TIM -REVIJA ZA TfHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE Izdaja Tefttfiiška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja |jredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan Kralj, Jalj||L0kovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Pr- vinšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgo¬ vorni in jip nični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat letno. C jjjfj žtna naročnina 70,00 din, posamezna številka 7,00 • Revij jjftt aročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 541-flk Tekoči račun: 50 101-603-50-480 • Tisk tiskarna Kočevskfljfek, Kočevje • Revijo sofinancira Raziskovalna in Kul¬ turna skjjHpst Slovenije. cena 7,00 din poštnina plačana v gotovini XVII. letnik September 1978 j timova igračka VETRNICA IZ JAVOROVIH SEMEN Material: Drevesno lubje ali plutovina, bu¬ cike, javorova semena. Orodje: Žepni nožek, jekleno šilo. Potek dela: Iz lubja ali plutovine izreži pesto vetrnice valjaste oblike (1) in ga na tretjini oboda enakomerno, globoko tn v kotu 30° do 40° poševno zareži. V zareze zalepi troje javorovih semen (2), tako da tvorijo vetrnico (kolo). V sredini pesta vetrnice izvrtaj s šilom luknjo. Kot os (3) vetrnice uporabi buoiko, ki jo zabodeš v vejico (4). Nasprotni konec vejice (trupa) razkolji z no¬ žem 'in zalepi v režo primerno prirezan ko¬ stanjev list (5), ki naj rabi kot smerno krmi¬ lo vetrnice. »Trupu« (4) in »krmilu« (5) poišči sredino (težišče), tam zvrtaj luknjo ter vtakni skozi njo buciko (6), ki jo pričvrstiš v vejo (7), pritrjeno na večji kos lubja (8). Trenje vetrnice zmanjšaš s tem, da vložiš na os (3) med vetrnico (1 in 2) in trupom (4) male steklene bisere ali korale. h7 ra A TIM 1 September 1978 XVII. letnik TIM — REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE • Izdaja Tehniška založ¬ ba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan Kralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgovorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat letno. Celoletna naročnina 70,00 din, posamezna številka 7,00 din • Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 541-X • Tekoči račun: 50 101-603-50-480 • Tisk tiskarna Kočev¬ ski tisk, Kočevje • Revijo sofinancirata Razisko¬ valna in Kulturna skupnost Slovenije. SLIKA NA NASLOVNI STRANI Na sliki vidite maketo poljske rakete sondažne Meteor 2K na startni rampi, izdelek marljivih članov raketnega kluba Komarov iz Ljubljane KAZALO Timova pošta 1 PRVI KORAKI Lovec 3 Izdelajmo pano za otroško sobo 4 Ksilofon 7 MODELARSTVO Letalce 9 Tromblonska mina 10 Skrivnost malega diska 12 DALJINSKO VODENJE 27 MHz 13 Oddajnik TIM XV 14 Trije načrti s CMOS integriranimi vezji 17 RADIOAMATERJI KV primopredajnik 19 Zgodovina radioamaterizma 25 Televizijski sprejemnik prerašča v multimedijski projektor 27 Srečanje z Iskro 33 KOTIČEK ZA FOTOAMATERJE Začelo se je s camero obscuro 35 Povest o človeku, ki je gledal v prihodnost 38 TIMOVA FANTASTIKA Prvi zobje 41 MALI OGLASI 45 ZANKE IN UGANKE 47 timova pošta Vsak konec je začetek in vsak začetek je konec. Zato bom nadaljeval z namotavanjem niti našega pogovora kar tam, kjer smo lani v zadnji številki prenehali. Končali pa smo s pogovorom o tem, kako lahko sode¬ lujete v Timu in kaj vse je potrebno pripra¬ viti za objavo. Teh navodil ne mislim ponav¬ ljati, saj so bila zapisana v zadnji številki lanskega letnika in že mnogokrat prej do¬ volj natančno. Zato pa ne bo odveč, če še enkrat povabim vse, ki si upajo pripraviti kakršenkoli načrt po omenjenih navodilih, naj se oglasijo. Zdaj pa k vašim pismom! Miloš Korenč iz Kopra sprašuje za naslove knjig s področja radio tehnike, elektronike in modelarstva. To in podobno literaturo v velikih količinah izdaja klub Nikola Tesla iz Beograda, Timočka 18/1. Za seznam in ceno materialov, ki jih prodaja Mladi tehnik, pa žal še vedno velja ugotovitev, da bi bilo objavljanje v mesečniku brez smisla, saj mine od oddaje rokopisa pa do izida skoraj dva meseca, medtem pa prenekateri artikel ni več na zalogi. Velja pa, da Mladi tehnik slej ko prej prodaja večino materialov po¬ trebnih za modelarstvo in druge konjičke, ki jih obravnava Tim in da ta material pro¬ dajajo tudi po pošti. Janez Jamnik nam je poslal obširen opis svoje zamisli stroja z notranjim zgoreva¬ njem za katerega trdi, da bi ne potreboval menjalnika in ne naprave za hlajenje itd. Zaradi drznosti njegove zamisli bomo dali njegov načrt v oceno strokovnjaku in mu odgovor poslali po pošti. Če bo naprava resnično delovala in imela take lastnosti, kakršne obljublja Janez, bo treba vztrajati pri popolni tajnosti, saj bo šlo za zaščito patenta in dividende od zaslužkov. Zato se mi zdi taka previdnost na mestu. Anton Homjak nam je poslal vrsto vprašanj, ki se nanašajo na gradnjo naprave za da¬ ljinsko vodenje. Njegovo pismo smo od¬ stopili tov. Lokovšku, ki mu bo odgovoril po pošti. Boštjan Tepina z Bleda nam je poslal načrt dirkalnega čolna RACA 3. Objavili ga bomo takoj, ko nam bo poslal še risbo ali foto¬ grafijo gotovega modela. Teže bo z načrtom makete jadrnice dolge od 130 do 200 cm. TIM 1 • 78/79 1 Menim, da bi ga še najverjetneje dobil v kakšnem brodarsko modelarskem klubu. Matjaž Mirt se je razpisal o malih želez¬ nicah, s katerimi se prav zdaj vneto ukvarja. Pravi, da maketa lepo napreduje, le loko¬ motive se mu vse prepogosto ustavljajo. Na to vprašanje mu bo odgovoril Matjaž Zu¬ pan, s katerim se bova pogovorila tudi o tem, ali bi kazalo tudi v letošnji številki občasno pisati o malih železnicah. Aleš Skušek iz Lendave se zanima pred¬ vsem za avtomobilčke na daljinsko vodenje. S tem v zvezi ga zanima cel kup stvari, za katera bo res najbolje, da jih naslovi na enega od klubov, ki se ukvarjajo s to dejav¬ nostjo. Načrte Light shovvov, ki nam jih je poslal Igor Močnik iz Nove Gorice, bo treba pred objavo še pregledati in če bo vse v redu, se bodo kmalu pojavili na straneh Tima. Naš redni naročnik Jožek Šeško nam je poleg malega oglasa, ki ga objavljamo, po¬ slal tudi želje za čimuspešnejše delo, za kar se mu najlepše zahvaljujemo. Andrej Kac nam je poslal ljubeznivo pismo, v katerem izraža svoje zadovoljstvo z vse¬ bino Tima, obenem pa nas prosi, da bi ob¬ javili načrt za samogradnjo vozila go-cart. Kot že tolikim pred njim, tudi njega na¬ potim k najbližjemu AMD, kjer zagotovo vedo kaj več o tej športni panogi. Borisu Celcu iz Gornjih Slavečev v Prek¬ murju pošiljam naslov Kluba Delta, ki se posveča zmajarstvu in jadranju na deski in mu bodo zato z veseljem pomagali iz težav. Naslov je: Delta Klub, Brdnikova 4, 61000 Ljubljana. Takole pa nam piše Jura Skvarč iz Ljubljane: Tima imam že tri letnike in ga mislim na¬ ročati še naprej. Z revijo sem v glavnem zadovoljen, imam pa tudi nekaj pripomb. Rubriko radioamaterstvo bi lahko nekoliko razširili na račun modelarstva, ki ga je vča¬ sih le preveč. Nič nimam proti malim želez¬ nicam, znanstveni fantastiki in drugim ru¬ brikam, le paziti morate, da se preveč ne razbohotijo. Mislim, da je Tim iz leta v leto boljši. Upam, da se bo kvaliteta radioama¬ terskih naprav še povečala in da boste za¬ čeli objavljati tudi načrte spremejnikov in oddajnikov za amaterska področja (3, 5, 7, 14, 21, 28 in seveda tudi 144 Mhz) in primopredajnike za 27 Mhz moči do 5 W. Mislim, da bi se s tem zelo povečala po¬ pularnost revije. Čudi me, da v Timu še nisem opazil naprav za amaterska področ¬ ja, razen sprejemnika OT-2. Ker včasih objavljate dobre načrte fradi- amaterske), drugič pa ničesar praktičnega, sem doživel že nekaj bridkih razočaranj. Najhuje je bilo, ko sem odprl številko 9/10 letnika-77/78. Samo dva načrta in nobenega nisem mogel uporabiti, pri tem pa je bilo šest listov samo o vvindsurfingu in šest o zmajih. Upam, da boste tudi take napake popravili. Opazil sem, da precej bralcev prosi za uvedbo člankov o fotoamaterstvu. Tudi jaz mislim, da bi bilo koristno, če bi jo uvedli, čeprav se jaz s fototehniko ne ukvarjam. Mislim, da je to želja še mnogih drugih bralcev. Njegovo kritiko sem upošteval, že v tej šte¬ vilki se bo lahko prepričal, da smo njegovo željo kot tudi želje ostalih fotoamaterjev izpolnili in pričeli objavljati sestavke o fotografiji izpod peresa Mihe Javornika. Nanj lahko naslovite tudi morebitna vpra¬ šanja. Pošljite jih na naslov uredništva, mi pa jih bomo posredovali naprej. Iz Sarajeva se nam je oglasil gojenec le¬ talske tehnične šole Jani Kocjan. Naroča Tim (nepreklicno, kot sam vztraja), poleg tega pa ga zanima več reči v zvezi z letalskimi modeli na daljinsko vodenje. Tim mu bomo pričeli pošiljati s prvo številko, njegova vprašanja pa smo posredovali tov. Lokovšku. Mirt Matjaž sprašuje, če obstaja v Sloveniji revija, ki bi se ukvarjala posebej z make- tarstvom, ki je njegov najljubši konjiček. Take revije ne premore niti cela Jugoslavija, kaj šele Slovenija. Naslov Matjaža Zupana smo večkrat objavili v lanski pošti. Silvo Lipovšek bo material, ki ga potrebuje pri gradnji svojega astronomskega labora¬ torija, kupil v industrijski prodajalni tovarne Vega v Ljubljani. Svetujem mu, da se po¬ veže z ARK (astronavtičnim raketnim klu¬ bom) Vega iiz Sevnice. Tam se baje kar lepo število članov intenzivno ukvarja z njegovim konjičkom. Danilu Ogrincu iz Slovenske Bistrice: na¬ črtov in materiala za izdelavo jadralnih mo¬ delov ne prodajamo, to počne Mladi tehnik Ljubljana, Stari trg 5. Branko Srak iz Ceršakov pri Šentilju v Slo¬ venskih Goricah zbira podatke o Saturnu V, da bi izdelal njeno maketo, žal podatkov o tej raketi nimamo, morda pa mu jih bodo lahko posredovali člani Celjskega raketnega kluba. 2 TIM 1 • 78/79 prvi koraki Bojan Rambaher LOVEC Naš lovec ima dobre letalne lastnosti in lahko v zraku izvaja tudi nekaj figur; prav tako ga ni težko narediti. Če ste si že ogledali načrt, ste morda že ugotovili, da ga lahko narišete na en sam list papirja, Prav to je tudi prednost tega modela. Papir naj meri okoli 300 X 150 mm. Posta¬ vite ga tako, kot smo ga mi in s svinčni¬ kom označite številke, tako da pozneje ne boste posameznih osnutkov zamešali. Gle¬ de na načrt papir na grobo razrežite. Stožčast trup 1 ne bo težko narediti. Da boste papir laže zavrteli v stožec, ga po¬ tegnite med ravnilom in mizo. Papir se bo sam od sebe ukrivil, iz kvadrata 150 X X 150 mm naredite krila: osnutek krila raz¬ režite po diagonali na dva dela in oba tako dobljena trikotnika prepognite po višini. De! krila upognite, da ga boste lahko pri¬ trdili na trup letala. Pripognjena dela zle¬ pite in upognite vršičke. Vse te detajle vi¬ dite na sliki 2, kjer je prikazana tudi izde¬ lava (operacije a, b, c). Na izgotovljena krila pritrdite še zavihke 5. Iz osnutkov 3 in 4 naredite še smerno krmi¬ lo in stabilizator. Razdelite osnovnico trupa na štiri enake dele, jih označite in potegnite do vrha stož¬ ca ravne črte. Na te linije pritrdite krila, stabilizator in smerno krmilo. Nosni del ta letala okrepite s stožcem iz obarvanega pa- ^ pirja. Za imitacijo sledi reaktivca lahko izrežete šest do osem trakov iz tanjšega rdečega papirja 3 x 150 mm, jih na enem koncu zve¬ žite z nitko in jih pritrdite skozi zadnji del trupa v nos reaktivca. Lovec je pripravljen na boj. Sedaj pritrdite na trup nitko dolžine 1,5 do 3 m. Lovca lahko vrtite v krogu, če bo kdo izmed vaših prijateljev naredil enak model, lahko priredite zanimivo tekmovanje. TIM 1 • 78/79 3 Amand Pa pot ni k Letalne sposobnosti letala in vašo spretnost lahko preizkušate tudi na drugi način. Po¬ stavite se 5—6 m od mize in poskusite vre¬ či model tako, da bo pristal na »letališču«. Tudi v tej igri lahko priredite zanimiva tek¬ movanja. IZDELAJMO PANO ZA OTROŠKO SOBO Razmišljate, kako bi si uredili razstavno me¬ sto v svoji sobi oz. kotiček, kjer bi lahko svoje risbe in druge aplikacije razstavljali. Problem, ki je hkrati prisoten, je namestitev table v že itak tesni otroški sobi. Razstavni prostor in tabla pa sta lahko v tako imeno¬ vanem stenskem panoju in izvedbo tega pa¬ noja vam želim predstaviti. 4 TIM 1 • 78/79 Za izdelavo takega panoja potrebujete plo¬ šče 2 cm stiropora, letvice 2x2cm, dol¬ žine 110 cm, letvice 0,5 X 2 cm dolžine 52 cm (kot prečne) 'in kos iverne plošče po možnosti debeline 20 mm in obdane z ultrapasom. To ploščo pobarvamo z zeleno barvo za šolske table in tako dobimo šol¬ sko tablo. Tudi stiropor se da lepo barvati s polikolor barvami. Izdelamo lahko tudi več vzdolžnih letvic in tako vstavimo tudi več kosov različno pobar¬ vanega stiropora. Tam, kjer so luknje, pribijemo prečne let¬ vice, s tem da pribijemo en žebljiček tudi na sredini letvice in s tem še dodatno fiksiramo stiropor. Prečne letvice so dolge 52 cm, to pomeni, da je na vsaki vzdolžni letvici 1 cm. Sedaj nam ostane še montaža table, ki smo jo izdelali iz 2 cm debele iverne plošče obložene z ultrapasom in pobarvali z zeleno barvo za šolske table. Kos iverice navrtamo na štirih straneh; najbolje bi ustrezala širina 50 cm in dolžina 50 cm. Sedaj bi montaža izgledala takole: Zadnjo letvico zvrtamo tako, da se ravna¬ mo po dolžini table. Luknje v tabli in na zadnji letvici pokrijemo s prečnimi letvi¬ cami. Izvedba: a) za posameznika: V letvice 2 x 2 cm dolžine 110 cm izvrtamo luknje za pritrditev zidnih vijakov z vložki. Med dvema vzdolžnima letvicama vstavimo stiropor, širina stiropora je 50 cm, zato mora biti tudi razdalja med letvicama toč¬ no 50 cm. TIM 1 • 78/79 5 b) za krožek šolskega produktivnega dela: Za vašo šolo pa lahko v krožku šolskega produktivnega dela izdelate pano za slike, fotografije, razpise itd., ki bo služil za po¬ klicno informiranje in svetovanje, če je ste¬ na večja, lahko vzamete letvice 210 cm doi- žine in v eno linijo vstavite dva stiropora; takšnih kolon lahko izdelate več in jih opre¬ mite z napisi. Glej sliko! Lahko pa jih namestite padajoče. 6 TIM 1 • 78/79 Pavle. Ambrož KSILOFON Bi radi izdelali glasbeni instrument? Prav preprosto je. Nekaj bukovih letvic različnih dolžin, 90 cm debelejšega laksa, dve mali natezni vzmeti, nekaj malih plastičnih di- stančnikov, 46 cm termobanda, 36 luknjic in še malo dobre volje in glasbilo bo 'nared. Pripravimo si sestavne dele 1 in 2 po de- lavniški risbi in oba dela spojimo z dvema valjastima ali kvadratnima letvicama po sestavni sliki 1. Dolžina spojnih letvic je 376 mm, premer ali pa stranica letvic meri 16 mm. Pri lepljenju podstavka pazite, da bo¬ sta obe krajni letvici 1 in 2 med seboj vzporedni. Vzporednost letvic preverite z enim očesom ali pa tako, da podstavek po¬ stavite na ravno podlago. Pri tem se pod¬ stavek ne sme gugati. Na gornji rob spoj¬ nih letvic 3 nalepite po vsej dolžini 1 cm široki in 356 mm dolgi samolepilni termo- band, kakršnega uporabljamo za tesnenje oken in vrat. Tako bodo tipke mehko nale- gale na podstavek. Tipk, ali bolje rečeno glasbenih palic je 16. Za izdelavo tipk bomo uporabili kar bukov les, če pa hočete imeti boljše glasbilo, pa jesenov les. Najdaljša tipka meri 230 X 30 X 10 mm, vsaka sosed¬ nja pa je za 10 mm krajša od prejšnje. Naj¬ krajša meri le 80 mm. Tipke je treba na vrhnji strani rahlo polkrožno zaobliti, ob straneh pa dvakrat prevrtati s svedrom pre¬ mera 2 mm. Luknjici sta oddaljeni na daljši tipki za 70 mm, na najkrajši pa 50 mm. Na koncu laksa napravimo zanko, drugi konec pa pretaknemo skozi luknjice podstavka po sliki 3. Omenjene luknjice so označene na sestavnih delih 1 in 2 s piko. Na gornjo polovico vrvice nanizamo izmenično: distanč- nik, tipka itd. Prosta konca laksa spojimo z natezno vzmetjo. Plastične distančnike bomo napravili iz izolacijskega materiala, s katerim je izolirana debelejša bakrena žica. Izolacijo snamemo z žice in cevko nare¬ žemo na približno 2 mm dolge končke. Tež¬ je bo z uglaševanjem tipk. Material je treba posameznim tipkam odvzemati ali do¬ dajati na spodnji strani. Odvzamemo z vrta¬ njem, dodajamo s prilepljenjem furnirja. 