji
Rim Tudi danes pomenijo nekateri pravoslavni nauki pomemben, inte-
gralen vidik zgodb o mesijanstvu, edinstvenosti, izbranosti Rusije . V neka-
terih srbskih krogih se obnavlja zgodba o tem, da so kot narod nebeški oz .
sveti: srbsko pravoslavje se ima za zadnjega zaščitnika, za srce (po mnen-
ju pravoslovnega teologa Atanasija Jevtiča) srbske nacionalne identitete .
Obsedena s tragično zgodovinsko usodo, trpečo miroljubnostjo svojega nar-
oda je razvila posebno teologijo srbskega naroda, svetosavlje . (Van Dartel,
1992, 279) Makedonija je za nekatere sveta dežela (škof Kiril), prav tako
kot je za nekatere sveta tudi Hrvaška .
Na Poljskem so se hude preizkušnje v preteklosti dojemale kot božja
kazen: narod naj bi se skozi trpljenje očistil in se nato zmagoslavno vrnil
na zgodovinsko prizorišče . Svojo izvoljenost so Poljaki, Marijin ali Kristusov
narod, videli prav v tem, da so kot nedolžni toliko pretrpeli . Kot Kristus
med narodi naj bi trpeli za to, da bi človeštvo odrešili grehov . (Michel,
1991, 34, 131, 132) Tudi papež je v svojih govorih na obiskih na Poljskem
v osemdesetih letih obnovil takšno teologijo poljskega naroda . I
Devica Marija je bila šteta za zaščitnico, celo kraljico nekdanjega
poljskega in madžarskega kraljestva ; prav tako so jo nekateri proglasili za
zaščitnico Slovencev ali Hrvatov (Majka kroatica ali Blažena Devica Marija,
kraljica Hrvata) . Slovaški narod pod vodstvom RKC naj bi imel - tako je bil
DR, Vol.XII(1996)21
	
59
Mitja Velikonja
prepričan slovaški profašistični voditelj iz pred- in medvojnih let, sicer ka-
toliški duhovnik Josef Tiso - posebno nalogo, poslanstvo v božjem načrtu
za vse Slovane : utreti pot čistemu slovanstvu na področjih politike, etike,
religije in kulture. (Hoensch, 1987, 165, 166)
2. Dokazovanje pravšnjosti dominantne
religije/cerkve za določen narod
Eden stalnih in temeljnih dejavnikov v vzhodni in srednji Evropi je
(bila) prav izredno tesna identifikacija cerkve z narodom. Ta povezanost
se kaže zlasti tam, kjer so bili cerkveno-državni odnosi urejeni s t . i. kon-
stantinskim modelom. Gre za to, da privilegirana cerkev podpira tiste
družbene in politične sile ter takšno ureditev, ki ji v povračilo zagotavljajo
boljše mesto ali dominantno vlogo v družbi . (Glej tudi Mojzes, 1987, 4 .) V
mnogih primerih je prav pokristjanjenje pomenilo prvi veliki, prelomni oz .
usodni dogodek v nacionalni zgodovini (npr. ruske, madžarske, slovenske,
poljske itn .). Tudi v sedanjosti se pojavljajo miti o globoki, neločljivi
povezanosti naroda s prevladujočo religijo in cerkvijo, o njuni avtohtonosti
za posamezni narod, o večinskosti ali zlitosti z narodom .
Takšno mitiziranje se dogaja v dveh korakih . Prvič, prihaja do
zavajajočih enačenj prevladujoče cerkvene organizacije s cerkvijo nasploh,
s čimer se negira obstoj - v srednje in vzhodnoevropskih družbah pravilo-
ma številnih - drugih, manjših ali uveljavljajočih se novih religij in cerkva
znotraj posameznega naroda . Drugič, to cerkev se potem nerazdružljivo
naveže na narod, in to kljub različnim stopnjam sekularizacije teh družb,
praviloma znatnim deležem ateistov in drugačevernih glede na celotno
prebivalstvo . Pripadnik nekega naroda je s tem avtomatično tudi pripadnik
določene cerkvene organizacije, vernik ; in seveda obratno . Zaostrovanje
takšnih mitskih predstav lahko vodi v navzkrižja z drugačevernimi narodi
in nacionalnostmi oz. drugačevernimi manjšinami ter ateističnim delom
prebivalstva znotraj posameznega naroda .
