241 Ocene Maciej Potz. Political Science of Religi- on: Theorising the Political Role of Re- ligion. London: Palgrave Macmillan, 2020. 187 str. ISBN 978-3-030-20168-5. Leta 2020 je britanska založba Pal- grave Macmillan izdala monografijo Po- litical Science of Religion: Theorising the Political Role of Religion, delo poljskega politologa Macieja Potza. Potz, redni profesor na Univerzi v Lodžu, se ukvarja s preučevanjem poli - tične teorije in politične znanosti religi- je, še posebno teokracije in politične strategije verskih udeležencev v sodob- nih demokracija s poudarkom na Poljski in na ZDA. Sama monografija je razdeljena na tri dele, vsak del pa je dalje razdeljen na dve poglavji. Prvi del se ukvarja z vpra- šanjem, zakaj mora politologija (oz. po- litične znanosti) preučevati religijo. Tako v prvem poglavju avtor poudari, da je politološki pristop pri preučevanju raz- merja med politiko in religijo različen od perspektive pravnih, socioloških, teolo- ških ali religioloških študij in kot posle - dica tega »nujno potreben« (Potz 2020, 3). Prevladujoča tematika sodobnih štu- dij »odnosov med Cerkvijo in državo« je predvsem analizirana z vidika primer - jalne religiologije, sociologije religije, mednarodnih odnosov, pravnih študij in politične psihologije, zato lahko spomi- nja na »ohlapno zbirko besedil, ki poro- čajo o kakršnemkoli obstoju religije in politike«, posledica pa je, da ne prina - šajo odgovorov na »vprašanja, ki jih išče politologija glede na pomembnost reli - gije, v različnem pomenu termina, na distribucijo politične moči« (8). Dalje poudari, da so ti pristopi neprimerni za politološko raziskavo religije, in to z vi - dika pravne slepote (omejitev preuče - vanja odnosa Cerkev – država na pravne dokumente), normativne preobreme - njenosti (obremenitev s poprejšnjimi prepričanji glede pravilne pozicije reli- gije v javni sferi) in izbora religije za po- sebno obravnavo (veliko raziskav se osredotoča na posebni vidik odnosa). Drugo poglavje prvega dela se poglo- bi v določitev področja preučevanja re - ligije znotraj politologije. Tako najprej določi načela politične znanosti religije: religija je sistem prepričanj in praks, po- vezanih z nadnaravnim, to pa motivira ljudi k različnim vrstam družbenega ve - denja, vključno s političnim; verske dok - trine opravljajo pomembne politične funkcije; verske organizacije so družbe - ne entitete, ki ob vstopu v politični sis - tem, da bi vplivale na odnose moči, po- stanejo politični igralci; verski politični igralci morajo biti analizirani enako ka- kor sekularni politični igralci; podobna analiza je lahko osredotočena na verske organizacije kakor na politične sisteme – prostore odnosa moči; verske doktri- ne se v veliki meri razlikujejo od seku- larnih ideologij; politika je sekundarno zanimanje za verske skupine; ni treba opredeliti resničnosti/objektivnosti ver - skih prepričanj in politologi naj ne bodo osredotočeni na ocenjevanje obstoječih odnosov med državo in religijami z vidi- ka pravilnega modela odnosov – to je delo političnih filozofov (20–21). Tako naj se preučevanje politične znanosti o religiji osredotoči na štiri de - finicije religije, in to z naslednjih vidi - kov: z vsebinsko-sociološkega (sistem OCENE / REVIEWS 242 Bogoslovni vestnik 81 (2021) • 1 prepričanj in praks, povezan s svetim, kakor jih ima in izvaja skupnost verni- kov), s funkcionalno-sociološkega (sis- tem prepričanj in praks, ki izvajajo funk - cijo svetega za skupnost vernikov), z vsebinsko-psihološkega (sistem prepri- čanj in praks, povezanih s svetim, kakor jih ima in izvaja posameznik) in s funk- cionalno-psihološkega vidika (sistem prepričanj in praks, ki izvajajo funkcijo svetega za posameznika), pri tem pa je sveto (sacred) opredeljeno kot »sile nad naravo ali zunaj narave, ki lahko preki- nejo, spremenijo ali zanemarijo fizične sile« (24). Religija je, po mnenju avtorja, skupinska izkušnja pripadnosti, intelek - tualna izkušnja podrejenosti avtoriteti in vir moralnih prepričanj, to pa vpliva tudi na politično ravnanje – skupno pre- pričanje tako lahko pelje »v politično mobilizacijo ter vodi h konvencionalni in nekonvencionalni politični udeležbi« (31). Posledica tega je, da verske orga- nizacije, z vidika politologije, pomenijo vir preučevanja kot udeleženci v večjem političnem sistemu ali kot samostojni politični sistem (34). Verske skupnosti tako lahko pomenijo: politično stranko, interesno skupino ali družbeno gibanje. Drugi del je posvečen preučevanju teokracij, to je: preučevanju političnih sistemov, v katerih je religija »nujna za oblikovanje in vzdrževanje odnosov po - litične moči« in tako »poglavitna značil - nost teokracije« (63). Religija daje legi- timnost politične moči, politična moč postane sakralizirana, hkrati pa verske doktrine dajo legitimnost politični moči. V drugem poglavju drugega dela avtor analizira teokracije kot politične siste - me; začne s prenosom moči (oz. z na- sledstvenim vprašanjem), ključna