2 TIM 1 • 78/79 7 3 TIM 1 • 78/79 modelarstvo Janez Trontelj LETALCE Orodje: lok, oster nož (britvica), nekaj manj¬ ših svedrov, vrtalni stroj, sušilnik las, kom- binirke (klešče) in še kaj. Izdelava trupa: Trup (1) je iz balse 3 mm. Izrežemo ga po načrtu v merilu 1 : 3. Nato ga obrusimo in mu vrežemo utor za nosilec kril (7) in utor za nosilec zadnjega kolesa (5). Podrobneje si to lahko ogledamo na si. 4. Prilepimo nos kril (7) v trup. Zvežemo še krila (8) in jih prilepimo s pomočjo no¬ silca krila na trup. Pri lepljenju glavnega krila moramo paziti, da pride sredina krila varno na konec prve tretjine dolžine trupa. Počakamo, da se lepilo posuši. Izdelava podvozja in koles: Nosilec koles (4) je iz plastike in ga ukrivimo po načrtu s pomočjo sušilnika za lase. Pomagamo si lahko tudi z lesenim ravnilom. Nosilec ko¬ les (del 9) je iz cina v žici. Nanj nataknemo kolesa, ki morajo biti lepo okrogla in se morajo lepo vrteti. Nato cin. v žici monti¬ ramo na del 4. Ko smo to naredili, cin na koncih malo stisnemo s kleščami, da nam kolesa ob pristanku ne uidejo. Podobno iz¬ delamo še zadnje kolo in nosilec (5). Po- TIM 1 • 78/79 9 drobneje na sliki 4. Prilepimo tudi višinsko in smerno krmilo, ki ju izdelamo iz balse 1 mm. Letalce je narejeno in bo pri primerni ob¬ težitvi tudi lepo letelo. Vendar pričakujem od vas, da se s tem ne boste zadovoljili. Letalo postane mnogo bolj zanimivo, če leti v krogu dalj časa. V ta namen nam bodo služile priprave na slikah: sl. 3, si. 2, sl. 5. Izdelek na sliki 3 služi za prenašanje elek¬ trike ob kroženju letala. Oglejmo si, iz česa sestoji. Dela 14 sta matici, ki se morata tesno prilegati delu 15, ki je pre¬ vrtan tako, kot je narisano na načrtu. Skozi to izvrtino bomo speljali žico in jo prispajkali na del 14. Dela 13 sta pod- ložki (prevodni), ki sta prilepljeni na kos 12, ki je iz vezane plošče. Pri izdelavi si po¬ magamo tudi s sliko 3. Nato še zapičimo del 15 v del 11, ki je okoli meter dolga palica primerne širine. Podrobnejša shema delovanja se vidi na sliki 2. Da bo letalo letelo, ga opremimo z motorčkom, ki naj bo lahek (naj bo Mehanotehnikin Piccolo x-75, ki je vgrajen v lokomotive po N si¬ stemu). Pritrdimo ga s pomočjo žice 6 (sl. 1). Elektriko napeljemo do letalca s pomočjo tanke žice (16), ki mora biti enojna. Izde¬ lamo še eliso (3) s pomočjo ostrega noža (britvice) in slike 5. želim, da bi vsem model lepo uspel in da bi imeli z njim obilo zabave. KOSOVNICA Robi Veternik TROMBLONSKA MINA Tromblonska mina je orožje za uničevanje oklepnih vozil in tankov do razdalje 200 metrov. Izstreli se iz puške. Najprej si pripravimo balso debelo 3 mm, šeleshamer, večji kos balse ali plutovine za konico in prazno plastično embalažo od šampona za lase. Nato embalažo odrežemo na vrhu In spodaj. Zgornji debelejši del mora biti dolg 134 mm, spodnji tanjši pa 30 mm, Nato odrežemo trak šeleshamerja dolgega 110 mm in ga ovijemo okoli motorja, ki naj bo B-6-4. Navijemo kolikor je potrebno, da se tesno vlega v plastični del. Nato odre¬ žemo osem stabilizatorjev iz 3 mm balse in jih lepo zbrusimo v profil. Stabilizatorje na¬ lepimo na trup pod kotom 45°. Konico nato izdelamo iz balse ali plutovine ali stiropora in vanjo privijemo vijak. Padalo naredimo iz tankega polivinila premera 60 do 70 cm. Nanj prilepimo 8 do 10 vrvic dolgih 60 cm, nato jih zvežemo v vozel in eno vrvico pri¬ vežemo na konico, drugo pa na raketo. Nad motor še vstavimo vato in bat iz balse in prilepimo dvoje vodil. Izstrelimo jo iz lan- sirne rampe, ki naj ne bo daljša od enega metra. Želim vam uspešno izstrelitev in dober let. 10 TIM 1 • 78/79 TIM 1 • 78/79 11 Bojan Rambaher SKRIVNOSTI MALEGA DISKA Leteči disk je kaj zabavna igrača. Lahko ga mečete v cilj, lahko se ga naučite me¬ tati tako, da bo v zraku opisal razne figure. Z malo treninga se boste naučili metati disk pod določenim kotom tako, da se bo obra¬ čal okoli svoje osi in bo ta rotacija povzro¬ čila, da se bo vrnil k vam. Za tak način metanja mora biti med plosko stranjo diska in horizontalo določen naklonski kot. Če je ta kot pri metu nekoliko večji, se bo disk na koncu poleta naglo vzpel in začel nato strmo padati. Kadar je naklonski kot manjši in če vržemo disk z manjšo močjo, bo letel bolj naravnost. Seveda bi vsakdo želel, da bi njegov disk letel najdlje. Prav v tem grmu tiči zajec — z nekaj triki lahko marsi¬ kaj dosežete. Poskusite na obodu diska narediti vdolbine premera 4—6 mm z globino 1,5—3 mm in vaš disk bo poletel dlje {glej sliko 2). Pri vrtenju se namreč okoli diska tvorijo vrtin¬ ci. Ti so največji in najmočnejši na obodu diska, kjer je sila vrtenja največja. Za na¬ stanek vrtincev pa je seveda potrebna ener¬ gija, ki jo vrtinci dobijo od diska. Če zmanj¬ šamo intenzivnost vrtincev, bo ta privar¬ čevana energija koristno uporabljena pri letu diska. Prav vdolbinice zmanjšujejo in¬ tenzivnost zračnih vrtincev: pri obračanju se v njih tvorijo manjši vrtinci, kateri potem delujejo v nasprotni smeri in zmanjšujejo jakost zunanjih vrtincev. Vdolbinice na obo¬ du lahko naredite v obliki verige, v cik-caku ali na drug način. Možnosti za eksperimen¬ tiranje je veliko (slika 2). Zraven tega, ki smo ga že opisali, imajo vdolbinice še en učinek. Disk leti po zraku, podobno kot letalsko krilo, zaradi dvižne sile, ki je odvisna od hitrosti in pritiska nad in pod diskom. Pri nekaterih naklonskih kotih se vrtinci odbijejo od oboda diska podenj. Pri tem se hitrost zraka pod di¬ skom poveča in dvižna sila se sorazmerno zmanjša. Disk se usmeri proti zemlji. Ker vdolbinice zmanjšujejo jakost vrtincev, ki je odvisna od njihove hitrosti, tako posredno povzročajo manjši padec dvižne sile. Enak učinek ima tudi druga izboljšava. Če namreč na notranjo stran diska pritrdimo 8—12 reber višine 3—10 mm, se dolžina poleta občutno podaljša. Verjetno ste že uganili, zakaj se to zgodi. Vrtinci se tvorijo na spodnji in zgornji strani diska. Spodnji vrtinci povzročajo pravzaprav samo škodo. Rebra prav tako kot vdolbinice tvorijo manj¬ še vrtince, ki potem zmanjšujejo jakost osnovnega zunanjega vrtinca. Pod diskom nastane nekoliko večji pritisk, ki poveča dvižno silo. Učinek reber je posebno opazen, če se pri izdelavi diska držimo naslednjega pravila: T = 0,4 D (cm) + 16 T je teža diska v gramih v odnosu na ploščino diska v cm 2 ; D je premer diska v cm. Formula omogoča optimalno razdelitev teže na enoto ploščine diska (analogni para¬ meter se uporablja v aviaciji). Prelahek disk bo vzdigovalo navzgor. Težek disk bo slabo letel, saj bo premalo dvižne sile. Predstavljamo vam še eno izpopolnitev (sli¬ ka 4), ki prav tako omogoča daljše polete diska, vendar na nekoliko drugačen način. Na zunanjem robu diska, kjer je hitrost naj¬ večja, je rob nekoliko nazobčan. Hidro¬ tehniki vedo, da se propustna sposobnost nagnjenega žleba poveča, če vanj naredimo stopnice. Tudi tukaj gre za vrtince, ki se tvorijo vzdolž stopnic. Ti vrtinci imajo dvoj¬ no gibanje — gibanje vrtinca in gibanje celotnega toka. Obe hitrosti se združita po pravilu dveh sestavljenih hitrosti različnih smeri in hitrost toka na območju za stop¬ nico se poveča. Pogosto so stopnice po¬ stavljene tesno druga za drugo in po vsaki se hitrost toka nekoliko poveča. V našem primeru stopničke nekoliko pove¬ čajo hitrost obrobnega toka zraka, ki kroži okoli zunanje površine diska. Čim večja pa je ta hitrost, tem večja je dvižna sila in tem dlje leti disk. Pravzaprav se podoben efekt uporablja tudi v mehaniki. Iznašel ga je ruski izumitelj A. Miturič. Ugotovil je, da se po stopničasti naklonjeni površini kroglica kotali hitreje kot po gladki. Poizkusite — morda boste lahko ta efekt kje koristno uporabili. 12 TIM 1 • 78/79 A B Kar se tiče stopničk pri tekočini ali zraku, učinkujejo le pri določenem razmerju hi¬ trosti obtekajočega zraka in velikosti vrtin¬ cev. Pri disku bomo dosegli najboljše rezul¬ tate, če bodo stopničke visoke od 0,5— 2 mm. Še nekaj besed o tem, kako izdelate disk. Njegov premer naj bo 20—30 cm z višino 1,5—4 cm. Lahko ga naredite iz kartona, lepljenega papirja takšne tkanine. Če so¬ delujete v kakem krožku, lahko model stis¬ nete ali vlijete iz plastike. Vsekakor pa morate imeti pred očmi formulo, ki smo vam jo podali na prejšnji strani. daljinsko vodenje Jan I. Lokovšek 27 MHz V začetku šolskega leta bi radi vsem ama¬ terjem, bralcem naše revije, posredovali 'iz¬ vleček novih predpisov, ki veljajo za frek¬ venčno področje 27 MHz. Kot veste, je v tem pasu gneča ročnih radijskih postaj in naprav za daljinsko vodenje. Poglejmo si na kratko, kaj predpisi (Ur. I. SFRJ, št. 33, str. 1519) pravijo o frekvenčnem območju in ostalem za ročne radijske postaje: — Ročna postaja mora imeti najmanj dve delovni frekvenci in ena izmed njih mora biti 27,205 MHz. Ta se uporablja kot skupna frekvenca ob izrednih pogojih za varstvo človeških življenj. — Ročna postaja dela z amplitudno modu¬ lacijo (največja širina območja 6 KHz), efektivna izsevana moč v katerikoli sme¬ ri ne sme presegati 2 W oz. srednja moč brez modulacije ne sme biti večja od 5 W. — Velikost višjih harmonskih komponent mora biti manjša od —50 db glede na osnovni signal. — Ročne radijske postaje je dovoljeno upo¬ rabljati samo za prenos govornih infor¬ macij za osebno rabo in ni dovoljeno vzdrževati radijskih zvez z radijskimi po¬ stajami izven teritorija SFRJ. Poleg ročnih radijskih postaj so tu še na¬ prave za daljinsko vodenje, ki imajo na voljo frekvenčni pas od 26,960 MHz do TIM 1 • 78/79 13 27,070 MHz v rastru 10 KHz. Vrsta modula¬ cije je A3 in F3 (amplitudna ali frekvenčna) z izhodno močjo oddajnika do 2W. Dovolje¬ no odstopanje frekvenc je 1 KHz in višje harmonske komponente morajo biti manjše od —50 db glede na osnovni signal. Poleg frekvenc v 27 MHz -pasu, je za sploš¬ no poznane izdelke dovoljen še frekvenčni pas od 40,660 MHz do 40,700 MHz. Jan I. Lokovšek ODDAJNIK TIM XV Opis delovanja Za začetek poglejmo shemo oddajnega (VF) modula na sliki 1. Uvod Letos začenjamo z novim RC oddajnikom za področje 27 MHz. Naprava je grajena po modernejših (strožjih) merilih, kakor jih po¬ stavljajo novi predpisi. Oddajnik kot celoto lahko 'razdelimo na dva bistvena sestavna dela, in sicer VF i-n NF del. VF del, ki pravzaprav zasluži ime oddaj¬ nik, je v obliki modula. Večina novejših (to¬ varniških) RC oddajnikov ima namreč mož¬ nost zamenjave VF modulov. Smisel tega je^ enostavna sprememba frekvenčnega področ-4. ja, ko 27 MHz modul zamenjamo npr. s 40 MHz ipd. VF modul sem konstruiral predvsem za od¬ dajnike za daljinsko vodenje, kjer je modu¬ lacija impulzna (amplitudna — 100% modu¬ lirana s pravokotnimi impulzi). Prav lahko ga uporabimo tudi za druge namene, kot so CB naprave, vendar moramo imeti na raz¬ polago ustrezen modulator. RC oddajnik ima ustrezen modulator že v NF delu (koderju), kot je to npr. analogni koder TIM X AC iz preteklega letnika Tima, in digitalni koder, ki pa ga bomo spoznali v nadaljevanju. o >co »2 Q. CD CB ^ CM t— co>< Opazili ste, da sem veliko površine bakra namenil masi. Naredimo tabelo vrednosti in povezav: TABELA Priključek Sponka 0, masa 51 + napajanje 52 vhod (modulacija) 53 antena 54 Točki 61 in 62 povezati med seboj. Ploščico vezja jedkamo iz vetronita. Za tem navijemo in montiramo tuljave. Za uglašeno anteno (s tuljavo v sredini) so vse tri ena¬ ke. Imajo po 7 ovojev bakrene lakirane žice premera 1 mm. Navijamo na sveder 0 6 mm in sicer navoj ob navoju. Če se odločimo za paličasto anteno dolžine od 120 do 150 cm, je L3 navita na tuljavni- ku premera 8 mm z VF jedrom. V takem primeru je premer žice 0,5 mm. TIM 1 • 78/79 1 5 Sledi montaža podnožij za kvarc, uporov, kondenzatorjev in dušilk na šestcevnih je¬ drih. Prav tako so dobre tudi dušilke, ki jih naredite sami, in sicer na 1/4 W upor (upor¬ nost večja od 47 kOhmj navijemo 2,5 m ba¬ krene lakirane žice premera 0,05 do 0,1 mm v več plasteh. Na koncu pridejo na vrsto transistorji. T2 privoščimo hladilno rebro. Priporočam, da modul obdate z ohišjem iz bele pločevine. Le-to prispajkamo kar na »maso«, t.j. na baker na spodnji strani plo¬ ščice tiskanega vezja ob robu, ki sem ga predvidel prav v ta namen. Pogled na gotov izdelek z zgornje strani je približno tak, kot sem narisal na sliki 3. Bakrene povezave na spodnji strani ploščice sem narisal črtkano. Uglaševanje Uglaševanja pravzaprav ni. Oddajnik deluje takoj, le L3 moramo uglasiti in to le v pri¬ meru, če je antena paličasta. Delovanje preizkusimo tako, da damo na izhod (antena in masa) žarnico (npr, 3,5 V/ /0,2 A). Sponko »vhod« vežemo na + na¬ pajanja. žarnica zasveti, če je kvarc kristal v podnožju in seveda VF modul priključen na napajanje. Amaterji imajo navadno na voljo različne vire napajanja in tudi različne želje po iz¬ hodni moči. Prav tako je izhodna moč od¬ visna od napajalne napetosti. Pomagamo si lahko še s spreminjanjem vrednosti upora R4, in sicer od 4,7 Ohma do 2,35 Ohma (dva 4,7 Ohma vezana vzporedno). V naslednji tabeli sem podal odvisnost iz¬ hodne moči od napajalne napetosti in vred¬ nosti upora R4. Na koncu še tipični tehnični podatki: Napetost napajanja Poraba VF izhodna moč na 50 Ohm bremenu Modulacija 6 do 13,5 V 220 mA pri 13,5 V 1000 mW pri 13,5 V impulzna, moduliran oscilator 26,960 do 27,500 MHz Frekvenčno območje Velikost višjih manjša od —60 db harmonskih komponent od osnovne komponente Opomba: frekvenca kvarcov za daljinsko vodenje od 26,960 MHz do 27,070 MHz frekvenca kvarcov za GB od 27,065 MHz do 27,495 MHz 16 TIM 1 • 78/79 radioamaterstvo Božo Ropret TRIJE NAČRTI S CMOS INTEGRIRANIMI VEZJI Kolo sreče Vezje na sliki 1 predstavlja svetlobno kolo, sestavljeno iiz desetih LED diod. Uporablja se lahko za razne družabne igre na srečo. Vrtenje svetleče točke spremljajo zvočni signali, ko svetleča točka spremeni položaj. Vrtenje je v začetku hitro, potem pa se hitrost počasi zmanjšuje do ustavitve na naključnem položaju. Ko se_ vrtenje ustavi, ostane dioda, ki sveti, svetla še približno 10 sekund, potem pa ugasne. Cikel ponovno startarno s pritiskom na tipko. Vezje sploh nima stikala za izklop, ker je poraba pri ugasnjenih diodah zanemarljivo majhna. Logika potrebuje le dve integrirani vezji. Del prvega Integriranega vezja (IC1A, IC1B, IC1C1 sestavlja oscilator s spremenljivo frekvenco. Frekvenco oscilatorja določa na¬ petost na kondenzatorju C2. V začetku, ko pritisnemo tipko, se kondenzator nabije na 9 V. Takrat je tudi frekvenca najvišja, ker se kondenzator C3 hitreje nabije na pri¬ bližno 4,5 V. Takrat se prevrže stanje osci¬ latorja