Naslovnica
NAVODILA AVTORJEM PRI PRIPRAVI PRISPEVKOV
Tematsko Vakuumist obsega širše področje vakuumskih znanosti in tehnologij, fiziko in kemijo tankih plasti in povr{in, analitiko povr{in, fiziko plazme, vakuumsko metalurgijo ter zgodovino vakuumske znanosti. Vsebinsko objavljamo {tiri skupine prispevkov:
•	znanstveni članki o aktualnih raziskavah s podro~ja vakuumske znanosti in sorodnih področij;
•	strokovni članki, kot so predstavitev novosti v svetu, zgo{~en pregled nekega podro~ja, primeri uvajanja tehnologij v prakso ipd.;
•	praktični nasveti re{evanja konkretnih vakuumskih problemov v laboratoriju;
•	kratke novice o društvenem dogajanju, organizaciji konferenc, predstavitve knjig ipd. Znanstveni in strokovni prispevki so recenzirani. Če je
članek sprejet (po recenzentovem in lektorjevem pregledu), avtor vrne popravljen članek uredniku Vakuumista. Prispevki morajo biti napisani v slovenskem jeziku.
Avtorji prispevka so v celoti odgovorni za vsebino objavljenega sestavka. Z objavo preidejo avtorske pravice na izdajatelja. Pri morebitnih kasnejših objavah mora biti periodična publikacija Vakuumist navedena kot vir.
VSEBINA ROKOPISA
Rokopis naj bo sestavljen iz naslednjih delov:
1.	naslov članka (v slovenskem in angleškem jeziku)
2.	podatki o avtorjih (ime in priimek, institucija, naslov institucije)
3.	povzetek (v slovenskem in angleškem jeziku, 100-200 besed)
4.	ključne besede (v slovenskem in angleškem jeziku, 3-6 besed)
5.	besedilo članka v skladu s shemo IMRAD (uvod, eksperimentalne metode, rezultati in diskusija, sklepi)
6.	seznam literature
7.	morebitne tabele z nadnapisi
8.	podnapisi k slikam
9.	slike (risbe, fotografije), ki naj bodo priložene posebej Praktični nasveti in kratke novice so brez povzetka,
ključnih besed in literature, vsebinska zasnova besedila pa ni strogo določena.
TEHNIČNE ZAHTEVE ZA ROKOPIS
•	Tekst naj bo shranjen v formatu doc, docx ali rtf. Formata tex ali pdf za tekst nista primerna.
•	V dokumentu naj bo čim manj avtomatskih indeksov, križnih povezav (linkov) in stilističnih posebnosti (različni fonti, formati, poravnave, deljenje besed). Pri oblikovanju se omejite na ukaze mastno, poševno, indeks, potenca in posebni znaki. Formule oblikujte bodisi tekstovno ali z urejevalnikom (npr. equation editor), lahko pa jih vključite v tekst kot slikovni objekt.
•	Tekst naj bo smiselno razdeljen na poglavja in podpoglavja (detajlnejša delitev ni želena), naslovi pa naj bodo oštevilčeni z vrstilci, npr. »2.1 Meritve tlaka«.
Na vse literaturne vire, tabele in slike morajo biti sklici v tekstu. Vrstni red literaturnih virov, tabel in slik naj sledi vrstnemu redu prvega sklica nanje. Primeri sklicevanja: na literaturne vire [1], na enačbe (1), na tabele tabela 1, na slike slika 1. Vse samostojno stoječe enačbe naj bodo ob robu označene, npr. (1). Če je slika iz več delov, naj bodo posamezni deli označeni s črkami: a), b), c), č) itd., in sicer tako na sliki kot na podnapisu.
Literaturni viri morajo biti popolni (brez okrajšav et al., ibid ...). Izogibajte se težko dostopnih virov (prospekti, seminarske naloge, neobjavljene raziskave, osebna korespondenca). Primeri pravilnih zapisov:
-	monografija: S. Južnič, Zgodovina raziskovanja vakuuma in vakuumskih tehnik, Društvo za vakuumsko tehniko Slovenije, Ljubljana, 2004, str. 203
-	članek v periodični publikaciji: M. Finšgar, I. Milošev, Vakuumist, 29 (2009) 4, 4-8
-	prispevek v zbornikih posvetovanj: Novejši razvoj trdih zaščitnih PVD-prevlek za zaščito orodij in strojnih delov, Zbornik posvetovanja Orodjarstvo, Portorož, 2003, 121-124
-	dostopno na svetovnem spletu: UK ESCA Users Group Database of Auger parameters, http://www. uksaf.org/data/table.html, zadnjič dostopano: 11. 2. 2010
Tabele naj bodo oblikovno enostavne. V rokopisu naj stojijo na koncu dokumenta. Za ločevanje stolpcev uporabljajte tabulatorje (ne presledkov) ali tabelarično formo urejevalnika.
Slike naj bodo shranjene posebej v navadnih formatih (tif, png, jpg), lahko tudi združeni v en dokument (pdf, ppt). Slik ne vstavljajte v tekstualni del rokopisa! Poskrbite za ustrezno resolucijo, še posebej pri linijskih slikah. Slike naj bodo črno-bele ali v sivih tonih, ne barvne.
Črkovne oznake na slikah naj bodo take velikosti, da je po pomanjšavi na širino enega stoplca (7,9 cm) velikost znakov najmanj 1,2 mm. Priporočljiv je oblikovno enostaven font, npr. Arial.
Pri pisanju veličin in enot se držite načel standarda ISO-31 (veličine pišemo poševno, enote pokončno, isto pravilo velja tudi za grške črke). Osi grafov in vodilne vrstice tabel pišemo v obliki veličina/enota, npr. m/kg.
UREDNIŠTVO
Rokopise pošljite na naslov miha.cekada@ijs.si. Kontaktni podatki uredništva so: doc. dr. Miha Čekada glavni in odgovorni urednik Vakuumista Institut »Jožef Stefan« Jamova 39 1000 Ljubljana
e-pošta: miha.cekada@ijs.si tel.: (01) 477 38 29 faks: (01) 251 93 85
VAKUUMIST 33/3, november 2013
VSEBINA
ČLANKI_
Plazemska modifikacija polimernih materialov za biomedicinske aplikacije
Alenka Vesel, Nina Recek, Martina Modic...................................................... 4
Pregled fotokatalitskih reaktorjev za ~i{~enje zraka in vode
Andraž Suligoj, Marko Kete, Urška Lavrenčič Stangar............................................. 9
Prvi Teslovi stiki z vakuumskimi tehnikami (ob 70-letnici smrti), 2. del
Stanislav Južnič.......................................................................... 18
DRUŠTVENE NOVICE
19. mednarodni vakuumski kongres IVC-19, Pariz 9.-13. september 2013
Janez Kovač............................................................................. 32
Generalna skup{~ina lUVSTE na kongresu IVC-19, Pariz, 11. september 2013
Janez Kovač............................................................................. 33
Kratke dru{tvene novice.................................................................. 34
Sporo~ilo za javnost (Pfeiffer Vacuum)........................................................ 35
VAKUUMIST
Časopis za vakuumsko znanost, tehniko in tehnologije, vakuumsko metalurgijo, tanke plasti, površine in fiziko plazme
Izid publikacije je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz naslova razpisa za sofinanciranje domačih znanstvenih periodičnih publikacij
Glavni in odgovorni urednik: doc. dr. Miha Čekada
Uredniški odbor: dr. Matjaž Finšgar, dr. Jože Gasperič, prof. dr.
Monika Jenko, dr. Stanislav Južnič, doc. dr. Marta Klanjšek Gunde,
doc. dr. Janez Kovač, prof. dr. Urška Lavrenčič Stangar, dr. Peter
Panjan, mag. Andrej Pregelj, dr. Drago Resnik, doc. dr. Alenka Vesel,
prof. dr. Franc Zupanič
Tehni~ni urednik: Miro Pečar
Lektor: dr. Jože Gasperič
Korektor: dr. Matjaž Finšgar
Oblikovanje naslovnice: Ignac Kofol
Tisk: Littera picta, d. o. o., Rožna dolina, c. IV/32-36, 1000 Ljubljana
Naklada: 350 izvodov
Vakuumist on-line: http://www.dvts.si/arhiv
Letna naročnina: 25 EUR
ISSN 0351-9716
UDK 533.5.62:539.2:669-982
Izdaja Društvo za vakuumsko tehniko Slovenije
Teslova 30
1000 Ljubljana
Tel. (01) 477 66 00
E-pošta: info@dvts.si
Domača stran društva: http://www.dvts.si
Številka transakcijskega računa pri NLB: 02083-0014712647
Uredništvo Vakuumista
doc. dr. Miha Čekada
glavni in odgovorni urednik Vakuumista
Institut »Jožef Stefan«
Jamova 39
1000 Ljubljana
e-pošta: miha.cekada@iis.si
tel.: (01) 477 38 29
faks.: (01) 251 93 85
PLAZEMSKA MODIFIKACIJA POLIMERNIH MATERIALOV ZA BIOMEDICINSKE APLIKACIJE
Alenka Vesel1, Nina Recek1,Martina Modic1
^Institut »Jožef Stefan«, Jamova 39, 1000 Ljubljana, Slovenija ^Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana, Jamova 39, 1000 Ljubljana
ZNANSTVENI ČLANEK
povzetek
Plazma se pogosto uporablja za spremembo površinskih lastnosti polimernih materialov. V prispevku prikazujemo nekaj primerov modifikacije polimernih materialov za biomedicinske aplikacije, kot so npr. sprememba protitrombogenih lastnosti površine z vezavo posebnih protitrombogenih polisaharidnih prevlek ali brez nje, imobilizacija proteinov in vezava celic ter modifikacija obližev za rane za izboljšanje njihovih sorpcijskih lastnosti in izboljšanje antibakterijskih lastnosti tkanin.
Ključne besede: polimeri v medicini, plazma, površinska modifikacija, adhezija, proteini, celice
Plasma modification of polymer materials for biomedical applications
ABSTRACT
Plasma is often used for surface modification of polymer materials. In this contribution we present some examples of plasma treatment of polymer surfaces for biomedical applications like enhancing antithrombogenic surface properties with or without applying special antithrombogenic polysaccharide coatings, immobilization of proteins, and cell adhesion and modification of wound-dressings for enhancing its sorption capacity and reducing antimicrobial activity.
Keywords: polymers in medicine, plasma, surface modification, adhesion, proteins, cells
1 UVOD
Plazma (električna plinska razelektritev) se pogosto uporablja pri različnih tehnologijah, kot so čiščenje, selektivno jedkanje, sterilizacija, modifikacija površinskih lastnosti ter sinteza nanodelcev. Predvsem uporaba plazme za modifikacijo površinskih lastnosti polimernih materialov ima zelo širok spekter uporabe,
saj pri tem pride do spremembe različnih lastnosti, kot so omočljivost površine, hrapavost in funkcionali-zacija. Zato se ta metoda čedalje pogosteje uporablja za izboljšanje oprijemljivosti in adhezije različnih prevlek. Primere takšne plazemske obdelave najdemo npr. v: (i) avtomobilski industriji za izboljšanje nanosa barvil ali kovinskih prevlek na polimerno podlago, (ii) v prehrambni industriji za sterilizacijo in vezavo antibakterijskih prevlek na embalažo, ki je namenjena shranjevanju živil ter (iii) v raznih biomedicinskih aplikacijah, ki bodo v nadaljevanju predstavljene bolj podrobno.
2 PLAZEMSKA OBDELAVA UMETNIH @IL ZA DOSEGANJE PROTITROMBOGENIH UČINKOV
Umetni implantati (kot so umetne žile, srčne zaklopke, katetri itd.) so po navadi narejeni iz polimernih materialov [1]. Najbolj pogosto uporabljeni polimer je polietilen tereftalat (PET). Vendar pa v primeru implantacije umetnih implantatov pogosto prihaja do komplikacij, zaradi postoperativnih zapletov, ki lahko vodijo k pojavu krvnih strdkov in tromboze [2]. Da bi se temu izognili, je treba spremeniti površinske lastnosti polimernih implantatov na način, da bo kar se da majhna adhezija trombocitov in stopnja njihove aktivacije. To lahko dosežemo na dva načina: (i) s plazemsko obdelavo v kisikovi plazmi ali (ii) z vezavo posebnih protitrombogenih polisaha-ridnih prevlek na polimerno površino, kjer plazmo
Slika 1: Adhezija trombocitov na neobdelano površino polimera PET plazmi (b) [3]
(a) in na površino, ki je bila obdelana v kisikovi
uporabimo samo za predhodno aktivacijo polimerne povr{ine za izbolj{ano vezavo prevleke.
Na sliki 1 je prikazan primer povr{ine polimera pet, ki se uporablja za izdelavo umetnih žil. Slika 1a prikazuje vezavo trombocitov na povr{ino neobdelanega polimera, ki je izjemno trombogena, saj so trombociti na gosto porazdeljeni po celi povr{ini. Če polimer obdelamo v kisikovi plazmi, se {tevilo vezanih trombocitov drastično zmanj{a (slika 1b), zato lahko trdimo, da taka povr{ina deluje protitrombo-geno.
Ne samo daje {tevilo vezanih trombocitov občutno manj{e, tudi tisti trombociti, ki jim je le uspela vezava na povr{ino, so ostali v neaktivni obliki, kar je razvidno iz njihove morfologije (slika 2a). Na neobdelani povr{ini, ki je trombogena, so trombociti namreč močno razpotegnjeni po povr{ini, kar nakazuje na njihov zelo dober oprijem povr{ine (slika 2b). Proti-trombogene lastnosti povr{ine lahko dobimo le z obdelavo polimera v kisikovi plazmi, ne pa tudi v plazmi, ustvarjeni v du{iku.
Pomembno se je tudi zavedati, da je efekt plazem-ske obdelave kratkotrajen, zato bi bilo treba tak postopek izvesti isti dan, kot bi se izvajala operacija.
Slika 2: AFM-slika trombocita na polimerni površini, obdelani v kisikovi plazmi (a) in na neobdelani polimerni povr{ini (b). Na sliki je razvidna razlika v stopnji aktivacije trombocita. Slika a prikazuje dendriti~no obliko trombocitov, ki je glede na stopnjo aktivacije predhodna oblika popolnoma raz{irjene oblike oz. najbolj aktivirane oblike, ki je prikazana na sliki b.
Slika 3: Kemijska strukturna formula fukoidana (a) heparina (b)
in
Drugi način, kako preprečiti adhezijo trombocitov, pa je vezava posebnih protitrombogenih prevlek iz poli-saharidov na povr{ino polimera. Ta postopek vezave je kompleksnej{i v primerjavi s samo plazemsko obdelavo, nimamo pa več problema s staranjem povr{ine. Pri vezavi protitrombogenih polisaharidnih prevlek na dokaj inertno povr{ino polimera si zopet pomagamo s plazemsko obdelavo. Pri tem s plazmo povzročimo nastanek novih funkcionalnih skupin na povr{ini, ki delujejo kot vezavna mesta za nadaljnjo vezavo polisaharidnih prevlek. Najbolj obetajoči protitrombogeni polisaharidni prevleki sta fukoidan [4] in heparin [5], ki sta prikazana na sliki 3.
Izbolj{ano vezavo teh protitrombogenih substanc na polimerno povr{ino lahko dosežemo z obdelavo bodisi v du{ikovi ali amonijevi plazmi, saj je na povr{ino potrebno vezati amino (-NH2) skupine, preko katerih lahko potem vežemo molekuli fukoidana ali heparina (slika 4). Razlog je elektrostatski privlak, saj je heparin oz. fukoidan zelo močno negativno nabit, povr{ina funkcionalizirana z NH2 pa pozitivno nabita.
Uspe{nost vezave smo spremljali z metodo rentgenske fotoelektronske spektroskopije (XPS). Na sliki 5 prikazujemo pregledne XPS-spektre povr{ine polimera PET pred plazemsko obdelavo v plazmi, vsebujoči du{ik, in po njej ter po vezavi fukoidana (slika 5a) ali heparina (slika 5b). V obeh primerih je za primerjavo prikazan {e spekter čistega fukoidana in heparina. Po plazemski obdelavi se na polimerni povr-{ini pojavi nov du{ikov vrh N1s, kar kaže na uspe{nost funkcionalizacije povr{ine z du{ikovimi funkcionalnimi skupinami, med katerimi so tudi aminoskupine. Poleg du{ikovega vrha sta na plazemsko obdelanem polimeru {e vrhova ogljika C1s in kisika O1s, ki sta značilna že za neobdelan polimer PET.
Ko plazemsko obdelan polimer PET inkubiramo v raztopini fukoidana ali heparina, opazimo dve pomembni razliki: (i) na povr{ini polimera se pojavi žveplo, ki izvira iz omenjenih polisaharidov, in
N2- ali NHg-plazma	raztopina
fukoidana ali ineparina
Slika 4: Shematičen prikaz vezave protitrombogenih prevlek na površino plazemsko obdelanega polimera
Slika 5: Pregledni XPS-spektri polimerne povr{ine pred plazemsko obdelavo ter po njej ter po inkubaciji v polisaharidni raztopini. Slika a prikazuje primer inkubacije polimera v fukoidanu [6], slika b pa primer inkubacije v heparinu.
(ii) koncentracija du{ika na povr{ini polimera se zmanj{a. Tu je treba omeniti, da heparin lahko že sam po sebi vsebuje nekaj du{ika (v zelo majhnih koncentracijah), medtem ko le-ta v fukoidanu ni prisoten. Padec koncentracije du{ika in pojav žvepla nazorno prikazuje, da je na povr{ini tanka plast fukoidana oz. heparina.
3 PLAZEMSKA OBDELAVA MEDICINSKIH OBLIŽEV ZA RANE
Drugi primer uporabe plazme v medicinskih aplikacijah je modifikacija materialov, ki se uporabljajo za
sanitetne materiale npr. za obliže za rane. Obliži so po navadi večslojni, kar pomeni, da so sestavljeni iz več plasti, od katerih ima vsaka svojo vlogo. Začen{i od plasti, ki je v stiku z rano, so sestavni deli obližev hidrofobna mrežica, hidrofilna vpojna plast in za{čitna prevleka. Lahko pa imajo obliži {e bolj kompleksno sestavo. Naloga hidrofobne mrežice je, da preprečuje, da bi se obliž prilepil na rano. Naloga hidrofilne plasti pa je vpijanje čim večje količine telesnih tekočin, ki izvirajo iz rane, za njeno hitrej{e celjenje. Za izbolj{anje funkcionalnosti obližev, lahko plazmo uporabimo tako za izbolj{anje hidrofobizacije hidrofobne mrežice - v tem primeru uporabimo plazmo, ustvarjeno v CF4-plazmi, kot tudi za izbolj{anje hidro-filnosti vpojnega materiala - v tem primeru uporabimo plazmo, ustvarjeno v Oz-plazmi, da bi dosegli kar se da najbolj{o sposobnost vpijanja tekočin.