Kljub mnogim nasprotnim zgodovinskim dejstvom ali sedanjemu stanju
Je v sodobnih nacionalnih mitologijah Rusov, Belorusov, Bolgarov,
Romunov, Srbov, Makedoncev in Črnogorcev nacionalna identiteta
pogosto tendenciozno izenačena s pravoslavno vero, Slovencev, Hrvatov,
Litvancev, Poljakov in Slovakov z rimsko-katoliško, Bošnjakov pa z musli-
mansko. Zaradi različnih zgodovinskih vzrokov pa do tega ne more priti
npr. pri Čehih (usoda Jana Husa; krvava katoliška restitucija, povezana z
izgubo politične samostojnosti in germanizacijo ; nasploh zelo nizka stopn-
ja religioznosti ; protestantska skupnost), Madžarih (močna protestantska
skupnost), Latvijcih (luteranci in katoliki), Estoncih (pravoslavci in luter-
anci), Ukrajincih (unijati in pravoslavci) in Albancih (delitev na musli-
mane, pravoslavce in katolike je celo ovirala oblikovanje albanske na-
cionalne zavesti) .
Od trojnih delitev poljskega kraljestva do konca 1 . svetovne vojne je
tamkajšnja rimskokatoliška cerkev postala nacionalna, ne pa državna
cerkev, steber poljstva ; pridobila si je izredno avtoriteto in vpliv na ljudi . Iz
tega obdobja izvira tudi enačenje poljstva in katolištva. Podoben pojav je
bilo tudi izenačevanje romunstva s pravoslavjem .
60
	
DR, Vol.XII(1996)21
Religija in cerkev : dejavnika oblikovanja
nacionalnih mitologij v postsocialističnih družbah
Slovenski primer je specifičen, saj je imelo katolištvo ambivalentno vlogo
~v oblikovanju slovenskega naroda : od radikalne protireformacije, ki si je
prizadevala za izničenje pridobitev protestantske dobe (pisana beseda,
sodobni knjižni jezik, samozavedanje Slovencev kot naroda itn .), in kolabo-
racije med 2 . svetovno vojno na eni strani, do odpora potujčevanju v
prejšnjem in na začetku tega stoletja, sodelovanja določenih katoliških
krogov v NOB in opozicijske vloge v socialističnem sistemu na drugi .
Katoliška oz. celo krščanska vera nasploh ni bila poglavitni dejavnik naro-
dnostnega oblikovanja slovenskega naroda . (Glej tudi Kerševan, 1989, 42,
43, 51-57.) Ta dvojnost pa ne ovira vztrajnih poskusov obnavljanja mita
o katoliški Sloveniji, katerega razsežnosti se v zadnjih letih še pogosteje po-
javljajo (npr . posvetitev celega slovenskega naroda devici Mariji (1992,
obnovitvi 1994 in 1995), tendenciozno prikazovanje deleža katoliških
Slovencev, ne nazadnje pa tudi v smislu izjav, da pomeni biti proti pravi-
cam Cerkve biti proti lastnemu ljudstvu2
Pri večini južnoslovanskih narodov lahko opazimo pomembnost reli-
gijsko-kulturnih razlik pri narodnostem oblikovanju ter povezovanju in
seveda njihove prvine v nacionalnih mitologijah . (Glej mdr. Kerševan,
1989, 43-46, Alexander, 1987b, 32 .) To je očitnejše pri tradicionalno
pravoslavnih kot pri katoliških narodih ali muslimanih . (Radovič, 1983,
92-94) Tako je na Hrvaškem katoliškost naroda posebej izpostavljena šele
v zadnjih desetletjih ; po mnenju zgodovinarja Jožeta Pirjevca je RKC v
simbol celotnega hrvaškega naroda povzdignil šele proces proti Stepincu .