in kondenzator C3 se izprazni prek R4 in diode D1. Potem se ves postopek ponovi. Ker se kondenzator C2 prazni čez R1 in R5, se frekvenca oscilatorja počasi manjša. Drugo integrirano vezje IC2 je kombinirano iz desetiškega števca, dekoderja in pa po¬ gonskega vezja, ki napaja deset LED diod, ki se prižigajo zaporedoma. LED diode so razporejene krožno. Vsak impulz iz oscila¬ torja poveča vrednost števca za eno in s tem premakne svetlečo diodo na krogu za eno mesto. Za zvočno spremljavo so oscilatorski impul¬ zi ojačani z invertorjem IC1D in transistor- jem T1 ter priključeni na miniaturni zvočnik. Napetost iz kondenzatorja C2 vodimo na par invertorjev, izhod iz njih pa rabimo za preklapljanje transistorja T2. Ko je tran- sistor v nasičenju (odprt), LED diode lahko svetijo. Ko pa napetost na kondenzatorju C2 pade, se transistor zapre in ugasne LED diode. Vrednost kondenzatorja C3 vpliva na hitrost vrtenja, medtem ko, kondenzator C2 določa dolžino časa, ko diode svetijo. TIM 1 • 78/79 -|7 Tiskano vezje prikazuje slika 2, montažni načrt pa slika 3. Vezje pa je možno izdelati tudi na perfori- rani ploščici. Elektronska ključavnica Elektronska ključavnica je sestavljena iz dveh vezij: vezja, ki predstavlja ključ in ga nosimo s seboj, ter ključavnice, ki odpira vrata. Vezje ključa je oscilator, ki je napravljen s CMOS integriranim vezjem 4011 ter s samo še dvema komponentama. To vezje in pa 9 V baterijo vgradimo v majhno ohišje, da je primemo za prenašanje. + 9v 44 43 + — 0 ^ K' /ŽHODNI 4 2 Ih koa 'iO r) 30 k i 6 7 Slika 4 Ključavnica rabi za vklop elektromagneta tiristor (SCR). Vezje za vžig tiristorja naj¬ prej usmeri visokofrekvenčni signal iz klju¬ ča ter ga zgladi s kondenzatorjem C2. Ko se ta kondenzator dovolj napolni,' se odpre tiristor in sprosti elektromagnetno ključav¬ nico. Za vžig je potrebno okoli sto period izmeničnega signala, zato se je potrebno s ključem dotakniti le za trenutek. Ko ho¬ čemo zopet zakleniti vrata, moramo pritis- 18 TIM 1 • 78/79 niti tipko S, da zapremo tiristor. Monti¬ ramo jo lahko tako, da se sprosti, ko od¬ premo vrata. Ko želimo ključavnico odkleniti, pritaknemo ključ prek konektorja na vhodni točki klju¬ čavnice in vrata se odpro. Za povezovanje je najbolj pripraven dvopolni konektor. Ključavnice ni mogoče odpreti z enosmerno napetostjo ali z izmeničnim signalom frek¬ vence 50 Hz, ker to preprečuje kondenzator C1. Ključavnico je možno odpreti le z ori¬ ginalnim »ključem«, posebno še, če upo¬ rabimo kakšen poseben konektor. Kontrola hitrosti vrtenja motorja Manjšim baterijskim motorjem moramo več¬ krat spreminjati število obratov. Navadno imajo pri nazivni napetosti precej veliko število obratov, kar pa za mnogo aplikacij ni primerno. Za spreminjanje števila obra¬ tov Imamo več načinov. Regulacija s presta¬ vami ni primerna, ker ne moremo dobiti zvezne regulacije. Lahko bi uporabili tudi regulacijo z reostatom, vendar se pri manj¬ ših obratih pri taki regulaciji motor rad ustavlja. Tudi izkoristek pri takem načinu je majhen. razmerja 'impulza in pavze je odvisna sred¬ nja napetost na motorčku in s tem hitrost vrtenja. impulzno napajanje je zelo efektno tudi pri nizkih hitrostih, pri višjih obratih pa deluje v režimu podobnem normalnemu. Vezje vsebuje oscilator, 'izveden s CMOS vrati 4011 ter močnostni transistor, ki de¬ luje kot napetostno kontrolirano stikalo. Oscilatorju lahko s potenciometrom spre¬ minjamo razmerje impulz — pavza ter s tem hitrost vrtenja motorčka. Namesto tranzistorja 2N 3055 je možno uporabiti tudi drug transistor, paziti je treba le, da nima ikolektorskega toka večjega od toka motorja. Ker transistor deluje kot stikalo, so izgube na njem zelo majhne. Zato tudi ni potrebna hladilna površina, razen za močnejše mo¬ torje. Vrednost kondenzatorja ni kritična, vendar za določen motor vezje deluje bolje z enim kot z drugim. Zato vrednost kondenzatorja določimo eksperimentalno. Mirko Naglič Stikalni regulator obratov, ki je uporabljen v spodnjem vezju, pa zaobide te probleme. Transistor, ki je vezan serijsko motorčku, je lahko samo odprt ali pa zaprt, torej de¬ luje kot stikalo. Krmilimo ga izmenično, da Pridejo na motorček 'impulzi napetosti. Od KV PRIMOPREDAJ NI K Ta primopredajnik je namenjen vsem tistim radioamaterjem, ki so že člani kakega radio¬ kluba, in tistim, ki se nameravajo včlaniti. Za delo na takem primopredajniku je po¬ trebno opraviti izpit za radioamaterja ope¬ ratorja. Z njim je mogoče vzpostaviti radio- zveze samo v telegrafiji. Oddajnik ima pri¬ bližno 2 W izhodne moči in z njim je mo¬ goče vzpostaviti zveze tudi z izvenevropski- mi državami. Cel primopredajnik pa je pri¬ rejen za frekvenčno območje od 3500 kHz do 3600 kHz. TIM 1 • 78/79 19 Slika 1 Slika 3 KR 8 Slika 5 in 6 20 TIM 1 • 78/79 Oddajnik: Električna shema oddajnika je po¬ dana na sliki 1. Vidimo, da se sestoji iz oscilatorja, ki je narejen z integriranim vez¬ jem SN7400. Sledita še dve ojačevalni stop¬ nji, od katerih je odvisna moč oddajnika. Lahko pa uporabimo katerokoli anteno za frekvenčno območje 3,5 MHz, ki ima impe- dančno upornost 50 Q. Cel oddajnik spravi¬ mo na ploščico tiskanega vezja velikosti 9 x 5,5 cm. Načrt tiskanega vezja vidimo na sliki 3, seznam elementov pa na sliki 2. Izdelava tuljav: L2, L3, L4 so na enem tuljavrtik-u, ter navite zapovrstjo. Na sliki 4 vidimo aluminijasto škatlico z obema tuljav- nikoma. Na vsak tuljavnik navijemo serijo tuljav L2-L4 in L5-L7, ter priključimo tako, kot je to razvidno s slike 2. L2, L3, L5 in L6 imajo po 20 ovojev bakrene žice premera 0,2 mm. L4 in L7 pa 40 ovojev bakrene žice premera 0,2 mm. Namestitev oddajnika, sprejemnika ter VFO: Najprej si naredimo -papirni tuljavnik notra¬ njega premera 8 mm in dolžine 40 mm. Na ta tuljavnik navijemo tuljavi L1 in L8 tako, kot ie to razvidno s slike 5 in slike 6. Obe tuljavi imata po 50 ovojev bakrene žice pre¬ mera 0,2 mm. Pri namestitvi damo tisti ko¬ nec tuljavnika, na katerem je navita tulja¬ va L8, na tuljavnik sprejemnika OT2. Potek te namestitve je razviden na sliki 7. Tuljava L8 je priključena na VFO, tuljava L1 pa na oddajnik, tako kot to vidimo na sliki 1 in sliki 8. če pri končni namestitvi opazimo, da nam oddajna frekvenca odstopa od spre¬ jemne, to pomeni, da tuljavi L1 in L8 ni¬ mata enako število ovojev. Ker je bistvo tega primopredajnika, da sta oddajnik in sprejemnik vseskozi na isti frekvenci, je to velika nevšečnost. To odpravimo tako, da priključimo na tuljavo L1 trimer kondenzator 30 pF, ter s tem kondenzatorjem nastavimo točno oddajno frekvenco. Pri tem pa mora¬ mo paziti, ker že mala sprememba kapaci- tivnosti doprinese k veliki spremembi od¬ dajne frekvence oddajnika. Slika 8 TIM 1 • 78/79 21 Preizkušanje primopredajnika Izdelava VFO-ja ter uglasitev oddajnika: Najprej izdelamo tiskano vezje VFO-ja, ki je v merilu 1 : 1 narisano na sliki 9. Ker je ta načrt zelo enostaven, je obenem na sliki 9 tudi razpored elementov. Na sliki 8 pa je električna shema VFO-ja. Vrtilni kondenzator C8 je nameščen na sprejemniku OT2. Do¬ datno na sprejemnik nalotamo le kondenza¬ torja C10 in C12. Kondenzator C22, ki je tako označen na sliki 12, je kondenzator, ki ga uporabimo za krmiljenje VFO-ja in je na sliki 8 in sliki 9 označen kot C8. V ta namen moramo prepiliti povezavo na tiska¬ nem vezju sprejemnika, ki povezuje vrtilni kondenzator C8 oziroma C22 od tuljave L10 in kondenzatorja C23. Prepiliti moramo tudi povezavo med obema statorjema vrtilnega kondenzatorja ter nanj priključiti tuljavo L8 ter kondenzatorja C10 in C12. Prilotamo tudi še oba koaksialna kabla ter ga povežemo z VFO-jem, tako kot je to razvidno s slike 9. Ker je oddajnik v A klasi, potegne, ta¬ krat ko ni VF signala na L1 in oscilator v oddajniku ne niha, zelo velik tok. Zato pri preizkušanju priključimo na oddajnik manj¬ šo napetost (6 V). To pa zato, ker bi v takem stanju zelo hitro uničili transistorja T1 in T2 v oddajniku. Pri samem uglaševanju pri¬ ključimo na oddajnik namesto antene 12 V žarnico. To je potrebno zato, da ne motimo drugih radiopostaj. Nato feritna jedra, ki sta v obeh tuljavnikih s tuljavami od L2 do L7, vrtimo toliko časa, da nam žarnica najmočneje sveti. Ko smo to dosegli, je od¬ dajnik uglašen. Slika 11 100 V 1 Slika 9 22 TIM 1 • 78/79 C21 C26 028 Sprejemnik 0T2 Ker je bil sprejemnik 0T2 že opisan v lanski številki Tima, zdaj ne objavljam ka¬ kega posebnega opisa, ampak samo elek¬ trično shemo sprejemnika, ki je razvidna na sliki 12. Lahko pa se kupi tudi sestavljanka z vsemi elementi in narejenem tiskanem vezju po zelo dostopni ceni na ZRS (Zveza radioamaterjev Slovenije). Najlažje pa ga je mogoče kupiti prek kakega radiokluba. Elektronski taster Elektronski taster nam služi za lažje odtip- kavanje Morsejevih telegrafskih znakov (te¬ legrafije). Za izdelavo tega tasterja potre¬ bujemo tudi tri integrirana vezja, in sicer: A — SN7404 — INVERTER B — SN7474 — D-FIipflop C — SN7400 — NAND Elektronski taster TIM 1 • 78/79 23 Za odtipkavanje telegrafije nam služi na¬ mesto tasterja ročka. Oba f.f. (D-Flipflopa) vezja prožimo z ročko. Če je vklopljen samo eden f.f. nam elektronski taster odtipkava pike, če pa sta s pomočjo diode D8 vklju¬ čena oba f.f. nam elektronski taster avto¬ matsko odtipkava črte. S premikanjem roč¬ ke na levo in na desno, pa nam elektronski taster odtipkava Morsejeve znake. S po¬ tenciometrom R33 menjavamo hitrost delo¬ vanja elektronskega tasterja, s trimerjem R36 pa ton samokontrole. Za odtipkavanje na oddajniku potrebujemo rele. Elektronski ta¬ ster napajamo s stabilizirano napetostjo 5 V. Električna shema je razvidna na sliki 13. Na sliki 14 je načrt tiskanega vezja elektronskega tasterja v merilu 1:1. Na sliki 15 pa je načrt tiskanega vezja elektron¬ skega tasterja v merilu 1 : 2 in razpored elementov. Za izdelavo tiskanega vezja po¬ trebujemo kaširan pertinaks, ki ima na obeh straneh bakreno folijo. Kar je na načrtu ti¬ skanega vezja označeno s črto iz pikic, na¬ rišemo to črto na spodnjo stran tiskanega vezja. Kar pa je na načrtu tiskanega vezja potegnjeno z neprekinjeno črto, narišemo to na zgornjo stran tiskanega vezja. Če pa že¬ limo tipkati z navadnim tasterjem, potem taster priključimo tam, kjer je v shemi elek¬ tronskega tasterja označena tipka T. Usmernik Električna shema usmernika je podana na sliki 10. Za oddajnik in sprejemnik potrebu¬ jemo stabilizirano napetost 9 V. Za to nam služi zener dioda D6 in transistorja T4 in T3. T3 je močnejši transistor. V prototipu tega primopredajnika je uporabljen 2N3054. Lahko pa uporabimo tudi močnejši transi¬ stor npr. 2N3055. Na uporu R16 dosežemo s pomočjo zener diode D7 padec napetosti, tako da na katodi diode D7 dobimo napetost 5,5 V, ki je potrebna za napajanje elektron¬ skega tasterja. Slika 15 SEZNAM MATERIALOV: 24 TIM 1 • 78/79 Potrebujemo še: 10 m Cu žice premera 0,2 mm Trši papir za tuljavnik Enoplastni kaširan pertinaks Dvoplastni kaširan pertinaks NF ojačevalnik Za NF ojačevalnik nisem posebej objavljal načrta, ker za sprejemnikom OT2 lahko pri¬ ključite katerikoli NF ojačevalnik, če pa kdo želi poslušati samo s slušalkami, mu NF ojačevalnika ni potrebno vgrajevati v primopredajnik. Preureditev KV primopredajnika na druga frekvenčna območja: Ta primopredajnik lah¬ ko preuredimo samo za 7 MHz. Na še višje frekvence ga ne moremo preurediti zaradi integriranega vezja v oddajniku, ker le-ta ne more nihati s tako visoko frekvenco. Za preureditev na 7 MHz moramo vsem tulja¬ vam v prfmopredajniku zmanjšati oz. odvzeti polovico ovojev. Tako ima tista tuljava, ki ima podatek za 3,5 MHz 50 ovojev, za frek¬ venco 7 MHz vzamemo 25 ovojev. zgodovina radioamaterizma Oto Hudeček YU 3 AB Prvi začetki po vojni Že v začetku 1946. leta je bil na iniciativnem sestanku aktivistov radioamaterstva, zastop¬ nikov takratnega ministrstva PTT, komande zvez JLA, tehnične fakultete in radijskega komiteja v Beogradu sprejet sklep, da se naj ustanovi enotno vodstvo za vse orga¬ nizacije v državi in da se radioamaterjem zastavijo cilji in naloge, ki bi zadostile po¬ gojem izgradnje in obnove porušene do¬ movine. Tako je bil osnovan začasen »Zvez¬ ni odbor za radioamaterstvo«, ki je takoj za¬ čel ustanavljati tudi republiške odbore. Obe¬ nem je bil v Beogradu organiziran instruk- torski seminar, ki se ga je udeležilo 27 mladincev iz vseh republik. Zvezni odbor je takoj pripravil tudi izdajanje časopisa »Radio¬ amater« in prva številka je izšla januarja 1947. leta, zagrebški »Radio« pa je s tem prenehal izhajati. Do oktobra 1946. leta so že bili ustanovljeni v vseh republikah, razen črne gore, republi¬ ški odbori za radioamaterstvo, do konca tega leta pa tudi že 24 iniciativnih odborov za formiranje radioamaterskih društev v vsej Jugoslaviji. Končno je bilo 21. decembra 1946. leta z aktom ministrstva za notranje zadeve SNRJ izdanem pod številko 13476 uradno dovolje¬ no delo »Društva radioamaterjev Jugoslavi¬ je« s sedežem v Beogradu ih dejavnostjo na vsem področju FNRJ. Dan za tem je bilo v Beogradu posvetovanje radioamaterjev Jugoslavije, katerega sklepi so bili obenem delovni program za 1947. leto. V njih je bila vsebovana organizacijska utrditev, kurz na množičnost, oskrba materialne baze za za¬ četek delovanja, kakor tudi sprejetje učnih programov konstrukterskih tečajev z označ¬ bo A, B in C. Naslednje leto v juliju je organizacija pre¬ šla na planski način delovanja, kar je bilo tedaj pomemben korak v razvoju naših dru¬ štev. Plan je bil odlično sredstvo za mobi¬ lizacijo celotnega članstva pri uresničevanju nalog. Ogromna večina radioamaterjev je ra¬ zumela prednost planiranja pred stihijskim delom, ne le zaradi prilagajanja k družbene¬ mu planu, marveč zaradi vzgoje in discipline pri izvajanju zahtevnih nalog v sami organi¬ zaciji. Zveza radioamaterjev Jugoslavije Dne 20. junija 1948. leta je bila sklicana v Beogradu ustanovna skupščina Zveze radio¬ amaterjev Jugoslavije. Organizacija je tedaj štela okrog 3500 članov v 14 društvih, ki so bila v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani, Maribo¬ ru, Kranju, Sarajevu, Skopju, Cetinju, Kra¬ gujevcu, Titovem Užicu, Splitu, Novem Sadu, Zrenjaninu, Pančevu. Skupščina je obravnavala rezultate doteda¬ njega dela, sprejet je bil statut SRJ, ki je mimo ciljev in nalog določal tudi strukturo in načela notranje ureditve organizacije. Prav tako je bil na skupščini izvoljen nov 70-članski Zvezni odbor za radioamaterstvo. Vzrok za sklicanje te skupščine pa je bil hkrati tudi v odločitvi odgovornih forumov, da se komisija »Tehnika in šport«., ki je bila dotedanji okvir delovanja tehnično-športnih društev, preoblikuje v novo množično orga¬ nizacijo »Ljudska tehnika Jugoslavije«, ki jo bodo v začetku sestavljale že obstoječe, ta- TIM 1 • 78/79 25 ko imenovane klasične strokovne zveze, kot so radioamaterska, letalska, avto-moto, bro¬ darska in fotoamaterska, kasneje pa bi se njen program razširil še na druge organi¬ zacije. Ljudska tehnika Jugoslavije je imela svoj prvi kongres 6. februarja 1949. leta, nekaj dni pred njim, točneje 23. januarja 1949. leta pa je bila sklicana že prva redna skupščina Zveze radioamaterjev Jugoslavije (Savez ra- dioamatera Jugoslavije). Za