Pisanje in branje ob enem. (Pri uč. sliodu gov. J. G r e b e n e c.) Da pervenci pri pisanji in branji ob enem vspešno napredujejo, podučevati raorajo se n a r a v n o, kajti le po naravni poti pride se najlažje in najhitrejše do namena. Naravno pot do branja, pa najdemo, ako pogledamo kako se je branje pričelo. To pa je bilo tako-le: Človek je vsako stvar, ktero so mu čuti duši predstavljali, imenoval, to je, vsako stvar zazuaraoval je z drugačnim združenjera govornih 13« organov. Naj pervo imenoval je, postavim, živali, da je posnemal njihov glas, kar se lahko prepričanao pri otrocih, kedar pričenjajo govoriti. Ako malo dete vidi mačko, kliče jo naj pervič le z glasora ,,mav", pozneje z nmuco", in še le potem, ko mu je jezik že bolj gibčen in navajen, pravi ji ,,mačka". Ravno tako otrok ravna se pri drugih živalih. Pozneje reči natančneje ogleduje in bolj, ko jib ogleduje, več misli in govori o njih, ter si tako nabira vedno več novih izrazov. Spoznavši pa, da mu je nemogoče, vse, kar vidi, sliši in občuti v spominu obderžati, premišljeval je, kako bi se te ali une že ogledane reči sponiinjati mogel. Delal je znamenja, ktera so ga spominjali različnib stvari, kakor nas, postavim, vozel na žepnem robcu lahko spominja kake reči, da je ne pozabimo. Pozneje je govorjenje natančneje poslušal in premišljeval, in ko je spoznal, da se more v manjše dele drobiti, delil in delil ga je tako dolgo, da je prišel do naj manjših delov, do glasov. Za posamesne glase izumil je znamenja, ktere je govorjenji enako zopet sostavljal, ter s pomočjo oči zopet duši predstavljal, ali pisal je in bral. Vidi se tedaj, da je naravna pot do branja: ogledovanje, mišljenje in govorjenje, pisanje in branje, kar so terdili in še terdijo slavni pedagogi. Ogledovanje biti mora jasno. Jasno ogledovanje pa je le tisto, ktero budi in vterjuje mišljenje, ali ktero nam ogledano reč tako v spomin vtisne, da se je pri vsaki priliki dobro in hitro zavedamo. Skerbeti morarao tedaj, da pri ogledovanji kolikor mogoče vsi čuti sodelujejo; kajti več ko je delalnih čutov, globokeji je vtis v spomin, in hitrejša in boljša je zaved, jasnejša je misel in boljša razsodnost. Učitelj naora znati risati. On naj skerbi, da učenci vsako stvar, o kteri se uče, vidijo ali v resnici ali v podobi. Da pa učitelj more po naravi zvesto upodobovati, predstavljati mora si naravo samo; posnete reči so sicer naravi podobne, a nji zveste nikakor niso. Namesto, da bi, postavim, cvetice v podobah kazal, naj jih učitelj rajše v prostih urah nabira, brani in učencem kaže. Otroci naj jih vsestransko ogledujejo in primerjajo; tako naj si bolj zapomnijo, kakošne so in o čem so si podobne, o čem pa ne. Ako obravnavaš gozdna drevesa, pojdi z otroci iz šolske sobe v bližnji gozd v naravo, in razkazuj jim različna drevesa, da jih poznavajo po perji, deblu in rasti ali vnanji obliki, in prepričal se boš, da bo ura, ktero si bil z otroci v naravi, mnogo šolskih ur r.adomestila. Ako pa je gozd predaleč, prinesi v šolo uiale vejice različnih dreves, da jih otroci lahko ogledujejo. Pervi učni pomoček naj ti bode narava, in le kedar narave kazati ne moreš, rabi podobe, in pri tem ne glej na žive barve, kar je očem prijetno, temuč več glej na natančni posnetek narave. Pri vsem trudu pa učitelj vendar le malo opravi, ako inu otroci pri tem saini ne poinagajo. Otroci morajo saini delati. Koj v začetku morajo se vaditi samodelalnosti, kajti na samodelalnost opira se vse učenje in brcz nje ni vspešnega napredka. Ker so otroci o začetku zelo bojeei, napcljuje naj jib učitelj sam na posebnosti reči, s časonia pa naj jih napeljuje vedno po krajši poti, tako, da napeljevanje popolnoma zginc in se učericu pomaga le tam, kjer si sam pomagati ne • more; kajti bolj ko otroci sami mislijo, bolje se zavedajo. Pri vsaki reči ogledujejo naj pred najbolj, potem vedno manj očitne vnaiije in navadne notranje posebnosti. Ogledovanje je duši to, kar žclodec telesu. Z ogledovanjem bude, krepijo in množijo se dušne zmožnosti, kakoi" telesne le potein, ko želodec jed prekuha. ,,Le tam, kjcr jasno je ogledovanje, doma je pravo znanje". (Daije prihodnjič.)