(Pirjevec, 1995, 167, 168 ; glej tudi Kerševan, 1989, 44 ; Van Dartel, 1992,
279 .) Prepletanje političnih in nacionalnih interesov s cerkvenimi lahko
opazimo v sporih SPC s črnogorsko in makedonsko pravoslavno cerkvijo
glede njune avtokefalnosti (kot npr. pri ruski glede neodvisnosti ukra-
jinske pravoslavne cerkve) . K ustanovitvi makedonske PC leta 1967 so
vodili tudi notranje- in zunanjepolitični interesi tedanjega zveznega vodst-
va ter nacionalni republiškega vrha. (Pavlowitch, 1989, 257) Absurdnost
oblikovanja nacionalne identitete z religijsko pripadnostjo se je pokazala
pri Bošnjakih, ki jim je komunistična - torej strogo ateistična - oblast
podelila religiozno ime Muslimani . Na tak ponesrečen način so jih hoteli
zaščititi pred nacionalističnimi in verskimi apetiti obeh sosednjih narodov
in religij .
V vseh teh primerih prihaja do "udomačevanja" univerzalnih religij, do
njihove "nacionalizacije" . V nekaterih religijsko-nacionalnih mitologijah
se pojavljajo gesla kot npr . za Boga in za narod; poudarja se nagost
določene cerkve, njena "nacionalna pripadnost" (npr . pri nas je s sintagmo
Slovenska Cerkev ali samo Cerkev mišljena RKC na Slovenskem) ali "ple
menskost"(vera očetov oz. naših dedov);bog postane "narodni", celo "vojni"
(Srbim čuva Sava i Bog, Bog čuva Srbe, Bože sačuvaj Hrvatsku ipd .). S tem
je, mimogrede, popolnoma negirano tudi njihovo lastno izvorno nadna-
cionalno poslanstvo, načelna univerzalnost, izenačitev v veri, ki je pri
kristjanih zapisana tudi v njihovi sveti knjigi (Ni več Juda, tudi ne Grka,
kajti vsi vi ste eno v Kristusu Jezusu, Gal,3,29) .
DR, Vol.XII(1996)21
	
61
Mitja Velikonja	
3. Mitiziranje velikih versko-nacionalnih osebnosti iz
zgodovine in sedanjosti
Mnogi liki iz nacionalne in religiozne zgodovine so pridobivali in še prido-
bivajo mitske značilnosti . Poznavalka balkanske (verske) zgodovine Stella
Alexander ugotavlja, da velik del Hrvatov prepoznava v kontroverznem
nadškofu, kasnejšem kardinalu iz burnih pred-, med- in povojnih let
Alojziju Stepincu, mitsko osebnost. Že za svojega življenja je postal hrvaški
katoliški in nacionalni mit, saj je hrvaški narod enačil s katolištvom : imajo
ga za simbol poguma in pokončnosti, do konca zvestega svojemu narodu
in Vatikanu, za brezmadežnega svetnika, trpečega mučenika, največjega
Hrvata (Alexander, 1987) . Podobno vlogo je imel za nekatere madžarske
katolike po vojni preganjani nadškof Jozsef Mindszenty, mučenik
katolištva, zaprt v letih 1948-1956, na Slovaškem pa Josef Tiso : njegovo
sojenje in usmrtitev so mnogi doživljali kot izraz protikatoliške in protislo-
vaške usmerjenosti tedanje oblasti . Sem sodijo tudi sedanje razprave o
rehabilitaciji nekdanjega ljubljanskega škofa dr . Gregorija Rožmana, po
vojni v odsotnosti obsojenega zaradi narodne izdaje in aktivne kolabo-
racije z okupatorskimi silami .
Nekateri politični in cerkveni krogi težijo k ponovnemu vzpostavljanju
izgubljene enotnosti "posvetne" in "cerkvene" oblasti, zlasti v pravoslav-
nih deželah . Jelcin se je kot prvi ruski predsednik poleti 1991 . leta dal
blagosloviti patriarhu Alekseju II . Nacionalistični prvak Žirinovski si je
zaradi podpore pravoslavni stvari moskovskega patriarhata (po njegovem
mora RPC postati močna državna cerkev znotraj razširjenega ruskega im-
perija) prislužil naziv rešitelj pravoslavja. (Dunlop, 1995, 36) Ruska
pravoslavna cerkev na tujem je kot svetnika kanonizirala zadnjega carja
Nikolaja II ., carja mučenca, umorjenega zaradi verskih motivov, žrtev
židovske zarote .