objektivno oceno položaja, pomena in vlo¬ ge, ki jo je zavzel v naši družbi SRJ v okviru Ljudske tehnike Jugoslavije, je potrebno upo¬ števati tedanje kritično obdobje naše države v političnem in gospodarskem pogledu. Ne le, da je bila do tal porušena Jugoslavija v fazi obnove, bila je tudi nenehno napadana s klevetami in krivičnimi obtožbami z vzho¬ da in zahoda, in mimo stalne vojaške pri¬ pravljenosti se je morala boriti še s hudimi težavami zaradi ekonomske blokade vzhod¬ nih držav. Zato je moral biti osnovni namen in cilj naše organizacije odpravljati tehnični primitivi¬ zem z množičnim vključevanjem predvsem mladih ljudi in jih izšolati v kvalificiran teh¬ nični kader, ki je bil potreben za obrambo in obnovo države. Osnovna metoda za ures¬ ničitev tega cilja pa so bili strokovni tečaji in seminarji, organizirani vsepovsod, kjer je bilo mogoče: v mestih, na vasi, v tovarnah in šolah, na deloviščih mladinskih delovnih brigad. Obenem pa so bili tečaji in na njih obravnavana snov tudi predpriprava članov organizacije za kasnejše odgovorno opera¬ tersko udejstvovanje na amaterskih radijskih postajah. Obdobje 1946—1950 Čas med 1946. in 1950. letom smemo zato smatrati najbolj razgiban in po vsebini de¬ lovanja relativno najbogatejše obdobje naše¬ ga jugoslovanskega radioamaterizma. Zakaj? Organizacija je položila svoje temelje in se ustanovila takorekoč iz nič. Prvi koraki so bili storjeni z veliko mero dobre volje, pa¬ triotske zavesti, požrtvovalnosti in ljubezni naših članov do radioamaterizma. V kratkem času je bila dosežena zadovoljiva masovnost, prodrlo se je v najbolj odročne kraje, v vasi in naselja, kjer so radioamaterji kljub šibki materialni osnovi, ki je izvirala v glavnem iz odsluženih trofejnih naprav, elektrificirali in radioficirali mnogo vasi. Sodelovali so v raznih mladinskih delovnih akcijah, tudi pri gradnji objektov za nastajajočo radioindu- strijo, hkrati pa niso zanemarjali skrbi za interno delo v svojih društvih pri organizi¬ ranju tečajev, predavanj in prirejanju razstav, ki so jih bogatili z lastnimi izdelki radijskih naprav, instrumentov, učil in drugih poma¬ gal. To je bilo obdobje, ko ni bilo nobene osnovne organizacije brez urejenih prosto¬ rov in delavnice, ker se društev sploh ni smelo ustanavljati brez te »infrastrukture«. To je bilo obdobje, ko so radioamaterji tek¬ movali med seboj za večjo strokovnost, za večjo in vsestransko aktivnost, za čimbolj načrtno delo in izpolnjevanje plana v jugo¬ slovanskem merilu. To je bilo pionirsko ob¬ dobje široko razvejane dejavnosti SRJ, ki bi se ga moralo vrednotiti z drugačnimi me¬ rili, kot pa kasnejša, sicer tudi plodna ob¬ dobja jugoslovanskega radioamaterizma. Toda centralizirano vodenje organizacije in administrativno-plansko usmerjanje dela, ki je bilo v tedanji fazi našega splošnega druž¬ benega razvoja do neke mere nujno zlo, je omogočalo tudi bohotenje birokratskih in drugih negativnih tendenc. Zato je bilo še kako potrebno hkrati z utrjevanjem, sproti onemogočati'bodisi namerne ali nenamerne poizkuse zaviranja napredka organizacije, pa naj so bili obarvani s klubaštvom, nacional¬ no ozkostjo ali uradniškim odnosom do iz¬ vrševanja planiranih nalog. Ustanovitev in razvoj PPS Kljub najrazličnejšim težavam je bilo v 1949. letu v organizaciji že 49 društev z 11.856 člani. Glede na tako dozorelo stanje v SRJ je končno napočil tudi čas, ko je 1. februarja 1950. leta pričel veljati »Pravilnik o delu in postavljanju amaterskih radijskih postaj«, ki ga je odobrilo takratno ministrstvo za notra¬ nje zadeve FNRJ. Temu je sledilo ustanav¬ ljanje prvih sprejemno-oddajnih sekcij — PPS v najnaprednejših društvih, in jugoslo¬ vanski radioamaterji so obogatili in razširili svoje delovanje prek državnih meja, vzpo¬ stavljali medsebojne zveze z radioamaterji vsega sveta in začeli sodelovati tudi v med¬ narodnih operaterskih tekmovanjih. Prelomnica v pravem pomenu besede je bila za SRJ II. skupščina aprila 1950. leta v Za¬ grebu, ki je z radostjo, zadovoljstvom in tudi s ponosom pozdravila začetek dela prvih 26 TIM 1 • 78/79 legalnih radijskih postaj, saj je bil to obe¬ nem tudi izraz zaupanja in visokega prizna¬ nja družbe nasproti Zvezi radioamaterjev Ju¬ goslavije, ki se je zaradi učinkovitega de¬ lovanja uvrstila med pomembne družbene organizacije v državi. Ta skupščina pa je bila značilna tudi zato, ker so bile dane smernice za borbo proti birokraciji in za široko demokratizacijo pri vodenju in delovanju SRJ. Novi statut je hkrati omogočal večjo samostojnost dela, ukinjene pa so bile tudi pretirano stroge omejitve glede ustanavljanja osnovnih orga¬ nizacij. Kar pa je še posebno pomembno, so se z novim statutom dotedanja radio¬ amaterska društva preimenovala v radio¬ klube. V tem letu je bilo v SRJ že 24.446 članov v 155 radioklubih, v njih pa tudi že 10 spre- jemno-oddajnih sekcij, ki so štele 240 ope¬ raterjev. Tudi strokovna raven se je občutno dvignila, saj je v 1950. letu naraslo število radioamaterjev, ki so opravili izpit po pro¬ gramu A, B in C tečaja, že na 8000. Ob uvajanju dela na amaterskih radijskih postajah je bilo zastavljeno organizaciji kup novih nalog, ki so bile sicer že predvide¬ vane, a so postale sedaj aktualne. Prva skrb je bila ureditev mednarodnih obveznosti, tako vključenje SRJ v članstvo IARU, regi¬ stracija centralnega QLS-biroja -in vzdrže¬ vanje odnosov, ki jih ima vsaka organizacija do mednarodne radioamaterske skupnosti. Na drugi strani pa je postala še bolj aktual¬ na vzgoja novih operaterskih kadrov v smi¬ slu mednarodnih norm medsebojnega obče¬ vanja, spoštovanja predpisov in moralnega kodeksa. Razumljivo je, da se v prvem letu ni težilo k masovnosti PPS in operaterjev za vsako ceno vse dotlej, dokler ne bi bili zajamčeni zadostni objektivni in subjektivni pogoji za množično aktivnost. Ti pogoji pa so bili izraženi v oskrbi oziroma izgradnji ustreznih sprejemno-oddajnih naprav in vzgo¬ ji kadra, ki naj bi mu bilo operatersko do¬ voljenje ne le pravica, ampak tudi nagrada za dotedanje delo v radioamaterski organi¬ zaciji. Tretja skupščina Zveze radioamaterjev Ju¬ goslavije pa je že sprejela osnovni sklep za bodoče delo: razviti in omasoviti PPS in včlanjenje SRJ v mednarodno organizacijo IARU. (konec prihodnjič) Miloš Macarol TELEVIZIJSKI SPREJEMNIK PRERAŠČA V MULTI MEDIJSKI PROJEKTOR Nova odkritja vselej nudijo več kot od njih pričakujemo Ko je angleški izumitelj George Stephenson izumil parno lokomotivo in je leta 1830 ste¬ kel prvi vlak na progi Manchester—Liver¬ pool, nihče od očividcev ni slutil, da se bodo železniški tiri razpletli po vsej zemelj¬ ski obli in da bo železnica skoraj 100 let najhitrejša zveza med oddaljenimi kraji in deželami. Izumitelj Josip Ressel je model ladijskega vijaka prvič preizkuša! na -naši Krki -in Ljub¬ ljanici. Je mar takrat kdo pomislil, da bo tako preprost »vodni sveder« nekoč po¬ ganjal po vseh svetovnih morjih in -oceanih največje trgovske in potniške ladje, barke, čolne in gliserje? Tudi leta 1969, ko je človek prvič v svoji zgodovini stopil na peščena Lunina tla, je podvig pogumnih astronavtov docela zasle¬ pil triumfalne dosežke takratne svetovne znanosti in nihče se tedaj pravzaprav ni zavedal, da bo človeštvo od teh imelo mno¬ go večje koristi kot od same Lune. Navse¬ zadnje so ta polet omogočile povsem nove tehnologije, kakršnih dotlej nismo poznali. Te šele so zagotavljale posadki ne le prista¬ nek na Mesecu, ampak tudi varen povratek na Zemljo. Polet na Luno je vsekakor zgo¬ dovinski trenutek in hkrati mejnik novega napredka, ki ga vsi čutimo. Ni še minilo 10 let, že so nas preplavili vsakovrstni žepni računalniki neverjetnih zmogljivosti, ročne digitalne ure z največjo časovno točnostjo, novi sintetični materiali s trdoto jekla; tokrat so -na pohodu tekoči TIM 1 • 78/79 27 'kristali, električni pretvorniki sončne ener¬ gije, novi baterijski členi z nekajkrat večjo kapaciteto, a na vidiku je že tudi masovni prodor mikroprocesorjev, ki nas bodo tudi v zasebnem življenju občutno razbremenili fizičnih in umskih naporov in tako globoko posegli v način življenja in naše človeške navade. V vsem tem neizčrpnem bogastvu znanj, spoznanj, izkušenj in metod, s katerim da¬ nes razpolaga in operira sodobna znanost, vsako novo odkritje sproži pravcati plaz šte¬ vilnih uporabnih kombinacij. Tisto, kar za¬ blesti v prvem trenutku, je samo eden od utrinkov novih spoznanj. Podoben je rojstvu, ob katerem se razplamteva novo življenje, pestro in bogato. Rojstvo televizije Vsako odkritje nekega pojava oz. postopka odpira nove možnosti, zato se ob njem nuj¬ no porajajo tudi nove ideje. Te dozorevajo v dokaj različnih razvojnih pogojih, zato so nekatere prej, a druge kasneje uresničene. Če bi se podali v iskanje prvih siedi, ki so imele neko idejno zvezo z današnjo televi¬ zijo, bi morali poseči nekoliko nazaj v zgo¬ dovinska dogajanja in najti tista odkritja, ki so v človekovih razmišljanjih utegnila utrniti idejo o prenosu slik na daljavo. Ko sem nedavno brskal po teh podatkih, me je močno prevzelo prepričanje, da gre tu predvsem za dvoje pomembnih odkritij, ki sta se uveljavili že v petem desetletju prejšnjega stoletja: to je izum fotografije (1835) in izum Morsejevega brzo- java (1843). Težko si je namreč zamisliti, da bi kdo sploh razmišljal o prenosu slik na daljavo, dokler svet ni poznal fotografije, še težje pa si je zamisliti, da bi že sam izum fotografije izzval takšno idejo. Ugoden povod za takšno idejo je lahko bil prav Morsejev brzojav, ki je po žici pošiljal be¬ sedila v daljnje kraje in jih s pomočjo elek¬ tromagneta izpisoval z znaki Morsejeve abe¬ cede. Lahko bi celo dejali, da je takšen brzojav bil posebna vrsta vizualnega medija, saj je posredoval vizualno sliko povsem konkretnih besedil, seveda le v šifrirani obliki, že samo dejstvo, da je Morsejev brzojav na daljavo izpisoval iz črtic in pik sestavljena šifrirana besedila, je utegnilo porajati misel, da bi na podoben način lah¬ ko izrisoval na daljavo tudi slike. Očitno so takšne domneve povsem točne, kajti še danes obstoji naprava, s katero je njen izu¬ mitelj Abbe Caselli že leta 1863 poslal po žici prvo sliko iz Marseillesa v Pariz. Na sprejemnem koncu se je slika risala v staniol. To je torej davni predhodnik da¬ našnjega telefota in vseh podobnih faksi- milnih naprav. Zanimiv je podatek, da je Johann Phiilip Reis le tri leta prej, tj. leta 1860 izumil prvo napravo za prenos zvoka, toda prvi upo¬ rabni telefon je znani ameriški izumitelj Alexander Graham Bell konstruiral šele leta 1976. Iz tega sledi, da je problem prenosa slik bil rešen domala v istem obdobju kot problem prenosa zvoka, a od tega je že polnih 115 let. Postopek prenosa statičnih slik je v prin¬ cipu sicer podoben postopku, ki ga uve¬ ljavlja televizija. Razloček je le v tem, da je prvi mehanski in zato počasen, drugi pa elektronski, zato zmore posredovati kar po 25 slik vsako sekundo, to pa povsem za¬ dostuje za kvaliteten prenos živih dogajanj. Postopek prenosa statičnih slik, kakršnega uveljavljajo sodobne telefoto in faksimilne naprave, je seveda v mnogočem izpopolnjen z elektroniko in fototehniko, toda v bistvu je še zmerom polmehanski; zato traja izpi¬ sovanje posamezne slike najmanj 3, pri nekaterih sistemih pa celo 15 minut. Vse to se odraža v izredni kvaliteti, saj telefoto posnetke komajda ločimo od izvirnega po¬ snetka. O napredku te tehnike se lahko pre¬ pričamo, če današnje telefotose primerja¬ mo z znano fotografijo atentata na kralja Aleksandra leta 1934 v Marseillesu. To je namreč prva črnobela fotografija, ki je do¬ spela iz tujine v Jugoslavijo po telefotu. Prvi barvni telefoto pa je dospel v Jugo¬ slavijo prav letos 7. marca ob srečanju predsednika Tita s prezidentom Carterjem pred Belo,hišo v VVashingtonu. Posnetek je oskrbela agencija UPI (United Press Interna¬ tional), a zanimivo je, da sam telefoto sploh ni bil emitiran v barvni tehniki, pač pa v treh različno osenčenih črnobelih fotogra¬ fijah, ki jih v tiskarni zaporedoma natisnejo v rumeni, modri in rdeči barvi, nakar šele dobe barvno fotografijo. Dokaj zapleteno, kajne, zlasti če pomislimo, da imamo že sa¬ telitsko barvno televizijo ter da je prva črnobela slika bila emitirana že z izumom pred 115 leti! 28 TIM 1 • 78/79 Verjetno bomo zdaj lažje razumeli, zakaj je televizija tako dolgo doživljala tako težke porodne krče. Povsem iluzorno je bilo misliti, da bi z mehanskimi postopki, ki so >se sicer uve¬ ljavili pri prenosu statičnih slik, mogli re¬ šiti tudi problem prenosa živih dogajanj, kar pojmujemo z besedo televizija. Pa ven¬ dar se je cela vrsta učenjakov in izumiteljev kar pet desetletij prizadevala, da bi z me¬ hanskimi postopki uresničila sanje o tele¬ viziji. Močan povod za iskanje rešitev v mehanskih postopkih jim je prav gotovo dal Poljak Pavel Nipkovv, ki je že leta 1884 izdelal znano in po njem imenovano Nipkovvo ploščo s spiralno razvrščenimi luknjicami. Ta se je vrtela sinhrono pri oddajni in spre¬ jemni aparaturi ter tako pri prvi opravljala analizo, a pri drugi sintezo slike. Svetlob- nost posameznih točk je na oddajni apara¬ turi zaznavala fotocelica in jih z električni¬ mi impulzi prenašala na posebno tlivko pri sprejemni aparaturi. Za tedanje obdobje je bila ta aparatura sila atraktivna, čeprav se je iz grobe razdelbe slikovnih točk komajda razpoznaval pravi objekt. Nešteto strokov¬ njakov je vendar bilo mnenja, da je z nadalj¬ njim izpopolnjevanjem tega 9istema mogo¬ če najti neko ustreznejšo rešitev. Nekateri od njih so bili neverjetno uporni, kajti ob pomanjkanju drugih ustreznejših rešitev, je njihov sistem še zmerom naletel na obču¬ dovalce. Med najbolj razvnete zagovornike in razvijalce mehanskega sistema televizije sodijo vsekakor Anglež John Logie Baird, Američan C. E. Jenkins in celo Ljubljančan baron Anton Codelli, ki je v sodelovanju z znanim ljubljanskim radiotehnikom Barom razvil in patentiral sicer mehanski, toda dokaj izviren in domiseln sistem televizije, a to samo dve leti kasneje (1926), ko je ing. Marij Osana začel v Ljubljani z ekspe¬ rimentalnimi radijskimi oddajami prek od¬ dajnika lastne konstrukcije (1924). Rezultati vseh teh mehanskih sistemov ra¬ zumljivo niso bili zadovoljivi in lahko bi de¬ jali, da so bila vsa ta prizadevanja, ki so trajala skoraj štiri desetletja, na povsem na¬ pačni poti. Res je bila elektronika takrat še v embrionalnih zametkih, toda res je tudi, da tedanji učenjaki zanjo niso imeli dovolj posluha. Znano je namreč, da je ruski fizik B. Rosfng že leta 1907, ko se razen Nipko- wa še nihče ni resneje ukvarjal s tem pro¬ blemom, predlagal, da bi žarke v katodni cevi uporabili za sintezo slike v televizij¬ skem sprejemniku, medtem ko je nekaj kasneje Anglež Campbeli-Svvinton posredo¬ val idejo, da bi za analizo slike v televi¬ zijski snemalni kameri uporabili svetlobno občutljivi mozaik, ki bi ob premikanju ka¬ todnega žarka sproščal svetlobni jakosti ustrezne količine električnih nabojev. Ta dva predloga sta v bistvu osnova elektron¬ ske televizije, toda teh idej se skoraj 20 let ni nihče polotil uresničiti. Do pomembne preusmeritve je prišlo šele leta 1926, ko je nekdanji učenec Rosinga, tedaj