NOVA SLOVENSKA FILMA
DECEMBRSKI DEZ
režija:	BožoŠprajc
scenarij:	BožoŠprajc
fotografija:	RadovanCok, Boris Tuikovič
glasba:	Zoran Predin
igrajo:	Saša Pavček, Boris Ostan
Proizvodnja:	Viba film Ljubljana, Televizija Ljubljana, 1990
»Kakšno sranje, ta decembrski dež«, reče Stane nekega večera, ko se pride Mojci zahvalit, ker ni delala sitnosti pri ločitvi. Takšne besede v filmu so kot nalašč za sitnega kritika, ki bi jih obrnil proti filmu, toda ne le, da se mu tega ne spodobi reči, ampak žal niti ne more reči: če bi že hotel izbirati med slabšal-nimi izrazi, bi se odločil za dolgčas (ampak popoln.)
Decembrski dež - na TV nadaljevanki »Pripovedke iz medenega cvetličnjaka«
temelječ film scenarista in režiserja Boža Šprajca - se po uvodnem maške-radnem prizoru prične z revolucijo, katere lepota je bila v tem, da je spodletela, torej z ljubljanskim študentskim gibanjem koncem 60. in v začetku 70. let, in konča z umorom, čisto osebnim obračunom na pustni sceni, pri čemer je ta maškeradni oklepaj tu kajpak zato, da bi med tem lažje padale maske: težnja filma je namreč prav demaskira-nje njegovih protagonistov. Tazasnutek do neke mere spominja na tiste prve malce bolj kritične filme o enobeju, ki so govorili o tem, kako so se bivši revolucionarji, ko so zavzeli oblast, spridili s svojimi ideali vred: no, študentski voditelji niso ravno zasedli ne vem kakšne oblasti, spridili pa so se vseeno. In
razen tega film dovolj očitno - v dialogu med sinom in očetom, mladim in starim revolucionarjem - umešča eno revolucijo, študentsko, v funkcijo druge oziroma jo predstavlja kot neke vrste dedno bolezen. Tu sicer ne gre ravno za kakšen »bog nas varuj takih bolnikov«, ampak prej za opis tipične kvazi-disidentske drže, ki na zunaj sprejema »igro« oblasti, na znotraj pa se od nje distancira, se ji posmehuje, pri čemer je njena resnica prav v tej zunanjosti. Film nato preide v bolj intimno sfero, v razmerje med bivšima študentoma, zdaj zakoncema, Stanetom in Mojco, toda bolj zato, da bi s Stanetovim vara-njem žene pokazal »izdajalsko« naravo bivšega protagonista študentskega gibanja. »Angažirani« režiser, kakršen želi biti Šprajc, mora vedno predpostavljati neko skorumpiranost, toda le-ta ne razkriva toliko kakšnega avtorskega pogleda kot - zlasti v slovenskem primeru - objektivno stanje stvari. Druga polovica filma bi lahko bila melodrama, vendar ji manjka to, kar konstituira malodramski trikotnik - veriže-nje želje, kjer npr. ona ljubi njega, ki ljubi drugo. Mojci, ki pusti svojega fanta, brž ko ta odide v vojsko, bi morali najbrž verjeti, da ljubi Staneta, ko pa to večkrat reče, gotovo pa Stane {Boris Ostan) ne ljubi ne nje ne kakšne druge, vsekakor pa ne toliko kot samega sebe. Njegova smrt, ki ga zadene iz očetove pištole v Mojčinih rokah, pusti gledalca indiferentnega, ker je le bolj ali manj povod za to, da je Mojca povzdignjena v podobo, ki spominja na Isabelle Huppert v Čipkarici. Film je pripovedovan linearno, brez pravih zapletov in še posebej ne napetosti, vse je režirano nekako opisno, skoraj reportažno, in čeprav je film v drugem delu skušal staviti na trpeč ženski lik, Mojca (Saša Pavček), je nekaj velikih planov njenega obraza najbrž premalo.
ZDENKO VRD LOVEC
23