Voditelja sprtih bosansko-hercegovskih Srbov in Bošnjakov sta med vo-
jno dobila visoki odlikovanji za svoje "zasluge" : Karadžiču je grška
duhovščina podelila najvišje priznanje za rešilec krščanstva, Izetbegoviču
pa Saudska Arabija za širjenje islama . Med fundamentalističnimi musli-
manskimi krogi v BiH se širijo zgodbe o tem, da je njihov predsednik od
Boga poslan, da je borec za islam, ki ima nalogo muslimanski svet privesti
na pravo pot; bosansko-hercegovski muslimani pa, da se žrtvujejo za
rešitev islama. (Glej tudi Zulfikarpašič, 1995, 172 .)
4. Demoniziranje nasprotnikov cerkve/naroda
Sovražniki cerkve so v mitoloških (samo)predstavljanjih in (samo)kon
struiranjih pogosto tudi sovražniki naroda in obratno. To so lahko pripad-
niki, prvič, drugih religij in cerkva, krščanskih ali nekrščanskih, ali, dru-
gič, posvetnih ideologij . V sodobnih nacionalnih mitologijah se zato ob-
navljajo stari obrambni miti : Hrvaška, Madžarska, Ukrajina ali Poljska so
se pred stoletji imele - prva se ima še danes - za predzidje krščanstva, an-
temurale Christianitatis . Pravoslavne Srbe - če sledimo novim ideološkim
ali obnovljenim mitskim konstruktom - nenehno ogrožajo tako katoliški
Hrvati (vatikanska zarota) kot muslimanski Bošnjaki, Albanci in Turki (ze-
lena transverzala Ankara-Terana-Sarajevo) .
62
	
DR, Vol.XII(1996)21
Religija in cerkev : dejavnika oblikovanja
nacionalnih mitologij v postsocialističnih družbah
V vojnah na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini so se političnim in na-
cionalističnim dejavnikom pridružili tudi verski :3 prišlo je do
totalitarističnih povezovanj posameznih identitet v eno skupno . Drugače
rečeno, boj za nacionalno stvar je postal tudi boj za politično in versko
stvar in obratno . Nacionalne zgodovine postanejo zgodovine trpljenja in
žrtvovanja, kar postane alibi za medsebojne spopade : hrvaški sociolog re-
ligije Srdjan Vrcan ugotavlja temo mučeništva v srbskem pravoslavju,
kalvarije v hrvaškem katolicizmu in zgodovinskega holokavsta med bosan-
skimi muslimani . (Vrcan, 1994, 369-375)
V Rusiji nekateri pravoslavni krogi obsojajo katolike in vernike različnih
protestantskih cerkva uničevanja pravoslavne Ruse; prav tako pa sosed-
njo ukrajinsko unijatsko cerkev, ki da je izobčena, ekstremistična, na-
cionalistična organizacija, ki pripravlja pogrom zoper pravoslavne
Ukrajince in Ruse . (Bociurkiw, 1995, 137) Podobno nekateri v Romuniji z
nezaupanjem gledajo na unijate (z gesli kot je : Vatikan ogroža Romunijo) .
Pojavljajo se zahteve po zakonski prepovedi ali omejitvi novih, tujih religij,
družbeno škodljivih Cerkva, sekt, ki naj bi ogrožale nacionalno identiteto
in javno moralo (v Rusiji, Bolgariji in na Madžarskem) . (Smrke, 1996)
Antisemitizem ni le stvar preteklosti vzhodnoevropskih družb : kljub so-
razmerno majhnemu številu Judov (zaradi nacističnega genocida in povo-
jnega izseljevanja) lahko opažamo protijudovske ideje in izgrede tudi v zad-
njih letih. Zlasti so živi miti o judovski in judovsko-komunistični konspir-
aciji proti večinskemu narodu in veri ( npr. na Poljskem, Madžarskem, v
Rusiji in v Romuniji) . (Wistrich, 1994; Blank, 1994, 419, 420; Borzenko,
1995, 45, 46; Fischer-Galati, 1994, 73, 74; Mojzes, 1992, 388)
5. Obsojanje prejšnjega, "temačnega" obdobja zgodovine
"Mračna" preteklost je v mitoloških samopredstavah vedno hvaležno
opravičilo, legitimacijska prvina "blažene" sedanjosti . Obdobje od komu-
nističnega prevzema oblasti - od 1917 v Rusiji, od konca 2 . svetovne vojne
oz. od konca štiridesetih let dalje - naj bi bilo obdobje strnjenega pritiska
na cerkve in na njihovo tradicijo v družbi, stalnega preganjanja
duhovnikov in vernikov, babilonskega suženjstva Cerkve . Cerkev naj bi
bila - po nekaterih interpretacijah - edina opozicijska sila v teh družbah .
