978 ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 4 OCENE/RECENSIONI/REVIEWS Marta Verginella: LA GUERRA DI BRUNO: L‘IDENTITÀ DI CONFINE DI UN ANTIEROE TRIESTINO E SLOVENO. Roma, Donzelli, 2015, 219 strani. V evropskem zgodovinopisju je po koncu hladne vojne oz. od začetka 90. let 20. stoletja dalje prišlo do spremenjenega načina razlaganja in raziskovanja odprtih zgodo- vinskih vprašanj in problemov. Spričo spremenjene politične situacije in odprtja nekate- rih arhivov so v ospredje postopoma stopile predvsem analize druge svetovne vojne na podlagi uporabe novih metodoloških pristopov, in sicer predvsem z vidika primerjalne, transnacionalne in socialne zgodovine. Kot v uvodu izpostavlja Marta Verginella, je spričo kompleksnih nacionalnih, poli- tičnih in ideoloških dinamik v tem času zgodovinopisje ponovno začelo raziskovati tudi območje Julijske krajine. To obmejno in etnično heterogeno območje je bilo namreč v dolgem dvajsetem stoletju pod vplivom zunanjih oz. geostrateško političnih, nacionalnih, a tudi avtonomističnih aspiracij ter zaznamovano z menjavanjem političnih režimov in meja. V zadnjem desetletju je bilo zgodovinopisje na obmejnem območju med Italijo, Slovenijo in Hrvaškopri analizi preteklega dogajanja pod vplivom k posploševanju orien- tiranega ali pa nacionalnega oz. etnocentričnega in do drugega izključujočega zgodovi- nopisja, ki je obenem večkrat služilo tudi za dosego političnih ciljev. Pričujoča monografi ja takona nek način zapolnjuje »metodološko praznino« v zgodovi- nopisju na obmejnem območju, saj uporablja biografski in mikrozgodovinski epistemološki pristop ter zgodovino t. i. malega človeka namesto zakonitosti prevladujoče politične zgo- dovine. V ospredju zanimanja je tako posameznik kot akter zgodovinskega dogajanja, ki pa ni »ne krvnik, ne žr- tev, še manj pa junak, saj se največkrat znajde v vlogi protijunaka«. »Po tipo- logiji Raula Hilbergaje avtorica takega posameznika umestila med opazovalce (by standers) oz. v t. i. sivo cono.« Tr- žaški Slovenec Bruno Trampuž (rojen 1909) tako hkrati predstavlja subjekt in objekt v rekonstrukciji zgodovinskega dogajanja. MartaVerginella je redna profeso- rica na Oddelku za zgodovino Uni- verze v Ljubljani. Njeni raziskovalni interesi segajo na področje socialne, demografske in kulturne zgodovine 19. in 20. stoletja, historične antro- pologije, nacionalnih študij in študij spolov. V zadnjem času se intenzivno ukvarja z vlogo žensk v času prve sve- tovne vojne in po njej. Avtorica obe- 979 ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 4 OCENE/RECENSIONI/REVIEWS nem v zgodovinopisje vseskozi prenaša sodobne metodološke pristope ter se ukvarja s problematiko pisanja zgodovine in terminologije v multietničnem okolju. Avtorica je za monografi jo, ki je v slovenskem jeziku izšla z naslovom Suha pa- šta, pesek in bombe: vojni dnevnik Bruna Trampuža (Koper, Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2004, 249 strani),uporabila obsežno avtobiografsko gradivo Bruna Trampuža. Analizirala je njegov vojni dnevnik, dnevniške zapise iz časa fašistične konfi nacije ter njegovo osebno kore- spondenco z njegovimi domačimi, še zlasti z njegovo ženo Marijo Babič. Dnevnik je skupaj z nekaterimi drugimi družinskimi dokumenti avtorica delno obdelala že pred leti za odmevni niz radijskih oddaj na Radiu Trst A. Omenjeno gradivo je prilagodila itali- janskemu bralcu in je podprto z znanstveno literaturo, ki glavnega protagonista vseskozi postavlja v »čas in prostor«. Bruno Trampužje bil aktiven sopotnik slovenske skupnosti v Trstu in okolici v dvaj- setih in tridesetih letih 20. stoletja. Podobno kot velika večina preostale tržaške narodno- zavedne slovenske mladine je tudi on kljuboval fašističnemu raznarodovalnemu pritisku. Med letoma 1930 in 1931 je odslužil vojaščino v Rimu in Palermu ter zamenjal več služb kot trgovski pomočnik. Leta 1937 so ga vpoklicali v italijansko vojsko in ga poslali v Libijo,kjer so ga,čeprav je bil »izučen« protiletalski topničar, dodelili v vojaško kuhinjo. Po vrnitvi v Trstso