1033 Si Jaša Zlobec SANJE povsod je smeh razigran in skozi veje hoče noter skoz okno naravnost noter naj poči šipa v tarčo vame groza vame ravno vame najbolj nebogljenega ne maram nočem ne razumem jaz nisem ta obrnem obraz in me ni te ljubim ne bedim in ne spim sanjam in te vidim in oči so kri nisi več moja in oči so kri mi mrzlo rečeš in oči so kri nisem več tvoja in oči so kri so še drugi in oči so kri so drugi in oči so samo še črna kri 1034 Jasa Zlobec veter se šali skozi krošnje smeh ves razigran odmeva vedno nekje drugje mene ni zraven samo sanje so - SAMO SANJE SO spet sem te sanjal spet mi je bilo umreti spet sem hodil po prašni poti ovinek za ovinkom navzgor po vasi poseljenimi s praznimi hišami okna slepe oči zalizane vrata bel prazen kamen snežinke prahu samo sanje so ni otrok ni sina in ni hčerke samo sanje so v vsaki prazni hiši je vonj po tebi pa te nikoli ne dohitim PA TE NIKOLI včeraj si bila še tu NE DOHITIM primeni s svojo toplo kožo bila je topla da bi zanjo umrl še bolj topla . ni bila tvoja koža bila si in je soba samo kocka sprane stene in votlo okno odprto v grozo 1035 ODPRTO V GROZO sence odkod spet sence same sence se sklanjajo se upogibajo hladne kot tvoje oči sence so vame zreš in sva nepremična zreš mimo čez daljne griče skozi bele cerkve zaman se iščem na obzorju krvavo sonce bo leglo k počitku zame pa sence dolgi tanki noži ¦ ZAME PA SENCE v naši četrti tam za trnovim DOLGI TANKI NOŽI vsako neaeljo zvon seže zvon seže v moje srce kdo je umrl čigava krsta je votlo zdrsnila v jamo vsako jutro ga čujem vsako jutro znova mi zvon zazvoni in tebe ni te ni TE NI I kako prijazno je pripravljati svoj pogreb črna zemlja nežno zrahljana prst z lesenimi grabljami posaditi trepetlike med njihovimi listi veter najbolj božajoče pihlja 1036 Jasa Zlobec otroci naj natrosijo koruzna zrna za grlice zmerom mi je bilo toplo pri duši ko so grulile v gnezdu nad oknom morda bojo prišli tudi kosi tudi zanje naj bo poskrbljeno nočem pogrebcev nikoli v življenju nisem oblekel črnega suknjiča nočem pogrebcev in nočem kadila nočem kjer so pogrebci je krsta in kjer je krsta je mrlič nočem pogreba samo trepetlike in veter in koruzo za ptice II okno je odprto na stežaj stiskam dlani da mi členki pokajo stiskam veke da me boli pa te ne vidim čisto sam sem priklenjen k svoji samoti vrv za perilo niha v vetru pred mano in mi šepeta zapeljivo misel sem in tja neslišno in enolično razpeta med okno od stene do stene šepeta in se dobrika brez konca in kraja III je mesto v katerem te več ni so ulice kjer še odzvanjajo tvoji drobni koraki za vogali opečnatih hiš slutnja tvojega krila odtis tvojih prosojnih nebogljenih prstov 1037 hodim in hodim in zasledujem tvojo senco iščem tvoje lase tvoj pogled tvoje zobe jih stlačim za srajco da se mi pregrizejo skoz kožo do srca in še naprej tja čisto do konca zadnje osamele stopnice kjer izgubljeni pes drgeta od neznane groze IV živim v mestu s tisočerimi vrati na vseh linah rešetke vsa vrata zaklenjena in nikjer nobenega ključa trkam in glas beži po stopniščih po zavitih stopnicah gor v stolpe in zvonike prebuja netopirje in se pogreza navzdol po kleteh prebuja podgane a se ne oglasiš tako gre moja pot od vrat do vrat skozi mesto od jutra do večera vsako zoro znova zamolkli odmevi me spremljajo se hehetajo in si govorijo kar hodi in hodi nikoli ne boš prišel kamor si namenjen nikoli je ne boš našel ki jo iščeš zunaj tolče zunaj udarja zunaj je groza zunaj je nevihta in je vihar zunaj se pripravlja brez milosti strehe bo odnašalo 1038 Jaša Zlobec temelje bo ruvalo samo kdor bo spodaj pod zemljo bo preživel z glavo navzdol v mastni glini prav nič ne pomaga zemlja je prhka in lažniva zunaj je še vedno neurje tolčejo deževne kaplje v šipo in jo razbijejo • zažvenkeče okno zajoče srce se izlije oko in ni več enega samega lasu ves nag hitim iz sobe v sobo nag kot iz matere rojen zapiram vrata zapiram okna zapiram polkna in se bojim kdaj mi bodo razdejali dom