že v Ameriki živeči ruski učenjak Vladimir Zvorykin izdelal in patentiral elek¬ tronski analizator slike — ikon os kop, iz katerega so se razvile ortikon in vidicon snemalne cevi, brez katerih si danes ne moremo zamisliti elektronske TV kamere. Večina učenjakov se je tudi tedaj še zme¬ rom ukvarjala z mehanskimi sistemi. S svo¬ jim dolgotrajnim delom je odnehala šele v letu 1936, ko je bil elektronski sistem televizije že tolikanj razvit, da je s svojo kvaliteto docela zasenčil vse mehanske si¬ steme. Tu šele so se začela odpirati vrata pravi elektronski televiziji. Prve televizijske oddajnike in tudi prve TV programe lahko zasledimo v letih tik pred II. svetovno vojno v Angliji, ZDA, Sovjetski zvezi in Franciji, toda pravi razmah televizije se je začel šele nekaj let po II. svetovni vojni. Razvoj televizije je kasnil za. razvojem radia vsaj 30 let, toda kot bi vse to želeli nadoknaditi, potekal je še enkrat hitreje. V vseh teh letih se je v svetu število televizijskih spre¬ jemnikov povzpelo od nekaj desettisoč kar na 400 milijonov, žal pa je pri tem čutiti velik prepad med razvitim in nerazvitim svetom, kajti samo tri države — ZDA, SSSR in Japonska razpolagajo danes z več kot polovico sprejemnikov. To seveda niso naj¬ večje države na svetu, če gre za število prebivalstva. Pred njimi sta še Kitajska in Indija, toda razvoj televizije je v teh in šte¬ vilnih drugih manj razvitih deželah šele v začetkih razvoja. Zlato obdobje brezžične televizije Videti nekaj, kar si prej lahko samo slišal, pritegne pozornost vsakega občudovalca. Največja atrakcija pa je vsekakor v tem, da televizija omogoča avtentično spremlja¬ nje dogajanj, ki so daleč od nas. To po¬ meni, da vse, kar se tam dogaja, vidimo in slišimo. S televizijo se je ves svet TIM 1 • 78/79 29 zbližal. Tisto, kar je bilo človeku najbolj od¬ maknjeno, se poraja na njegovem televizij¬ skem zaslonu in tako je televizor čez noč postal najbolj čudežno okno s pogledom na ves svet in celo na Lunine pejsaže. Ta zaslon je preprostemu človeku prvič razkril, kako izgleda svet pod morjem, kako izgle- da materija pod mikroskopom in kako po¬ tekajo najtežje operacije srca. Spočetka je vse teklo živo neposredno, razen tistih do¬ gajanj, ki so bila posneta na filmu. Celo drame, snemane z elektronskimi kamerami, so potekale povsem živo, kajti ob rojstvu elektronske televizije nismo še poznali elek¬ tronskega zapisa, da bi vsaj nekatere od¬ daje najprej posneli, jih shranili in šele ka¬ sneje predvajali. Ker tega ni bilo, so de¬ lavci v televizijskih študijih potili krvavi pot, kajti medtem ko so snemali v enem študiju in prenašali dramo, so v drugem že pripravljali vse potrebno za živ prenos naslednje oddaje, še težje je bilo, če je TV postaja razpolagala z enim samim štu¬ dijem. Medtem ko so tehniki zastrli za ne¬ kaj minut televizijski zaslon z napisom »Premor«, so scenski delavci in tehniki z največjo naglico podirali stare in postavljali nove kulise, rekvizite, mikrofone. Iz istega študija je hip zatem že tekla nova oddaja. Teh muk jih je rešil šele elektronski mag¬ netoskop. To je bila zapletena naprava, ki je omogočala sproten magnetni zapis slike in zvoka na poseben trak širok dobrih 5 cm. S to napravo šele je prvič oživela tudi elektronska televizijska produkcija oddaj na zalogo. Tako se je ob neposredni tj. živi televiziji začela razvijati tudi tako imenova¬ na »konzervirana televizija«. In tako je še danes: televizijskega programa ne sestav¬ ljajo samo neposredni prenosi, ampak tudi vnaprej posnete oddaje ter kombinacija žive oddaje z vključevanjem vnaprej posnetih prispevkov (primer TV dnevniki in žive od¬ daje iz študija). Celotno povojno obdobje, tja do leta 1970, bi lahko poimenovali »zlato obdobje brez¬ žične televizije«, kajti v tem času so bile oči vsega sveta uprte zgolj v programe jav¬ nih televizij, ki so kraljevale vsaka na svo¬ jem področju. Televizor je tedaj pripadal izključno javni brezžični televiziji in še to le lokalnim TV postajam, ki so ob slabo raz¬ viti mreži oddajnikov in pretvornikov bile edino dostopne. S širjenjem TV mreže so v posamezna re¬ gionalna področja začeli pronicati tudi pro¬ grami sosednih postaj in tokrat so gumbi na kanainiku televizorja prvič dobili svojo ve¬ ljavo. Gledalcu se je končno ponudila prilož¬ nost izbire TV programov. Če z domačim ni bil zadovoljen, je vključil enega od so¬ sednjih. Izbira v primerjavi z radijem resda ni velika, toda možna je vsaj v treh do šestih variantah, če imamo v mislih naše okoliščine. Običajni televizor naglo prerašča v multimedijski projektor V tem hitrem razvoju, ko je črnobela tele¬ vizija tako rekoč čez noč prerasla v kvali¬ tetno barvno televizijo, so televizijski centri naenkrat izgubili svoj monopolni položaj nad televizorji in gledalci v lastnem regional¬ nem področju. Verjemite, da to ni slabo, kajti s tem pojavom se hkrati začenja kon¬ kurenčna borba za gledalca, ki jo je moč izvojevati samo z boljšo kvaliteto progra¬ mov. Očitno pa je že danes, da ta kon¬ kurenčna bitka ne bo lahka, kajti to ni bitka le med televizijskimi centri, ampak hkrati tudi bitka med novimi mediji, ki so se v teku razvoja porajali celo tam, kjer bi naj¬ manj pričakovali — tik ob televizorju. Razvijalci teh novih medijev so se pač za¬ vedali, da je televizor v svojem bistvu pred¬ vsem elektronski projektor, prilagojen sicer za brezžični sistem oz. za visokofrekvenčni signal na VHF in UHF področju. To pomeni, da ta isti projektor lahko uporabimo tudi za druge namene, seveda pod pogojem, da naprave delujejo po istih tehničnih princi¬ pih in da imajo prav tako visokofrekvenčni izhod, ki omogoča direktno povezavo z an¬ tenskim vhodom. Na priloženi skici sem skušal shematično prikazati raznolike možnosti uporabe tele¬ vizorja, ki jih omogoča sodoben razvoj elek¬ tronske avdiovizualne tehnologije. Ena od osnovnih značilnosti tega razvoja je, da so vse nove tehnologije, s katerimi se tu srečujemo, kompleksno preusmerjene na barvno tehniko, zato je njihovo glavno pri¬ zorišče v vsakem primeru barvni televizijski sprejemnik, kakršnega uveljavljamo pač na področju javne televizije. Tu ni važno, ali je -njegova izvedba standardna ali zahtevnejša tj. z elementi, ki omogočajo daljinsko krmi¬ ljenje, brezžično spremljanje zvoka s slu¬ šalkami in podobno, važno je, da tega tele¬ vizorja ni potrebno predelavati, kadar ga želimo uporabljati tudi za druge namene. 30 TIM 1 • 78/79 TIM 1 • 78/79 31 Nepopisno velik delež v tem razvoju ima vsekakor vesoljska tehnika, ki je zaradi nujnih potreb utesnitev volumna in teže odprla nesluteno pot mikrominiaturizaciji elektronike, a razen tega uveljavila nešteto novih tehničnih dosežkov, ki so pomembni tud-i za aplikacijo v vsakdanjem življenju. Neposreden rezultat vesoljske tehnike je vsekakor satelitska televizija, ki že danes omogoča izmenjavo TV programov in direkt¬ ne prenose med kontinenti, v bližnji prihod¬ nosti (verjetno že leta 1985) pa bo posegla tudi v regionalni prostor evropskih držav in s tem prevzela vlogo mreže pretvornikov. Neposreden rezultat vesoljske tehnike je tudi elektronski časopis, čigar emitiranje teče neopazno med samim televizijskim pro¬ gramom, pa vendar je mogoče ob vsakem času s pritiskom na gumb projicirati na televizijski zaslon poljuben del od 100 stra¬ ni obsegajočega dnevnega časopisa. Največji delež pa je imela vesoljska teh¬ nika prav gotovo v posredni obliki pri raz¬ voju miniaturne televizijske tehnologije, a zlasti še pri razvoju namiznih in prenosnih kasetnih magnetoskopov, priročnih elektron¬ skih kamer in drugih elektronskih naprav in medijev, ki bodo odigrali izredno po¬ membno vlogo na področju izobraževanja. Kolikšen napredek je tu dosežen, naj pri¬ kaže naslednji primer. Prvi profesionalni magnetoskopi za zapis in reprodukcijo TV programov so bili veliki kot omare; z vsem mehanizmom in tisoči elektronskih delov so tehtali kar poldrugo tono. Danes imamo na svetovnem tržišču že miniaturne pre¬ nosne magnetoskope, ki tehtajo vsega 7 kg. Tem magnetoskopom pripada tudi mala elek¬ tronska kamera, s katero lahko na ozek magnetoskopski trak posnamemo v barvah ves nedeljski izlet, po prihodu domov pa že lahko predvajamo vse posnetke na last¬ nem barvnem televizorju. S podobno aparaturo je danes mogoče pred¬ vajati na televizijskem zaslonu tudi progra me s slikovnih plošč. Za razloček od kaset¬ nih magnetoskopov, ki omogočajo zapis in predvajanje tako lastnih kot tujih progra¬ mov, slikovnih plošč sami.ne moremo na¬ polniti s programi, ampak so namenjene le uporabi fabriciranih programov. Tokrat je poskrbljeno tudi za ljubitelje Su¬ per 8 filma, kajti posebna naprava že -omo¬ goča predvajanje črnobelih in barvnih fil¬ mov neposredno na televizijskem zaslonu, s čimer bo odpadla optična projekcija s filmskim projektorjem. In končno so tu še nove naprave za elek¬ tronske igre na televizijskem zaslonu. Te naprave izdeluje pri nas tovarna »Gorenje« pod imenom »GETI«. iz tega lahko zaključimo, da bo naš vsak¬ danji televizor resnično postal univerzalni elektronski projektor za cel niz povsem različnih sodobnih medijev, ki bodo omo¬ gočili široko praktično % uporabo v našem vsakodnevnem življenju, zlasti še na pod¬ ročju našega splošnega in strokovnega izo¬ braževanja, hkrati se z njimi odpira možnost tudi za naše ustvarjalno delo in psihično relaksacijo. Koliko možnosti nudijo ti mediji v naši živi praksi, se bomo lahko seznanili prihodnjič v posameznih krajših prispevkih. Prenosna kamera in magnetoskop laponske tovarne AKAI 32 TIM 1 • 78/79 SREČANJE Z ISKRO O naših srečanjih V novem letniku naše revije vam bomo v desetih nadaljevanjih predstavili največjo delovno organizacijo v Sloveniji — iskro. Zakaj smo se odločili, da vam Iskro po- bliže predstavimo? Z njenimi izdelki — bodisi s področja telekomunikacij, avtoma¬ tike, elektronskih in elektromehanskih ele¬ mentov in aparatov ali široke potrošnje — se srečujemo skorajda na vsakem koraku. Telefon, radijski in televizijski sprejemnik, gospodinjski aparati so nekateri od izdelkov Iskre, ki jih uporabljamo vsak dan. Razen teh pa je še vrsta drugih, ki jih le poredko vidimo, vendar so v našem življenju nepo¬ grešljivi — telefonske centrale na primer, računalniki, naprave za avtomatizacijo v in¬ dustriji ali signaino-varnostne naprave za avtomatizacijo cestnega in železniškega pro¬ meta in še marsikaj. Gotovo bo mnoge iz¬ med vas zanimalo, kje in kako nastajajo ti izdelki, pa tudi kaj več o Iskri sami, njenih prvih začetkih — partizanskih radijskih de¬ lavnicah, njenem razvoju in novih dosežkih. Posebno zanimivo bo to branje tudi zato, ker boste zvedeli mnogo novega o področju, na katerem bo nekega dne marksikdo tudi sam strokovnjak. Morda celo prav v Iskri, kjer so strokovnjaki — pa naj delajo za strojem, risalno desko ali pisalno mizo — še kako dobrodošli. Iskra Še nekaj besed o delovni organizaciji, ki jo boste, kot že rečeno, v naslednjih me¬ secih pobliže spoznavali: SOZD Iskra zapo¬ sluje skoraj 27000 delavcev. Je ena od desetih največjih industrijskih organizacij v Jugoslaviji in največja v elektroindustrijski panogi. Njena proizvodnja predstavlja četr¬ tino vrednosti proizvodnje vse jugoslovan¬ ske elektroindustrije. Iskra združuje 75 temeljnih organizacij zdru¬ ženega dela, ki tvorijo sedem delovnih orga- Stavba v kateri so upravni prostori današnje Iskre nizacij proizvodnega tipa in pet delovnih organizacij skupnega pomena. Slednje so: komercialna organizacija Iskra Commerce, Institut za produktivnost dela in metrolo- gijo, Center za avtomatsko obdelavo podat¬ kov, Iskra-invest servis in šolski center. Od Kričača do Iskre Takrat, ko so sile osi med II. svetovno vojno slavile zmago za zmago nad zavez¬ niki, ko so nemški škornji stali pred Mo¬ skvo in ko so padale bombe na London, se je v Ljubljani začela oglašati ilegalna radijska postaja Osvobodilne fronte Kričač. V najhujših dneh naše sodobne zgodovine nam je Kričač vlival zaupanje v zmago, nas bodril in obveščal o položajih na bojiščih. Celotni mehanizem oddajnika je bil sestav¬ ljen iz enostavnega usmernika, oddajnika, modulatorja, antene in mikrofona. Lahko so ga prenašali iz enega konca Ljubljane na drugi kar v večji torbi. Ilegalna radijska po¬ staja se je ob določeni uri javljala v letih 1941 in 1942 trikrat tedensko. Čeprav so jo italijanski okupatorji zasledovali kar z dvajsetimi radiogonimetri, 2.000 vojaki in vpregli v delo celo gestapovce, je niso ni- TIM 1 • 78/79 33 Merilec kapacitivnosti tudi spada v prvi rod Iskrinih instrumentov koli odkrili. Kričač je prenehal oddajati iz preprostega razloga, ker so okupatorji 1942. leta meščanom pobrali sprejemnike. Radiotehnikr OF, organizirani pri Centralni tehniki CK KPS, pa so kljub temu ves čas italijanske okupacije izdelovali v Ljubljani radijske oddajnike za partizanske enote, ilegalne radijske sprejemnike za zasledo¬ vanje svetovnih poročil o situaciji na fron¬ tah ter razne druge izdelke za potrebe slo¬ venske partizanske vojske. Ko je italijan¬ skemu fašizmu v letu 1943 pošla moč, je padlo v roke našim radiotehnikom mnogo radijskega materiala, ki ga je zapustila raz¬ padla fašistična armada. S tem so sicer minile težave z materialom, prišle pa so druge — z nemškim okupatorjem. V Ljub¬ ljani je bilo delo radiotehnikom v radijski delavnici kmalu tako otežkočeno, da so zbrali celotno tehniko in odšli z njo v par¬ tizane ter tam nadaljevali delo... Tu so začeli v Starih žagah, blizu Semiča, kjer stoji zdaj naša sodobna tovarna kon¬ denzatorjev, postavljati radiodelavnice pri glavnem štabu narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije z ilegal¬ nim imenom Baza 99 D. Tu so zlasti po italijanski kapitulaciji, kot smo že omenili, zbrali veliko število oddajnikov, sprejemni¬ kov, napajalnih postaj, baterij in ostalega tehničnega materiala, ki je omogočil bor- f||cem, da so sredi vojne ustvarili pravo radijsko industrijo. V 99 D so izdelovali posebne baterijske sprejemnike za potrebe partizanskih bolnišnic, kakovostne sprejem¬ nike za posebne službe, množično so pre¬ delovali radijske sprejemnike za enosmerni tok, izdelovali so transformatorje, previjali ročne generatorje itd. Šele z novim letom 1945 je prišla končno tudi zavezniška po¬ moč. Vse te številne naprave je bilo treba vzdrževati. Baza 99 D je delovala do maja 1945. Če tehnični in propagandni sodelavci Kri¬ čača in delavci Radijske delavnice v Ljub¬ ljani še niso mogli pomisliti na to, da s svojim delom polagajo idejne temelje kakš¬ ni povojni industriji, pa so radiotehniki v Starih žagah že močno premišljali o tem, da bodo po vojni ustvarili domačo elektro¬ industrijo. Dejstvo je, da se je z izdelavo Kričača in z rojstvom partizanskih radio- delavnic ukresala sodobna Iskra, ki je po¬ stala dedič teh dveh mejnikov naše radio- industrije in vseh poznejših vej, ki so se razvile iz teh skromnih začetkov. Signalni generator za nizke in srednje frekvence — tako se je v Iskri začelo 34 TIM 1 • 78/79 kotiček za fotoamaterje Miha Javornik ZAČELO SE JE S CAMERO OBSCURO Na željo številnih bralcev Tima smo se letos odločili, da spet uvedemo kotiček za fotoamaterje. V njem bomo v desetih na¬ daljevanjih pregledali