Na sliki 6 prikazujemo sorpcijske lastnosti celulozne tkanine iz Tosame pred obdelavo v kisikovi
Slika 6: Primerjava kapilarnih hitrosti treh razli~nih teko~in (fiziolo{ka raztopina, eksudat in sinteti~na kri) pred obdelavo celulozne tkanine v kisikovi plazmi in po niei
plazmi in po njej. Njene sorpcijske lastnosti smo ugotavljali z merjenjem kapilarne hitrosti za tri raz-li~ne telesne teko~ine: za fiziolo{ko raztopino, eksudat in kri. S slike 6 je jasno razvidno, da se hitrost absorpcije teko~ine po plazemski obdelavi drasti~no pove~a [7].
Pri oskrbi rane z obliži pa se sre~ujemo še z enim problemom - to je z vnetjem kot posledico okužbe z bakterijami. Temu se lahko izognemo z uporabo snovi s protimikrobnimi lastnostmi. Taka površina zavira razvoj bakterij. Za doseganje protimikrobnosti se pogosto uporabljajo srebrovi nanodelci ali pa derivati iz citozana, ki vsebujejo aminoskupine, ki delujejo protimikrobno. Tudi tukaj lahko uporabimo amonijevo NHj-plazmo in namesto citozana nanjo vežemo aminoskupine. Naši prvi rezultati so že pokazali obetajo~e možnosti, saj se je razvoj bakterij na takšni površini zmanjšal.
Poskusili pa smo tudi drugo možnost - to je vezavo srebrovih nanodelcev. Pri tem smo tkanino obdelali v vodni plazmi, da bi izboljšali adhezijo srebrovih nano-delcev na plazemsko obdelano površino. Vsebnost srebra v plazemsko obdelani tkanini se je tako pove-~ala za ve~ kot 50 % v primerjavi z neobdelano tkanino [8].
4 PLAZEMSKA OBDELAVA POLIMERNIH MATERIALOV ZA IZBOLJŠANO PROLIFERACIJO CELIC
v prvem primeru (poglavje 2) smo se dotaknili problema trombogenosti umetnih implantatov, kot so umetne žile. To pa ni edini problem polimernih vsadkov. v zvezi z materiali, ki se uporabljajo za implantate pogosto govorimo o njihovi biokompatibilnosti,
kar pomeni sposobnost materiala, da ne izzove imunološkega odziva gostitelja in da reagira s celicami in obdajajo~imi telesnimi teko~inami na podoben na~in kot pravo telesno tkivo [9]. Eden izmed pomembnih dejavnikov je dobra endotelizacija (vezava endote-lijskih celic) umetnega implantata. Vezavo endote-lijskih celic lahko mo~no izboljšamo z obdelavo polimernih materialov v plazmi. Drugi primer plazem-ske aplikacije so tudi površine, ki jih uporabljamo kot gojiš~a celic za gojenje umetnih tkiv ali umetnih organov. V zadnjem primeru uporabljamo 3D-porozno strukturo (angl. scaffold) iz biorazgradljivega polimera, ki se uporablja kot ogrodje umetnega organa.
Primer uporabe plazme (kisikove) za izboljšanje proliferacije endotelijskih celic HMEC (angl. human microvascular endothelial cells) je prikazan na sliki 7. Sliki 7a in c prikazujeta celice na neobdelani poli-merni površini, sliki 7b in d pa na plazemsko obdelani. Poleg slik, ki smo jih posneli z vrsti~nim elektronskim mikroskopom (SEM, sliki 7a in b), so prikazani tudi posnetki, narejeni z opti~nim mikroskopom (sliki 7c in d). s slik je razvidno, da so celice na plazemsko obdelani površini gostejše in bolj razpotegnjene po površini, kar je jasen znak, da je površina ugodna za njihovo razraš~anje. Opazimo lahko tudi celice, ki so v mitozi oziroma so se že delile na dva dela. V primeru neobdelanega polimera pa je celic manj in so bolj okrogle oblike, kar kaže na neudobno okolje.
Da dobimo na plazemsko obdelani površini ve~ celic, je razvidno tudi s slike 8, kjer z biološkim preizkusom (t. i. MTT-test) preko kolorimetri~ne reakcije merimo metaboli~no aktivnost celic. Na površini z ve~ celicami (to je na plazemsko obdelani površini) zaznamo ve~jo metaboli~no aktivnost.
Slika 7: SEM- (povečava 500-kratna) in optični posnetki HMEC-celic na neobdelani površini polimera PET in v kisi-kovi plazmi obdelani površini polimera PET. Slike SEM so bile posnete po 4 h, optične pa po enem dnevu.
Slika 8: MTT-meritve metabolične aktivnosti celic
Slika 9: Meritve adsorpcije proteina albumina s kremenovo mikrotehtnico (QCM). Večja masa adsorbiranega proteina pomeni večjo spremembo frekvence.
5 PLAZEMSKA OBDELAVA POLIMERNIH MATERIALOV ZA IMOBILIZACIJO PROTEINOV
Poleg vezave celic imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju biokompatibilnosti materiala tudi proteini. Če smo bolj natančni, so ravno proteini tisti, ki se najprej vežejo na površino, saj je adhezija in razraščanje celic počasen in dolgotrajen proces. Vezava proteinov na površino polimernih implantatov pa ni edini primer. Proteini igrajo čedalje pomembnejšo vlogo tudi pri razvoju novih načinov zdravljenja raznih bolezni z uporabo nanodelcev, ki so oplaščeni s proteini in raznimi zdravilnimi substancami (angl. drug deliivery) [10].
Kot v vseh prejšnjih primerih si lahko tudi tukaj pomagamo s plazemsko obdelavo. Slika 9 prikazuje meritve adsorpcije proteina albumina na površino polimera PET, ki smo ga nanesli na površino kreme-novega kristala. Maso adsorbiranega proteina, ki je sorazmerna s spremembo frekvence kristala, smo merili s kremenovo mikrotehtnico (QCM). Prva krivulja prikazuje adsorpcijo proteina albumina na neobdelanem polimeru PET, druga pa na polimeru obdelanemu v kisikovi plazmi. Opazimo lahko, daje sprememba frekvence kristala v primeru obdelave polimera v kisikovi plazmi bistveno večja kot pri neobdelanem polimeru, kar pomeni večjo maso adsorbiranega proteina na plazemsko obdelani površini.
Ta razlika je še večja v primeru adsorpcije telečjega seruma FCS (angl. fetal cal^f serum) (slika 10). FCS je mešanica različnih proteinov (med katerimi je najpomembnejši albumin). Na sliki 10 torej prikazujemo primerjavo mase adsorbiranih proteinov iz čistega albumina in mešanice FCS na neobdelanem in plazemsko obdelanem polimeru.
Slika 10: Primerjava mase adsorbiranih proteinov albumina in FCS na neobdelanem in plazemsko obdelanem polimeru PET. Masa adsorbiranega proteina je bila izračunana iz QCM-meritev.
6	SKLEP
Prikazali smo nekaj primerov uporabe plazme za površinsko modifikacijo polimernih materialov v biomedicinskih aplikacijah. S primerno plazemsko obdelavo lahko vplivamo na adhezijske lastnosti površine (kot je npr. vezava trombocitov, celic, proteinov ali bioaktivnih prevlek) ali pa na njene sorpcijske lastnosti (kot v primeru obližev za rane). Do njene praktične uporabe v bolnišnicah pa je najbrž še daleč, verjetno predvsem zaradi zamudnih in dolgotrajnih preizkusov.
ZAHVALA
Za rezultate, prikazane na sliki 6, se zahvaljujemo dr. Zdenki Peršin (projekt Večplastni medicinski materiali, Polimat, Center odličnosti). Zahvaljujemo se tudi Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.
7	LITERATURA
[1]	J. Jagur-Grodzinski, Polym. Advanc. Technol., 17 (2006), 395-418
[2]	B. T. Allen, R. E. Sparks, M. J. Welch, N. S. Mason, C. J. Mathias, R. E. Clark, J. Surg. Res., 36 (1984), 80-88
[3]	M. Modic, I. Junkar, A. Vesel, M. Mozetič, Surf. Coat. Technol., 213 (2012), 98-104
[4]	B. Li, F. Lu, X. Wei, R. Zhao, Molecules, 13 (2008), 1671-1695
[5]	S. T. Olson, Y. J. Chuang, Trends Cardiovasc. Med., 12 (2002), 331-338
[6]	A. Vesel, M. Mozetic, S. Strnad, Vacuum, 85 (2011), 1083-1086
[7]	Z. Peršin, M. Devetak, I. Drevenšek, A. Vesel, M. Mozetič, K. Stana-Kleinschek, Carbohydrate Polym., 97 (2013), 143-151
[8]	M. Gorjanc, V. Bukošek, M. Gorenšek, A. Vesel, Tex. Res. J., 80 (2010), 557-567
[9]	B. Kasemo, Surf. Sci., 500 (2002), 656-677
[10] J. Chomoucka, J. Drbohlavova, D. Huska, V. Adam, R. Kizek, J. Hubalek, Pharmacological Res., 62 (2010), 144-149
v v v
PREGLED FOTOKATALITSKIH REAKTORJEV ZA ČIŠČENJE ZRAKA IN VODE
Andraž Šuligoj, Marko Kete, Urška Lavrenčič Štangar
Univerza v Novi Gorici, Laboratorij za raziskave v okolju, Vipavska 13, 5000 Nova Gorica
STROKOVNI ČLANEK
POVZETEK
Čiščenje vode in zraka s heterogene fotokatalizo spada med t. i. napredne oksidacijske procese, ki so predmet številnih raziskav. Kot polprevodniški fotokatalizator se največkrat uporablja nano-strukturirani TiO2, zato so v tem preglednem članku predstavljeni reaktorji, ki temeljijo predvsem na TiO2-fotokatalizi. Obravnavani so tudi reaktorski sistemi, ki smo jih razvili v našem laboratoriju s poudarkom na uporabi pritrjenega (imobiliziranega) katalizatorja. Treba pa je še poudariti, da sama TiO2-fotokataliza večkrat ni dovolj učinkovit proces, še posebno pri čiščenju vode, zato je za večjo učinkovitost potrebna kombinacija z drugimi, tradicionalnimi metodami čiščenja.
Ključne besede: fotokataliza, fotoreaktorji, TiO2 na nosilcu
Photocatalytic reactors for water and air treatment
ABSTRACT
Water cleaning and air treatment with heterogenous photocatalysis belong to the so-called advanced oxidation processes, which are the subject of numerous studies. Nanostructured TiO2 is the most commonly used semiconductor photocatalyst and therefore this paper presents an overview of the reactors that are designed for TiO2 photocatalysis. The reactor systems that were developed in our laboratory with the emphasis on using supported (immobilized) catalyst are also exposed. However, it should be noted that TiO2 photocatalysis alone is often not efficient enough, especially in water treatment. Combination with other, traditional treatment methods can be used to improve the cleaning efficiency.
Keywords: photocatalysis, photoreactors, supported TiO2
1 UVOD
Pri procesu fotokatalize delec polprevodnika absorbira foton primerne energije, za titanov dioksid v kri-stalinični obliki anatasa je to 3,2 eV oziroma 388 nm. Pri tem pride do prehoda elektrona iz valenčnega v prevodni pas. Nastane pozitivna vrzel, ki je močan oksidant, elektron pa odigra vlogo reducenta. Glede na naravo organske snovi, ki je adsorbirana na površini delca, lahko pride posredno ali neposredno do njene oksidacije zaradi reakcije s pozitivnimi vrzelmi oziroma redukcije zaradi sprejema elektrona.
Zaradi svojih fotokatalitskih lastnosti ima nano TiO2 v kristalinični strukturi anatasa oz. anatas/rutil več potencialnih področij uporabe: (i) proizvodnja samočistilnih površin na osnovi fotoinduciranega pojava superhidrofilnosti [1 in vsebujoče reference], (ii) razgradnja hlapnih organskih/anorganskih onesnaževal v zraku [2-4], (iii) čiščenje odpadnih vod [5-6] ali dezinfekcija in predpriprava pitne vode [7-10] in (iv) fotokatalitska sinteza zelenih goriv iz CO2 [11 in vsebujoče reference].
Za razgradnjo hlapnih organskih/anorganskih onesnaževal v zraku in čiščenje odpadnih vod ali predpripravo pitne vode je bilo do sedaj razvitih več vrst reaktorjev različnih geometrij in z različnimi lastnostmi, ki jih v grobem delimo na reaktorje z imobilizira-nim/pritrjenim fotokatalizatorjem in suspendiranim fotokatalizatorjem. V nadaljevanju bo predstavljen pregled različnih reaktorjev z omenjenih področij uporabe fotokatalize.
2 FOTOKATALITSKI REAKTORJI ZA ČIŠČENJE VODE
Fotokatalitske reaktorje za čiščenje vode na splošno delimo na dve glavni skupini: (1) reaktorje s suspendiranimi nanodelci fotokatalizatorja in (2) reaktorje z imobiliziranim fotokatalizatorjem na kemijsko inertno podlago. Glavna razlika med tema dvema izvedbama reaktorjev je, da prva zahteva dodatno ločevanje oz. filtracijo nanodelcev fotokata-lizatorja, medtem ko drugi tip reaktorjev omogoča neprekinjeno delovanje, a je fotokatalitska učinkovitost praviloma manjša. V primeru obeh izvedb obstajajo različni tipi oz. modeli reaktorjev, ki se lahko uporabljajo za fotokatalitsko čiščenje vode na laboratorijski ali industrijski ravni [12 in vsebujoče reference].
Pri načtovanju fotokatalitskega reaktorja je treba paziti na nekatere pomembne dejavnike, ki odločilno vplivajo na učinkovitost le-tega. Porazdelitev svetlobe v reaktorju in dobra osvetljenost fotokatalizatorja ter površina fotokatalizatorja na enoto prostornine reaktorja sta dva med najpomembnejšimi dejavniki. Pri fotoreaktorjih s suspendiranim fotokatalizatorjem je razmerje med površino in prostornino veliko, medtem ko imajo fotoreaktorji z imobiliziranim fotokataliza-torjem to razmerje manjše, kar lahko negativno vpliva na fotokatalitično učinkovitost.
V obeh tipih reaktorjev je neposredna absorpcija fotonov in posledično neposredna aktivacija fotokatalizatorja najboljša izbira, ker uporaba kakršnih koli paraboličnih ogledal poveča kompleksnost in zmanjša izkoristek svetlobnega sevanja. Za doseganje enakomerne porazdelitve fotonskega toka v reaktorju je pravilen položaj vira svetlobe bistvenega pomena, ker se s tem zagotovi maksimalna in simetrična distribucija svetlobnega sevanja in s tem enakomerna osvetlitev fotokatalizatorja [12].
2.1 Reaktorji s suspendiranim TiO2-fotokataliza-
torjem
Večinoma se za obdelavo vode največ uporabljajo reaktorji s suspenzijo TiO2, ki izkazujejo vi{jo foto-katalitsko u~inkovitost v primerjavi z reaktorji z imobiliziranim TiO2. Po kon~anem postopku fotokata-lize je treba mikrometrske in podmikrometrske delce TiO2 odstraniti iz obdelane vode. Proces separacije tako zaplete in podraži proces fotokatalitske razgradnje. Za postopek separacije je mogoča uporaba različnih tehnik in pripravkov: ultracentrifugiranje, usedanje delcev čez noč, ultrafiltracija in koagulacija z uporabo železovega sulfata ali bazičnega aluminijevega klorida [13].
Krožni suspenzijski reaktor (SAR)
Krožni suspenzijski reaktor sestavljata dve koncentrično postavljeni cevi. V notranji je postavljen svetlobni vir, zato je ta prosojna, medtem ko TiO2-suspenzija kroži v krožnem kanalu med obema cevema. Najpomembnej{a prednost te oblike reaktorja je zagotovitev simetrične osvetlitve fotokatalizatorja [14, 15].
Reaktor z odprtim tokom (OUR)
Pri tem tipu reaktorja je več svetlobnih virov (luči) potopljenih in postavljenih pravokotno na smer vodnega toka, kar je vzrok za nesimetrično obsevanje celotne prostornine reaktorja [16]. Tak tip reaktorja je težje modelirati ter zahteva večji reaktorski volumen za doseganje enakega učinka v primerjavi s krožnim suspenzijskim reaktorjem (SAR).
Hibridni membranski fotokatalitski reaktor
Hibridni membranski fotokatalitski reaktorski sistemi so na splo{no znani kot fotokatalitski membranski reaktorji (angl. photocatalytic membrane reactors - PMR) [17]. Poimenovanje je posledica sestave reaktorjev, saj je membranska filtracijska
Slika 1: Splošna shema hibridnega membranskega fotokata-litskega reaktorja [17]
enota lahko na različne načine postavljena v fotokata-litskem reaktorju. Med glavnimi vidiki oz. problemov je transmembranski pritisk, ki določa stopnjo filtracije in s tem posledično obratovalne stro{ke. Znano je, da se ti stro{ki z uporabo koloidnih ali nanodelcev povečajo, ker lahko v obeh primerih, mikrofiltracije ali ultrafiltracije, zmanj{ajo membransko prepustnost.
Hibridni Foto CatTM reaktor (slika 1, Purifics Inc., Ontario, London) je izmed vseh PMR najobetavnej{i za praktično uporabo. V tem tipu reaktorja se ob pritoku obdelovana voda prefiltrira skozi pritočna filtra in se nato pome{a z pritokom suspendiranih nanodelcev TiO2. Suspenzija nato potuje skozi reaktor z UV-sijalkami, ki so zaradi različne onesnaženosti vode lahko posamično nadzorovane. Za filtracijo delcev TiO2 se uporablja keramična membrana, ki se nahaja v »hibridni« enoti ob iztoku iz reaktorja, hkrati pa del suspenzije vodi k pritoku v reaktor, kjer se koncentrat nanodelcev TiO2 ponovno pome{a z vstopno vodo, ki prihaja v reaktorski sistem [17].
Reaktor z vrtin~nim tokom (SFR)
Pri reaktorju z vrtinčnim tokom se vodna suspenzija TiO2 tangencialno vbrizga v valjast reaktor. Zaradi tangencialnega pritoka se v reaktorju ustvarja vrtinec, kar povzroči dobro me{anje suspenzije TiO2, iztok pa je postavljen v centru zgornje ploskve [18-20]. Fizikalne značilnosti tega tipa reaktorja potencialno vplivajo na neenotno obsevanje celotne prostornine reaktorja in posledično na njegovo kompleksnej{e načrtovanje in vrednotenje.
Taylorjev vrtin~ni reaktor (TVR)
TVR je sestavljen iz dveh koaksialnih valjev, med katerima v obtočnem kanalu kroži suspenzija fotokatalizatorja, vir svetlobe pa je name{čen v notranjem valju. Vrtinec povzroča vrtenje notranjega valja. Zaradi dobrega me{anja je fotokatalizator dobro obsevan, saj vrtinčenje delce katalizatorja izmenično približa obsevanemu delu reaktorja. Optimalne razmere za ta tip reaktorja so: 300 r/min in masna koncentracija fotokatalizatorja 10 g L-1. V optimalnih razmerah je učinkovitost tega tipa reaktorja trikrat večja od navadnega suspenzijskega reaktorja. Slabost te konfiguracije je dodana kompleksnost zaradi premikajočih se delov (notranji valj) [21, 22].