italijanske oblasti Trampuža kmalu označile za nevarnega protifašista. Že jeseni 1940 je bil štiri mesece zaprt, nato pa so ga oblasti v času med majem in junijem 1941 konfi nirale v naselje Oppido Lucano na jugu Italije, v deželi Basilicata. Novembra 1941 je bil ponovno vpoklican v italijansko vojsko. Od takrat do vrnitve po koncu vojne se je Brunovo življenje odvijalo po vojašnicah v Italiji (Padova, Rim, Ca- stelvetrano na Siciliji, Palermo), v februarju 1943 pa se je nahajal v zaledju tunizijskega bojišča. Velja omeniti, da so podobno izkušnjo v tem času doživeli še številni Primorci in Istrani iz Julijske krajine, ki so jih fašistične oblasti dodelile redni italijanski vojski (veči- noma kot pomožno delovno silo ali pa kot »topovsko hrano« v prvih bojnih vrstah) ali pa uvrstile v »posebne bataljone«, da so opravljali različna vojaška ali civilna dela. Z zlomom italijanske fronte v severni Afriki je Bruno Trampuž prišel v angleško uje- tništvo, kjer si je z vidika strategij preživetja življenje lajšaltudi s prodajanjem vojaške opreme in »pečenjem polpet za trg«. V tem času v svojih dnevniških zapisih veliko pro- stora nameni opisovanju »laške neznačajnosti, prepirljivosti in kradljivosti«. Na plano tako med drugim začenjajo prihajati spomini na doživete narodne krivice, zavest o pome- nu vojne in nasprotje med fašizmom in antifašizmom. Nato je glavni protagonist vključen v gardni bataljon jugoslovanske kraljeve vojske v Palestini, ki zbira Primorce in Istrane po zavezniških ujetniških taboriščih in tu opravlja funkcijo pisarja.Vendar se kot kraljevi vojak ne počuti najbolje – plača je slaba, preostali vojaki se vdajajo pijači, za nameček pa poveljstvo ne zna preprečevati srbskega nacionalizma in se proslavi z nesposobnostjo.V avgustu 1944 se priključi Titovi partizanski vojski, v katero je prestopila večina vojakov kraljeve vojske. Novo okolje v vrstah osvobodilnega gibanja pa je kljub občutkom za- dovoljstva in navdušenju vse prej kot neproblematično za Trampuža. Zmotijo ga preveč brezbrižni in nedisciplinirani mlajši tovariši, nemoralni stiki soborcev z dalmatinskimi 980 ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 4 OCENE/RECENSIONI/REVIEWS begunkami ter »kolektivizem«, ki od vsakega vojaka terja, da se v skupno dobro odreče dodeljenim cigaretam in zlasti denarju, ki ga nato delijo po »komunistično«– vsakomur po njegovih potrebah – ali pa izgine »v skupno korist« beguncev in ranjencev. Obenem je razočaran spričo prepovedi branja časopisa Bazovice, ki je bodril primorske fante v angleškem ujetništvu in v kraljevi vojski, čeprav je imel z urednikom Ivanom Rudolfom več nestrinjanj kot skupnih imenovalcev. Obenem se razočaranje povečuje tudi zaradi dejstva, da pripadniki prekomorskih brigad odhajajo drug za drugim osvobajat Jugoslavi- jo, njega pa so iz njemu nerazumljivih razlogov še vedno zadrževali v Apuliji. Trampuž je otok Vis dosegel v januarju leta 1945 in podobno kot tisoči beguncev, ranjencev in pro- stovoljcev NOV (JA) z ladjo iz Barija. Na Visu in kasneje v Zadru (Prkos) je bil vključen v obrambo partizanskih letališč. Njegova zadnja vojaška baza je bilo letališče v Somboru. Avtobiografska pripoved Bruna Trampuža pa nam obenem odstira nekatere »sive lise« v slovenskem zgodovinopisju, ki jih bo še treba raziskati, še zlasti na temelju pri- marnih arhivskih virov. Tako npr. še vedno ostaja odprto vprašanje, kakšno vlogo so pri »prestopu« Primorcev in Istranov iz »kraljeve« v »Titovo« vojsko odigrale partizanske vojaške misije v Italiji; kakšno »propagando« so imele vojaške misije med Primorci in Is- trani; kakšna je bila vloga politkomisarjev; kdo so bili pravzaprav glavni akterji? Glavna pisca monografi j, ki obravnavata tematiko prekomorskih brigad, Albert Klun in Srečko Vilhar, z izjemo nekaj strani namreč o teh odprtih vprašanjih praktično ne pišeta. Obenem velja izpostaviti, da zagotovo obstaja še veliko »Trampužev« oz. dnevniških zapisov in izpovedi »malih ljudi«, ki še niso dobili prostora v zgodovinopisju in bi si zagotovo za- služili objavo. Miha Kosmač