osnove črnobele foto¬ grafije, fotoaparatov, naučili se bomo raz¬ viti film, spoznali bomo skrivnosti foto¬ grafskih trikov in še marsikaj. Vabimo vas, da tudi vi sodelujete pri oblikovanju našega kotička za fotoamaterje, tako da postavljate vprašanja s področja fotografije in mi vam bomo po naših močeh, z našim znanjem skušali odgovoriti. Pričakujemo ■čim več va¬ ših vprašanj. Pa začnimo! Če omenim nekomu pojem fotografirati, si skoraj vsak predstavlja pod to besedo foto¬ aparat, pritisk na sprožilo in fotografijo, ki jo dobi narejeno čez dva dni pri fotografu. Vendar ste že kdaj pomislili, koliko deset¬ letij je bilo potrebnih, da se je fotografska znanost razvila do take mere, kot jo (samo en delček] poznate danes? Niste? No, po¬ tem vam bom skušal v nadaljevanju tega sestavka prikazati nekaj najpomembnejših obdobij fotografije, v drugih nadaljevanjih pa vam prikazati težave in lepote vsakega člo¬ veka, ki se resno spoprime s fotografsko umetnostjo. Resda je sprva veliko težav, čimdlje pa vztrajate, več lepih trenutkov je, sčasoma doživite vse več zadoščenja ob dobri, umetniški fotografiji, ki je produkt vaše lastne volje, vašega lastnega dela in vaše ljubezni do fotografije. Beseda fotografija izvira iz grških besed photos — svetloba in graphein — pisati, besedo fotografija bi slovenili kot svetlo- pis — svetlobni zapis. Pravzaprav so ime fotografie sprejeli šele 1889 na kongresu kemikov v Parizu. Prej se je ta zvrst ime¬ novala heliografija (helios — sonce). Prvi zapisi o začetkih fotografije izvirajo od grškega znanstvenika Aristotela (4. stol. pred n. št.), ki govori o neki napravi, skozi katero prihaja svetloba in riše na zaslon sence. To napravo so kasneje imenovali camera obscura (temna soba). O delovanju te naprave se lahko sami prepričamo. V manjši sobi, ki jo zagrnemo, pustimo le ozko odprtino, skozi katero naj pada svetloba na 20—30 cm oddaljen bel zaslon. Na njem se bo pojavil neoster in narobe obrnjen prizor, ki je v resnici izven sobe. Najsta¬ rejši pisani podatki o delovanju camere obscure Izhajajo iz zapiskov arabskega ma¬ tematika Alhazana iz Basre iz 10. stoletja (opazoval je sončevo ekliptiko). Princip camere obscure. Od predmeta, ki ga opazujemo, se širi svetloba skozi odprtino v steni in na nasprotni strani riše narobe obrnjen in neoster predmet. V 16. stoletju je camera obscura že precej razširjena, predvsem pri umetnikih, ki so študirali z njeno pomočjo portret (Leonardo da Vinci). V dobi renesanse so jo uporabljali za kopiranje narave (laterna magica). Vendar slika je bila neostra iin kot že vemo narobe obrnjena. Zato so aparat izboljšali, tako da so v odprtino vložili lečo (grš. — lens); nemški matematik Sturm pa je do¬ dal leči še majhno zrcalo pod kotom 45° in slika na zaslonu je nastala pravilno obr¬ njena. Nihče pa v tistem času ni pomislil, da bi sliko, ki jo je dobil na zaslonu, ustalil. Slučajno se je to posrečilo nemškemu ki¬ rurgu in fiziku Johannu Schultzu (tudi Schul- zeju), ki je odkril, da srebrove soli, če so izpostavljene močni svetlobi, potemnijo. S tem je položil temelje nadaljnjemu razisko¬ vanju fotokemije srebrovih soli. Svoje eks¬ perimente je 1727 leta objavil, vendar ni mogel doseči, da bi slika ostala trajna, da bi bila fiksirana, temveč je še naprej tem¬ nela. TIM 1 • 78/79 35 Na sliki že zrcalna (refleksna) kamera obscura iz 1865. leta fotografa Johannesa Zah n a. Aparat, ki ga je okrog 1840 uporabljal Talbot za izdelavo kalotipij. Aparat je imel navaden mikroskopski objektiv, odprtino za naravnavo ostrine se je dalo zapreti z zamaškom, na svet¬ lobo občutljiv papir pa 'se je pritrdil na notranjo stran aparata. Resnično prvo mesto v odkritju fotografije pa pripisujemo Josephu Nicephore Niepcu (1765—1833). Ukvarjal se je, kako bi s ko¬ vinsko ploščo, premazano z asfaltom, dobil sliko. Leta 1816 mu je resnično uspelo dobiti na papirju, steklu in metalu negativ¬ ne slike, sicer neizdelane in nepopolne, vendar prve fotografije — fotogravure — procesu je dal ime heliografija. Nasledni veliki mejnik v razvoju fotografije predstavlja delo Louisa Daguerra, ki se je ukvarjal več let z možnostjo nastajanja slike s pomočjo posrebrenih bakrenih plošč in jodovih par, vendar brezuspešno. Nekega dne 1835. leta pa je tako osvetljeno ploščo zaprl v omaro s kemikalijami. Izredno se je začudil, ko je našel naslednji dan prej pri¬ krito (latentno) sliko razvito. Ugotovil je, da se je to zgodilo zaradi prisotnosti živosre- brovih par, ki so uhajale iz razbitega termo¬ metra. Kljub temu odkritju do leta 1837 ni mogel slike ustaliti. Končno se mu jo je posrečilo fiksirati v raztopini kuhinjske soli. Svoj izum je imenoval dagerotipija — to so pozitivi, ki pa so bili unikati in se niso mogli reproducirati. Z odkritjem dageroti¬ pije se je pričelo prvo pomembnejše ob¬ dobje fotografije; postala je popularna (v New Yorku je 1850. leta stalo že 71 dagero- tipijskih študijev, ekspozicija je trajala le še okrog 3—4 minute (pred tem so bile eks¬ pozicije dolge po več ur), aparati pa so bili še vedno težki čez 50 kg). Razvoj dagerotipije je pospešil tudi izpopol¬ njevanje optike. Leta 1840 je J. M. Petzval skonstruiral objektiv, s katerim so ekspo¬ zicije postale 16-krat krajše. Eden največjih svetovnih pionirjev fotografije je tudi naš rojak Anastas Jovanovič, sodobnik Talbota. (Na sliki Anastas Jovanovič.) Leta 1835 pa se je angleškemu matematiku Foxu Talbotu posrečilo izdelati prvi negativ na papirju in ugotoviti proces kemičnega razvijanja — proces imenujemo kalotipija (Kallos lep). Svoje kalotipije je fiksiral z natrijevim tiosulfatom (John Herschel je odkril, da lahko s pomočjo Na tiosulfata 36 TIM 1 o 78/79 Na sliki stari Dunaj. Slikal ga je Anastas Jova¬ novič 1841 — 45; ta fotografija predstavlja eno prvih njegovih kalotipij. Fotografirati je začel z »Vojklenderjevim« aparatom, opremljenim s Petz- valovim objektivom. fotografijo fiksiramo (še danes je Na-tio- sulfat ena najpomembnejših sestavin fiksir- ja). Iz tega časa so znani eni najlepših ohra¬ njenih fotografskih portretov Roberta Adam- sona in Davida Hilla, narejenih s kalotip- skim procesom. Kmalu po smrti Daguerra 1851. leta je izu¬ mil novo-vlažno -— kolodij tehniko foto¬ grafije Frederick Scott Archer (slike so postale ostrejše!) — začelo se je pravo obdobje fotografije. Fotografi so rasli kot gobe po dežju. Iz nekaj sto se je njih šte¬ vilo povečalo nenadoma na nekaj tisoč. TIM 1 • 78/79 37 Naj 'iz tega časa omenim samo še dve teh¬ niki — nadaljnjo stopnjo kolodij tehnike — ambrotipija — tanki negativi na steklu — tehnika, ki je bila zelo dolgo popularna za izdelavo portretov, in pa tehniko našega rojaka iz Kranja duhovna Janeza Puharja, ki je izumil svoj način fotografiranja na stekleno ploščo (1349), ki pa svojih dosež¬ kov ni v celoti objavil in so si izum lastili kasneje drugi. Čeprav je nova kolodij tehnika predstavljala velik korak naprej v razvoju fotografije, pa je bilo občutiti potrebo po enostavnejšem postopku; tako je kmalu več strokovnjakov 'izumilo postopek fotografiranja na suhih fotografskih ploščah (1880 so se pojavile prve tovarniško izdelane) — ekspozicije so postale krajše od petindvajsetinke sekunde. Pravi začetek fotografske industrije je po¬ vezan z imenom Georga Eastmana. Takoj ko so odkrili postopek suhih plošč, je za¬ čel konstruirati aparat, ki naj bi bil na¬ menjen tudi amaterskemu fotografiranju. Izdelal je kamero (boksovko) KODAK — iz tega časa je znana parola: »Vi sprožite, mi naredimo vse ostalo.« To je bil aparat, ki se je napolnil s filmom — trakom (rol! filmom). Prvo tako kamero, s katero se je dalo slikati na roli film, je skonstruiral Leon VVamerke. Emulzija je bila sprva bromsre- brna, kasneje pa iz celuloida. Tehnika je od tega trenutka napredovala z vrtoglavo naglico, kamere so postajale vse manjše; iz časa okrog 1900. leta je znan Kodakov tip kamere Brovvnie. Največji na¬ predek pa je bil dosežen na začetku dvaj¬ setih let tega stoletja, ko so Nemci pri¬ kazali najmodernejši »miniaturni aparat za hitro slikanje« — Leica; leta 1947 pa je dr. Land izdelal novo kamero Polaroid, ki je avtomatično izdelala slike v eni minuti. Tehnika pa vse hitreje napreduje, tako da imamo danes na tržišču aparate, ki so da¬ nes še novost, jutri pa bodo že zastareli. Kaj več o samem današnjem fotoaparatu in o njegovem delovanju pa boste izvedeli v prihodnji številki. Drago Mehora POVEST O ČLOVEKU, KI JE GLEDAL V PRIHODNOST Jules Verne oče znanstvenofantastične književnosti Kdo ne pozna Julesa Verna? Že od nekdaj je mlado in staro rado bralo zanimive in na¬ pete povesti znamenitega francoskega pi¬ satelja, ki je v svojih številnih knjigah predvidel tak napredek znanosti in tehnike, o kakršnem se ljudem njegovega časa še sanjalo ni. Takrat mu niso verjeli, današnji čas pa je pokazal, da se je uresničilo ne le vse, ikar je pisatelj že pred sto leti pred¬ videl v svoji bujni ustvarjalni domišljiji, ampak še mnogo več. Takšnega razvoja zna¬ nosti 'in tehnike, kakršnega je doseglo člo¬ veštvo v zadnjih sto letih, najbrž niti pisa¬ telj sam ni predvideval, saj je živel v času, ko je bil parni stroj skoraj edina pogonska energija v prometu in v industriji, elek¬ trično energijo pa so še bolj malo poznali in uporabljali. Knjige Julesa Verna so preve¬ dene že zdavnaj v vse kulturne jezike in jih imamo tudi v slovenščini. Prepričani smo, da jih poznajo tudi Timovi bralci in da jih bo zato tudi zanimala življenjska zgodba tega nenavadnega moža. Rodil se je 8. februarja 1828. leta v mestu Nantes ob izlivu Loire. Njegov oče je bil odvetnik, mati pa hči tamkajšnjega ladjarja. Na liceju v Nantesu je bil med najboljšimi dijaki. V prostem času je mnogo bral, naj¬ raje pustolovske in potopisne povesti kot npr. Robinzona, povesti indijanarice ameri¬ škega pisatelja Cooperja, Tri mušketirje, Monte Christa in podobno literaturo, ki je gotovo tudi vplivala na smer njegovega po¬ znejšega pisateljevanja. Leta 1847 je odšel v Pariz, kjer je dovršil pravne študije. Oče je pričakoval, da se bo sin vrnil v Nantes in prevzel njegovo odvetniško pisarno, am¬ pak sinu je bila književnost ljubša od prava 38 TIM 1 • 78/79 in je že sklenil, da bo postal pisatelj. Razo- . čarani oče je sporočil sinu, naj se vrne in prevzame pisarno, ali pa naj več ne računa na njegovo denarno pomoč. Sin mu je od¬ govoril takole: »Usoda me je prikovala na Pariz. Tu postanem mogoče kdaj dober pisa¬ telj, doma pa ne bom nikoli nič drugega kot slab advokat.« Pariz je bil pač kulturno središče Francije, mesto, v katerem so takrat živeli najslav¬ nejši francoski pisatelji, kot so Honore Balzac, Viktor Hugo, Aleksander Dumas in drugi. Z nekaterimi izmed njih se je Jules osebno seznanil. Seznanil se je tudi z nek¬ danjim svetovnim potnikom Jacquesom Ara- gojem, ki je napisal Potovanje okoli sveta v štirih knjigah. Ta knjiga je Verna navdušila in potegnila s seboj. Prve prispevke je ob¬ javil v nekem družinskem listu, med njimi »Potovanje po zraku«. Tako je Verne pričel svojo pisateljsko pot. Spoznal pa je, da postati pisatelj nikakor ni enostavna reč. Treba je presneto trdo delati vrsto let, preden postane pisatelj znan in priznan. Od sodelovanja v družinskem listu kajpak ni mogel živeti, zato je sprejel službo tajnika v gledališču, ki ga je tako zaposlila, da je moral pisati ponoči. V tistem obdobju je izšlo več manj pomemb¬ nih povesti, med njimi »Prezimovanje v letu«, ki je prva Vernova povest s področja zemljepisnih odprav, ki je tudi vzbudila po¬ zornost bralcev. Leta 1855 je bila v Parizu svetovna raz¬ stava, ki je bila za Verna odločilno doži¬ vetje. Ves osupel je gledal parne stroje ne¬ znanske moči in razne tehnične novosti. Obdarovan z bogato domišljijo je sklenil pisati romane o znanosti. Napisal je »Poto¬ vanje z balonom«. Rokopis je pokazal pet¬ najstim založnikom, ki so ga vsi odklonili. Nazadnje ga je sprejel založnik Pierre Het- zel, ki je imel ogromne založniške načrte pa nič sodelavcev. Ta mož je ustanovil »Knjiž¬ nico za pouk in zabavo«. Z Vernom je skle¬ nil dokaj ugodno pogodbo, po kateri se Ver¬ ne zaveže napisati letno po dva zvezka za zabavno-poučno knjižnico, zato pa bo pre¬ jemal letno po 20.000 frankov. Založnik je v Vernu zaslutil nadarjenega pisatelja, ki utegne res uspeti. Leta 1863 je izšla prva Vernova znamenita, še danes priljubljena povest »Pet tednov v balonu«. Takrat je ljudi vznemirjalo le¬ tenje z baloni. Verne je v tej povesti rešil problem vodenja balona, poleg tega pa je pisal tudi o zanimivem vprašanju razisko¬ vanja Afrike, ki je bila takrat še slabo raz¬ iskana skrivnostna črna celina. Sledile so tri knjige, v katerih je poljudno obravnaval geografijo, geologijo in mate¬ matiko. Knjiga »Dogodivščine kapitana Ha- terasa« rešuje problem severozahodnega prehoda, »Potovanje v sredino Zemlje«, je kajpak čista utopija in pa »Potovanje na Luno«, ki je takrat tudi bila utopija. Zani¬ mivo je, da v teh povestih niso nastopale ženske, še bolj nenavadno pa je, da med junaki tudi ni bilo nobenega Francoza, vse sami Angleži, Američani, Nemci. V svojih delih je upošteval izsledke znanosti In kaj¬ pak svojo vizijo nadaljnjega razvoja zna¬ nosti in tehnike. Sam je preroško rekel: »Pride čas, ko bodo znanstveni uspehi daleč prehiteli še tako drzno domišljijo.