Turbulentni suspenzijski reaktor (TSR)
TSR-reaktor je orebren turbulenten suspenzijski sistem s keramično membrano za ločevanje in recikliranje katalizatorja. Membrana se periodično čisti s povratnim zračnim tokom. Glavni prednosti TSR-reaktorjev sta njihova kompaktna oblika in pričakovani visok izkoristek [23, 24].
Foto-CREC-II- in Foto-CREC-III-reaktor
Reaktor tipa Foto CREC-Water II je valjaste oblike z virom svetlobe v sredi{~u reaktorja. V zgornjem prito~nem delu je distribucijski sistem, ki zagotavlja intenzivno me{anje suspenzije katalizatorja. Enota je opremljena z ve~ kremenovimi okenci po dolžini reaktorja, kar omogo~a merjenje absorpcije fotonov in kvantitativno dolo~itev odboja z zadnje in prednje strani reaktorja. Ta tip reaktorja je {e posebej pomemben za dolo~itev energije svetlobnega sevanja in kvantne u~inkovitosti v razli~nih fotokatalitskih reaktorjih [25, 26].
Reaktor tipa Foto CREC-Water III je prav tako valjaste oblike, vendar z zunanjim svetlobnim virom. Ta vrsta reaktorja je zasnovana za simulacijo reaktorja, obsevanega s soncem. Reaktor je od zunaj obsevan z nizom osmih UV-svetilk, ki simulirajo son~no obsevanje. Ta tip reaktorja je v mnogih pogledih podoben Foto CREC-Water II-reaktorju [25, 26].
Fotokatalitski reaktor Fontana
Pri fotokatalitskem fontanskem reaktorja (slika 2) je suspenzija fotokatalizatorja krožno razpr{ena in nad tako imenovano fontano je postavljen UV-izvir svetlobnega sevanja (sijalke, sonce). Za ta tip reaktorja sta zna~ilna visok masni prenos in velika specifi~na povr{ina fotokatalizatorja na prostornino obdelovane vode [27, 28].
CPC-reaktor - sestavljen parabolični zbiralnik
CPC-zbiralnik (slika 3) je sestavljen iz dveh osnovnih sestavnih delov: cevnega absorberja, ki igra tudi vlogo fotoreaktrorske celice, ter odsevne povr{i-ne, ki son~no sevanje usmerja v reaktor. Zaradi posebne oblike odsevne povr{ine skoraj vse UV-seva-nje (ne le neposredno, ampak tudi difuzno) pade na reaktorsko cev in posledi~no v teko~ino, ki se v njej pretaka in v kateri potekajo fotokatalitski procesi [7, 29].
2.2 Reaktorji z imobiliziranim TiO2
Reaktorji z imobiliziranim katalizatorjem za foto-katalitsko obdelavo vode ali zraka so si po konfiguraciji precej podobni. Bistvo teh reaktorjev je, daje TiO2 pritrjen na nosilec s fizikalnimi silami ali kemijskimi vezmi. Nosilci za katalizator so lahko: aktivno oglje, opti~na vlakna, steklena vlakna, steklo, steklene kroglice, steklena volna, membrane, kremenov pesek, zeoliti, nerjave~e jeklo, teflon, papir ... [13]. Fotoka-talitske reaktorje, v katerih je TiO2 pritrjen na inertno podlago, lahko razdelimo na {tiri vrste [30]:
•	membranske, monolitne ali podobne povr{inske fotokatalitske reaktorje,
•	reaktorje z opti~nimi vlakni,
•	reaktorje s fluidizirano podlago, na katero je imobiliziran fotokatalizator,
•	reaktorje s polnilom.
2.2.1 Membranski, monolitni ali podobni površinski fotokatalitski reaktorji
Membranski reaktorji
V fotokatalitskih membranskih reaktorjih (PMR) z imobiliziranim fotokatalizatorjem membranski modul deluje kot podlaga za nanos delcev fotokatalizatorja in hkrati kot pregrada za razli~ne organske molekule. Reakcija fotokatalitske razgradnje poteka na povr{ini membrane ali v njenih porah, kar pove~uje fotooksi-dacijsko u~inkovitost v primerjavi s hibridnimi membransko fotokatalitskimi reaktorskimi sistemi PMR s
Slika 2: Fotokatalitski fontanski reaktor [27] VAKUUMIST 33 (2013) 3
Slika 3: Osnovne reaktorske enote so sestavljene iz odsevne povr{ine, ki omogo~a zbiranje son~ne svetlobe, in cevnega absorberja - fotoreaktorske cevi (a). Iz osnovnih reaktorskih enot je mogo~e sestaviti polje (b) s CPC-reaktorji [29].
suspendiranim fotokatalizatorjem [31]. Kljub temu pa tesen stik med fotokatalizatorjem in membrano lahko negativno vpliva na mehanske lastnosti membrane, saj se ta pod vplivom UV-svetlobe in hidroksilnih radikalov razgrajuje. S tega stali{ča je hibridni membransko fotokatalitski reaktorski sistem PMR s suspendiranim fotokatalizatorjem bolj realna izvedba reaktorjev tega tipa.
Monolitni reaktorji
Keramične pene iz različnih materialov, kot so Al2O3, SiC, kordierit ali drugi, so izdelane po različnih metodah in so zelo stabilne. Poleg tega imajo odprto tridimenzionalno strukturo z visoko poroznostjo (volumenski delež 75-95 %), veliko notranjo geometrijsko povr{ino, nizko gostoto in so zato dobro prepustne z nizkim tlačnim padcem [32]. Fotokatalitske membrane TiO2/Al2O3 (slika 4) so za vodo visoko prepustne, zaradi svoje strukture omogočajo dalj{i zadrževalni čas vode, ki jo čistimo, in na njih ne nastane obra{čanje. Ta tip reaktorjev bi se ob nadaljnji optimizaciji lahko uporabljal za fotokatalitsko či{čenje zraka, vode in odpadnih voda ter v sistemih s ponovno uporabo vode ali zraka [33].
Večcevni reaktor (MTR)
Večcevni reaktor (slika 5) je cilindrične oblike s premerom med 5 cm in 6 cm ter vsebuje 54 kreme-novih cevk s premerom 0,6 cm, prevlečenih s foto-
Slika 5: Shema večcevnega reaktorja [36]
katalitsko plastjo. Zaporedno s postavitvijo kreme-novih cevi je postavljen svetlobni izvir, katerega sevanje je z uporabo polkrogelnega ogledala iz poliranega aluminija [34, 35] usmerjeno v notranjost cevi. Ena od pozitivnih lastnosti je dobra distribucija svetlobe v reaktorju in posledično večja povr{ina aktiviranega fotokatalizatorja.
Reaktor tipa Carberry
Reaktor tipa Carberry, ki smo ga naredili v na{em laboratoriju [36-38], je sestavljen iz reaktorske celice in vstavljenega imobiliziranega katalizatorja ter je postavljen v center oboda s sijalkami s parabolično odsevno povr{ino iz poliranega aluminija (slika 6).
Reaktorsko celico sestavlja steklena celica iz borosilikatnega stekla z efektivno prostornino 250 mL (240 mm, z notranjim premerom 40 mm), ki jo na spodnjem koncu zapira steklena frita in ventil za pre-pihovanje s plinom. Obod s {estimi sijalkami in {esti-mi paraboličnimi odsevnimi povr{inami usmerja UV-sevanje v sredi{če reaktorja, kjer je vzporedno s sijalkami pritrjena reaktorska celica z eksperimentalno raztopino onesnaževala in katalizatorjem. Na vrhu reaktorja je pritrjen tudi poseben motorček, ki omogoča vrtenje posebej izdelanega teflonskega ali kovinskega nosilca (ko{are) z vpetim imobiliziranim katalizatorjem (slika 9d).
Slika 4: Monolita iz penjenega aluminijevega oksida, izdelana za cevni fotokatalitski reaktor (a); monolit iz kordierita, prekrit in neprikrit s TiO2 (b) [33]
Slika 6: Skica reaktorja tipa Carberry in njegova postavitev
2.2.2 Drugi tipi reaktorjev
Reaktor z optičnimi vlakni
Za ta tip reaktorja je značilno, da z uporabo optičnih vlaken usmerimo svetlobo v reaktor (slika 7) in s tem omogočimo enakomerno osvetljevanje celotnega reaktorja z minimalnim efektom sipanja svetlobe na delcih. cena optičnih vlaken in energijske izgube ob fokusiranem usmerjanju svetlobe v vlakna sta dve slabosti reaktorja z optičnimi vlakni (FOCR). V tipičnem FOCR-sistemu se uporablja fotokatalizator v tanki plasti na kremenovih optičnih vlaknih in kse-nonsko UV-luč kot izvir UV-sevanja (310-375 nm) [39, 40].
Fotokatalitski reaktorji s fluidiziranim fotokata-lizatorjem (FBPR)
Pri FBPR je fotokatalizator nanesen na različne inertne 3D-podlage majhnih dimenzij, navadno nekaj milimetrov (kremenov pesek, steklene kroglice), ki jih nato uporabimo v reaktorju. Vertikalni tok navzgor omogoča suspendiranje in večje ali manj{e lebdenje omenjenih delcev z imobiliziranim fotokatalizatorjem (slika 8a).
Glavne prednosti FBPR-reaktorjev so: dobro me-{anje onesnaževal s fotokatalizatorjem in posledično večjim kontaktom z onesnaževali, uporaba večjih količin fotokatalizatorja, majhna upornost masnega prenosa, majhen padec tlaka in velika povr{ina TiO2, osvetljena z UV-sevanjem. Poleg tega okrogla oblika tega reaktorja omogoča učinkovitej{o uporabo sevanja, ki ga oddajajo UV-svetilke [41]. Ena od resnih omejitev pri procesu suspendiranja in lebdenja je
Slika 7: Shematska predstavitev reaktorja z optičnimi vlakni [39]
Slika 8: (a): Reaktor z lebdečim fotokatalizatorjem: (1) kre-menova cev (0 = 3,0 cm), (2) o-tesnila, (3) iztok (4-krat), (4) U-svetilka, (5) zunanja neprosojna cev (0 = 5,0 cm), (6) kontrolna okenca (0 = 1,5 cm), (7) vstopni filter in (8) pritok [41];
(b): reaktor s polnilom (PBR) [42]
separacija delcev po velikosti, kar lahko povzroči odna{anje fotokatalizatorja s tokom in ma{enje filtrov ali cevi, kar je treba obravnavati že pri načrtovanju reaktorja.
Reaktorji s polnilom (PBR)
PBR-reaktorji so polnjene krožne enote, ki so osvetljene s centralno postavljeno svetilko (slika 8b). Poznamo več variacij PBR-reaktorjev z različnimi polnili: (1) pritrjenim TiO2 na delce stekla, (2) pritrjenim TiO2 na stekleno volno [43] in (3) pritrjenim TiO2 na steklene kroglice [42, 43].
Neenakomerna osvetljenost fotokatalizatorja in neenakomeren pretok preko prereza reaktorja in posledično neenakomeren zadrževalni čas so glavne pomanjkljivosti, ki lahko spremljajo ta tip reaktorja. Po drugi strani pa PBR-reaktorji ponujajo naslednje prednosti: (1) vode po fotokatalitski obdelavi ni treba filtrirati kot v primeru suspenzijskih reaktorjev; (2) omogočajo bistveno povečanje povr{ine fotokatalizatorja z izbiro primerne podlage/polnila; (3) imobilizacija tankih plasti TiO2 na UV transparentno podlago omogoča enakomerno porazdelitev svetlobe v reaktorju; (4) dinamika pretoka skozi reaktor omogoča bolj{e me{anje, kar stanj{a difuzivno plast ob foto-katalizatorju in (5) reaktorji s polnilom imajo na splo{no manj težav z odna{anjem delcev fotokatali-zatorja kot pri reaktorjih z lebdečim fotokatalizatorjem (FBPR) [30].
3 FOTOKATALITSKO ČIŠČENJE ZRAKA
Obstajajo {tiri vrste aplikacij za či{čenje zraka z uporabo fotokatalize: či{čenje notranjega zraka, či{čenje zunanjega zraka, či{čenje procesnih plinov ter
čiščenje raztopljenih onesnaževal. Glede na število znanstvenih publikacij je daleč najaktivnejše področje čiščenja notranjega zraka [44], ki presega druge tudi po številu objavljenih patentov [45].
3.1	Onesnaževala notranjega zraka
v znanstveni literaturi je bilo preučeno že veliko število onesnaževal, ki so primerna za razgrajevanje z uporabo fotokalize. Najpomembnejša skupina onesnaževal so BTEX-i (benzen, toluen, etilbenzen in ksilen) in klorirani ogljikovodiki, na primer trikloroetilen (TCE). Poleg teh skupin so preučene še druge aromat-ske spojine, ogljikovodiki, aldehidi, etri in alkoholi. Veliko dela je bilo narejenega tudi pri preučevanju dušikovih oksidov, ki so predvsem zanimivi za fotokatalitske sisteme, ki čistijo zunanji zrak.
3.2	Razgradni produkti
Pri procesu fotokatalize pa se pojavljajo tudi razgradni produkti, ki so neželeni in včasih tudi bolj toksični od izvirnega onesnaževala. Pri razgradnji metanola so raziskovalci zaznali sledi formaldehida [41], pri etanolu pa acetaldehida, formaldehida in pripadajočih kislin [46] ter sledi metanola [47]. Tudi pri oksidaciji toluena se pojavljajo stabilni inter-mediati, kot so benzaldehid, benzojska kislina, benzen [48].
3.3	Fotokatalitski reaktorji za čiščenje zraka
Zaradi številnih vrst reaktorjev je težko narediti primerjavo med njimi. Iz tega razloga se lahko naredi klasifikacija različnih vrst reaktorjev glede na en parameter. Eden od takih načinov razvrščanja reaktorjev je glede na konfiguracijo UV-svetilk z ozirom na reakcijsko območje [49, 50] ali glede na geometrijo pretoka plina [44]. Vrste reaktorjev so tako ploščati, cevni in kroglasti reaktorji [51]. Različne konfiguracije vplivajo na lastnosti reakcijske površine, prenos snovi in fotokatalitske reakcije [50].
Druga razvrstitev je odvisna od načina obratovanja. Tako sta mogoči dve skupini: šaržni reaktorji in pretočni reaktorji [44]. Večina šaržnih reaktorjev deluje v obtočnem načinu, kjer je reakcijski volumen majhen - po navadi nekaj litrov, v primerjavi s skupno prostornino (navadno rezervoar, soba, vozilo), ki je nekaj redov velikosti večja. Pretočni reaktorji se uporabljajo za ravnanje s procesnimi plini, kjer je prisoten vir onesnaževal.
Cevni reaktorji
Za to vrsto rektorjev je značilno, da onesnažen zrak teče skozi cev, v kateri je pritrjen fotokatalizator v različnih oblikah: tanke plasti s suspendiranimi delci,
monolit ali prah, pritrjen na podlago [44]. Odlikuje jih dobra osvetljenost katalizatorja, saj je vir sevanja sijalka na sredini reaktorja, čeprav je prenos onesnaževala počasen, prav tako je površina katalizatorja majhna. Obstajajo različne vrste cevnih fotoreak-torjev: kot reaktorji s suspendiranim TiO2 (najpogosteje Degussa P25), TiO2, pritrjen na porozne podlage, reaktorji z vrtljivo plastjo, plazmtski reaktorji, cevni reaktorji s katalizatorjem, pritrjenim na notranjo steno cevi, monolitni cevni reaktorji, reaktorji s prepustnimi stenami itd. [52]
Večcevni reaktor je sestavljen iz več enakih paralelnih cevi, na katerih je imobiliziran katalizator in ki skupaj tvorijo zaključeno celoto [53] (slika 9b). v raziskavi so potrdili linearno odvisnost med velikostjo reaktorja in stopnjo razgradnje, kar v reaktorjih s suspendiranimi delci ni mogoče. V nadaljevanju sta opisani dve različici - tisti, ki sta največkrat uporabljeni [49].
Krožni reaktorji
Krožni reaktorji so posebna vrsta cevnih reaktorjev in so sestavljeni iz dveh koncentričnih (navadno steklenih) valjev. Onesnažen zrak je potisnjen med ta valja. Katalizator je navadno v obliki tanke plasti, naložene na notranji steni zunanjega valja, osvetljen z UV-svetilko, postavljeno v sredino notranjega valja [54].
Postavitve krožnih reaktorjev so podobne cevnim reaktorjem in vključujejo krožne reaktorje z vrtinčasto plastjo, reaktor s katalizatorjem, nanesenim na notranjo steno zunanjega valja ali zunanji steni notranjega valja, in reaktor s prepustno plastjo [33, 55]. Posebna vrsta reaktorja s prepustno plastjo je tako imenovani foto-CREC-zračni reaktor, ki ga je razvila de Lasova skupina [56] in je omenjen že pri čiščenju vod. Reaktor je narejen iz cevi, podobne Venturijevi, ki vsebuje oglato košarico, pokrito s pleteno mrežo iz steklenih vlaken in prežeto s TiO2 na njenih stenah [44] (slika 9f).
Reaktorji s fluidiziranim slojem
Fotoreaktorji s fluidizirano plastjo (slika 9a) so zmožni delovati pri visokih hitrostih dovodnega zraka [57, 58]. Zasnova omogoča majhen padec tlaka in dober stik med katalizatorjem in onesnaženim zrakom [59, 60].
Monolitni cevni reaktorji
»Honeycomb« ali monolitni reaktorji so bili razviti predvsem za obdelavo avtomobilskih izpuhov in so bili šele kasneje za druge namene (npr. selektivna katalitična redukcija NO^) [33, 61, 62]. Reaktorji vsebujejo veliko vzporednih kanalov, ki imajo premer navadno reda velikosti nekaj milimetrov. Prednosti
monolitnih reaktorjev so majhen padec tlaka in visoko razmerje povr{ina : prostornina, s ~imer se izognemo omejujo~emu faktorju pri cevnih reaktorjih, po drugi strani pa so v slab{em položaju zaradi nezadostne osvetlitve katalizatorja [49].
Reaktor je sestavljen iz ene ali ve~ plasti monolitnega katalizatorja in med njimi je ena ali ve~ UV-sve-tilk (slika 9c). Poseben tip monolitnih reaktorjev je tudi tako imenovani Carberryjev reaktor, pri katerem je katalizator imobiliziran na podlago, ki je vrte~a in tako omogo~a bolj{e me{anje in tudi bolj{i stik katalizatorja z onesnaževalom. Lu~i so postavljene v krožni postavitvi zunaj reaktorja, za njimi pa je poliran
aluminij za usmerjanje in enakomerno porazdelitev svetlobe [3].
Tako kot ve~ina omenjenih reaktorjev, je tudi ta uporaben tako za ~i{~enje zraka kot tudi za ~i{~enje vode. Odlo~ilni parametri, ki dolo~ajo u~inkovitost te vrste reaktorja, so: položaj žarnic in monolitnih plasti ter pretok zraka skozi reaktor [63].
