Ptice in mi
Čeprav radi govorimo, da so ptice naše velike prijateljice, vse preradi ostajamo le pri besedah. Radi jih po-slušamo, ko žvrgolijo v poletnem gozdu ali opazujemo njihov lahkotni let med zelenimi krošnjami dreves. Pozimi pa preradi pozabimo nanje.
In prav pozimi lahko dokažemo našo naklonjenosi naravi in njenim prebivalcem. V hudem mrazu pti-catn, ki ne odlete v lople kraje, trda prede. Njihova najdišča hrane so zamrznjena in marsikatera ptica premražena in lačna izgubi boj za življenje. Z malo dobre volje lahko rešimo nešteto ptic. Scme sončnic, razno zrnje, suhe droblinice ali celo
gnilo jabolko pomaga pticam pre-broditi najbolj mrzle zimske dni in spomladi bo njihovo razposajeno petje zahvala za zimsko pomoč. In povejmo resnjpo: veliko okenskih polic je že posutih s ptičjo hrano, na mnogih vrtovih vise ptičje hišice.
Veliko pa je še vedno Ijudi, ki so pozimi za ptice ne zmenijo. Pravza-prav jih še poleti komaj opazijo. V svojem neprestanem hlastanju po novih in novih dobrinah modernega sveta pozabljajo na naravo. Kako bi se šele spomnili prebivalcev narave, ko so v stiski? Pa vendar, ti Ijudje se ne zavedajo, da tudi njim narava in njeni prebivalci nekaj pomenijo, in da bi morali tudi sami nekaj storiti zanje.
GREGA ERMAN, 8. a
OŠ     TONETA     TRTNIKA-TO-
MAŽA