Moč paragraf ov in kultura. Nekaj rnisli k nadaljni razpravi. Moč paragrafov je ravno v naši ljubi Avstriji ob sedanjih kritičnih dobali v polni pari. S paragrafi se prakticira, kakor pač kaže in kot še nikdar prej; največkrat pa pristransko. Kadar gre n. pr. v prilog šoli in njenega učiteljstva, tedaj so ti paragrafi tako rnehki in raztezni kot poiževa kri. To se je že mnogokrat izpričalo z žalostnimi izkušnjami. Posebno pa veIjajo take izkušnje pri opravicevanjn šolskili zamud. Mislim, da bi bilo o tem vse odveč razpravljati podrobneje. Večkrat je toliko šol. zamud, da bi se moralo po zakonu prizadete starše strogo kaznovati. Z ozirom na strpnost med šolo in starši, se največkrat vse milostno popusti — prezre — »toda satno za zdaj.« In vendar je poslej kot prej tako, da je redno Ie polovica šolodolžnih otrok pri pouku, druga polovica pa redno — manjka. Posledice vsega tega so, da imamo v XX. stoletju v kulturni Avstriji povprečno 50% analfabetov. Saj pa to ni nič čudnega, zakaj tisti starši, ki se ne zavedajo moči izobrazbe sedanjega časa — in teh je, žal, še mnogo — izkoriščajo kaj pridno to popustljivost. Potemtakem je Ijudska šola in učiteljstvo brez vsake moči. V odpomoč temu se je večkrat razmotrivalo na učiteljskih zborovanjih: kako zadušiti neredni pouk in kako kar najpresrčneje navezati starše na šolo. Nekateri trde, da je najbolje izlepa ravnati z ljudstvoin in zato naj se kolikor rnogoče štedi s kaznijo za šol. zamude. Torej ljudstvo naj samo ob sebi izprevidi in spozna velike koristi ljudskošolske izobrazbe. Smelo trdim, da ta ideja ni ravno slaba — da, prav izvrstna je. Arnpak tu je na poti največja težkoča: v kolikem času pa bo naše ljustvo res spoznalo to veliko korist izobrazbe? Ali se ne bo poprej naš že itak gospodarsko oslabljeni narod popolnoma poizgubil in izginil v žrelih močnejših in gospodarsko bolje situiranih sovražnikov — Nemcev in Italijanov? In ravno to da mnogo misliti. V kolikem času bi se to res dalo doseči, o tem bi menda znalo najtočneje poročati ueiteljstvo, službujoče v hribovitih krajih, kjer niso ljudje skoro v nikakem stiku z deželo. Vendar pa je tudi mnogo takih v takozvanem civiliziranem kraju, zaradi česar pa niso nič manj trdovratni in zanikrni za redno pošiljanje otrok v šolo, kot pa oni v hribih, gorah. V zadnjem času se je hotelo pridobiti staršev naklonjenost šoli z roditeljskinii sestanki. Koliko uspehov? Mogoče, da niso izostali tupatam; ampak v koliko krajih? Mislim, da so jako tnininialni. Tudi se dobi učiteljeva osebnost, ki vpliva s svojo taktiko na starše in otroke tako, da piše le malo šolskih zamud in tudi na precejšnje uspehe lahko računa. Taka osebnost more računati na dober uspeh le tam, kjer so ljudje že nekako po naravi naklonjeni šoli. Ako pa bi se hotelo s kaznijo strogo postopati, bi prav gotovo zadeli na hud odpor pri ljudstvu, kakor se dogaja marsikje že sedaj. Torej bi se oddaljevali od smotra. In na kakšen uspeh pa bi se moglo računati v podobnih slučajih? Starši bi rekli: »Bo hodil v šolo, a učil se ne bo, ker nirna potrebe.