Zgodovinska dejstva pa kažejo na precej diferenciran odnos med cerkvami
in socialističnimi režimi in na različna obdobja njihovih odnosov : od pre-
vladujočih (globoko) konfliktnih in indiferentnih do simbiotičnih, akomodi-
ranih, medsebojno podpirajočih se in celo kooperativnih .
Skoraj povsod po vzhodni in srednji Evropi so bile cerkve šele s social-
ističnimi družbenimi in političnimi procesi prisiljene modernizirati svoje
mesto v družbi in odnos do le-te . Pri tem so katoliške cerkve ohranile pre-
cej višjo stopnjo avtonomije kot pravoslavne . (Kerševan, 1993, 127) Poljska
rimskokatoliška cerkev je tudi pod socializmom ostala poglavitna moralna
avtoriteta. vir moči v družbi, sklicujoč se na zgodovinsko istovetnost svojih
interesov in usode s poljskim narodom . (Mojzes, 1987, 5) Nekateri
cerkveni krogi na Češkem in med madžarskimi in vzhodnonemškimi
protestanti so v izginotju konstantinskega modela državno-cerkvenih
odnosov videli priložnost, da se cerkev vrne k nalogi, ki si jo sama zastav-
lja : namreč služenju. (Mojzes, 1987, 6) Pravoslavne cerkve so, skladno z
DR, Vol.XII(1996)21
	
63
Mitja Velikonja
dolgo tradicijo sakraliziranja nacionalnega in političnega, v nekaterih ob-
dobjih podpirale socialistične režime : npr. ruska, romunska in bolgarska
(glej tudi Foldesi, 1996, 246) ; večinske cerkve so dosegale ukinitve
manjših, konkurenčnih (nekatere med njimi so bile vezane na nacionalno
identiteto manjših narodov) : tako ruska PC proti ukrajinskim unijatom
1946, romunska proti unijatom 1949 .
6 . Vizije prihodnosti
Različice komunistične mitologije - ki so tudi same vsebovale jasne esha-
tološke vsebine in so bile prežete z duhom mesijanizma in milenarizma,
polne preloženih gratifikacij in absolutnih klasifikacij - zamenjajo nove .
Pojavijo se drugačne perspektive, drugačna poslanstva in drugačne nujne
rešitve, ki izvirajo iz "črno-rdeče" projekcije preteklosti . V postsocialističnih
mitologijah se tako pojavljajo zamisli o moralni prenovi, duhovni rege-
neraciji, povratku v Očetovo hišo, izpolnitvi duhovnega vakuuma v družbi .
Nekateri cerkveni krogi - religionarji, če uporabim posrečen izraz iz zaklad-
nice besedišča francoskih razsvetljencev - skušajo izkoristiti nove razmere
za uresničevanje svojih predmodernih, hegemonističnih interesov po pre-
vladi v družbi na različnih ravneh . Tudi z oblikovanjem in razglašanjem
takšnih mitov . Cerkev ponekod celo odkrito vstopa ali si prizadeva vstopiti
v politično življenje na načine, ki so v odkritem nasprotju z njenimi lastni-
mi odločitvami (v RKC na II . vatikanskem koncilu) : npr. na Poljskem in
tudi na Slovaškem (glej tudi Havel, 1992, 609), pri v vojno vpletenih
južnoslovanskih narodih (militantni religiozni nacionalizmi), v Rusiji (kot
imperij-rešujoča institucija oz . imperialna Cerkev) ; takšne težnje pa se po-
javljajo tudi drugje.
