Dr. Anton Medved : Vodovnik-Siegenfeld.
593
in pozneje v Gradcu kot modroslovec posebno marljivo. Rabil je skoraj izključno nemški jezik. Zakaj? Pač lahko umljivo. Slovenščine ni toliko umel, da bi bil v njej izlival svoje občutke in misli v blagoglasne pesmi. Na gimnaziji se takrat za slovenščino nikdo ni brigal, ubogi slovenski dijaki so bili v materinem jeziku popolnoma zapuščeni; še to, kar so od doma znali, še to so kaj lahko pozabili. Ali se je torej Čuditi, da je Vodovnik v nemščini pesnikoval, on, ki ni med rodnim ljudstvom nikdar služboval ?
Svojih pesmij ni objavljal. Pesništvo mu je bilo le tajna zabava. Niti v najožjih krogih nje-
govih znancev ga niso poznali, ker se je vedno skrival za imenom, katero si je že kot modroslovec bil pridejal: Karol Siegenfeld. Pozneje mu je državna namestnija v Gradcu celo uradno pripoznala to ime z odlokom dne 21. vinotoka leta j 879.
Šele v zadnjih letih svojega življenja je izdal trinajst pesmij, kakor je bilo že omenjeno, v kamnopisu in jih je razdelil med najboljše svoje prijatelje. Nekaj izvodov je poslal tudi v Mozirje, katerega nikoli ni mogel pozabiti. Ko sem jaz v časniku objavil one pesmi, opozoril me je stotnik Beckh -Wittmannsr.et.ter, ki je bil mnogo   let njegov posebni prijatelj,   da imajo
»Siv vV^t/
Mozirje v Savinjski dolini   (M. Helff.)
v Gradcu še več Vodovnikovih pesmij. In res, posrečilo se mi je nekatere dobiti. Pesnikov svak, general Angelo Bozzi, dobil je nekaj dni; pred smrtjo Vodovnikovo od njega več pol in zraven še celo knjigo, lepo vezano, lastnoročno pisano, v kateri je 125 pesmij. Iz nje sem jih petindvajset posnel; druge so zasebnega značaja, radi tega za javnost nepripravne. Največ Vodovnikovih pesniških in prozaičnih spisov pa je imela bar. Marenzi v Mariboru, katere mož je bil pri polku tovariš Vodovnikov. A žal: ona je po smrti svojega moža sežgala vse listine, ki so bile v kakoršni koli dotiki ž njim. Med njimi je bilo, kakor mi je sama zatrjevala, tudi mnogo  Vodovnikovih del, celo dve
,Dom in svet"   1897, št. 19.
gledališki  igri.  Kdo ve\ koliko lepih umotvorov je  bilo takrat pokončanih !
V vsej pesnikovi zapuščini sem. vestno in z največjo skrbjo iskal slovenskih spominikov. Dolgo je bil zaman ves trud. Vendar slednjič sem našel neznatno trohico, dve pesmici v prav preprosti obliki. Neki prijatelj J. K, (kdo bi to bil, nisem mogel pozvedeti) si je postavil novo hišo; ko so jo blagoslovili, mu je Vodovnik posvetil te-le kitice:
O  blagor  mu,   ki  v  hiši svoji V radosti vživa srečne dni,
In zraven še otrok in  žena Se družbe ljube veseli.
38
594
Anton Medved.' Zmota in  kes
Daj   mili   Bog,  da Tvoja  hiša Bo  hiša  takih srečnih dni,
Da radost, ki jo zdaj preveva Nikoli  nje  ne  zapusti!
Naj vlada mir in milost božja Kot zvesti  gost  pod  streho to,
Da hiša Tvoja vzgled presvitli Sosednim   drugim  hišam   bo!
Jednako preprosta je druga, posvečena nekemu J. G. (bojda vojaškemu tovarišu Jakobu Gorniku). Vodovnik jo je zapisal v album svojemu prijatelju, ko se je vrnil iz laške vojske. Glasi  se :
Že  mnogo,   mnogo  let je  preč,
Da tebe  nisem   videl  več, Kako   mi  zdaj  srce kipi, Ko gledam   v  Tvoje spet  oči!
Pač  dober nama  bil je  Bog, Ker  rešil  naj  je  vseh  nadlog, Saj zdrav si Ti in zdrav sem jaz, Cvetoč še nama je obraz.
Kedaj   mi  boš  razložil Ti,
Kar v času tem doživel si; Kako ljubezen je za dom Te gnala  v vojske  bojni grom ?
A jaz,   cesarju  srčno  vdan Na južno  potoval  sem  stran, V vojaških rokah  ojstri  meč In  v  žilah  hrabro  kri  noseč.
Veliko videl sem  dežel,
Bil tužen  sem  in  bil  vesel,
Sem  vojske gledal  strah,  gorje In  v  zmagi sem  pojil srce.
Povsod je dobro  in  lepo, Najboljše  biti pa s Tabo  — Ljubezen  bratovska sladf Nam  srečne in  nesrečne dni. Da   je Vodovnik   zložil še več drugih slovenskih pesnij, ne dvomim.  Morebiti so že uničene, ker   je  njegova  zapuščina   prišla v roke tujim   ljudem,  ki   jih   niso   umeli,  mogoče   pa tudi, da jih srečna roka še kdaj najde.
Nemške pesni sem zbral in sem jih v posebni knjižici izdal, okrašeni s pesnikovo podobo.
Iž njih naj svet spozna, da je Slovenec s svojimi duševnimi močmi sposoben in zmožen, celo pesnikovati v tujem jeziku.
V zbor učenih,  vedi  slava, Stopi  moder,   bistra glava, Vse jezike sveta zna. Taka glava  korenine Je  slovenski  oratar! Vodovnikove pesni so toli dovršene, nekatere klasično-lepe, da jih Slovenci s ponosom smemo podati  sosednjemu narodu.  V Vodovniku se izpolnjujejo  besede našega  pesnika:
Dlan doma  mu ne odreče,
Gre na tuje,  dobro  steče;
VidŠi  tujce  krasne  čine
Se zavzame iz  daljine.
Vse ga slavi,  vsi  so  vneti,
Zvezda se na prsih sveti,
Cesar  clo ga  čisla sam. Tudi   zadnje   besede so  se  doslovno  izpolnile, ko ga je cesar odlikoval  z visokim redom.
Savinjski dolini pa naj bodo njegove pesmi v Častno zavest, da je iž nje prošel vrl, dragi domovini, sveti veri in narodu s celim srcem iskreno udan sin, ki je v navdušenih pesmih proslavljal njeno lepoto in krasoto.
Zmota  in  kes.
-L red  leti na gradu igral je  cigan Na  harfo  očetu  in  hčerama  dvema. Pred  sivim   očetom  in  hčerjo  zdaj  jedno Ciganka pevaje to harfo objema.
A  pevki ugasnil  je  ogenj   v  očeh, Nje lice  lepote  le  nosi  sledove. Iz  prsij  ji  žalostna  pesem  izvira: O  zmoti,   prevari ljubezenski  slove.
Mladosten bil  oni je godec in lep, Ovevali  črni so  kodti  mu glavo; Na harfi je slonel,  ljubezen  opeval In gledal je milo tako in sanjavo.
In  harfo  raztrupi,  ko pesem  konča, In vrže na tla se in jadno  zajoka : „ Odpusti  mi oče,   odpusti  mi  sestra, Sprejmita skesanega  k sebi otroka\"
Anton  Medved.