« To se — žalibože — že sedaj godi. Ko pa dobi tak odhodnico, se ztia sicer za silo podpisati, ker pa nima veselja do te »krame«, do 21. leta pa popoinorna pozabi še teh par črk; in tako postane zrel analfabet. Na ta način dobimo toliko analfabetov tudi k vojakom. Tam se šele kak izmed teh za silo izuči v pisavi in čitanju in to le z velikim naporom. Ker pa tako izučenje pri vojakih ni do sedaj primorano in ker tudi primanjkuje za to učnih oseb, dobivamo zopet od vojakov skoro vse »cele« analfabete, ki pa so zraven zabitosti navdahnjeni še z raznimi »lepimi« vojaškimi čednostmi, za katere so jako dovzetni. V nekaterih državah so začeli že zdavnaj premišljati, kako vendar končno priti v okom analfabetizmu. V neki napredni evropski državi so menda sklenili :i »Vojak — novinec — analfabet se mora, če ne drugače, siloma naučiti pisanja in branja. V dosego tega se mora uporabiti vsako sredstvo.« — Pri tem pa gre pomisliti, da večina odraslih ni dovzetna več elementarnemu pouku. Ker pa naša država stremi za tem, da bi imela čim močnejšo armado in pa čim izobraženejše ljudstvo, bi morala poseči tu vmes; zakaj dozdanji paragrafi, kakor dokazano, niso v stanu zatreti analfabetizma. »Kako pa naj poseže vmes?« je odprto vprašanje. Z ozirom na strogo in natančno izvajanje paragraiov smo že omenili, kakšen uspeh bi mogel biti. Po svojem mnenju pa rečem: Naša kot močno kulturna država, ki stremi na vso moč za visoko stopnjo izobraženosti svojih podanikov, naj uvede zakon, ki bi določeval: Vsak potrjen vojak brez izjenie mora znati dobro pisati, čitati itd. Ako ni vešč vsega tega, se mu podaljša njegova službena doba pri vojakih za eno leto. Z eventualno uvedbo tega zakona, o katerem sem sicer že zdaj prepričan, da je na tem papirju, nikakor nočem tirati kmetiške fante za kar cela 4 leta k vojakom; pač pa hočem, da bi se prisililo ravno s tem starše, da bi pošiljali svoje otroke redno v šolo do 14. leta. Prepričan sein, da bi ta pomoček gotovo odpomogel sedanji krizi šolskega obiska. Marsikoga se dobi, ki bi temu ugovarjal, češ: 1. S tem ne bi se delalo vojaškega stanu prijetnega. 2. Kaj pa bi pomagalo vse to za dosego rednega šolskega obiska, ker bi starši takoj, ko bi znal otrok za silo pisati, čitati itd, ne pošiljali več redno v šolo, češ moj zna dovolj. Zdaj mu ne bo treba več gruditi 4 leta komisa. 3. Kdo pa more reči, da bo ravno moj vojak, ko je tako šibak. 4. Moj je hrom. 5. Jaz imam samo hčerke itd. In vendar ni tako. Nekoliko opravičbe svoji trditvi! 1. Res ne bi se delalo s tem vojaškega stanu prijetnega; pomisliti pa gre, koliko odstotkov bi vendar bilo analfabetov, ki bi morali služiti kar 4 leta, če bi se res uvedel gori navedeni zakon? Prav gotovo da bi se v 10 letih analfabetizem, bodisi iz strahu pred nadaljnim službovanjem pri vojakih, ali pa pod pritiskom že obstoječih šol. zakonov, skoro iztrebil. 2. Utegnilo bi se prigoditi to. Toda ako bi bil omenjeni zakon pravilno, temeljito proučen in premišljen, bi gotovo obsegal vsebino, da ne zadostuje fantu, da zna samo to in to, temveč mora znati natančno še to in to. Ta zakon pa bi imel še to dobro stran, da bi se fantje tudi po izstopu iz Ijudske šole nadalje izpopolnjevali v izobrazbi. Torej izobraževalna društva bi vršila šele tedaj v polni meri svojo vzvišeno nalogo. 3. Tega bi menda nihče smelo ne trdil, zakaj mnogo je dečkov telesno jako slabo razvitih, o katerih je sodba, da ne bo nič iz njih. Do 21. leta pa se popolnoma telesno razvijo v pravcate hruste. 4. Takih je razmeroma jako malo. Ker pa zgledi vlečejo, bi sigurno tudi taki ne zaostajali v učenju. 5. To bi bilo edino pereče vprašanje. Vendar bi se moglo tudi tu dobiti kak izhod bodisi z ostrejšim izvajanjem šol. paragrafov, ali s čim drugim. To in mogoče še kaj drugega, prepuščam v razmotrivanje drugim. Mogoče pa se zglasim še sam o tem. Goriški.