Iz dnevnika 
malega 
Šiškar-ja
Torek
Zadnjič je prišel naš ata domov čisto preč od razburjanja, kajti je bil izvoljen za dele-gata. Najprej se je šel pohvalit k Joškotovemu fotru, ki je bil nekdaj odbornik, nakar mu je mama zavedno pojasnila, naj se s tem tipom nikar preveč ne druži, ker se bo navzel odbor-niških navad, kar pa za delegata ni preveč primerno in pohvalno. Nato sta si v glavo zme-tala nekaj parol in opazk, zatem sem pa jaz vprašal, če sem z Joškotom še lahko prjatu in sta onadva videla, da sta šla predaleč ter je bilo prepira konec.
Družno smo nato pljunili v roke ter začeli pospravljati mojo in sestrino sobo, kajti morali smo najti prostor za atetove materiale ali — delegatske materiale, kot se to učeno imenuje. Izpraznili smo sestrino omaro in eno kredenco in mama je izrazila upanje, da bo to zadosto-valo za prvi polčas mandata. Potem se bo pa sestra Nanča gotovo že poročila in bomo imeli prostor še za drugi polčas.
Ata in mama sta odšla po kosilu v mesto kupit taško za našega novopečenega delegata in ker nista našla nobene dovolj velike in tr-pežne, sta začela sumljivo ogledovati mojo, ki ima prav takšno nosilnost, da bi ustrezala. Nakar sem poudaril svojo pripravljenost pri-spevati to taško, kadar jo bo pač ata rabil — in to se mi je zdelo jako kavalirsko. Potem smo se še dolgo pogovarjali o tem, kako je naš šol-ski sistem prima prilagojen delegatskemu siste-mu, kajti če mi ne bi za šolo rabili tako velikih in trpežnih torb za tiste tri tone knjig in zvez-kov, potem tudi ata ne bi mogel na seje nositi lastnih ton poročil, analiz, referatov in drugih delegatskih rekvizitov ...
                                                          Srečko