Reaktorji z ravno ploščo
Za to obliko reaktorjev je zna~ilna tanka plast foto-katalizatorja, ki je nanesena na ravnih in ukrivljenih (»cik-cak«) podlagah, navadno narejenih iz stekla ali kovine. Pretok zraka je vzporeden s plo{~o katalizatorja [64]. Pri tej vrsti reaktorja je mogo~ dober prenos onesnaževala do katalizatorja, vendar pa je povr{ina le-tega omejujo~ parameter (slika 9b).
3.4 ISO-standardi
Za ugotavljanje fotokatalitske aktivnosti materialov se v zadnjem ~asu pojavlja velika potreba po standardnih preizkusih, ki bi preizkuse materialov poenotili in omogo~ili primerjanje rezultatov med razli~nimi laboratoriji, pri ~emer je edini faktor vpliva na hitrost reakcije material sam, ne pa geometrija reaktorja - le-ta je namre~ poenotena. Do sedaj so bili objavljene tri ISO-metode za ~i{~enje zraka s fotokata-lizo [68], vsaka je namenjena razgrajevanju razli~nega
Slika 9: Sheme različnih fotokatalitskih reaktorjev za čiščenje zraka; povzeto po naslednjih virih: a [65], b [53], c [33], e [66], f [67]
Slika 10: Shema fotoreaktorskega sistema pri ISO-testih za preizkušanje fotokatalitske aktivnosti (a) [68], shema foto-reaktorja z ravno ploščo (b, zgoraj) in monolitnega reaktorja (b, spodaj) [68].
hlapnega onesnaževala. To so: dušikov oksid (NO), ISO 22197-1, acetaldehid, ISO 22197-2 in toluen, ISO 22197-3.
Sistem ISO fotoreaktorskega sistema za čiščenje zraka (slika 10a) je sestavljen iz UVA-vira svetlobe
(I),	ki osvetljuje borosilikatno celico (2), v kateri je vzorec fotokatalitsko aktivnega materiala (predlagane velikosti 5 cm x 10 cm, debeline 5 mm) (3), ter preizkusnega onesnaževala (4), ki je zmešan z zrakom (5) z relativno vlažnostjo 50 % (z uporabo Drechselove posode, napolnjene z vodo) (6). Pretok zraka v sistemu je reguliran s kontrolerji masnega pretoka (7), njegova analiza pa je narejena z uporabo ustreznega analitskega sistema (8). Uporabljata se dva različna fotoreaktorja: reaktor z ravno ploščo in monolitni reaktor (slika 10b). Pri prvem zrak potuje po ozki špranji (5 mm) med fotokatalizatorjem in steno celice, medtem pri drugem zrak potuje skozi vzorec.
4	SKLEPI
Fotokatalitsko čiščenje vode in zraka je naraščajoče področje raziskovanja. Kljub temu pa ostaja še veliko neraziskanega: od vplivov karakteristik foto-katalizatorjev na njihovo učinkovitost do pomembnosti vseh parametrov pri načrtu reaktorja, ki vplivajo na končno učinkovitost za čiščenje vode/zraka. Z napredkom računalništva v zadnjih desetletjih predvsem na področju čiščenja zraka veliko število raziskovalcev uporablja numerično modeliranje reaktorjev, kar prihrani veliko časa in denarja. Nekateri največji cilji za prihodnost so: razvoj fotokatali-zatorja, ki bo aktiven pri vidni svetlobi, razvoj katalizatorja, kjer ne bo prihajalo do zmanjšanja aktivnosti v času, načrt reaktorja z dobro osvetljenostjo, dobrim masnim prenosom ter hkrati veliko površino.
5	LITERATURA
[1]	L. Zhang, R. Dillert, D. Bahnemann, M. Vormoor, Energy Environ. Sci., 5 (2012), 7491-7507
[2]	C. Akly, p. a. Chadik, D. W. Mazyck, Appl. Catal. B Environ., 99 (2010), 329-335
[3]	M. Tasbihi, M. Kete, A. M. Raichur, N. N. Tušar, U. L. Stangar, Environ. Sci. Pollut., 19 (2012), 3735-3742
[4]	A. Folli, C. Pade, T. B. Hansen, T. De Marco, D. E. Macphee, Cem. Concr. Res., 42 (2012), 539-548
[5]	X. Zhu, M. A. Nanny, E. C. Butler, Water Res., 42 (2008), 2736-2744
[6]	M. Sanchez, M. J. Rivero, I. Ortiz, Desalination, 262 (2010), 141-146
[7]	S. Malato, P. Fernandez-Ibanez, M. I. Maldonado, J. Blanco, W. Gernjak, Catal. Today, 147 (2009), 1-59
[8]	F. Sciacca, J. A. Rengifo-Herrera, J. Wethe, C. Pulgarin, Sol. Energy, 85 (2011), 1399-1408
[9]	L. Rizzo, J. Hazard. Mater., 165 (2009), 48-51
[10] F. Chen, X. Yang, H. K. C. Mak, D. W. T. Chan, Build. Environ., 45 (2010), 1747-1754
[II]	G. Liu, N. Hoivik, K. Wang, H. Jakobsen, Sol. Energy Mater. Sol. Cells, 105 (2012), 53-68
[12]	M. N. Chong, B. Jin, C. W. K. Chow, C. Saint, Water Res., 44 (2010), 2997-3027
[13]	H. De Lasa, B. Serano, M. Salaices, Photocatalytic reaction engineering, Springer Science+Business Media, 2005, 17-27
[14]	R. Andreozzi, V. Caprio, A. Insola, G. Longo, V. Tufano, J. Chem. Technol. Biotechnol., 75 (2000), 131-136
[15]	K. Sopajaree, S. A. Qasim, S. Basak, K. Rajeshwar, J. Appl. Electrochem., 29 (1999), 533-539
[16]	R. M. Alberici, W. F. Jardim, Water Res., 28 (1994), 1845-1849
[17]	M. J. Benotti, B. D. Stanford, E. C. Wert, S. A. Snyder, Water Res., 43 (2009), 1513-1522
[18]	D. Chen, A. K. Ray, Appl. Catal. B Environ., 23 (1999), 143-157
[19]	D. Chen, A. K. Ray, Water Res., 32 (1998), 3223-3234
[20]	A. K. Ray, A. A. C. M. Beenackers, AIChE J., 43 (1997), 2571-2578
[21]	N. K. VelLeitner, E. Le Bras, E. Foucault, J.-L. Bousgarbies, Water Sci. Technol., 35 (1997), 215-222
[22]	J. G. Sczechowski, C. A. Koval, R. D. Noble, Chem. Eng. Sci., 50 (1995), 3163-3173
[23]	B. E. Butters, A. L. Powell, Method and system for photocatalytic decontamination, U. S. patent US5462674 (1995)
[24]	R. Bonnecaze, P. Haugsjaa, E. Heller, A. Heller, J. Say, S. Sitkie-witz, Apparatus for photocatalytic fluid purification, U. S. patent US5790934 (1990)
[25]	M. Salaices, B. Serrano, H. I. de Lasa, Ind. Eng. Chem. Res., 40 (2001), 5455-5464
[26]	A. K. Ray, in Adv. Chem. Eng. Photocatalytic Technol. (H. I. de Lasa, B. S. Rosales, Academic Press, 2009) 36, 145-184
[27]	G. L. Puma, P. L. Yue, Ind. Eng. Chem. Res., 40 (2001), 5162-5169
[28]	T. Van Gerven, G. Mul, J. Moulijn, A. Stankiewicz, Chem. Eng. Process. Process Intensif., 46 (2007), 781-789
[29]	S. Malato, J. Blanco, D. C. Alarcon, M. I. Maldonado, P. Fernan-dez-Ibanez, W. Gernjak, Catal. Today, 122 (2007), 137-149
[30]	G. E. Imoberdorf, G. Vella, A. Sclafani, L. Rizzuti, O. M. Alfano, AIChE J., 56 (2010), 1030-1044
[31]	R. Molinari, F. Pirillo, M. Falco, V. Loddo, L. Palmisano, Chem. Eng. Process. Process Intensif., 43 (2004), 1103-1114
[32]	G. Plesch, M. Vargova, U. F. Vogt, M. Gorba, K. Jesenak, Mater. Res. Bull., 47 (2012), 1680-1686
[33]	G. B. Raupp, A. Alexiadis, M. M. Hossain, R. Changrani, Catal. Today, 69 (2001), 41-49
[34]	p. S. Mukherjee, A. K. Ray, Chem. Eng. Technol., 22 (1999), 253-260
[35]	A. K. Ray, A. A. C. M. Beenackers, Catal. Today, 40 (1998), 73-83
[36]	U. Černigoj, U. L. Štan gar, p. Trebše, J. Photochem. Photobiol. A Chem., 188 (2007), 169-176
[37]	U. Černigoj, U. L. Štangar, P. Trebše, Appl. Catal. B Environ., 75 (2007), 229-238
[38]	U. Černigoj, U. L. Štangar, P. Trebše, M. Sarakha, J. Photochem. Photobiol. A Chem., 201 (2009), 142-150
[39]	K. Hofstadler, R. Bauer, S. Novalic, G. Heisler, Environ. Sci. Technol., 28 (1994), 670-674
[40]	N. J. Peill, M. R. Hoffmann, Environ. Sci. Technol., 32 (1998), 398-404
[41]	R. J. Nelson, C. L. Flakker, D. S. Muggli, Appl. Catal. B Environ., 69 (2007), 189-195
[42]	G. B. Roupp, J. A. Nico, S. Annangi, R. Changrani, R. Annapragada, AIChE J., 43 (1997), 792-801
[43]	H. Al-Ekabi, N. Serpone, E. Pelizzetti, C. Minero, M. A. Fox, R. B. Draper, Langmuir, 5 (1989), 250-255
[44]	Y. Paz. in Adv. Chem. Eng. Photocatalytic Technol. (H. I. de Lasa, B. S. Rosales, Academic Press, 2009) 36, 289-336
[45]	Y. Paz, Appl. Catal. B Environ., 99 (2010), 448-460
[46]	A. v. Vorontsov, V. P. Dubovitskaya, J. Catal., 221 (2004), 102-109
[47]	A. Wisthaler, P. Str0m-Tejsen, L. Fang, T. J. Arnaud, A. Hansel, T. D. Märk, D. P. Wyon, Environ. Sci. Technol., 41 (2007), 229-234
[48]	L. Sun, G. Li, S. Wan, T. An, Chemosphere, 78 (2010), 313-318
[49]	F. Jovic, v. Tomasic, Kem. Ind., 60 (2011), 387-403
[50]	J. Mo, Y. Zhang, Q. Xu, J. J. Lamson, R. Zhao, Atmos. Environ., 43 (2009), 2229-2246
[51]	Y. Zhang, R. Yang, R. Zhao, Atmos. Environ., 37 (2003), 3395-3399
[52]	A. O. Ibhadon, I. M. Arabatzis, P. Falaras, D. Tsoukleris, Chem. Eng. J., 133 (2007), 317-323
[53]	M. Adams, N. Skillen, C. McCullagh, P. K. J. J. Robertson, Appl. Catal. B Environ. 130-131 (2013), 99-105
[54]	G. E. Imoberdorf, A. E. Cassano, H. A. Irazoqui, O. M. Alfano, Chem. Eng. Sci., 64 (2007), 1138-1154
[55]	D. Clarke, Icarus, 147 (2000), 282-291
[56]	H. Ibrahim, H. De Lasa, Appl. Catal. B Environ., 38 (2002), 201-213
[57]	T. H. Lim, S. D. Kim, Chem. Eng. Process. Process Intensif., 44 (2005), 327-334
[58]	K. Sekiguchi, K. Yamamoto, K. Sakamoto, Catal. Commun., 9 (2008), 281-285
[59]	O. Prieto, J. Fermoso, R. Irusta, Int. J. Photoenergy, ID 32859 (2007), 1-8
[60]	M. Tasbihi, U. L. Štangar, U. Černigoj, J. Jirkovsky, S. Bakardjievac, N. N. Tušar, Catal. Today, 161 (2011), 181-188
[61]	P. Du, J. T. Carneiro, J. A. Moulijn, G. A. Mul, Appl. Catal. A Gen., 334 (2008), 119-128
[62]	C. Nicolella, M. Rovatti, Chem. Eng. J., 69 (1998), 119-126
[63]	J. Taranto, D. Frochot, P. Pichat, Catal. Today, 122 (2007), 66-77
[64]	T. N. Obee, S. O. Hay, Environ. Sci. Technol., 31 (1987), 2034-2038
[65]	J. Peral, X. Domenech, D. F. Ollis, J. Chem. Technol. Biotechnol., 70 (1997), 117-140
[66]	G. E. Imoberdorf, H. A. Irazoqui, A. E. Cassano, O. M. Alfano, Modelling of a multi-annular photoreactor for the degradation of perchloroethylene in gas phase, 2nd Mercosur Congress on Chemical Engineering, 1-10 (2005)
[67]	S. Romero-Vargas Castrillon, H. Ibrahim, H. De Lasa, Chem. Eng. Sci., 61 (2006), 3343-3361
[68]	A. Mills, C. Hill, P. K. J. Robertson, J. Photochem. Photobiol. A Chem., 237 (2012), 7-23
PRVI TESLOVI STIKI Z VAKUUMSKIMI TEHNIKAMI (ob 70-letnici smrti) 2. del
Stanislav Južnič	ZNANSTVENI ČLANEK
Univerza v Oklahomi, Oddelek za zgodovino znanosti, Norman, Oklahoma, ZDA / Ob~ina Kostel, 1336 Kostel
4 TESLA V GRADCU
Sekulic in drugi profesorji v Rakovcu so Teslo tako navdušili, da si ni želel nadaljevati družinskih tradicij v vojaški ali popovski suknji, temveč je hotel tudi sam postati učitelj. Jeseni 1875 se je vpisal na pedagoško oziroma kemijsko-tehnološko smer graške Politehnike {Technische Hochschule am Joanneum zu Graz), ki je leto poprej dopolnila štiri fakultete: gradbeno, stroj-no-mehansko, kemijsko-tehnološko in gozdarsko.
Ferdinand Lippich {Lipič, * 1838 Padova; t 1913) je bil slovenskega pokolenja in sin ljubljanskega zdravnika Frana Viljema Lipiča {Lippich, * 13. junij 1799, Spišska Nova Ves zahodno od Košic na Slovaškem; t 12. december 1845, Dunaj). Žal je tik pred Teslovim vpisom odšel iz Gradca na praško univerzo; morda ga je Tesla srečal pozneje med svojim tamkajšnjim študijem. Ferdinandov ded zdravnik in fizik Ljubljančan Jožef {* 5. 2.1761 Ljubljana) je izviral iz beneškega rodu Boke Kotorske, ki se je ustalil v Kropi na Gorenjskem. Ferdinandov oče je začel študirati medicino pri 18 letih v Budimpešti; promoviral je na Dunaju 26. 5. 1823 z disertacijo Observata de metritide septica in puerperas grassante. Se isto leto je postal drugi mestni zdravnik v Ljubljani, leta 1832 provizorični okrajni zdravnik in naslednje leto pomočnik bolnišničnega ravnatelja. V Ljubljani je tisti čas živela tudi njegova sestra Tereza {* 1800), poročena v Benetkah z graškim in praškim psihiatrom dr. Francem Koestlom {Köstel, * 1811 Cerklje na Gorenjskem; t 1882 Gradec). Postala je nadarjena učenka slikarja Mateja Langusa.
Leta 1834 je Fran Viljem zaradi težav z ljubljanskimi menihi homeopati nastopil profesuro interne medicine v Padovi, leta 1841 pa je odšel na dunajsko univerzo kot predhodnik Jožefa Skode {* 1805; t 1881), mentorja Jožefa Stefana. Leta 1826 se je Fran Viljem poročil s štajersko siroto Alojzijo Kajetano Kahr {* 1805 Ilz). Imela sta ducat otrok, vendar jih je le pet odraslo, med njimi v Ljubljani rojena Wilhelmine {* 1831 Ljubljana; t 1885 Praga) in Friderik {* 1832 Ljubljana). Wilhelmine se je poročila z očetovim pomočnikom psihiatrom Josefom Czermakom {* 1825/26; t 1872), njun mlajši
sin Paul Czermak {* 27. 12. 1857 Brno; t 1912 Inns-bruck)110 pa je po doktoratu pri Boltzmannu o Maxwellovi kinetični teoriji plinov postal Subičev sodelavec na graški univerzi in naslednik Dolenjca Ignaca Klemenčiča {* 1853; t 1901) na univerzi v Innsbrucku leta 1901. Paul Czermak in Dolenjec Klemenčič sta družno raziskovala interferenco električnih valov v zraku,111 ki je bila temeljnega pomena za Teslova raziskovanja.
Ferdinand Lippich"2 je študiral v Pragi kot gost svoje tete slikarke Tereze. Postal je profesor grafične statike, teoretične in uporabne mehanike na Tehniški visoki šoli v Gradcu med letoma 1865-1874. Tik pred Teslovim vpisom je postal redni profesor matematične fizike na univerzi v Pragi. V Gradcu je bil rektor od 1.10.1870 do 30. 8. 1871, dekan strojne šole pa od 1. 10. 1869 do 30. 9. 1870. Sprva je, tako kot njegov prijatelj Ernst Mach, zagovarjal zmagovito vejo kinetične teorije, sklicujoč se na poskuse s katodnimi elektronkami Juliusa Plückerja in Hittorfa; z natančnimi vakuumskimi poskusi je ugotavljal vpliv gibanja molekul plina na širino spektralnih črt. Na osnovi Clausius-Königove kinetične teorije je preučeval spekter kisika v Geisslerjevi elektronki;113 v istem času je podobne spektralne analize objavljal Teslov profesor Sekulic.
Lippich je vakuumske raziskave nadaljeval v Pragi deset let pozneje; pri raziskovanjih elektrodinamike se je obregnil ob teorijo Franza Neumanna (1877) in poskus leipziškega profesorja astrofizike Johanna Karla Fried-richa Zöllnerja {1874),"4 ki je takoj po odkritju radiometra obiskal Crookesa z bolj duhovnimi nagibi, podobnimi kot pozneje Tesla. Lippich je bil leta 1910 upokojen, njegovo katedro v Pragi pa je prevzel Albert Einstein. Varčni Einstein in njegova nevesta iz Vojne krajine si pri tem nista hotela nabaviti novih žimnic, čeprav je na starih mrgolelo mrčesa, kar je bržkone usodno zaznamovalo njun zakon. Lippichov nekrolog je sestavil poglavitni praški zagovornik Einsteinove teorije relativnosti Antona Lampe {* 1868 Pešta; 1 1938),"5 kije leta 1893 doktoriral pri Boltzmannu. Raziskovanje vakuumskih tehnologij, kinetične teorije in elektrike ozračja Ferdinanda Lippicha in njegovega nečaka Paula Czermaka je bilo seveda pisano na kožo Tesli.