Protislovna vloga religije v postsocializmu se kale v tem, da je po eni
strani pripomogla k demokratizaciji teh družb, po drugi strani pa se po-
javlja kot protidemokratična sila (Schopflin, 1993, 520), kot nova ali ob-
novljena ideološka doktrina (Havel, 1992, 609) ali kot možna sokrivka na-
cionalizmov. (Mojzes, 1992, 387) Mnogi avtorji tako ugotavljajo visoko
stopnjo povezanosti med vernostjo in protidemokratičnim razpoloženjem .
Značilnosti restavracijske mentalitete (izraz Voroncove in Filatova) - avtor-
itarnost, nacionalizem, antisemitizem, revanšizem, antikomunizem ipd . -
v Rusiji ugotavljata Voroncova in Filatov (1994, 399, 400), za cerkvene or-
ganizacije med vojskujočimi se južnoslovanskimi narodi Vrcan (1994, 372)
in Van Dartel (1995, 204, 205) . Ameriški religiolog Paul Mojzes slednjim
očita prebujanje ne le nacionalne zavesti, ampak tudi nacionalističnih
čustev (1993, 391 ; 1994, 126-143) . Ugotavlja tudi, da so nekatere
južnoslovanske narode prav vojne pripeljale nazaj v cerkve oz . mošeje .
(Mojzes, 1994, 170)
Zgodovinske izkušnje naj bi - če sledimo novim cerkveno-nacionalnim
mitologijam - dokazovale nezmožnost uresničevanja, implementiranja ve-
likih ateističnih in kozmopolitskih ideoloških modelov, razsvetljenstva,
racionalizma, liberalizma, individualizma, modernizma ali socializma . Vse
te naj bi zanikale tisočletne vrednote Cerkve. Ustvarja se videz, kot da je
proces sekularizacije naperjen zoper narod in državo . Zato prihaja v
sedanjem ozračju poudarjenega verskega triumfalizma v nekaterih krogih
do dokazovanja stoletne, kontinuirane, seveda enodimenzionalne zveze med
64
	
DR, Vol.XII(1996)21
Religija in cerkev : dejavnika oblikovanja
nacionalnih mitologij v postsocialističnih družbah
dominantno cerkvijo in posameznim narodom . V pravoslavni doktrini je
bila država domena boga; božje ljudstvo pa v izpolnjevanju božje volje
usklajeno vodita monarh in patriarh . V katoliških deželah je kralj lahko
vladal šele s papeževim blagoslovom . V luteranskih deželah je vladal sistem
Landeskirchen, deželnih cerkva .4 Takšna ekskluzivistična naravnanost se
kaže oz. zarisuje tudi v nekaterih sedanjih scenarijih prihodnosti .
Naravnanost v preteklost, politična izoliranost, gospodarska zaostalost,
zemljepisna odmaknjenost ali verska drugačnost se lahko spremenijo v vr-
lino, na podlagi katere se skušajo uveljaviti različne mesijanske vizije .
Dediščina sv . Save, svetosavlje, nekaterim srbskim teologom ne pomeni le
vesti srbskega naroda, ampak tudi njihovega vodiča v prihodnost (Van
Dartel, 1992, 282) . Po besedah Radovana Karadžiča so Srbi avantgarda
slovanstva in pravoslavja . Sodobni ruski mesijanizem korenini v stari
pravoslavni doktrini: ruski narod ima posebno zgodovinsko poslanstvo .
Rusija naj bi ne bila le duhovna voditeljica vseh Slovanov, ampak nasploh
bolj duhovna kot sekularizirani, malomeščanski in materialistični Zahod,
in njena naloga naj bi bila, da ga reši .5
Skupaj z ambicioznim konceptom evrazijstva, živim med različnimi
ruskimi političnimi skupinami, je nastala tudi zamisel o Evrazijski
pravoslavno-muslimanski zvezi, ki jo podpira tudi sveta sinoda
moskovskega patriarhata . Skoraj vse države nekdanje Sovjetske zveze naj
bi bile, skupaj z nekaterimi bližnjevzhodnimi in balkanskimi, povezane v
Vzhodno krščansko duhovno zvezo, v katero bi bili vključeni tudi
tamkajšnji muslimani. (Dunlop, 1995, 17-19)
Sklep
V praksi lahko vsaka religija postane antiteza ali celo perverzija svojih
avtentičnih idealov . (Mojzes, 1994, 126) Religijo in cerkveno organizacijo
ogrožata notranji, njej imanentni nevarnosti : prvič - fundamentalizem; in
drugič - pretesen objem z nacionalnim in političnim pri nastajanju novih
mitoloških (samo)predstav . Vsi obravnavani religijski in cerkveni miti ne
nastopajo v vseh nacionalnih postsocialističnih mitologijah niti ne znotraj
teh mitologij v enaki meri : nekateri so ponekod očitnejši, prevladujoči,
drugje pa jih skoraj ali sploh ne poznajo .