je prav verska doktrina. Pomemben vidik je tudi vloga preroških institucij oziroma samih prerokov v političnem sistemu, to pa sega že v prazgodovino in v antiko (npr. posvetovanje starogrških politikov s preroki, vidci pred pomembnimi odlo - čitvami) (95). To vpliva na moč verskih udeležencev v političnem sistemu, še posebno v teokratskem režimu. Ti se opirajo na različne mehanizme politične kontrole, ki lahko povzročijo, da vlada- joči uporabijo pozitivne in negativne sankcije. Sankcije so lahko fizične, pa tudi družbeno-psihološke. Zadnji del se ukvarja z vlogo religije v demokracijah; avtor začne s pregle - dom spreminjajočega se položaja religi- je v sodobni politiki, še posebno z vidika sekularizacije. Z upadanjem obiskovanja verskih obredov zamira tudi pripadnost verski skupnosti, kot posledica tega pa tudi vpliva na možno politično mobili - zacijo vernikov in s tem na politično moč verske skupnosti. Kljub temu se je religija ohranila v zahodnih demokratič- nih sistemih, predvsem z vidika ideolo - gije, vsebine in institucije; dejansko je pridobila tudi posebni status med dru- gimi ideologijami. Hkrati avtor poudari naslednje: »Preferencialni odnos do re- ligije je včasih tako globoko ukoreninjen v vsebinskih podlagah zahodnih politič- nih sistemov, da pogosto ostane skoraj neopažen.« (124) To se primarno vidi predvsem v zaščiti svobode verskega prepričanja v liberalnih sistemih. Med političnimi strategijami verskih udele- žencev omeni: posnemanje (političnih voditeljev, družbenih gibanj, interesnih skupin) in versko specifične strategije (moralni vidiki, uporaba izobčenja, mo - litev kot politično orodje). Z vstopom religije v politiko pa lahko nastane poli- tični spor in konflikt: to lahko sega od simboličnega konflikta (npr. poudarja- nje krščanskega izvora neke določene 243 Ocene države, naroda) do versko motiviranega ekstremizma. Zadnje poglavje tretjega dela (in celotne monografije) je posve- čeno vlogi religije v poljski in v ameriški politiki; pri tem so ameriške verske or - ganizacije primarno politični deležniki, medtem ko je poljska katoliška Cerkev deležnik veta (145). To delo je pomembno tudi za sloven - ski prostor in za preučevalce vloge reli- gije/verskih skupnosti v slovenski poli- tiki, predvsem z vidika teoretične pod- lage za takšno preučevanje, pa tudi za primerjalno analizo z drugimi državami. Klemen Kocjančič ʿAbd al-Ğabbār al-Niffarī. Knjiga mistič- nih postajališč in nagovorov. Prevedel in spremno besedo napisal Raid al-Da- ghistani. 128 str. Ljubljana: Kud Logos, 2020. ISBN 978-961-7096-72-2 V slovenščini smo pred nedavnim do- bili na voljo prevod izbranih sentenc iz dveh spisov muslimanskega mistika 10. stoletja po Kr., ʿAbd al-Ğabbārja al- Niffarīja. Sentence je izbral in prevedel Raid al-Daghistani, islamolog, ki deluje na Centru za islamsko teologijo Univerze v Münstru. Spisa Knjiga [mističnih] po- stajališč (Kitāb al-mawāqif) in Knjiga [mi- stičnih] nagovorov (Kitāb al-muḫāṭabāt) sta edini ohranjeni al-Niffarījevi deli. al- -Daghistani ju je prevajal po kritični izda - ji britanskega orientalista Arthurja Johna Arberrya iz leta 1935. Prevodu je dodal spremno besedo, v kateri postavi al- Niffarīja v kontekst zgodovine sufizma in oriše temeljne značilnosti al-Niffarījeve misli. Kakor pove na koncu spremne be- sede (2020, 121), je slovenščina šele peti jezik, v katerega sta ta spisa prevedena. Prevod je opremljen s sprotnimi opom - bami, ki razlagajo nekatere temeljne poj- me sufizma. H knjigi je priložen tudi pri- ročni slovarček, v katerem prevajalec ra- zloži, kako je prevajal posamezne arab- ske pojme. Knjigo je založila založba KUD Logos, pri kateri je al-Daghistani leta 2014 izdal prevod al-Ġazālījevega dela Rešitelj iz zablode (al-Munqiḏ min al- ḍalāl). Spis Knjiga [mističnih] postajališč (Kitāb al-mawāqif) je sestavljen iz 88 li- terarnih enot, ki so poimenovana posta- jališča (mawqif, mn. mawāqif). Beseda mawqif je toponim (arab. ism makān) glagola waqafa in označuje prostor ozi - roma kraj, kjer nekdo stoji ali se zausta- vi. Posamezna poglavja oziroma posta- jališča se začno s formulo »postavil me je v« (awqafanī fī), s katero al-Niffarī takoj na začetku pove, da je Bog tisti, ki ga postavi na neko določeno postajali- šče. Vsako od postajališč osvetli enega od vidikov življenja mistika. Da prikaže- mo le zgled: 57. postajališče nosi naslov »postajališče src mističnih spoznaval- cev« (mawqif qulūb al-ʿārifīn). V njem al-Niffarī oziroma Bog razloži, kakšno mora biti srce spoznavalca. Pri tem upo- rabi dva temeljna pojma sufizma – ‚srce‘ (qalb) in ‚[mistično] spoznanje‘ (maʿrifa) – in ponudi svoj odgovor na to, kako sta oba pojma medsebojno pove- zana. Srce je namreč v sufizmu podob - no kakor v biblični tradiciji glavni episte- mološki organ, resnično spoznanje pa izhaja iz stanja, v katerem je mistikovo srce. Vendar je razumevanje poglavij vse prej kakor lahka naloga, saj al-Niffarī uporablja zelo enigmatičen jezik. Razu-