"0Ne gre ga zamenjavati z moravskim mineralogom Gustavom Tschermakom Edler von Seyseneggom {* 1836; t 1927). www.deutsche-biographie. de/sfz9124.html. www.tigis.cz/images/stories/psychiatrie/2011/04/02 cech psych 4-11.pdf. str. 183, 185-186, ogleda 2. 2. 2013; Čech, 2005, 124, 140
111	Czermak, 1884; Czermak, Klemenčič, 1893
112	www.landesmuseum.at/pdf frei remote/Lotos 62 0013-0018.pdf
''^Lippich, 1870, 465, 467, 473, 477-478
114Lippich. 1880
"5 www.landesmuseum.at/pdf frei remote/Lotos 62 0013-0018.pdf
VI, Veher die Kreit e der Spectral/In ten; von t'. Lippic/i,
Prof. d. ^JvcIiAiiik an d. tecliniichcn Hocluckuti; iu Gratt.
Die dynamische Theorie Her Gase und Dämpfe bedarf der Annahme, dafs den Molccülen nicht nur fortschreitende, sondern auch schwindende Hewe^un^en lukominen, also selbst bei chemisch einfachen Gasen ein Moleciil zu betrachlen sey als ein Complex oder als eine Gruppe von Complexen TOn gegen einander verschiebbaren Atomen. Diese Annahme ist in voller Uebereinslinimung mit der Erscheinung der Spectra glühender Gase und Dämpfe Denn mag man ein Gasmolecfil nun ansehen als einen Complex einer endlichen Anzahl discontinuirlich gelagerter Atome oder als ein Con-tmuum, ähnlicli einem festen elastischen Körper, das im Allgemeinen eine polyedrische iiegränzung besitzt; immer wird ein solches schwingungsfähiges System Schwingungsdauern besitzen, die um endliche Differenzen von einander abstehen.
Wenn nun einerseits an dieser Vorstellung festgehalten werden soll, so mufs es andererseits Aufgabe seyn. aus ihi die merkvirürdigen V^cränderungen der Spectra zu erklären, die durch die bekannten Versuche von Plücker und Hittorf (Phil. Mag. (4) XXVIH) und die sich hieran schliefsenden von Wollner (Pogg. Ann. Bd. CXXXV u. CXXXVll; beVannt geworden sind. Sie beziehen sich sowohl auf Veränderungen im Linienspectrum durch Verbreiterung, Ver-icmchetnherden der Streifen und Himukommen neuer Streifen, als auch auf das Auftreten conliimirlicher Partien und scheinen von der Temperatur des Gases abzuhängen.
Es dürfte schwierig seyn anzugeben, welche von allen (fiesen Krschcinungiii den ponderablen Atomen, welche etwa den Aetherhüllen zuiuschreiben seyen und in wie ferne
fudciido.ir. Aiiiul. Ud. CXXAIX.
30
Slika 1: Začetek Lippicheve graske razprave o katodnih elektronkah v vodilni fizikalni reviji z razlago rezultatov poskusov Plückerja in Hittorfa v Bonnu (Lippich, 1870)
Slika 2: Vakuumist slovenskega rodu Ferdinand Lippich, sin ljubljanskega zdravnika in vnuk Gorenjcev iz Krope. Tam te~e potok Kroparica do izliva v potok Lipnica, ki je morda posodil ime kranjskim Lipi~em.
Tesla je prvovrstno {tudiral prvi letnik gra{ke Politehnike in v precej{nji meri drugega; ni pa opravil nobenih izpitov v tretjem letniku do januarja 1878. Njegova poglavitna profesorja na gra{ki Politehniki Joanneum sta bila za teorijsko in eksperimentalno fiziko Jakob Pöschl, za vi{jo matematiko pa Moritz Alle (* 1837 Brno; t 1913).116 Johann Rogner je Teslo poučeval diferencialni in integralni račun, matematiko i., o prostorninah vrtenin in uporabno aritmetiko. Ob zahvali za podelitev častnega doktorata Tehni{ke in montanistične visoke {ole v Gradcu se je Tesla v telegramu, poslanem dne 23. 1. 1937, rektorju s hvaležnostjo spominjal Alleja, pa tudi prijateljskega pouka Rognerja in Pöschla;117 zadnjega morda s figo v žepu.
Prvo leto svojih gra{kih {tudijev strojni{tva118 leta 1875/76 je Tesla opravil tudi odlična izpita pri Malyju o organski in anorganski kemiji, pri Graberju v zoologiji, pri Šubičevem sovražniku rednem profesorju botanike od leta 1869 Hubertu Leitgibu o splo{ni botaniki z demonstracijami in pri Josefu Bartlu o poljudnem strojni{tvu; blestel je tudi pri preizkusu znanja franco{čine pri Plisnierju. To je bilo seveda domala dvakrat preveč. Tako ga je dekan kemijsko-tehni{ke fakultete (1. 10. 1874-30. 9. 1876) in rektor (1. 10. 1876-30. 9. 1877) {tudent Justusa Liebiga kemik Heinrich Schwarz (Karl Leonhard, * 1824; t 1890) v pismu očetu koval v zvezde po eksperimentalni, teorijski in lingvistični plati;119 obenem je očeta svaril pred Teslovimi prevelikimi napori. Pri njem Tesla resda ni poslu{al predavanj, zato pa je delal
Slika 3: Teslov graski profesor matematike Moritz Alle.
116Mrkic, 2004, 22; Jovanovic, 2001, 48-49; Kuli{ic, 1936, 11; Wohinz, 2007, 172-175; Cverava, 2006, 28
117Wohinz, 2007, 181-182; Cverava, 2006, 32
118Marinčic, 2006, 35
119 Cverava, 2006, 30
„it weiss die Farbenscala gcIbgi'ÜD, grün blaagru„, Teise weiss, Wa^giau, violettgmu l.ervorgebraoht Diess ge«,,, ; In jenen Stellen der Ha,.t; «'o alle P,gn>e„tk«rper ihren !„£ „J, Oben senden; es kann aber auch geschehen, dasa „„ Einige derselben diess thun und die Zwischenräume je „ac, ^ aufteile weiss oder gelblich bleiben. Dann mischt „„30, die auf weissem oder gelbem Grunde erscheinenden schw.rf Pünktchen zu neutralem Grau oder schmutzig gelblichgrau.
Die zahlreichen, auf die beschriebene Art hervorgebrachten Farbentöne können noch modificirt werden durch einen schönen „urpuruen oder stahlblauen Schiller, der auf der Haut des Chamäleons erscheint, wenn directes Licht auf sie fällt, d^, Schiller wird von der obersten, verhornten Hautschichte geliefert und beruht auf einer eigenthUmlichen Reflexion und dabei stattfindenden Brechung der Lichtstrahlen, welche in der Physik Interferenz genannt wird. Auch die Tintenfische und der Laubfrosch zeigen Interferenz; sie wird aber hervorgebracht von eigens hiezu bestimmten, in der Haut befindlichen Plättdien, den
Interferenzzellen.
nereuÄ^ciniii.
Nachdem die besprochenen anatomischen Verlilltnisse durch Bilder wie sie uns das Mikroskop liefert, verdeutlicht worden, erwähnte der Vortragende noch des Menschen, welcher ja ebenfalls im Stande ist, der Gesichtsfarbe verschiedene Töne zu verleihen. Diese beruhen, wie allgemein bekannt, auf der Zu- und Abnahme der Blutmenge, welche sich in den kleinsten Gefässen der Haut befindet. Mannigfaltige Versuche haben bewiesen, dass die Pigmentzellen des Tintenfisches und des Chamäleons, sowie die Blutgeftsse des Menschen unter dem Einflüsse des Nervensystems stehen, die betreffende Hautfarbe also vom Centraiorgane, dem Gehirne aus gelöst und regulirt wird. Es ist auch sehr wahrscheinlich, dass bei den erstgenannten Thieren ebenso wie beim Menschen die Veränderung der Hauptfarbe unwillkürlich geschieht, d. h. durch Erregungen des GemUthes hervorgebracht wird, welche nicht unter der Herrschaft des Willens stehen. Daraus folgt aber, dass man bisher mit Unrecht das Chamäleon zum Symbol der Verstellung gemacht hat, ein Thier — welchem jeder seiner Gedanken nicht nur an der Stime, sondern am ganzen Körper geschrieben steht.
Es ist nicht immer leicht, etwas Positives über die Grunde zu sagen, welche die Natur bewogen, den angeregten Thieren die Fähigkeit der Farbenänderung zu verleihen. Bei den Eingangs erwähnten Vögeln haben wir diesen Grund schon in der sexuellen Zuchtwahl gefunden, den arktischen Thieren, dem Chamäleon und Tintenfische kommt ihre Fähigkeit insofern zu Gute, als sie durch Gleiclifllrbigkeit mit der Umgebung vor den Nachstellungen ihrer Feinde gesichert sein, sie selbst aber dadurch leichter ihrer Beute auflauern werden. Der Tintenfisch wird sich vielleicht ebenso, wie das Chamäleon durch plötzlichen Farbenwechsel seinem Feinde furchtbar zu machen suchen. Zu welchem Zwecke aber der Mensch und in schwachem Grade auch die hochstehenden Affen das Erröthen und Erblassen acquirirt haben, ist noch räthselhaft. Nach unseren eigenen Erfahrungen gereicht uns diese Fähigkeit umsoweniger zum Vortheile, als sie unwillkürlich ist und durch Verrath unserer innersten Gefühle so oft Verlegenheit oder Verdruss bereitet.
Zum Schlüsse betonte der Vortragende die Schwierigkeiten, welche sich der Biologie entgegenstellen — dieser noch ganz jungen Wissenschaft, die sich mit dem Studium der Lebens-äussei-ungen der Organismen beschäftigt, in deren Bereich also auch das besprochene Thema schlägt Der wissenschaftliche Biologe muss nicht nur Mikroskopiker, Anatom und Physiologe sein, er muss nebst feiner Beobachtungsgabe auch Kenntnisse in den physikalischen und chemischen Gesetzen besitzen, wenn er die Erscheinungen, welche ihm unterkommen, erklären will.
Vcisaiiiinliiiig Hill 30. Ucceiubor 11S<9. iJahresversammluiig.)
Der Präsident Prof. Dr. Heinrloh Sohwarz hielt einen Vortrag, betitelt: „zur Philosophie der TeohnUc".
In der Einleitung erwähnte der Vortragende das Bedenken, welches ihm die Wahl dieses Titels verursacht, welcher bei den Damen vielleicht die Vorstellung der Langweiligkeit erweckt habe, während die Herren der Technik, diesem i-ein empirischen
Slika 4: Malo po odstranitvi Tesle s Politehnike je nekdanji graški rektor kemik Heinrich Schwarz posrečeno predaval o Filozofiji tehnike 20. 12. 1879 pred Štajerskim naravoslovnim društvom (prva stran).
izpite pri njegovem nasledniku na položaju dekana kemijsko-tehniske fakultete (1876-1878), začetniku fiziološke kemije Richardu Maly (* 1839; t 1891).
V drugem letniku je Tesla najprej hotel znova bri-ljirati, vendar so ga počitnice doma pri zaskrbljenem očetu prepričale, da je odlične izpite opravil zgolj pri Allejevi matematiki iii., Starkovi tehniški mehaniki in Pöschlovi tehniški fiziki. Starkovo analitično mehaniko je napovedal, vendar se ni oglasil na izpit;121 to bi lahko izzvalo poznejšo nejevoljo rektorja Starka. Obenem je dobro opravil izpita pri Rognerjevem skladanju števil in pri izbranih poglavjih iz politične aritmetike, kar je bil tedanji naziv za statistiko. Nameraval je spremljati tudi Pöschlove osnove teorije valov, mineralogijo in podobno Johanna Rumpfa122; žal ni prišel na izpite. V tretjem študijskem letu 1877/78 je Tesla znova načrtoval številne matematične ali inženirske izpite, prav tako pa francoščino in angleščino, vendar se ni prikazal na nobenem preizkusu znanja.
Tesla je na graški univerzi verjetno srečeval prijatelja svojega srednješolskega profesorja Sekulica, izrednega profesorja meteorologije in termodinamike Simona Subica. Morda je poznal celo Klemenčiča, ki je leta 1888 zaman skušal nadomestili upokojenega Pöschla. Za Teslo so morale biti nadvse zanimive Kle-menčičeve študentske meritve hitrosti elektromag-
netnih valov med letoma 1871/72 in 1875/76, ki jih nadaljeval kot Boltzmannov demonstrator leta 1877/78. Ob začetku Teslovih študijev se je Ludwig Boltzmann vrnil v Gradec kot eden vodilnih evropskih strokovnjakov za novo Maxwellovo teorijo elektro-magnetizma, temeljem Teslovih izumov. Med najbolj znamenitimi prebivalci Gradca je bil v dobi Teslovih študijev leta 1871 upokojeni matematik in glavni šolski inšpektor Franc vitez Močnik. Tesla je gotovo spoznal njegov vpliv kot šolar v Liki, ne pa več kot predavatelj na nižji realki v Gospicu po pregonu iz Maribora. Graški študent Tesla je prebiral dela Williama Crookesa o sevanju v vakuumski katodni elektronki in o domnevnem četrtem agregatnem stanju snovi. Tri desetletja pozneje je Tesla obiskal ostarelega Crookesa v Londonu, kjer sta se pogovarjala bolj o Williamovem odmevnem raziskovanju spiritizma kot o vakuumskih tehnikah.
Jakob Pöschl (* 1828 Dunaj; t 1907 Gradec) je bil tirolskega rodu in znan med študenti po enaki obleki, ki jo je nosil dve desetletji; podoben sloves se je prijel njegovega vrstnika z graške univerze Simona Subica. Med letoma 1865-1867 je bil Pöschl prvi dekan strojne šole (Maschinenbauschule), dekan splošnih razredov 1870/71, rektor 1871/72 in dekan kemijsko-tehniške
120	Schwarz, 1879, LXV
121	Marinčic, 2006, 36
122	Mitt. nat. Ver. Steier. 1882, str. Xii
fakultete med letoma 1878-1888 s presledki; postal je celo cesarski svetovalec. Z izbranko Magdaleno Nömayer (* 1849) sta imela sinova: profesorja kemije in blagoznanstva ter rektorja visoke trgovske {ole v Mannheimu Viktorja (* 1884; t 1948) in matematika-inženirja univerze Karlsruhe Theodora Michaela Friedricha Pöschla (* 1882; t 1955). Jakobov vnuk je bil klasični filolog Viktor Pöschl (* 1910; t 1997).123
Dne 28. 2. 1870 je Pöschl predaval o »pojočem plamenu« pri Štajerskem naravoslovnem dru{tvu. Pojav je kot »kemijsko harmoniko« opisal Bryan Higgins (* 1741; t 1818/20) leta 1777 po {tudiju v Leydenu pri Musschenbroekovih dedičih in pred svoji obiskom Rusije. Faraday je opazoval slojevitost plamena, ki gaje osvetljenega s sončno svetlobo projiciral kot senco na bel papir. Leta 1818 je objavil svojo prvo fizikalno razpravo »o pojočem plamenu« različnih plinov v cevki in z njo spodbudil mnoge nadaljnje raziskave. Leta 1845 je Faraday začel raziskovati »magnetne lastnosti plinov«, njegova odkritja pa je dopolnil pionir katodnih elektronk Plücker.
Diamagnetizem plamena je odkril genovski univerzitetni profesor fizike, piarist Michele Alberto Bancalari, rojen leta 1805 v Chiavariju pri Genovi. O svojem odkritju je poročal 21. 7.1847 fizikalni skupini 9. zborovanja italijanskih naravoslovcev v razpravi o univerzalnosti magnetizma. Tri mesece pozneje je Bancalarijeve poskuse dopolnil Zantedeschi, profesor fizike in matematike na Liceju sv. Katarine v Benetkah in član tamkaj{njega in{tituta. Diamagnetizem plamena je videl v Keplerjevi teoriji magnetnega Sonca, ki privlači planete, urednik nem{kega prevoda Zantedeschijeve razprave Poggendorff pa ni bil za to. Zantedeschi je poslal kopijo svoje razprave Aragoju v Pariz in Faradayu v London, saj je poznal Faradayevo raziskovanje diamagnetizma. Faraday je razpravo decembra 1847 skupaj s svojimi poskusi dal v objavo Richardu Taylorju, uredniku Phil. Mag. Dognal je, da sta vroč zrak in plamen bolj diamagnetna od hladnega zraka in se zato od njega loči v toku proti polu magneta. Bancalarijevo odkritje je Faradaya prepričalo o temperaturni odvisnosti diamagnetizma, ki ga je opazil le pri plinih, ne pa pri trdninah in kapljevinah. Opravil je {tevilne primerjave med diamagnetnostjo različnih plinov v odvisnosti od temperature. Faraday je po okrevanju tri leta pozneje nadaljeval raziskovanje diamagnetizma plinov pri navadnih temperaturah z meritvami v ozračju.
Plamen je privlačil tudi mladega Karla Ferdinanda Brauna, kije med decembrom 1877 in 1878 na Univerzi v Marburgu nadaljeval Hittorfova (1869) raziskovanja
povečane prevodnosti plamena v eni smeri Geisslerjeve elektronke.
Ohranil seje Pöschlov zapis predavanj tehni{ke fizike iz leta 1878/79 izpod peresa njegovega asistenta elektroinženirja Josefa Schaschla (t 1908/9)'24 iz slovite pu{karske družine v Borovljah (Ferlach) pri Celovcu, ki je tudi sam pozneje objavljal prvovrstna dela iz elektrotehnike preplastitve kovin z uporabo galvanskega toka in {e posebej o visokotlačnem dvocilindrskem parnem stroju Teslovega prijatelja Westinghousa v mesečniku hidrografskega zavoda v Puli.125 Pomorski elektroinženir Schaschl je napravo priredil za ladje brez uporabe elektromotorjev, zato ni omenil svojega nekdanjega {tudenta Tesle. Julija 1888 je George Westinghouse (* 1846; t 1914) odobril in nato s pridom uporabljal Teslove ameri{ke patente za indukcijski motor in transformatorje. Schaschl ni bil član Štajerskega naravoslovnega dru{tva kljub tamkaj{njim vodstvenim nalogam svojega nadrejenega Pöschla. Po Pöschlovi upokojitvi je leta 1889 delal kot asistent za elektrotehniko v Puli, 27. 10. 1890je postal inženir drugega razreda, 1. 11. 1894 je postal inženir prvega razreda126 in nato 1.11. 1906 vi{ji inženir.
Pöschl je predaval o »Uporabi elektrike« in o »Uporabi termodinamike«, ni pa mu preostalo dovolj časa za napovedano »uporabo optike«. Bržkone je svoja raziskovanja svetlobe predstavil v predavanjih o Teoriji valov, ki jih Tesla ni obiskoval v drugem letniku.