Primeri iz postsocialistične zdajšnjosti kažejo, da so navzočnost, moč in
odmevnost teh cerkveno-nacionalnih mitov odvisne od treh dejavnikov :
zgodovinskega (ki sega tudi za celo tisočletje nazaj, do spreobrnenja in nato
političnih in verskih ureditev ter navzkrižij v kasnejših stoletjih), polpretekle-
ga (v desetletjih pred socialistično revolucijo, med drugo svetovno vojno in v
obdobju socializma) in položaja v zadnjih nekaj letih . Razpad socialistične
ureditve je na široko odprl spekter različnih teženj in usmeritev teh odnosov,
obenem pa tudi njihovih možnih razpletov : prvič, v smeri poskusov
retradicionalizacije in avantur novih nacionalno-religijskih mitov znotraj - po
svoji strukturi - že nepovratno diferenciranih, kompleksnih družb ; in drugič,
v smeri privolitve v versko svodobo, cerkveni in svetovnonazorski pluralizem
ob jasni ločitvi cerkve od države in od nacionalne mitologije . Cerkvam in re-
ligijam zagotavlja neodvisen, avtonomen položaj v družbi privolitev v drugo
možnost, ki vključuje tudi odpoved skušnjavam oblikovanja novih ali ob-
navljanj starih cerkveno-nacionalnih mitskih konstelacij .
DR, Vol.XII(1996)21
	
65
Mitja Velikonja
Literatura
Stella Alexander, The Triple Myth. A Life of Archbishop Alojze Stepinac ;
East European Monographs ; Boulder ; New York; 1987a
Croatia: The Catholic Church and Clergy 1919-1945 ; zbornik Catholics, the
State, and the European Radical Right, 1919-1945 ; ur. Richard J. Wolff in
Jorg K. Hoensch ; Social Science Monographs, Boulder ; str . 31-66; 1987b
Stephen Blank, The Return of the Repressed? Post-1989 Nationalism in
the "New" Eastern Europe ; Nationalities Papers ; 2/1994; str. 405-425
Bohdan Bociurkiw, Politics and Religion in Ukraine : The Orthodox and
the Greek Catholics, zbornik The Politics of Religion in Russia and the New
States of Eurasia ; ur. Michael Bourdeaux; M.E . Sharpe; Armonk, New
York, London ; 1995; str. 131-162
Vladimir Borzenko, Antisemitism and Orthodoxy in Russia Today: a
Sociologist's View; Religion, State and Society ; 1 /1995; str . 45-51
Geert van Dartel, The Nations and Churches in Yugoslavia ; Religion,
State and Society ; 3-4/ 1992 ; str. 275-288
Towards a Culture of Peace : Remarks on the Religious Aspects of the War
in Bosnia and Croatia ; Religion, State and Society ; 2/ 1995; str . 199-205
John B. Dunlop, The Russian Orthodox Church as an "Empire-Saving"
Institution; zbornik The Politics of Religion in Russia and the New States of
Eurasia ; ur . Michael Bourdeaux; M.E. Sharpe ; Armonk, New York,
London; 1995; str. 15-40
Stephen Fischer-Galati, National Minority Problems in Romania :
Continuity or Change? ; Nationalities Papers ; 1 / 1994; str . 71-81
Tamas Foldesi, The Main Problems of Religious Freedom in Eastern
Europe; zbornik Religious Human Rights in Global Perspective ; ur. J . D .
van der Vyver in J . Witte Jr.; Kluwer Law International ; 1996 ; str. 243-262
Vaclav Havel (z njim se je pogovarjal Adam Michnik), Prečudno obdobje
postkomunizma ; Nova revija; Ljubljana; 121-122/1992; str. 598-617
Jorg K. Hoensch, Slovakia :" One God, One People, One Party!" The
Development, Aim, and Failure of Political Catholicism ; zbornik
Catholics, the State, and the European Radical Right, 1919-1945 ; ur .