« Jules Verne je torej trdno veroval v napredek znanosti. Spomladi leta 1866 je prišel v majhno ribiško vasico ob izlivu Somme v Rokavski preliv čokat štiridesetleten mož s štirilet¬ nim sinčkom Michelom. Naselila sta se prav na bregu v majhni bajti, odkoder je bil lep pogled na Rokav in proti Angliji. Možak je kupil staro barko in jo dal predelati v ne¬ kakšno na pol jahto, na pol ribiško barko. Na bok ladje je dal napisati ime »Michel«, v ladijski dnevnik pa »Lastnik in kapitan — Jules Verne«. Semkaj je pisatelj potem prihajal vsako leto. Družil se je z ribiči in mornarji in se vozil s svojo barko ob obali na daljše in krajše vožnje, včasih pa tudi čez Rokav v Anglijo. V tem mirnem kraju je pisal svoje znamenite povesti: »Otroka kapitana Gran¬ ta«, »Dvajset tisoč milj pod morjem«, »Skriv¬ nostni otok« in druge. TIM 1 • 78/79 39 Leta 1867 se je Verne odpeljal z ladjo Great Eastern, takrat največjo ladjo na svetu, v Ameriko. Prav ta vožnja čez Atlantik mu je dala pobudo za povest »Dvajset tisoč milj pod morjem«. V tej povesti je opisal vožnjo s podmornico Nautilus, ki jo vodi učenjak in revolucionar kapitan Nemo. »Do zadnjega diha bom na strani zatiranih in vsak suženj mi je In mi bo brat«, pravi nekje kapitan Nemo in s tem gotovo izraža pisateljev nazor. Leta 1871 je izbruhnila francosko-nemška vojna. Tudi Verne je bil vpoklican kot re¬ zervist, vendar je imel možnost še naprej pisati. Takrat je napisal »Plavajoče mesto« (spomin na ladjo Great Eastern), »Dogodiv¬ ščine treh Rusov in treh Angležev«, »Dežela krzen« in »Doktor Oks«. Po končani vojni se je Verne vrnil v Pariz, kjer je bil priča najprej nemške zasedbe, potem pa upora Pariške komune. Bil je pre¬ pričan privrženec idej Pariške komune, ki pa so jo kmalu krvavo zatrli. Po porazu Komune ni našel v Parizu več pravega ozračja, pa tudi ni imel več prave volje za delo. Mnogi njegovi prijatelji so bili po¬ biti ali pa pregnani, rokopisi so obležali pri založniku, saj je bil takratni politično razburkani čas kaj malo primeren za iz¬ dajanje knjig, kakršne so bile Vernove. Pisatelj se je v takratnem Parizu slabo počutil in si je želel zatišja in miru. Kupil si je hišo v Amiensu in se z družino za stalno naselil v tem mestu. Tu je spet pridno pisal in kot že znan prisatelj spre¬ jemal obiske z vsega sveta. V prvih petnajstih letih bivanja v Amiensu je napisal dvaindvajset povesti ali romanov, vendar ne več toliko s področja znanstvene fantastike; knjige iz te dobe izražajo bolj socialne ideje in zavzetost za socialne pro¬ bleme. V tem času je nastal roman »Skriv¬ nostni otok«, slavospev delu in življenju v složni skupnosti v okviru nepokvarjene na¬ rave. Bolj lahkotno je napisana povest »V osemdesetih dneh okoli sveta«, ki pa je po¬ stala izredno popularna in priljubljena. Nje¬ gova dela so takrat izhajala že v najmanj dvajsetih jezikih. Prejel je tudi mnoga pri¬ znanja, med drugim tudi red Častne legije. Pisatelj, ki sedaj pač ni več imel gmotnih skrbi, si je kupil novo jahto, ki je nosila ime Saint Michel II (prejšnjo so mu zažgali Nemci) in odhajal z jahto na številna po¬ tovanja. Na ladji, kjer ga je kot član po¬ sadke spremljal njegov sin Michel, je pridno pisal. Tu je nastala poleg mnogih dobrih pomorskih povesti tudi knjiga »Petnajstletni kapitan«. Pisatelj humanist in demokrat iz¬ raža tudi v tej knjigi svoj protest zoper suženjstvo in zoper rasno diskriminacijo. Tehnika je ta čas že dokaj napredovala. Svetovna razstava elektrotehnike, ki so jo leta 1881 odprli v Parizu, se je kopala v morju električnih luči, prikazala pa je tudi veliko število novih mehanizmov, strojev, modelov in raznih aparatur. Verne je tu lahko videl, kako se uresničujejo nekatere njegove vizije, hkrati pa so ga obšle prve rahle sence dvoma. Ali bo napredujoča zna¬ nost tin tehnika zares osrečila človeštvo? Leta 1884 je prvič začutil, da je zelo utru¬ jen. Da bi se odpočil in okrepil, se je odlo¬ čil za daljše potovanje s svojo jahto. S 'seboj je vzel le nekaj najbližjih prijateljev. Tudi tokrat niso šli okoli sveta, ampak so le križarili po Sredozemlju. Verna so povsod sprejemali z velikimi častmi. Na tem potovanju je napisal roman o Roburju, v katerem je čutiti rahel dvom nad od¬ rešilno močjo znanosti. Robur, ki je z ne¬ kakšnim helikopterjem osvojil zrak, pravi nekje takole: »Moj izum je prezgoden. Na¬ rodi še niso zreli za vsesplošno bratovsko zvezo. Zato odhajam in jemljem svojo skriv¬ nost s seboj. Vendar za človeštvo ne bo izgubljena. Zanjo bo zvedelo takrat, ko bo zadosti pametno, da je ne bo uporabilo sebi v škodo..« Pisatelj je že takrat zaslutil, kako pogubne posledice lahko ima napačna ali zlonamerna uporaba pridobitev znanosti in tehnike. Znanost ni slaba, slab pa je člo¬ vek, ki dosežke znanosti lahko uporabi v uničevalne namene. Danes, triinsedemdeset let po smrti Julesa Verna, smo tako daleč, da trepetamo pred strašno močjo sodobne tehnike, ki v rokah slabih ljudi lahko v naj¬ krajšem času uniči vse človeštvo. Leta 1886 je pretresel Verna hud udarec. Ko se je vračal s sprehoda domov, je nena¬ doma pred hišnimi vrati planila proti njemu iz sence temna postava. Neznani napadalec je ustrelil in zadel pisatelja v nogo. Verne se je kljub rani vrgel na napadalca in v svojo grozo spoznal v njem svojega nečaka Gastona, sicer sposobnega uradnika v mini¬ strstvu za zunanje zadeve. Revežu se je zmešalo. Pisatelj pa je poslej zaradi rane šepal do konca življenja. Jules Verne je prestopil prag v naše sto¬ letje, vendar so njegove telesne sile začele 40 HM 1 • 78/79 _ timova fantastika James Causey PRVI ZOBJE Prevedel: Bogdan Gradišnik Ilustriral: Božidar Grabnar pešati. Zbolel je za hudo sladkorno bolez¬ nijo, ki je povzročila, da ga je počasi a nezadržno začel zapuščati vid. Kmalu je lahko bral le še kratek čas ob sončni svet¬ lobi. V marcu leta 1905 je čisto opešal in dne 24. marca mirno izdihnil. Cela vrsta del, ki je bila ob njegovi smrti še v rokopisih, je izšla šele po njegovi smrti. V ponatisih in prevodih izhajajo še danes, kar dokazuje priljubljenost teh knjig po vsem svetu. Še vedno radi beremo Juiesa Verna, ki je znal tako prijetno pripovedovati o zanimivih rečeh, čeprav je sodobni razvoj znanosti in tehnike že davno na mnogih področjih pre¬ segel videnja in napovedi velikega pisatelja. Melinda bi bila pol ure prej, ko je bila za¬ topljena v običajne posle z milom lin je Harry mlajši kričal v svoji posteljici, seve¬ da zaloputnila vhodna vrata malemu možu v obraz. Vendar je tedaj, ko je pozvonilo, že bila oblečena v novo domačo haljo kitaj¬ sko rdeče barve, ravnokar si je obarvala nohte s slepeče škrlatnim lakom, in Harry junior je spal kot angelček. Med zehanjem je odprla vrata in mali mož je sijoče rekel: »Imeniten dan. Pokazal bi vam nekaj zanimivih reči.« Melinda je skoraj odskočila. Možic je bil visok kak poldrugi meter, z bleščečo pleša¬ sto lobanjo in ne mladim ne starim obra¬ zom. Nosil je preprosto sivo ogrinjalo, s šibkih ramen pa mu je bingljala krošnjarska torba. »Ničesar ne želim,« je odločno izjavila Me- linda. »Prosim.« Imel je velike, preiskujoče jan- taraste oči. »Vsi pravijo tako. Nimam veliko časa. Pred poldnevom se moram vrniti na univerzo.« »Je vaše delovanje povezano z univerzo?« Mali mož je kar zasijal. »Da. Zdi se mi, da lahko rečete tako. Glavni predmet — tuja antropologija.« Melinda se je omehčala. Slovesna brucova- nja, kakršna so danes v navadi pri teh štu¬ dentskih bratovščinah — ubogega fanta obri¬ jejo po glavi, požreti mora zlato ribico — so pravi zločin. »Torej?« je godrnjaje vprašala. »Kaj je v torbi?« »Čistila,« je z vnemo dejal mali mož. »Osci¬ loskopi. Prenosni generatorji jakostnega po- TIM 1 • 78/79 41 [ja. Krepilec živcev.« Melindin obraz je bil prazen. Mali mož se je zdrznil. »Saj jih uporabljate, mar ne? Saj to je kultura IV. stopnje?« Melinda je šibko skomizgnila z rameni in mali mož je vzdihnil od olajšanja. S pogledom je zdrsnil mimo nje proti praz¬ nemu TV zaslonu. »O, monitor.« Nasmehnil se je. »Za hipec sem se zbal — ali smem naprej?« Melinda je zmignila z rameni in odprla vrata na stežaj. Tole bi moglo biti zanimivo, kot je bilo pni trgovskem potniku, ki ji je bil prejšnji teden z vakuumskim čistilcem brez¬ plačno očistil zastore. Televizijska nadalje¬ vanka Življenjski boj Kitty Kyle pa se začne šele čez slabo uro. »Ime mi je Porteous,« je dejal mali mož in se žareče nasmehnil. »Ukvarjam se s tematiko kultur IV. stopnje.« Naglo je po¬ tegnil svinčnik iz žepa in si začel nekaj zapisovati. Televizijski zaslon ga je povsem očaral. »Zdajle ni prižgan,« je rekla Melinda. Porteousove oči so se na široko razprle. »Hočete reči,« je v grozi zašepetal, »da preskušate ugodnosti kultur V. stopnje? Strahotno sem zbegan. Pred nosom mi za¬ loputnejo vrata navkljub domnevi, da imajo pripadniki IV. stopnje čudovit količnik dru¬ žabnosti — saj razpolagate z atomsko ener¬ gijo, ali ne?« »O, seveda,« je nelagodno dejala Melinda. Tole ne bo preveč zabavno. »Pa vesoljska potovanja?« Njegov drobni obraz je postal napet in oster. »No,« je med zehanjem rekla Melinda in se ozrla po praznem zaslonu, »imamo Ve¬ soljsko patruljo, Vesoljskega kadeta, Zgod¬ be jutrišnjega dne ...« »Imenitno. Ladje na raketni pogon — ali jakostna polja?« Melinda je zamežikala. »Ima kakšno tudi vaš mož?« Melinda je nemočno stresla s plavolaso glavo. »Kakšen je vajin ekonomski položaj?« Melinda je hripavo zajela sapo in dejala: »Čujte, gospod, je tole demonstracija vaših reči ali zasliševanje?« »Oh, oprostite. Demonstracija, kajpada. Saj nimate nič proti mojim vprašanjem?« »Vprašanjem?« V Melindinih modrih očeh se je zlovešče zasvetlikalo. »Vaše čudovite primitivne navade, oblike umetnosti, osebne navade ...« »Poslušajte,« ga je ustavila Melinda in tem¬ no zardela. »Tole je ugledna soseska, in jaz že ne bom sodelovala v kaki trapasti raz¬ iskavi, razumete?« Mali mož je pokimal in si nekaj zapisal. »Osebne navade so nedotakljive? Kako mi je tega žal. Demonstracija.« Z vzvišenim gibom je segel po torbi. »Protitežnostne sandale? Prenosni pretvornik sončne ener¬ gije? Oprostite, ke-r je lizbira tako klavrna, toda na Capelli so mi rekli...« SlediI je Melindtnemu očaranemu pogledu, ki se je ustavil na drobni, zeleni steklenički. »To raztopino imamo predvsem za obnavljanje tkiva. Zdi se mi, da nimate nobene rane ali odrgnine.« »Oh,« je nagajivo pripomnila Melinda. »Zdra¬ vi raka, bradavice, zrastejo ti novi lasje — si kar predstavljam.« Porteous je zasijal od veselja. »Se razume. Vidim, da znate dobro sklepati. Osupljivo.« Spet si je nekaj zapisa! in poblisnil z očmi navzgor, proti vidno prezirljivemu Melindi- nemu obrazu. »Izvolite. Preskusite jo.« »Kar sanTi jo preskusite.« Zdajle pa bo v zadregi! Porteous se je obotavljal. »Ali bi želeli, da mi požene še en prst, lasje ...« »Naj vam zrastejo lasje.« Melinda je za¬ drževala smeh. Mali mož je odmašil stekleničko in se zdrznili, ko mu je svetlikajoča se zelena kapljica kanila na zapestje. »Zgostiti se mora,« je pripomnil. »Izhlapeti mora torij, osnova raztopine, ki preprečuje strjevanje. Zares spodbuja krvne žleze, po¬ polnoma nadzoruje ... vidite?« Melindi se je pobesila čeljust. Strmela je v drobni šop las, ki so pognali na golem zapestju. Na lepem je z žalostjo pomislila na lasni vložek, ki ga je kupila prejšnji dan. Zanj je plačala osem dolarjev, s tole rečjo pa bi ji zrasli njeni lastni lasje. »Koliko stane?« je previdno vprašala. »Samo pol ure vašega časa,« je odvrnil Porteous. Melinda je trdno zgrabila stekleničko, pre¬ vidno spodvila levo nogo in se udobneje namestila na zofi. »Prav, začnite. Samo — ničesar osebnega.« Porteous je bil navdušen. Zastavil ji je celo vrsto vprašanj, večidel nesmiselnih, nekaj naivnih, In Melinda je brskala za odgovori med neskončno zalogo svojega znanja. Mali mož si je divje zapisoval in kokodakal kot kokoš, ki je ravnokar znesla jajce. »Hočete reči,« je osuplo vprašal, »da živite v teh primitivnih kolibah po svoji volji?« 42 TIM 1 • 78/79 »To je najnovejši stavbni projekt,« je osra¬ močeno odvrnila Melinda. »Presenetljivo.« Napisal je: Zaostalost fev¬ dalne dobe in atomska energija hodita tu z ramo ob rami. IV. stopnja se občasno izgub¬ lja v gibanjih 'nazaj k naravi’. Ravno ta trenutek si je izbral Harry junior, da je tuleč zahteval svoj obrok hrane. Por¬ teous je vztrepetal in se sesedel na stolu. »Ali je to kak alarm?« »Moj sin,« je odvrnila Melinda s potrtim glasom iin odšla v otroško sobo. Porteous ji je sledil in vznemirjeno gledal rjovečega otroka. »Novorojenček?« »Osemnajst mesecev,« je s pridušenim gla¬ som odgovorila Melinda, medtem ko ga je zavijala v sveže plenice. »Zobe dobiva.« Porteousa je oblila zona. »Kakšna škoda. To je očitno podedoval. Ali ga ne bi vzeli v jaslice? Ne bi vam ga bilo treba imeti tu.« »Harryu dopovedujem, da najemiva strežni¬ co, vendar pravi, da si je ne moreva pri¬ voščiti.« »Očitno pomanjkanje samozavesti,« je za¬ mrmral mali mož, medtem ko je preučeval otroka. »Nedvomno nagnjen k preganjavici.« »Rodil se je dva meseca prezgodaj,« se je ka>- sama oglasila Melinda. »Resnično je občutljiv.« »Ravno pravo reč imam zanj,« je rekel Por¬ teous s srečnim glasom. »Tule je.« Pokukal je v lesketajoči se nered v torbi in podal Harryu mlajšemu prosojno prizmo. »Krepilec živcev. Mii jih uporabljamo na Riglu Dru¬ gem med vadbo zaostalih. Morda mu bo koristil.« Melinda je dvomeče opazovala zadevo. Har- ry junior je z napetim pogledom strmel v globinsko premikanje kristalov. »Pospešuje pretok po živcih,« je ponosno po¬ jasnil mali mož. »V osemdesetih odstotkih ga povzroči pri tistih, ki so zanj prikrajšani. Če je možganska skorja preobremenjena, krepilec avtomatično neha delovati, zato ne poškoduje spomina. Bojim se, da se bo nje¬ gov sedanji količnik inteligence samo ku- biral, in inteligenten idiot je še vedno idiot, vendar...« »Kako si drznete?« Melindine oči so se za¬ bliskale. »Moj sin ni idiot! Še ta trenutek se spravite odtod in odnesite svoje ... svoje reči s seboj!« Ko je segla po prizmi, je Harry junior zatulil. Melinda je odnehala. »Tule jo imam,« je besno rekla in opletala z denarnico v roki. »Koliko stane oboje sku¬ paj?« »Plačilno sredstvo?« Porteous se je po¬ drgnil po plešasti glavi. »Oh, pravzaprav bi ne smel — toda to bo tako čudovit dodatek poglavju o sovražnih primitivcih. Kaj je vaša najmanjša enota?« »Ali bi dolar zadostoval?« je upajoče vpra¬ šala Melinda. Porteousu je bila všeč podoba Georgea VVashingtana. Spet in spet je obračal banko¬ vec med prsti, naposled pa se je globoko in togo priklonil, se opravičil zaradi kršenja tabujev in odkorakal skozi vhodna vrata. »Nore bratovščine,« je zamrmrala Melinda, prižigajoč televizijski sprejemnik. Tisto dopoldne je bila Kitty Kyle prav dol¬ gočasna. Končno je Melinda porabila nekaj tekočine v zeleni steklenički za svoje tre¬ palnice, bila prav zadovoljna z rezultatom, in skrila ostanek v omarico z zdravili. Harry junior je bil preostali del dneva vzor¬ no ubogljiv. Medtem ko je Melinda gledala televizijo iin žvečila čokolado ter si delala vedno nove in nove lase, se je Harry po¬ tihoma igral s kristalno prizmo. Pozno popoldne se je splazil do knjižne omare, z naporom potegnil ven enciklopedi¬ jo iin golčal od radosti, ko je listal po njej. Prav gotovo, je sklenila Melinda, bo nekega dne dober odvetnik, ne pa da bi tratil čas kot njegov oče, ki po koncu delovnega dne še cele ure prebije v tistem prekletem la¬ boratoriju. Namrščila se je, ko je Harry junior, ki ga je enciklopedija najbrž dolgo¬ časila, segel po eni od debelih knjig o atomski fiziki. En znanstvenik v družini za¬ dostuje! Toda ko je skušala Harryu izpuliti knjigo iz rok, je tako divje zatulil, da ga je rajši pustila pri miru. Ob pol sedmih je iz laboratorija telefoniral Veliki Harry in, kot običajno, sporočil kla¬ vrno novico, da ga ne bo domov na večerjo. Melinda je s pobitim glasom povedala nekaj malega o tem, kako žalostno je večerjati sam, mračno namignila, kaj včasih naredijo osamljene žene, da dobijo družbo, Harry pa je odgovoril, da mu je zelo žal, vendar je tole zdaj morda tisto. Tedaj je Melinda jezno odložila slušalko. Natanko petnajst minut zatem se je oglasil zvonec pri vratih. Melinda jih je odprla in obstrmela. Mali mož pred njo je bil skoraj na las tak kot Porteous, le da je imel črno kovinsko ogrinjalo in ledeno sive oči. »Gospa Melinda Adams?« Celo glas je imel leden. »D-da. Čemu ...« TIM 1 • 78/79 43 »Major Nord iz Galaktične varnosti.« Mali mož se je priklonil. »Danes vas je navse¬ zgodaj obiskal neki Porteous.« Ime je po¬ vedal z očitnim gnusom v glasu. »Tu je pustil krepilec živcev. Drži?« Melinda je tresoč se pokimala. Major Nord je molče stopil v dnevno sobo in zaprl vra¬ ta za seboj. »Opravičujem se za tale vdor, gospa. Porteous je pomotoma imel vaš svet za kulturo IV. stopnje, vi pa ste seveda šele na VII. stopnji. Izvolite ...« Pomolil ji je zmečkan dolarski bankovec. »Lahko pre¬ verite serijsko številko. Krepilec, prosim.« Melinda se je potrto zgrbila na zofi. »Ne razumem,« je dejala z bolečino v glasu. »Mar je tat?