Slika 5: Portret Teslovega visokošolskega profesorja Pöschla
123,
3 www.deutsche-biographie.de/sfz96586.pdf. ogled 20. 1. 2013
124	Pichler, 2004, 2
125	Schaschl, 1886; Schaschl, 1893. 3
126	Rang- und Einteilungsliste der k. u. k. Kriegsmarine 1892, 37, 92; Rang- und Einteilungsliste der k. u. k. Kriegsmarine 1908, 106
Slika 6: Pöschlova razprava o »pojočem plamenu« v zborniku Štajerskega naravoslovnega društva, katerega tajnik je Pöschl bil tisti čas
Tabela 1: Pöschlova uporaba elektrike je obsegala številna Tesli ljuba področja
Elektri~na telegrafija
Elektri~ne ure Elektromagnetni stroji Galvanoplastika Izdelava prevodnikov za strelovode _Postopki elektri~nega vžiganja podvodnih min_
Pöschl je 25. 1. 1868 pred Štajerskim naravoslovnim društvom s poskusi ponazoril predavanje o podmorskem telegrafskem kablu na razdalji nad 2000 milj med irsko in Newfoundlandom. Projekt Newyorcana Cyrusa Fielda se je posrečil 1. 9. 1866 s pomočjo Williama Thomsona, poznejšega lorda Kelvina z nižjimi napetostmi od prejšnjih ponesrečenih poskusov.
Tabela 2: Sestavine Pöschlove termodinamike
Nauk o gorivih Dinamika plinov v ceveh Teorija tunelov in dimnikov Štedilniki in kurišča, proizvajanje plinov Dinamika toplote, sevanje in transmisija Kotli in generatorji pare Naprave za sušenje in hlapenje _Ogrevanje in zračenje hiš_
Pöschl je med drugim v Teslovem razredu konec leta 1875 ali morda komaj januarja ali februarja 1877 preizkušal dokaj nov dinamo za enosmerni tok 400 A, 25 V Zenobe Grammeia in podjetnika Hippolytea
Fontaineja (* 1833; t 1910), izumljenega leta 1873, ki so ga iz Edisonovega pariškega laboratorija poslali istega leta za razsvetlitev dunajske svetovne razstave. Pöschl je med poukom ostro zavrnil Teslove med poukom navržene novotarije o priredbi Grammejevega izuma za izmenični tok.128 istočasno je 11. 11. 1875 Pöschl predstavil Grammejev izum pred Štajerskim naravoslovnim društvom.
Grammejev elektromotor so preizkusili pri razsvetljavi tovarne Heilmanov v Mühlhausnu v vzhodni Frankovski na tromeji s Francijo in Švico.129 Družinsko podjetje je razvil tekstilec Johann Heilmann (* 1771; t 1834) in nato nadaljeval njegov starejši sin (* 1796; t 1848) z izumom strojnega vezenja. izum je prinesel denar šele Josuovemu sinu fotografu Johannu Jacquesu Heilmannu (* 1822; t 1859) in predvsem vnuku Jean-Jacquesu Heilmannu (* 1853 Mülhausen; t 1922), francoskemu izumitelju sodobne električne lokomotive in parno-električnega avta. Pöschl je imel očitno prvovrstne mednarodne povezave ob napovedi prehoda pogonskih strojev s pare na elektromotorje. Takoj se je lotil preračunavanja prihranka glede na porabo premoga v parnem stroju, dragega vzdrževanja cink-ogljikovih galvanskih členov s kislinami ali stearinske sveče. Predvideval je pretvorbo v izmenični tok s krtačkami, ki jih je Tesla močno črtil zaradi neljubih izgub pri iskrenju.
Pöschl je napovedal distribucijo elektrike preko telegrafskih kablov, ki pa kmalu ni več pomagala. v prid Teslove poznejše Niagare je napovedal hidro-
127 Pöschl, 1870, 91
128Marin~ic, 2006, 38; Cverava, 2006, 32; Mayer, 1996, Vi/67; Mircevski, Cundev, Andonov, 2007, 20
9Pöschl, 1875, 70
trag« GlOcklkliervgui eoUecktc luan iu der {iulU|«rclu «j lUljral, Hkliu difM Kig«uch»ft?u iu so uugeMichiietno Crade bešlit, dan na sich nach dm ugestelltcij Venraclieo selbst bei «■win Dnick« ton 400 Atmosphären als »ollaändig ijolirend odiI wassfrdiclit er»ie«. Ii geringen Tiefen wird der Draht leicht durch die nemlich weit Iriiinhrfirhiindn Wellenbewegung beschädigt, wesa-halb man die Kästeokabel durch itariio UmhSllungen aus Hanf und Einndraht la aebatien plie-t. In den grossen Tiefen, wo ewige Bohe hertjcht, bt die Leitung weniger in Gefahr, beschädigt in werden.
Wegen Torgeriiel[ler Zeit lerspricht der Vortragende, die Bewegungen im Meere bei einer anderen Gelegenheit zu besprechen.
Moualaiersmmlun:; am 11. \oTciubcr 1S7.">,
Herr Professor Pöscbl hielt einen Vortrag Ober die Klektro-maachinen neuerer Camtruction und insbesondere fiber das System des rnnvniiiiiliiiii Mechanikers Gramme.
Zunächst wurde das Princip dieser Maschinen im Allgemeinen erläutert m,d demonstrirt. Wird nämUch eine geschlossene Drabt-spirale üb« den Nordpol eines Magneten geschoben, so entwickelt Wh in Wer ein elektrischer Strom wn bestimmter Richtung, »'«h Strom
ron entgegengesstaier Sichtung
ausgelotet; em Bing aas weichem Eisen rotirt auf einer Welle
SÄ"—
hängen, um den Bing berum««rietelTT„lT\ °
I,X1X
Wirkung des Hufeisens derselben Stelle im Uaame (estgelulten iterdeu, so lerscbieben sich die Drahtspiralen in der linken Hllfte Iber einen Nordpol und entwickeln StrOme tod bestimmter Bichtang; in der '«hten Hälfte, wo die Bewegung Ober den Südpol hingeht, enUteben entgegengesetzte Strdme.
Diese würden sieb gegenseitig aufheben und im Ganien keine Wirkung erzeugen, sie müssen daher durch eine besondere Vorrichtung gesammelt and wirksam gemacht werden.
Zu diesem Zwecke sind die Enden von je zweien benMh-
•K'


Mittheiliiiigen
naturwissenschaftlicbeu Verelues
Steiermark.
Slika 7: Pöschl o elektromotorju Grammeja, ki ga je mimogrede proglasil za Francoza.
133
centrale, saj seje zavedal dnevnih izgub 3000 konjskih moči ob dvigovanju zapornic v Port-a-l'Anglais pri Parizu, zgrajenih leta 1864 in popravljenih leta 1869 preko vmesnih kmetijskih porabnikov. Dvigovanje bi veliko ceneje opravili z elektromotorjem, napajanim preko tokovnega vodnika iz bližine Pariza.130 Seveda je vedel, daje Aristilde Berges (* 1833; t 1904) že 28. 9. 1869 postavil prvo hidrocentralo v Lanceyju 15 km severovzhodno od Grenobla za pogon papirnice.
Pöschl je v svojih predavanjih o Elektromagnetnih strojih gotovo kazal tudi Geisslerjeve ali celo Crooke-sove vakuumske elektronke. Po Pöschlovi upokojitvi in izstopu iz Štajerskega naravoslovnega društva gaje leta 1888 zamenjal dotedanji Toeplerjev in Boltzman-nov asistent Andreasov nečak Albert von Ettingshausen. Očitno je bil bolj všečen kandidat od Klemen-čiča, saj je Slovencem tako ali tako trda predla pri potegovanju za vodilne graške akademske položaje. Z Ettinghausnom je zapihal nov veter, tako da je ducat let za Teslo Karl Pichelmayer (* 1868; t 1914) po študiju strojništva postal Ettinghausnov asistent elektrotehnike.131 To bi seveda lahko svoj čas doletelo tudi Teslo, čeprav bi bila Evropa po svoje še manj gostoljubna do Teslovih dragih velikopoteznih nagibov. Ettingshausen je kmalu prevzel nov sodobnejši predmet Elektrotehnika, leta 1893 pa seje v nastopnem rektorskem govoru na graški Politehniki ponosno spominjal Teslovega nekdanjega šolanja v Gradcu. Ettingshausen pa je 11. 11. 1894 Štajerskemu naravo-
130 Langlais (Pöschl, 1875, 71)
131Cverava, 2006, 28; Flamm, 1995, 101, 290-291
132	Ettingshausen, 1895, Li
133	Pöschl, 1875, 68
134	Pöschl, 1879, 39
slovnemu društvu ob splošnem odobravanju kazal Teslove slike visokonapetostnega izmeničnega toka,132 kar dvakratno priča, da seje Tesla povsem uveljavil v svoji graški Almi Mater, žal poldrugo desetletje prepozno. Upokojeni profesor Pöschl pa nič.
XXXIX
oim-ui nit.'list bOhoivn lluriionto RloicIia-iU« in zwei Fonnun «1-1.)K- ich P. l'nlHfo-ljiiiiio und 1'. Palaoo-Duuibra nannte. Die Krstoiv hat nwh die dOnnen Nudeln ihrer Slammart, jododi nur SU aweini im Uüsoliol; ihre Samen weichen dadurch von donon dor Stauinmrt ab, d«ss der l'lugd am Grunde nicht mehr so llucli ali|!c5chnitlcn, sondern mehr concav ausgcsclinitten ist und den Samen Iiis «ur llalOc unifasst. Durch diese Verände-ruiiRi-n sind jene einheimischen Föliron, welche zwei Nadelblatter im HQschcl und Samen mit ganz umfassender Basis haben (Schwarzföhn?. Waldföhre, KrunnnholzfOhre), angebahnt. Die weiteren, in jüngeren Horizonten erscheinenden Glieiler der AhfifamunuHKsreil» loiiicn innner stärkere Nadeln und üefer aus-geschnillene, mehr umfassende Samenflügel und gehen so in die rea'nU'ii Arten allmillig ülier. Die Pinus Palaeo-Cembra hat wie ihre Stammart lilnf Nadeln im Buscliel, jedoch sind die Nadeln etwas sUrker und niliern sich dadurch denen unserer Zirbelkiefer, welch' letzU're durcli einige in höheren Horizonten auftretende GUcder nahezu erreicht wird.
Voniainiiiliin^ am '.). Kcbriiar
Herr Prof. Pöschl hält den angekündigten Vortra^ä Uber das „Telephon".
Der Redner bespricht zuerst das Telephon von Reis. Dasselbe ist aus zwei Theilen zusammengesetzt, dem eigentlichen Telephon und dem Reproductions-ApparaL Ersteres besteht im Wesen aus einer Membrane, in deren Mitte das runde Ende eines PhuinstreiHms befosügt ist, so dass selbes alle Scliwiugungeu der Membrane mitmacht. Gegenüber der Mitte der Membrane befindet sicli eine PlaUnspiUe, welche beim Schwingen der Membrane abmelmlnd das Endo des Plaünstreifens berührt. Wird nun das andere Ende des PlaUnstreifens und die PlaUnspitie mit den Polen einer galvanischen Uatlorio verbunden, so wird Iwim Schwinuen der Mombranc der galvanische Strom abwecliselnd Real&et nnd geschlossen. In diesen Stromkreis winl nun der "elt« The« des Telephon«, der Iteproducüons • Apimrat, eilige-•clulirt. Solbor bosteht aus einem Eisendraht, der in einem
Slika 8: Teslov profesor Pöschl o telefonih ob koncu Teslovih {tudijev pri njem 9. 2. 1879; prva stran predavanja pred [ta-jerskim naravoslovnim dru{tvom134
Pöschl ni objavljal veliko, razen v Zborniku [tajer-skega naravoslovnega dru{tva, medtem ko je Moritz Alle publiciral pri Dunajski akademiji in pri Pra{ki matematični družbi. Moritz Alle je doktoriral na univerzi v Kielu leta 1860, potem ko so mu {tudentska leta stekla na Dunaju leta 1854. Njegove prve službe so bile na astronomskih observatorijih: med letoma 1856-1859 na Dunaju, 1859-1862 v Krakovu in 1862/63 v Pragi. Matematično katedro na gra{ki Politehniki je dobil leta 1867, rektor pa je postal leta 1875/76 ravno ob Teslovem vpisu. Leta 1882 je bil profesor matematike na nem{ki univerzi v Pragi, leta 1896 pa je presedlal na dunajsko Politehniko.
Drugi Teslov učitelj, Johann Baptist Rogner (* 1823; t 1886), je končal dunajsko Politehniko leta 1845; tam je postal asistent matematike, nato pa je poučeval na gra{ki vi{ji realki. Leta 1851 se mu je nasmehnila sreča kot prvemu docentu za vi{jo matematiko na gra{ki Politehniki; leta 1866 se je povzpel na katedro osnov matematike, leta 1874 pa je postal profesor vi{je matematike, tik preden se je Tesla vpisal. Bil je tudi direktor izpitne komisije za profesorje gra{ke realke in trgovske {ole.
Leta 1869 je Rogner pri [tajerskem naravoslovnem dru{tvu, katerega član je bil kritiziral kalkulator na zobata kolesa tovarnarja Petra Hlubeka iz Villingena v deželi Baden,135 podobnem izumu, ki je 2. 10. 1860 dobil ameri{ki patent {t. 30264; leta 1875 je bržkone isti P. Hlubek na Dunaju patentiral batno črpalko.136 Rogner je objavljal veliko matematike, vključno s
Slika 9: Teslov sraski profesor stroinistva losef Bartl
Keplerjevo biografijo; Keplerje bil seveda gra{ki as in Tesla je podedoval precej{en del njegovih mističnih vizij.
Josef Bartl (* 1850 Friesach severno od Celovca; t 1925, Gradec) je med letoma 1866-1870 {tudiral na gra{ki Politehniki, leta 1875 pa je začel tam poučevati kot adjunkt. Habilitiral se je komaj leta 1878, ko je Tesla že zapustil Gradec. Med letoma 1886-1890 je Bartl predaval na Politehniki v Brnu, nato pa se je vrnil v Gradec in tam leta 1900 objavil Die Berechnung der Zentrifugal-Regulatoren.
Franz Xaver Stark von Rungberg (* 1840 Praga; t 1914) je {tudiral na domači pra{ki Politehniki med letoma 1858-1862. Leta 1869/70 je bil konstruktor strojni{tva pri profesorju Gustavu Johannu Leopoldu Schmidtu (* 1826; t 1883), kije v svojih razpravah o vakuumu skupaj z Ernstom Machom nasprotoval kinetični teoriji. Stark je zasedal katedro za mehaniko, strojni{tvo in arhitekturo na gra{ki Politehniki med letoma 1872-1886. Bil je dekan Strojni{ke {ole od 1. oktobra 1874 do 30. septembra 1876, nato pa rektor Politehnike v Gradcu od 1. oktobra 1877 do 30. septembra 1878. Torej je bil prav Stark tisti, kije odstranil Teslo z gra{kih {tudijev; {e preden se je dobro zavedel v nebo vpijočega greha, seje leta 1886 vrnil v domačo zlato Prago na nem{ko Tehni{ko visoko {olo (Politehniko). Med Teslovim gra{kim {tudijev je Stark zaradi preobilice pisarni{kega dela objavil le svoj govor pred gra{kim Politehničnim klubom o novem preizku{anju trdnosti in Oba Starkova nastopa si je bržkone ogledal tudi Tesla.
V Gradcu je Tesla sprva stanoval v visokem pritličju (Hochparterre) na Attemgasse {t. 8 leta 1875/76 skupaj s {tudentom zgodovine in geografije Kosto Kuli{icem, poznej{im sarajevskim gimnazijskim profesorjem. Pozneje se je Tesla zaradi gmotnih »{krip-cev« selil na Hans-Sach Gasse, Jahngasse 5 in na Heinrichstrasse 11; dve med njegovimi {tudentskimi domovanji {e obstajata, drugi dve stavbi pa sta zamenjali novej{i.137
5 TESLA V MARIBORU
Mariborčan Jožef Murko je s posredovanjem {tu-denta prava, poznej{ega voja{kega duhovnika Milana Panajotovica (t pred 1936), spravil Teslo v Gradcu na boben z oderu{kim posojanjem denarja z obrestmi nad 9 %, kot jih je bil deležen Teslov sostanovalec Kosta Kuli{ic. Leta 1868 so bili namreč v Habsbur{kem cesarstvu odpravljeni zakoni proti oderu{tvu. Jožef Murko je {ival (Schneidermeister, Kleidermacher) na
135	Mitt. nat. Ver. Steier. 1882, str. Xii
136	Flamm, 1995, 301; Rogner, 1869, XLiii; rechnerlexikon.de/fr/artikel/Patent:US30264, www2.landesarchiv-bw.de/ofs21/olf/struktur.php?bestand= 17506&sprungid=329261&letztesLimtt=suchen, ogleda 3. 3. 2013
137Mrkic, 2004, 32; Kuli{ic, 1936, 9; Kuli{ic, Politika 19. 7. 1931; Cverava, 2006, 34
Bischofplatz {t. 2 leta 1871, v letih 1877-1886 pa je podjetje preselil na Bürgergasse {t. 18 v sredi{ču Gradca. Med letoma 1882-1888 in pozneje je drugi Jakob Murko {ival na Maifredygasse {t. 10.138
Tesla je praznih žepov moral zapustiti Gradec; ni imel dovolj pod palcem za nadaljevanje {tudija, obenem pa seje sku{al izogniti voja{ki obveznosti. Neljuba suknja mu je dodatno grozila zaradi prejemanja {ti-pendije Vojne krajine po odloku z dne 22. 9. 1876, ki mu je verjetno botroval mož Teslove tete polkovnik Dane Brankovi}, pri katerem je Tesla živel med {tudi-jem v Rakovcu. Zagotovili so mu triletno {tipendiranje v zneskih po 420 forintov v polovičnih obrokih na koncu vsakega semestra po predložitvi potrdila o opravljenih izpitih; čer je bila obveznost kasnej{ega osemletnega voja{kega službovanja.139 Tesla je bil kot kraji{nik tako ali tako že od zibke dalje razporejen v ustrezen polk, čeprav so dunajske oblasti tisti čas ukinjale zastarelo Vojno krajino, ki je postajala odvečno breme po vpeljavitvi splo{ne voja{ke obveznosti in napredku vojskovanja. Seveda je izguba uniformiranih služb kmalu sprožila množično izseljevanje s trebuhom za kruhom iz Teslovih domačih krajev.
Da bi se izognil neljubi voja{čini, je Tesla dvakrat zaman zaprosil Matico Srbsko za njeno {tipendijo,in sicer 14. 10. 1876 kot absolvent prvega letnika kemij-sko-tehnolo{ke fakultete in znova novembra 1878.140 Pro{nji sta bili brez haska, ker je {tipendijo pač že imel, poleg tega pa je bil popov sin in ne kak{en siromak. Prav verjetno je Tesla nakazilo {tipendije Vojne krajine za svoj tretji letnik zakartal in tako ni imel s čim plačati {olnine za tretji letnik Politehnike.