Richard J. Wolff in Jorg K . Hoensch ; Social Science Monographs, Boulder ;
1987; str. 158-181
Lena Jonson, The Foreign Policy Debate in Russia : In Search of a
National Interest ; Nationalities Papers ; 1 / 1994; str. 175-194
Marko Kerševan, Religija in slovenska kultura ; Partizanska knjiga ;
Ljubljana; 1989
L'ambivalence dans la revitalisation religieuse dans les societes post-so-
cialistes ; Social Compas ; 1 / 1993; str. 123-133
Patrick Michel, Politics and Religion in Eastern Europe ; Polity Press ; 1991
Paul Mojzes, Church and State in Postwar Eastern Europe ; Greenwood
Press; 1987
Religious Liberty in Eastern Europe and the USSR Before and After the
Great Transformation ; East European Monographs ; Boulder ; New York ;
1992
The Roman Catholic Church in Croatia and Its Contribution to Nationalist
Sentiment ; Religion, State and Society ; 3-4/1993; str. 391-393
66
	
DR, Vol.XII(1996)21
Religija in cerkev : dejavnika oblikovanja
nacionalnih mitologij v postsocialističnih družbah
Yugoslavian Inferno (Ethnoreligious Warfare in the Balkans) ; Continuum;
New York; 1994
Stevan K. Pavlowitch, En Yougoslavie - la religion totem du clan, L'Autre
Europe; Paris; 21-22/1989 ; str. 245-262
Amfilohije Radovič, Nacionalna crkva i sveti narod ; Pogledi ; Split; 4/ 1983 ;
str. 90-96
Zdenko Roter, Premišljevanje o (katoliški) Sloveniji ; Teorija in praksa ;
Ljubljana; 7-8/ 1992, str . 627-636
George Schopflin, Konservativna politika in konservativni dejavniki v
postkomunističnih družbah ; Nova reva; Ljubljana; 133/ 1993; str. 515-
524
Marjan Smrke, Mit o cerkveni brezmadežnosti ; Dnevi FDV 1995 ; še neob-
javljeno
Velika invazija inženirjev duš ; Dnevnik, Ljubljana; 24. 2. 1996
Mitja Velikonja, Masade duha - Razpotja sodobnih mitologij; ZPS;
Ljubljana; 1996
Ljudmila Voroncova, Sergej Filatov, Religiosity and Political
Consciousness in Postsociet Russia ; Religion, State and Society ; 4/ 1994 ;
str. 397-402
Srdjan Vrcan, The War in Former Yugoslavia and Religion ; Religion,
State and Society; 4/ 1994; str. .367-378
Robert S. Wistrich, The Jews and Nationality Conflicts in the Habsburg
Lands ; Nationality Papers ; 1 / 1994; str. 119-138
Adil Zulfikarpašič (pogovor z Milovanom Djilasom in Nadeždo Gače),
Bošnjak Adil Zulfikarpašič ; Bošnjaki institut; Zurich; Globus; Zagreb ;
1995
Opombe:
1. Glej Michelovo analizo glavnih poudarkov, uporabljenih sintagem in
izrazov. (1991, 144-170)
2. Citat navaja Smrke (1995) v svoji analizi komentarjev v katoliškem
tedniku Družina izpod peres A . Stresa, J . Grila, M. Kraševca in A. Ocvirka .
3. Podoben je tudi primer sprtih postsocialističnih kavkaških držav,
krščanske Armenije in muslimanskega Azerbajdžana .
4. Le pri reformistih in kalvinistih je prihajalo do ločevanja cerkve od
države. (Mojzes, 1992, 3, 4)
5. Po 15. številki ruskega nacionalističnega časopisa Den' in po 6 . števil-
ki Svobodnaja Misl iz leta 1992 povzela Jonson, 994, 179-182 .
DR, Vol.XII(1996)21
	
67