« »Bil je ... nepreviden, kar zadeva prostor¬ ske koordinate.« Major Nord se je šibko nasmehnil, da so se pokazali zobje. »Pre¬ usmerili smo ga. Kje je tista reč?« »Čujte,« je rekla Melinda z odločnim gla¬ som. »Ta zadeva naredi to, da je Harry ju- nior ves dan tiho. Kupila sem jo v dobri veri, in ni moja krivda — povejte, ah imate pooblastilo?« »Gospa,« je dostojanstveno dejal major, »zoprno mi je skruniti krajevne običaje, vendar — ali vam moram razlagati vpliv krepilca živcev na zaostalo kulturo? Kaj bi se zgodilo, ko bi vaš Neandertalec dobil v roke atomsko razstrelivo? Kje bi danes bili vi? Brez dvoma bi se poganjali skozi dre¬ vesne krošnje. Kaj bi bilo, ko bi vaš Hitler imel jakostna polja?« Izdihnil je sapo. »Kje je vaš sin?« V otroški sohi se je mali Harry zadovoljno igral s svojimi kockami. Lesketajoča se prizma je ležala v kotu. Major Nord jo je previdno pobral in si pre¬ iskujoče ogledal Harrya. Spregovoril je z zelo mehkim glasom. »Rekli ste, da se je ... igral z njim?« Nekakšen zakrnel materinski instinkt je spodbodel Melindo, da je divje stresla z glavo. Mali mož je s trdim pogledom strmel v Harrya juniorja in ta je začel hlipati. Melinda je vztrepetala in ga vzdignila v na¬ ročje. »Ali nimate drugega dela kot švigati na¬ okoli in strašiti ženske in otroke? Vzemite svoj stari krepilec in izginite. Pustite spo¬ dobne ljudi pri miru!« Major Nord se je zdrznil. Ko bi le mogel biti povsem prepričan. S kamnitim pogledom je buljil v Harrya in mrmral: »Razločna ego- manija. Ni videti, da bi ga bilo prizadelo. Nenavadno.« »Ali hočete, da zakričim?« je vprašala Me¬ linda. Major Nord je vzdihnil. Priklonil se je Melindi, odšel ven, zaprl vrata, se dotaknil drobnega gumba na svojem ogrinjalu — in izginil. »Vedenje nekaterih ljudi,« je rekla Melinda malemu Harryu. Odleglo ji je, ker major ni zahteval zelene stekleničke. Videti je bilo, da tudi Harry juniior čuti olaj¬ šanje, četudi iz povsem drugačnega razloga. Veliki Harry se je vrnil domov po enajsti. Okoli ust in na čelu so se mu od skrbi na¬ brale male gube in iz oči mu je motno sijal kot svinec težak poraz. Napotil se je v spalnico, kjer mu je Melinda z zaspanim 44 TIM 1 • 78/79 glasom povedala o malem možu, ki v univer¬ zitetne namene krošnjar! z neumnimi reč¬ mi, lin o grobem kifeljcu po imenu Nord. Harry je pripomnil, da je to prav osupljivo, in Melinda je rekla »Harry, ti si pil!« »Popival sem,« je s komičnim dostojanstvom pojasnil Harry. »Poročila si se z nesrečni¬ kom, draga. En del preskusnega vzorca je izhlapel — huuuššš, takole. Na papirju se je vse zdelo tako v redu ...« Melinda je vse to že zdavnaj slišala. Pro¬ sila ga je, naj pogleda, ali je Harry junior pokrit, in Veliki Harry se je z negotovimi koraki odpravil v otroško sobo in se usedel ob sinovi posteljici. »Ubogi mali deček,« je zamišljeno dejal. »Tvoj stari je nemogoče trapast šušmar. Mislil je, da bo poslal človeka med zvezde po žici iz helijevih jeder. Oh, kako je bil pameten. Na vse je mislil. Pomožni reaktor¬ ji bi zmanjšali prehudo obremenitev, merkur- jeva krilca bi bila večja — dober premo¬ črtni potisk pozitivnih delcev alfa.« Kolcni¬ lo se mu je in zakril si je obraz z dlanmi. »Mar nisi nikdar pomislil, da z nekaj mole¬ kulami zraka ni mogoče uravnavati smeri? Poskusi z vakuumom, tepec.« Veiiki Harry je vstal. »Si kaj rekel, sinko?« »Gugl-gugl,« je dejal Harry junior. Veiiki Harry se je kot mesečnik opotekel v dnevno sobo. Vzel je svinčnik in papir in začel čečkati nore formule. Kmalu zatem je poklica! taksi in oddrvel nazaj v laboratorij. Melinda je sanjala o malih plešastih možeh s torbami, okrašenimi z diamanti. Bili so ji ves čas za petami, obmetavali so jo z rubini in s smaragdi, hoteli so ji samo za¬ stavljati vprašanja, vendar je ona še kar bežala in trdno držala Harrya juniorja v na¬ ročju. Potem so se sprožili alarmni zvonci. Dolgo so zvonili, in naposled je zastokala in se usedla na postelji ter zgrabila za te¬ lefonsko slušalko. »Dragica.« Velikemu Harryu se je tresel glas. »Posrečilo se mi je! Več pomožne za¬ ščite in — vakuum. Obogatela bova!« »No, to je res lepo,« je čemerno rekla Me¬ linda. »Zbudil si otroka.« Harry junior je grenko hlipal v blazino. Ra¬ zočaranje ga je povsem pobilo. Celo naj¬ bolj ugoden izračun je pokazal, da bo mi¬ nilo devetnajst let, preden bo postal gospo¬ dar sveta. Devetnajst let. Cela večnost! mali oglasi Prodam maketo male železnice za 1.000 din s tremi vagoni, nekaj hišicami in transformatorjem. Rajko Tominec Pristava 1 61355 Polhov Gradec Prodam light shovv 2400 W za 250 din CB primo¬ predajni — domet 5 km. Triac 6 A, 400 V 3 ko¬ made po 50 din. Kvarz kristale po 100 din. Igor Močnik Vinka Vodopivca 2 65000 Nova Gorica Prodam visoko ohmske slušalke ali pa jih za¬ menjam za 3—5 W gramofonski ojačevalec, tudi doplačam po potrebi. Zamenjam tudi Time let¬ nik 1975/76 in pa 1976/77 za majhen žepni transistor. Jožek Šeško Meljska 34 62000 Maribor Prodam TV igre ter FUZZ in WAA-WAA efekt za kitaro. Cena po dogovoru. Tomislav Murovec Tumov drevored 23 65220 Tolmin Prodam novo napravo za daljinsko vodenje OS COUGAR FOUR, 8-kanalni oddajnik in sprejem¬ nik, 4 servomotorji, polnilec ter dodatni mate¬ rial za napravo (ročice za servomotorje, pritrdil¬ ni nosilci itd.). Naprava je še pod garancijo, cena je 8.000 din. Prvemu kupcu dam nov ja¬ dralni RC model BETA (Graupner) (220 cm raz¬ pon 4-kanalni RC). Prodam pa še RC letalo PIPER razpona 1300 cm za 800 din ter motorček za to letalo OSMAX 4,07 ccm za 1.000 din. Motor je popolnoma nov, propeler, tank, gorivo itd. zraven. Gorazd Glavič Partizanska 4 62380 Slovenj Gradec Prodam kalkulator Texas Instruments SR 50A. Prodam tudi razni radiomaterial. Cena po do¬ govoru. Igor Kraševac Pohorskega odreda 6 62310 Slovenska Bistrica Prodam 12-kanalno RC napravo, letalski model ASW 17 in nedokončan model MAXI (Graupner). Miran Kos Ledinekova 7 62000 Maribor TIM 1 • 78/79 45 Prodam malo rabljeno napravo za daljinsko vo¬ denje GRUNDING VARIOPROP 6S (šestkanalni sprejemnik in oddajnik z akumulatorji, dva ser- vomotorja), tri pare kvarc kristalov in rezervni akumulator za sprejemnik. Cena je 5000 din. Janez Grabec Kajuhova 2 62380 Slovenj Gradec Prodam SUS motor, Modela Commodore in ASK 14, Varioprop 12 in 4-kanalni, kataloge in na¬ črte modelov, model avtomobila MC111 z vgra¬ jeno telekomandno napravo za 2000,00 din. Dario Marenič N. Dragosavljevič 62 554000 Nova Gradiška Tel.: (055) 63-837 Poceni prodam 12-kanalni RC VARIOPROP z ori¬ ginalnim polnilcem akumulatorjev in 2 nova mo¬ torja SUPER TIGRE s trolistnimi propelerji. Ivan Majerle Kajuhova 44 61000 Ljubljana Tel.: 44-788 Prodam 4-kanalni digitalni oddajnik SANWA (500 din), dva servomehanizma SANWA IC z elektroniko (250 din kos), 5 kompletov ploščic za tiskana vezja (1 komplet vsebuje 10 ploščic pertinaksa 10X10 cm) po 50 din komplet. Milan Lenart Hrastje 84 64000 Kranj Kupim naslednje letnike Tima: 70/71, 71/72 ter letnik 73/74. Kupim le celotne letnike s pri¬ logami. Plačam po prvotni ceni. Ponudbe pošlji¬ te na naslov: Boris Pipan Ul. 1. maja 3 66210 Sežana Prodam eksplozijski motor 0,8 ccm znamke COX (400,00 din) in valkie-talkie moči 0,25 W (400,00 din). Igor Štajner Ljubljanska 67/A 61230 Domžale Prodam Tim letnik XV in XVI po 70 din, revijo »Radio-amater« 1—8/78 (140), kvarc kristal 4.33619 MHz (60), deset plastičnih maket avio- nov za 90 din in kaširan vitroplast 4,5 dm 2 za 50 din. Ilija Bogojev Zmaj Jovina 82 26300 Vršac Prodam 13 vagončkov po 10 din, kupim pa XI. in XIV. letnik Tima s prilogami po prvotni ceni. Miloš Korenč Vojke Šmuc 7 66000 Koper Prodam napravo VARIOPROP GRAUPNER (12-ka- nalni oddajnik, 8-kanalni sprejemnik, 6 servo- motorjev, polnilec) za 6.000 din, motor COX 0,8 ccm za 250 din, starter KAVAN za 500 din. Aleš Srnovršnik Cankarjeva 26 65000 Nova Gorica Tel. 21-478 Kupim kvaliteten, dobro ohranjen foto poveče- valnik. Cena naj ne presega 1.000 dinarjev. Po¬ nudbe s podrobnejšim opisom pošljite na naslov: Matjaž Zalar Smerdujeva 19 61210 Ljubljana-Šenvid Prodam komplet male železnice po N sistemu za 220 din. Poleg tega prodam še dirkalno kolo na pet prestav, z novim zadnjim kolesom za 1.000 din, dva avtomobilčka z rezervnimi deli, 6 ravnih prog, 10 krivih, 6 podstavkov, 20 ograj, regulator hitrosti, 50 sponkic in škatlo za ba¬ terije. Naštet material je izdelek tovarne Me- hanotehnika. Cena je 330 din. Ljubo Prešeren Tavčarjeva 3 62310 Slov. Bistrica Prodam švedski žepni računalnik LDC mini elek- tronic calcuiator za 1.000 din. V poštev pride tudi zamenjava za ohranjen Pony expres ali avtomatic. Prodam tudi zračno puško za 500 din. Marko Gostič Hudovernikova 8 61000 Ljubljana Tel. 322-935 Kupim star motor, lahko tudi lažje pokvarjen, le-ta naj bo po možnosti od Pony expresa ali avtomatika. Prosim bralce, da mi pošljejo načrte kartinga. Najboljši načrt nagradim z električnim motorjem. Prodam Elektro-pionir star 1 mesec za 100 din, le-ta je brezhiben. Cena motorja po dogovoru. Andrej Kac Marionova 10 62000 Maribor Prodam sprednja in zadnja kompletna kolesa (platišča in gume) za radijsko vodeni model avtomobila. Cena 450 din. Joža Gaser C. revolucije 1/b 64270 Jesenice Tel. (064) 81-537 Prodam po delih avtopisto Mehanotehnike Izola (tudi avtka), komplet revije Tim od leta 1977/78 (tudi posamezne številke), knjigo o iz¬ delovanju slik in opisu fotoaparata za 50 din, posterje Bleka, Teksa, Kita, Zagorja in Kom. Marka po 100 din, stripe vseh vrst in razne albume. Matjaž Turk Veluščkova 5 66000 Koper 46 TIM 1 • 78/79 zanke in uganke Pavle Gregorc SATOVNICA Besede začnite vpisovati v poljih s puščicami, naprej pa tečejo okrog številk v smeri kazalca na uri. 1. človek, ki se ljubiteljsko ukvarja s kako de¬ javnostjo, 2. 3. mravlji podobna tropska žuželka, ki živi v zadrugi, hrani se z lesom in povzroča veliko škodo, 4. ladja za prevoz tekočih goriv, 5. davek, ki ga je treba plačati pri uvozu blaga, 6. zrelostni izpit, 7. na suhih tleh rastoča rastlina z mesnatim steblom in listi, spremenje¬ nimi navadno v trne, 8. antična prebivalka Ape¬ ninskega polotoka, pripadnica Italcev, 9. edini izvod ali primerek. Če v polje s puščico pri številki 2 vpišete pravo črko, dobite okrog številke 2 naziv za »kraljico« panja. Beseda pa ima pomen tudi v tehniki. Saj jo poznate, ali ne? MISEL NA ČRTICAH 1. -AR—TEM 2. SPAJ-N- 3. -NOST 4. Šl- 5. NE-KA 6. -A —B —NIK 7. -TIV 8. -O — OVKA 9. PO-EV —NJE Na vsako črtico vpiši po eno črko, tako da dobiš skupaj z že napisanimi črkami besede naslednjega pomena: 1. V matematiki število, ki pove, kolikokrat mora biti kako število (baza) pomnoženo samo s seboj (potencirano), da se dobi drugo dolo¬ čeno število, 2. lotanje, 3. poštenje, 4. pripo¬ moček za šivanje, 5. neznana veličina v enabči, 6. stavbar, arhitekt, 7. razvita in fiksirana fo¬ tografska plošča ali film, 8. priprava za lovlje¬ nje miši, 9. ponehavanje. Ob pravilni rešitvi dajo po vrsti brane črke na črticah neko misel. Od začetka lika do debelejše navpičnice: 1. pevski zbor, 2. enota za merjenje jakosti zvo¬ ka oziroma glasnosti, imenovana po izumitelju telefona Grahamu Bellu, 3. življenjska tekočina, ki se pretaka po žilah, 4. prometna zveza, 5. poljska cvetica z rdečim cvetom, 6. pristanišče v Črnogorskem primorju, ki je z železnico pove¬ zano z Beogradom. Nazaj od konca lika do debelejše navpičnice: 1. indonezijski šahist z naslovom mednarodnega mojstra, 2. ljubkovalna oblika moškega imena Aleksander, 3. največji morski sesalec, 4. ptica ujeda (brkati), 5. desni pritok sovjetske reke Volge pri Gorkiju, 6. spajka. Skozi ves lik: 1. največji v skupini otokov v srednji Dalma¬ ciji, ki se po njem tudi imenuje, 2. majhna sre¬ brno bela sladkovodna riba, 3. ocenjevalec umet¬ nostnih del, 4. naravna katastrofa, ki jo povzroči sunkovito premikanje zemeljske skorje, 5. vrsta ozkonosih azijskih opic, imenovana »morske mačke«, 6. slovenski pisatelj, znan po knjigi razgovorov s slovenskimi znanstveniki (Vladi¬ mir). Črke na poljih s krogci dajo ime za sol soli- trne kisline. Tudi ta beseda je sestavljena ena¬ ko kot ostale besede v uganki. Ali veš, kaj po¬ meni prvi del besede in kaj drugi (bran seveda nazaj)! TIM 1 • 78/79 47 VRETENO V zgornji polovici lika dobite posamezno besedo tako, da črkam besede v prejšnji vrstici dodate novo črko in vse črke premešate; v spodnji po¬ lovici lika pa prejšnji besedi eno črko odvzame¬ te, preostale pa premešate. Katere črke dodate oziroma odvzamete, morate seveda ugotoviti sami s pomočjo opisov zahtevanih besed. 1. kemični znak za dušik, 2. kemični znak za natrij, 3. del tedna, 4. upanje, nadejanje, 5. žen¬ sko ime, 6. krajše ime za naše morje, 7. hrvaško moško ime, 8. čoln ali ladja z jadri, 9. umrla ženska, pokojnica, 10. spomladi sejano žito, 11. operni spev, 12. brezpravno ljudstvo v nekdanji turški državi, 13. vodni vrtinec, 14. sto kvadrat¬ nih metrov, 15. oznaka za polmer. MALA KRIŽANKA Križanka ima majhno posebnost — prve tri vo¬ doravne besede so kemične prvine. Opisi zanje niso navedeni, besede boste dobili s križanjem ostalih besed v križanki. VODORAVNO: 1. .?., 7.?..., 8. .?., 9. kemični znak za tantal, 10. srednji del besede KOMA, 11. mesto v srednji Dalmaciji ob izlivu Cetine v morje, 13. utrjen pas ob cesti, nasipu ali obrežju, 15. glavno mesto Turčije. NAVPIČNO: 1. slavni madžarski skladatelj ope¬ ret (Imre, »Grofica Marica«), 2. reka na jugo¬ vzhodu afriške države Etiopije, 3. lasulja, 4. sto kvadratnih metrov, 5. lito železo, 6. oblika žen¬ skega imena Nataša, 7. priprava za pritrjevanje, penja, 12. nasprotje vojne, 14. kratica za »nogo¬ metni klub«. REŠITEV UGANK SLIKOVNA KRIŽANKA »KEMIČNI ZNAKI«. Vodo¬ ravno; kisik, uran, mangan, snaga, ole, neptunij, list, zor, Ate, IF, Li, or, Am, bor, mi, nart, dreser, Cimos, enka, Ivi, ara, Nil, Dajan, jod, in, pega, vijak, cev, Koper, dar, rt, Oger, ilo, Mo, BL, io, ji, jar, ajd, Ba, Jean, livarna, stik, tkanina, Tajo. ŠTEVILČNICA: daljinomer, nevednost, pomočnik, Amadeo, uprava, Sava, ep. Misel: Če delamo vedno samo po nasvetu, ne napravimo kaj prida. POSETNICA: Roger M. Par = programer. PREMEŠANE ČRKE V STAVKU: Karlo — rolka. MISELNE ZVEZE: enačaj, kozmos, očala, loga¬ ritem, oklep, globina, inženir, jarem, amper. — Končna rešitev: ekologija. SKAKAČ: Dobro orodje, lahko delo. OSEBNOSTI: 1. Amundsen, 2. Rontgen, 3. Morse, 4. Stanley, 5. Tesla, 6. Rusjan, 7. Otto, 8. Nobel, 9. Gagarin. Končna rešitev: Armstrong. SKRIT PREGOVOR: Človek brez izobrazbe je ka¬ kor ogledalo brez leska. STEVARDESE IN LETALA: 1. 2 — 7, II. 1 — 5, lil. 4 — 8. PRAVOKOTNIK: glej sliko! TRIKOTNIKI: Na sliki je 62 trikotnikov. NOVE ZADNJE ČRKE: 1. litij — Litija, 2. Delfi — delfin, 3. Korun — korund, 4. Sotla — Sotlar, 5. karat — karate, 6. Racin — Racine. Končna rešitev: Andree. ŠALJIVA KEMIJA: Združiti je treba kemična zna¬ ka za prvini: N + B = Nb (niobij); C + U = Cu (baker). PREMEŠANE ČRKE: I.: Ne, R. že ni lektor! — elektroinženir. PREMEŠANE ČRKE: tlivka se — svetilka. TIMOVI NAGRAJENCI 1. Gorazd Petkovšek, Butanjeva 8, 61360 Vrhnika 2. Jasna Bradaševič, II. Prekomorske brigade 24/a, 66000 Koper 3. Srečko Kavaš, Titova c. 15, 69000 Murska Sobota 48 TIM 1 • 78/79 Pav e Gregorc nagradna križanka