V pismu 12. 3. 1878 je rektor gra{ke Politehnike Stark obvestil voja{ke oblasti v Zagrebu, da je bil Nikola Tesla izločen iz seznama {tudentov. V odgovoru so 31. 3. 1878 Zagrebčani vpra{ali rektorja, do katerega dne je bila plačana Teslova {tipendija. Ali Tesla res leži bolan v bolni{nici, kot je prekanjeno trdil Teslov oče? Rektorje 15. 4. 1878 potrdil {tipendiranje Tesle do januarja 1878; ni pa verjel, da bi bil nebodi-gatreba v bolnici ali sploh kje okoli v Gradcu. Dne 4. 5. 1878 so voja{ke oblasti v Zagrebu naročile rektorju, naj ustavi plačevanje {olnine in obvesti Teslo o tej odločitvi.141
Spomladi ali najpozneje konec leta 1878 je Tesla pobral {ila in kopita iz Gradca. Dotacije so mu ukinili, ker ni opravil nobenih izpitov leta 1877/78; ni več imel {tipendije in oče mu je prav tako nehal po{iljati
podporo. Nikakor ni mogel poplačati dolgov zoprnemu Murku. Tesla je bil potrt in nekateri znanci so se bali, da je samomorilsko zaplaval v Muri. iskanje Tesle so naložili Nikolovemu sorodniku, gra{kemu {tudentu prava Gjuru Banjaninu; vendar bi laže na{el iglo v kupu sena. Najpozneje novembra 1878 je Tesla na skrivaj obrnil noge proti jugu; z novo železnico je pristal v urno nara{čajočem drugem največjem {tajer-skem mestu svojih dni - Mariboru.142
Maribor je Tesli gotovo opisal nekaj mesecev mlajši sin mariborskega regimentnega zdravnika so{olec Ferdinand Wittenbauer (* 18. 2.1857; 1 1922 Gradec). Zgodaj osirotelemu je stric major omogočil blesteči {tudij na gra{ki realki, ki jo je končal že leta 1872. Pet let {tudija je kronal z diplomo na inženirskem oddelku Politehnike leta 1879. Leta 1883/1884 je obiskal Helmholtza in Kirchhoffa, leta 1886 pa je prevzel Starkovo katedro za čisto in tehni{ko mehaniko ter teorijo strojni{tva na gra{ki Politehniki, kjer je postal začetnik grafičnih metod kinematske geometrije in rektor gra{ke Politehnike 1911/12, obenem pa lirik in uspe{en dramatik {tudentskega življenja s konflikti med narodnostno obarvanimi {tudentskimi organizacijami z razmeroma trdega nem{kega nacionalnega stali{ca.143 Leta 1901 je objavil raziskavo turbin in črpalk z elementi vakuumskih tehnik.
Mariborske {ole Teslovih dni so znale biti privlačne za mladega Teslo, čeprav se za poučevanja v njih ni potegoval; seveda bi mu zelo prav pri{li odlično opremljeni učiteljski in dija{ki knjižnici mariborske realke, ki sta ob začetku prve svetovne vojne {teli domala 10 000 zvezkov, vključno z vodilnimi revijami tedanje vakuumske in elektrotehnike iz daril Essla, Jonascha in Ferlinza.
Realkina knjižnica Teslovih dni je med nad domala dvesto matematično-fizikalno-kemijskimi deli ponujala opisno geometrijo Jules-Antoine-Rene de la Gournerie (* 1814; t 1883), Zeitschrift für mathematischen und naturwissenschaftlichen Unterricht, Zeitschrift für analytische Chemie, Chemisches Central-blatt, Naturwissenchaftlische Wochenschrift, Zeitschrift für den physikalischen und chemischen Unterricht, Österreichische Chemische Zeitung in za Teslo posebno pomemben Zeitschrift für Elektrotechnik ter Internationale Elektronische Zeitschrift; niso manjkali niti opisi uporabe elektrike, električne razsvetljave ali telegrafa. Dijakom realke so ponujali Geschichte der Elektrizität Edmunda Hoppeja (* 1854), ki je iz{la v
138Pančur, 2007, 182; Pi{talo, 2009, 173; Pi{talo, 2012, 194; Cverava, 2006, 37; Kuli{ic, 1936, 15; Jovanovic, 2001, 50; Grazer Geschäfts- und Adreß-Kalender, 1871; 1877; 1879, 124, 221; 1881, 129, 252; 1882, 132, 254; 1883, 133, 256; 1884, 138, 266; 1885, 146, 265; 1886, 147, 284; 1887, 148, 285; 1888, 146, 284
139Marinčic, 2006, 40; Cverava, 2006, 29; Archiv, Technische Universität Graz
140	Cverava, 2006, 36-38
141	Pichler, 2004, 4; Richter, 2007, 338
142Mrkic, 2004, 34-35; Jovanovic, 2001, 51
143,
'Hartman, 2001, 16; Wittenbauer 1903, Filia hospitalis; Wittenbauer, 1905, Der Privatdozent
Leipzigu leta 1884. Podobno, čeprav bolj humanistično opremljeni, sta bili še večji gimnazijski knjižnici z Laplaceom, Lagrangeom, Jurijem Vegom, Crellom in Duhamelom; seveda pa so šolske knjižnice ponujale svoje zaklade zgolj ljudem, povezanim z realko oziroma gimnazijo.
Strastni bralec Slovan Tesla je bržkone obiskoval (Narodno) slovansko ~italnico z bralnico časopisja in knjižnico v Pivnici pri moki Marije Schramlove, ustanovljeno leta 1861, ki je imela leta 1881 84 članov, skrbno izbranih med lokalnimi veljaki. Tam so pozneje lahko prebirali revije Serbski dnevnik {Srbski dnevnik. List za politiku, prosvetu, privredu, radinost i trgovinu) lastnika barona Feodora Nikolica {* 1836; t 1903) in urednika Aleksandra Stojačkovica {1888), Hrvatska vila {Sušak/Zagreb, 1882-1885) ali Slovan {Ljubljana 1884-1887). Komercialna izposojevalna knjižnica mariborskih nemško usmerjenih tiskarjev Edvarda Janschitza {* 18. 9. 1827 Maribor; t 23. 6. 1882 Maribor) in Leopolda Kralika, ki se je leta 1885 poročil z Edvardovo osirotelo hčerko Ano Janschitz, se je ponašala s 5000 zvezki; žal pa ni bila primerna za Teslov preplitvi žep. Privlačno je bilo tudi sicer nemško nastrojeno bralno in družabno društvo
Theater- und Casino-Verein. izposojevalna knjižnica Železniške družbe je že v Teslovi mariborski dobi ponujala poldrugi tisoč knjig, žal le svojim uslužbencem proti mesečni članarini. Gospa Dirnböck iz Gradca, ki jo je Tesla morda poznal že od tam, je v Mariboru leta 1869 odprla podružnico svoje izposojevalnice knjig. Po Teslovem odhodu sta se uveljavili knjižnici knjigarnarja Maxa isslina {islin) in podružnica graškega knjigarnarja Josefa Kienreicha. Tesla je verjetno sledil prepirom med nemško večino, mestnimi oblastniki in Slovenci, ki se je razvnel ob odkritju spornega spomenika škofu Martinu Slomšku s slovenskim zapisom v mariborski stolnici 24. 6. 1878.144
Gimnazijski profesor Vrečko se je po študentskih meritvah difuzije plinov v vakuumu ubadal predvsem z matematiko in Vegovim življenjepisom; za pomočnika si je izbral svojega dijaka gimnazijca Karla Heiderja {* 28. 4. 1856; t 1935), pozneje slovitega zoologa. Vrečkov sodelavec Santel je pozneje postal Boltzmannov svak. Tik pred Teslovim prihodom so Teslov nekaj tednov starejši vrstnik Heider in sošolci doma navdušeno izdelovali galvanske baterije v poznem novembru 1872.145 Kar dva mariborska profesorja
Tabela 3: Razmeroma ugledni fiziki in matematiki, ki so poučevali v Mariboru Teslovih dni
Andrej Vrečko {Wretschko, * 1846)	1871-1873	Gimnazija f
Anton Santel {* 13. 1. 1845 Pesnica na	1869, 23. 10. 1870-1871146	Gimnazija m, f
Štajerskem; t 28. 4. 1920 Krško)		
Josef Essl {* 1830 Berneck {Pernek);	14. 11. 1856-1870 gimnazija m,	Realka m147
t 19. 4. 1874 Maribor)	20. 10. 1870-1874 ravnatelj realke	
Anton Franz Reibenschuh148	20. 10. 1870/71-	Realka f
Josef Jonasch149	20. 10. 1870-1879- prej na pravoslavni	Realka m, geometrijsko risanje, lepopis,
	višji realki v černivcih	nemščina, knjižničar
Josef Nawratil150	1871- gimnazija m, geografija, naravoslovje; 1874 ravnatelj realke	Realka m
Robert Spiller	-1877-1892-	Realka f
Gaston vitez Britto151	11. 9. 1874-31. 5. 1900	Realka m, f
Gustav Knobloch152	11. 9. 1874-1907	Realka m, opisna geometrija, knjižničar, ravnatelj
Josef Frank153	1878-1895	Realka f, ravnatelj in vodja profesorske knjižnice
Luka Lavtar	1875-1915	učiteljišče m
Heinrich vitez Jettmar {* 1849 Lvov)	1879-1883	Gimnazija f
Franz Horak	-1882-	Gimnazija f
Jakob Hirschler {* 1852 Bratislava)154	1880-1897	Gimnazija f, m
Karl Zahlbrucker {* 1858 Bratislava;	1897-	Gimnazija f, m
t 7. 11. 1931 Maribor)		
144Hartman, 2001, 500-501, 518, 523-525, 531, 539, 542, 569, 597, 647-648, 768-769, 781, 798, 800-801, 803-804, 806, 808 145Hartman, 1991, 697-698; Golob, 2012, 96 146 Anton Santel, 2006, 457
147Marburger Zeitung, 22. 4. 1874, 13/48: 1; Santel, 2006, 157, 159; Vovko, 2001, 40 148 Tagesbote für Untersteiermark Organ der liberalen Partei, 20. 10. 1870 9/159: 2 149Hartman, 2001, 800
150	Zeit. Gymn. 1871, 22: 639
151	Zeit. Gymn. 1874, 25: 587, 637; Slovenec, 31. 5. 1900 28/124: 4
152Hartman, 2001, 500-501, 518, 523-525, 531, 539, 542, 569, 597, 647-648, 768-769, 781, 798
153	Hartman, 1985, 144; Hartman, 2001, 800; Zeit. Gymn. 1870, 21: 488; Verordnungsblatt für den Dienstbereich des K. K. Ministeriums für Kultus und Unterricht. Jahrgang 1869. Wien: Staatsdruckerei, 140, 154; www.pgmb.si/zgodovina-prve-gimnazije-maribor/, ogled 28. 2. 2013
154	Slovenski gospodar, 17. 2. 1881 15/7, 27. 7. 1882 16/20; Bojc, 1971, 115-118
sta v času Teslovega tamkajšnjega veseljačenja objavila razmeroma odmevni razpravi o optiki in elektriki: Jettmar je v času Teslovega obiska pisal o oblikovanju valov po odboju in lomu svetlobe na ravnih ploskvah, pozneje pa je kot dunajski profesor objavljal v vrhunskih matematičnih revijah.
Poznej{i Nagyev naslednik na položaju predsednika mariborskega filharmoničnega dru{tva Spiller je leta 1877 razmi{ljal o vplivih dognanj raziskovalcev galvanske elektrike na teorijo kemije, ducat let pozneje pa je kemijsko analiziral vire mariborske pitne vode. Spillerjev tajnik in pozneje podpredsednik fil-harmoničnega dru{tva155 Britto je pisal o skladnosti in mehaniki, Lavtar pa je v Mariboru objavljal predvsem o poučevanju. Slovenskim dijakom nekoliko manj naklonjeni Žid Hirschler je pri{el v Maribor takoj po Teslovem odhodu, ducat let pozneje pa je v izvestjah objavil razpravo s seznamom eksperimentalnih metod za določevanje lastnosti molekulskih veličin na osnovah kinetične teorije. Hirschlerjeva razprava je imela seveda neprimerno jasnej{o fizikalno vsebino od Lav-tarjevega zgodnjega dela, kritiziral pa je celo nekatere stare Robidove zamisli.
Hirchlerja je zamenjal starej{i brat ravnatelja botaničnega oddelka dunajskega naravoslovnega muzeja Aleksandra Zahlbruckerja (* 1860; t 8. 5. 1938), ki je v prvovrstno opremljenem gimnazijskem laboratoriju dijakom kazal tudi poskuse s Teslovimi žarki,156 bržkone elektromagnetnimi. Pri poskusih mu je pomagal dr. Adolf Pečovnik (* 25. 5. 1883 Sv. Lenart) ko je z doktoratom 23. 11. 1906 kronal {tudij matematike, fizike in filozofije na dunajski univerzi.157 Pozneje je bil prosvetni in{pektor nekdanje mariborske oblasti in od 2. polletja 1939/40 ravnatelj Bežigrajske gimnazije.
Mineralog-kemik Anton Franz Reibenschuh je bil pred prihodom na novo Vi{jo realko v Mariboru asistent na Tehni{ki visoki {oli v Gradcu. Leta 1875 je prevzel profesuro na Vi{ji realki v Gradcu in delal v kemijskem laboratoriju Teslovega profesorja Richarda Malyja,158 dokler ni postal direktor gra{ke Vi{je realke pred letom 1896. Leta 1868 je objavil raziskavo jame Pekel pri Žalcu (Sachsenfeld), ki jo je primerjal kar s Postojnsko jamo.159 Dne 20. 1. 1877 je pred Štajerskim naravoslovnim dru{tvom s poskusi razložil teorijo ognja po mislih EdwardaFranklanda(* 1825; t 1899), Davyjevi varnostni svetilki in K. Knappovih (1870)
poskusih s plini, dopolnjenimi po Karlu Heumannu (* 1850; t 1894).160
Tesla je po pra{kih {tudijih v Budimpe{ti delal za lokalno telefonsko družbo in med drugim postavil prvi telefon v podjetje Ganz & Co. (Ganz vällalatok).^^^ Se je vrli Nikola morda tudi v Mariboru ukvarjal s telefoni leta 1878/79, ko je bila telefonija na pohodu tudi po slovenskih deželah? Maribor je dobil večjo telegrafsko postajo leta 1847 za državne in voja{ke namene; javna uporaba telegrafa je bila Mariborčanom na voljo po letu 1850. Dne 10. 12. 1877 so brez večjega uspeha posku{ali telefonirati med poglavitnimi telegrafskimi postajami v Gradcu, Celovcu in Mari-boru,162 čeprav so poročali o prvem poskusu uporabe telefona na medkrajevni zvezi odseka Gradec-Mari-bor preko obstoječih telegrafskih vodov. Gra{ko telegrafsko ravnateljstvo je telefona v Gradcu in Mariboru povezalo s telegrafsko žico. Kar koli so izgovorili ali zaigrali na eni strani, se je jasno sli{alo na drugi; Mariborčani so lahko sledili celo pogovorom med Gradcem in Celovcem, ko so celov{ki aparat priključili na zvezo Gradec-Maribor.163
Dne 14. 1. 1882 je ljubljanski urar in elektrome-hanik Josip Geba po Siemensovem sistemu s trobento napeljal telefon med požarno opazovalnico na stolpu ljubljanskega gradu in prostori ljubljanskega prostovoljnega gasilskega dru{tva; seveda je uporabil telegrafsko žico. Ta linija naj bi se uporabljala za hitrej{e in učinkovitejše ukrepanje ob požarih.
»Preteklo nedeljo dopoludne priredil je v poslopji velike realke tukajšnji urar in elektromehanik, g. Josip Geba, poskušnjo s telefonom, ki ima po zistemu Siemensovem trobento za klicanje. Poskušnji, ki se je prav dobro obnesla, so prisostvovali mnogi veščaki (direktor tehničnega društva profesor Emil Ziakovski, gimnazijski profesor fizike Andrej Senekovič) in nekaj druzega občinstva. Za poskušnjo je bil narejen 35 metrov dolg vod a vanj vložen svitek s 40000 metrov dolgo izolirano žico (drat), tako da je vsa daljava znašala 40 kilometrov. Pogovarjalo se je po telefonu in brali so se časniki; vse je bilo jako dobro umevno. Potem se je poskusilo telefonovati glasben komad orgljic, kar se je tudi posrečilo popolnem. Slednjič provela se je poskušnja s Hughesovim^^^ mikrofonom in slišalo se je s pomočjo tega aparata na daljavo 4070 metrov popolnem natanko tikanje žepne
155 Jettmar, 1879, 3-26; Spiller, 1877, 3-28; Spiller, 1889, 8; Mlakar, 1998, 8-9; Hartman, 2007, 90; Hartman, 2009, 185, 193-194
156Bojc, 1971, 145
157Narodni list: glasilo Narodne stranke za Štajersko (Celje), 23. 11. 1906, 1/5
158Reibenschuh, 1883, 388
159Reibenschuh, 1868, 76
160	Reibenschuh, 1878, XXVii, XXXVi
161	Kulisic, 1936, 17
162Studen, 2010, 50-51; Rozman, 1979, 19; Leskovec, 1998, 121
163	Sokol, 1981, 174; Narodne novine, Zagreb, 20. 12. 1877 {tevilka 291
164	O pišočem telegrafu Davida Edwarda Hughesa (* 1831 London; t 1900) je Pöschl dne 27. 4. 1867 poročal Štajerskemu naravoslovnemu društvu ob risanju in preizku{anju telegramov (Pöschl, 1868, XXXi; Šubic, 1875, 31-35)
ure. Želeti bi bilo, da se ta praktična iznajdba tudi v našem mestu razširi. Dozdajje uvedena menda samo v livarnah g. Samasse na Dolenjskej cesti. Albert Samassa je napeljal 140 m dolgo telefonsko linijo med svojim uradom v vili nad Karlovško cesto in tovarno. Za gasilna društva, fabrike itd. so telefonske naprave velike vrednosti. Telefoni se dobe pri imenovanem tukajšnjem urarji in elektromehaniku g. Josipu Gebi, kateri prevzame ob jednem postavljanje in izvajenje telefonov. Tudi preskrbi telefonske štacijone z električnim zvoncem za klicanje, kar je posebno važno za gasilna društva, ker se mora signal daleč slišati.«^^^
Geba je uporabil dva Siemensova telefona z zvočnima odmevnikoma: dr. Böttherjevega in Bellovega. obenem je uporabil dva pretvornika: mikrofonski dajalnik Emila Berlinerja (* 1851; t 1929) iz Bellovega podjetja v Bostonu in slušni aparat Siemensovega telefona. Denar je služil tako, da je za 50 kr po osebi predvajal glasbo iz teatra, med drugim opero Trubadur, pariške in dunajske predstave.166 Na židovski stezi št. 3 je prijavil urarsko obrt leta 1877; bil je član ljubljanskega Sokola in tesno povezan s praškim Sokolom. V časopisnem oglasu leta 1883 se je predstavil z delavnico v Slonovi ulici številka 11, kjer je prodajal »zlate in srebrne žepne ure, stenske in nihalne ure [...] francoske in ameriške budilke [...] in švicarske igralne mehanizme«.167
Vendar strokovnjaka Gebove ravni v Teslovem času bržkone še ni bilo med mariborskimi Teslovimi delodajalci. Leta 1892 je bila zgrajena najdaljša evropska telefonska zveza Dunaj-Gradec-Maribor-Celje-Ljubljana-Trst ob trasi južne železniške proge, ki je začela delo 1. 10. 1892. Povezava je bila direktna, kar je pomenilo, da niso bili vsi kraji ob trasi priključeni nanjo; med Gradcem in Trstom ni nobeno mesto dobilo telefonske zveze. Ta linija je bila v ponos avstrijski državi, saj je bila na 505 kilometrih najdaljša telefonska povezava v Evropi.168
Tesla je že pri Pöschlu v Gradcu spoznal telefon Alexandra Grahama Bella. Pöschl je o telefonih ob koncu Teslovih študijev predaval pred Štajerskim naravoslovnim društvom 9. 2. 1879. Najprej je predstavil telefon Philippa Reisa (1834; t 1874) iz leta 1861, ki pa se še ni dovolj prijel, da ga Pöschl ne bi postavil v narekovaj. Nato se je lotil indukcijskega telefona Grahama Bella in ga poslušalcem predstavil z
jasnimi poskusi; predavanje je končal z zelo primernimi poskusi z dvema paroma telefonov.169 Seveda si lahko mislimo, daje podobne umetelne poskuse pokazal tudi pred navdušenim Teslovim razredom, saj je leta 1875 pred Bellovim patentom Simon Šubic še krepko dvomil v prihodnost novotarije: »Telefon ne more druzega, kot ponavljati glasuvni red ali ritem, ter ne more telegrafovati niti petja niti godbe.
Maribor Teslovih dni je bil tesno povezan s Štajerskim naravoslovnim drušvom Naturwissenschaftlicher Verein für Steiermark, ustanovljenim 4. 4. 1862 v Gradcu;171 nato je izstopil zaradi varčnosti in sovražnosti kolega kemika Leopolda von Pebala (* 1826; t 1887). Leta 1871 je imelo Društvo 509 rednih in 20 dopisnih članov. Med dopisnimi člani sta bila od leta 1870 do smrti tudi Karl Dežman in fizik Johann Prettner (* 1812; t 1875). Prettner je bil direktor tovarne v Celovcu, obenem pa raziskovalec koroškega podnebja, o katerem je pisal tudi v poročilih društva.172
Med letoma 1867-1870 je bil Šubic redni član društva; med rednimi člani je bil po letu 1872 tudi slovenski poljudnoznanstveni pisec vinko Borštner, profesor fizike v Celovcu in pozneje v Ljubljani Plem-ljev učitelj. Med rednimi člani so bili Šubičevi sodelavci na fizikalni katedri univerze v Gradcu: Toepler od leta 1869, Boltzmann od leta 1871 s prekinitvijo med letoma 1874-1876 in Albert von Ettingshausen (* 1850; t 1932), nečak slovitega dunajskega profesorja, ki je postal član vodstva leta 1877. Dne 27. 5. 1871 je Toepler postal podpredsednik, leta 1874 pa je bil podpredsednik skupaj s Pöschlom; po odhodu iz Gradca leta 1880 je postal častni član društva. Leta 1880 so za podpredsednika društva postavili Boltz-manna. Pöschl je bil najprej tajnik društva, od leta 1875 član uprave, po upokojitvi pa se je iz društva izpisal.
Delo društva so podpirali samo redni člani z letnimi prispevki po 2 fl. Sestanki društva z znanstvenimi predavanji in poskusi so bili vsak mesec s prekinitvami med poletnimi počitnicami. izdajali so letna poročila z znanstvenimi razpravami Mittheilungen der naturwissenschaftlichen Vereines, ki so po letu 1874 izhajala z enoletno zamudo. Poročila so vsebovala znanstvene razprave, povzetke znanstvenih predavanj na sestankih društva, seznam članstva in revij, ki so jih
165	Lazarevic, 1987, 97; Slovenski Narod, št. 16, 20. 1. 1882; Slovenski narod, 1. 10. 1881, letnik 14, številka 223; Laibacher Zeitung 22. 9. 1881 in 16. 3. 1882; Laibacher Wochenblatt 28. 2. 1882; Kuret, 2001
166	März 1882 zuerst die Operette Der lustige Krieg von Strauß sowie Rossinis Barbier von Sevilla
167SI_LJu, Prosti obrti, Cod. XX-, Nr. 45; Laibacher Zeitung 1883. št. 154. str. 1344; Bučic, 1990, 116-127
168Lazarevic, 1987, 97-100; Sokol, 1981, 75, 81, 114
169	Pöschl, 1879, 41
170	Šubic, 1875, 36-37
171	O zgodovini društva je poročal Ferdinand Graf v Mitt. nat. Ver. Steier. 1875, str. i-XV. O utemeljitvi društva glej str. ii; Mitt.nat.Ver.Steier. 1870,
LVIII.
172Mitt. nat. Ver. Steier. 1873, str. 1-15
Slika 10: Naslovna stran Marekovega in Pöschlovega poročila za leto 1864.178
dobivali z zamenjavo od drugih dru{tev. Po letu 1871 so med drugim dobivali Rad JAZu iz Zagreba, niso pa dobivali izvestij Kranjskega muzejskega dru{tva.
Večina znanstvenih razprav, objavljenih v izvestjah Štajerskega naravoslovnega dru{tva, je obravnavala biologijo. Do leta 1875 so objavili tudi dve fizikalni razpravi gra{kih univerzitetnih profesorjev Boltz-manna in astrofizika Karla Friesacha (* 1821; t 1891): eno astronomsko, osem meteorolo{kih in devet matematičnih razprav.173 Na koncu izvestij so radi objavljali meteorolo{ka poročila, podobno kot izvestje Kranjskega muzejskega dru{tva.
Teslov profesor Pöschl se je ukvarjal z meteoro-lo{kimi opazovanji skupaj z gra{kim inženirjem Mare-kom in je o rezultatih enajstih oziroma desetih postaj objavljal pri Štajerskemu naravoslovnemu dru{tvu leta 1865 in 1867. Poročali so mu Jožef Essl iz Maribora od 1. 6. 1863, Anton Emil Reithammer s Ptuja, ivan Kastelic z Lisce (Leisberg) pri Celju in iz Celja ob pomoči Konrada Pascha z barometrskimi branji učitelja tehnike Eulogiusa Dirmhirna (* 1823 Schärding; t 1887); pri tem na Lisci in na Ptuju niso uporabljali barometra in psihrometra. Nekdanji benediktinec Dirmhirn ie {tudiral tehniko na Dunaiu, po Pomladi
173Mitt. nat. Ver. Steier. 1875, XV
174Deutsche Wacht 25. 8. 1887, 12/68: 4
175Mitt. nat. Ver. Steier. 1863, 5-6, 43; 1864, 27, 41, 174; 1868, 13, 16
176	Reithammer, 1867, 76-80
177	Marek, Pöschl, 1867, 124, 149-150
178Marek, Pöschl, 1865, 151
179 Marek, Pöschl, 1867, 124
Slika 11: Prva stran Marekovega in Pöschlovega poročila za leto 1865 z navedbami opazovalcev s slovenskega Štajerskega.179
narodov pa je bil uradnik celjskega telegrafa. Leta 1854 je opravil tehni{ke izpite, tako daje postal učitelj in med letoma 1870 in 1884 ravnatelj nove celjske deželne me{čanske {ole.174
Kopali{ki zdravnik paleontolog dr. Emanuel Bunzel (* 1828 Praga), od leta 1881 dunajski zdravnik, in H. W. Kern sta poročala o podnebnih razmerah iz Rimskih Toplic pri La{kem od julija 1864 dalje. Bunzel je leta 1866 objavil knjigo o gostih Rimskih Toplic, 30. 5. 1871 pa je zaslovel z raziskavo dela lobanje dinozavra v premogovniku pri Dunajskem Novem mestu.
Kastelic, Essl in Reithammer so tudi samostojno poročali Dru{tvu o vremenskih razmerah dne 27. 12. 1862, 25. 7. 1863 in 27. 2. 1864 v okvirju poročil za Dunajski centralni urad.175 Reithammer je 10. 12. 1865 pri dru{tvu govoril o ozonu, dne 6. 9. 1866 pa je opazoval večerno kroglasto strelo pri minoritskem samostanu na Ptuju.176 Leta 1865 so poročila dopolnili {e z meritvami Jožefa Rathbergerja iz La{kega, končali pa so jih s primerjavo vremenskih razmer v letih 1863-1865, zaznamki o potresih in toči, ki je dne 12. 7. 1865 presenetila vinogradnike v Slovenski Bistrici.177
Tabela 4: Pomembnejša predavanja in razprave profesorjev s Politehnike in s katedre za fiziko univerze v Gradcu, ki so bila v celoti ali v povzetku objavljena v Izvestjah Štajerskega naravoslovnega društva; med naštetimi le Mach ni bil član društva
Pisec	Datum in stran objave v izvestjah	vsebina	Predavanje ali Razprava
Mach	28.10.1865 1867: XXXII-XXXIV	Plateaujeve figure težko topnih kapljevin, delovanje molekulskih sil	P
Mach	23.2.1867 1868: XXXI	Helmholtzov vibracijski mikroskop	P
Schwarz	23.2.1867 1868: XXXI	Johnson & Matheyjeva londonska topilnica platine	P
Toepler	29.1.1870	inducirana elektrika in Siemensov dinamo iz leta 1870	P
Toepler	1872 64-116	Fizikalno tolmačenje razvojev v vrsto	R
Ettingshausen	1873	Fosforescenca in fluorescenca	P
Toepler	1873	Severni sij	P
Boltzmann	1873 25-36	O Maxwellovi teoriji elektrike	R
Toepler	10.4.1875 XLIX-LI	Kapilarnost	P
Ettingshausen	1877/1878 46-51	Magnetni pojavi v Gradcu leta 1877	R
Ettingshausen	12.5.1877/1878 46-51	Elektrodinamična-elektromagnetna rotacija, Pagejev motor	P
Boltzmann	17.11.1877/1878 Li-Lii	Sedanje stanje mehanske teorije toplote, poskusi Stefana in Loschmidta	P
Boltzmann	28.12.1878 XVii, LXIX-LXX	Fizikalna teorija vi{ine tona in barve zvoka z uporabo Fourierove analize	P
Ettingshausen	1878	Električna indukcija	R
Tabela 5: S Slovenci povezani člani Štajerskega naravoslovnega društva
ime
Letniki in strani navedb
Kraj in služba
Karl Dežman ivan Prettnar Jožef D. Bancalari
Jožef Birnbacher vincent Bor{tner dr. Emanuel Bunzel (Bunzl) Friedrich Byloff
1870 XLVi izredni član 1870 XLVi izredni član 1882 iii
1882 iii 1873; 1882 iii 1870 XLViii 1875, 1882 iV, 1885
Barthilomäus vitez Careneri 1882 iV
Anton Elschnig Edvard Ferlinz (* 1817; t 1874)
Karl Fontaine pl. Felsenbrunn Karl pl. Formacher Gimnazija Karl Hauser Jožef Heinisch Jožef Huber
Heinrich Kalmann
ivan Kastelic ignac Klemenčič Klöpfer Jožef Koczbek Magister farmacije Wenzel König (Venčeslav, * 1836; t 1901) Franc Krause Ferdinand Lippich Jožef Kupferschmied Aleksander Mell (* 1850 Praga; t 1931 Dunaj)
1870 XLiX
1863 12; 1870 XLiX
1865 3
1882 v
1870 L
1870 Li, 1882 Vi
1882 vi
1870 Li
1882 Vii
1870 XLViii 1882 Viii 1882 Viii 1870 Lii 1882 Viii
1870 Lii 1870 Liii 1882 Viii 1882 iX
Ljubljana, kustos Celovec, tovarnar
Maribor, lekarnar, ravnatelj mestne hranilnice, kolesar, župan
1867-1870, član Schlarafia Marpurgia180
Maribor, finančni svetnik
Celovec, gimnazijski profesor
Rimske Toplice, kopali{ki zdravnik
Maribor, c.-kr. inženir, sin celjskega mestnega inženirja, kije načrtoval zidani most čez Savinjo 1824-1826 Grad Wildhaus nad Selnico ob Dravi, veleposestnik, poslanec državnega zbora
Maribor, profesor vi{je realke, zoolog-botanik Maribor, knjigarnar
Ljubljana, vi{ji finančni svetnik, polkovnik, pisec kranjskega
davčnega priročnika 1866
Slovenska Bistrica, zemlji{ki posestnik
Celje
Maribor, vodilni prokurist oberhaag/osek, nadučitelj
Celje, duhovnik, gimnazijski profesor matematike in fizike
1860-1874, popi{e premog v okolici181
Maribor, vodja vinogradni{ke (Sadjarsko-vinarske) {ole,
ustanovljene 1872
Celje, sodni pristav
Gradec, docent
Eibiswald/ivnik, praktični zdravnik Radgona, doktor
Maribor, lekarnar, na pari{ki svetovni razstavi leta 1877 razstavil vodilo za zrakopolov, član Schlarafia Marpurgia^8^
Ptuj, železni{ki zdravnik Gradec, profesor Politehnike Celje, lekarnar
Maribor, profesor učitelji{ča in pisec, {tudiral naravoslovje v Gradcu, od leta 1886 vodil dunajski zavod za slepe
180Podgor{ek, 2006, 365; Pertl, 1991, 580; Hartman, 2009, 166, 187; Hartman, 2001, 626
181	Orožen, 1974, 203
182	www.pokarh-mb.si/fileadmin/www.pokarh-mb.si/pdf datoteke/vodnik2010/Redakcija vodnik-celota STRANI 0971-1068.pdf, str. 999-1000 ogled 4. 3. 2013; Pertl, 1991, 581; Hartman, 2009, 161
Franc Močnik	1870 LiV	Gradec, šolski svetnik
Dr. Karl Julius Potpeschnigg	1870 LV	Feldbach/Vrbna, okrožni komisar, leta 1882 v Gradcu
Julius Pfrimer	1882 Xi	Maribor, vinski trgovec, blagajnik filharmoničnega društa in nemški politik183
Dr. Florian Puschtrauser	1882 Xi	Hrastnik, obratni zdravnik
Matej Reiser	1895, 1896	Mariborski župan
Anton Emil Reithammer	1870 LV	Ptuj, lekarnar
Emanuel Riedl	1882 Xii	Celje, višji rudarski komisar
Rudolf Sadnik	1882 Xii	Ptuj, sanitarni asistent
Karl Schaumburg	1870 LVi	Ljubljana, gradbeni svetnik
Dr. Max Jožef Schüler	1870 LVi	Rohitsch/Rogatec, cesarski svetnik, direktor
Konrad Seidl (* 1830;	1870 LVi	Maribor, državni poslanec mariborskega okrožja v letih
t 1879)		1870-1873
Dr. Janko Sernec (* 1834;	1882 Xiii	Maribor, ustanovitelj Slovanske čitalnice, dvorni in sodni
t 1909)		odvetnik
Simon Šubic	1870 LViii	Gradec, profesor
Sigmund Vaczulik	1870 LViii	Windisch Landsberg/Podčetrtek, lekarnar
Gundaker grof Wurmbrand	1882 XV	Ankenstein/grad Borl, stotnik, komornik, poslanec državnega zbora
Pozimi 1878/1879 se je prevzetni Tesla znašel v Mariboru; pri delu v tehniški pisarni domnevnega industrijskega inženirja Druška naj bi ob 60 forintih mesečne plače služil še dodatke za uspešno delo, kar bi najmanj podvojilo njegove nekdanje graške prihodke in preseglo dohodke tedaj vodilnega igralca mariborskega gledališča.184 Morda je Tesla med Mariborčani postal najprej strojni in šele pozneje onstran morja - elektroinženir? Zna biti, da se je mladi Nikola v svojem mariborskem času celo čezmerno vdajal igram na srečo ali drugim nečednostim; gotovo je občasno celo pregloboko pogledal v kozarec. Zato tega obdobja svojega življenja ni nikoli posebno obešal na veliki zvon.
Kdo je potemtakem bil Teslov mariborski mojster Druško, s katerim se je Tesla hvalil prijatelju Kosti? Tesla si je morebiti celo izmislil mojstra Druška, da bi navdušil oziroma naplahtal svojega nekdanjega sostanovalca Kosto, vedoč, da bo le-ta zdajci-takojci obvestil Teslove domače preko Banjanina. Po drugi strani pa bi mojster Druško lahko bil Druškovič ali Druscovich, saj so vse tri oblike priimkov še danes prisotne v Sloveniji, čeprav jih ni veliko. Tesla ni imel rad risanja že v Rakovcu, še preden je prišel v Gradec; vseeno naj bi v Mariboru delal kot tehniški risar v podjetju za izdelavo naprav (Werkzeug Werkstatt) in ulivanje (Gießerei) mojstra Druška (Drushko) s plačo 60 forintov na mesec.185
Mariborski zasebnik Anton Druskowitsch verjetno ni bil obrtnik na Livadi št. 11 na levem bregu Drave zunaj tedanjega mestnega jedra tedanjega Maribora. čevljar Josef Družkovič na Koroški cesti št. 12 iz tedanje 3. mariborske četrti na levem bregu Drave je bolj všečen kandidat, saj je bil pol desetletja po Teslovi zaposlitvi leta 1884 naveden med drugimi obrtniki.186 Štirideset let prej je hiša na Koroški cesti št. 12 pripadala slikarju Vincenzu Lubizu, nekaj čevljarjev pa je delovalo v soseščini na Koroški cesti št. 7, ki jo je posedoval njegov sorodnik, neimenovani čevljar Lubiz. Na Koroški št. 1 se je bohotila čedna novogradnja v posesti čevljarja Klementschitscha.
Nekoliko naprej so gospodovali razmeroma ugledni lastniki: okrožni kirurg Josef Förderek lastnik Koroške ceste št. 25 in tovarnar likerjev rozolija Jakob Felber, lastnik Koroške ceste št. 35 in 36 z najbolj elegantno hišo s pročeljem osmih oken. Hiša Koroška cesta št. 12 je bila od leta 1892 mestni dom gasilcev, vendar so se od Puffovih do Curkovih časov številke nekoliko spremenile in je Puffova hiša mlinarja Senekowitscha oziroma njegove vdove Jožefe na Koroški št. 20 postala Koroška št. 13 oziroma Vojašniški trg št. 7.187 Josef Družkovič je bil naveden kasneje kot posestnik - lastnik hiše na Tržaški cesti 65, v času, ko je bila na Koroški cesti že gasilsko-reševalna postaja. Kaj bi se dalo še povedati o temu Josefu Družkoviču (Druškovič), predvsem o velikosti njegovega obrata in številu zaposlenih s Teslo vred?
183	Hartman, 2009, 26, 194
184	Hartman, 2009, 229
185	Dan Mrkic (* 1939; t 2005), 2004, 35-36 (edini navaja Teslovo mariborsko delo v alatničarskoj i livničkoj radionici koju je držao neki gazda Druško in postavlja Teslovo mariborsko stanovanje na Tegetthofstrasse), 38; Kulišic, 1936, 14; Pištalo, 2012, 82
186Jurik, 1884
187 Puff & Curk, 1999, 83-84, 355, 356
19. MEDNARODNI VAKUUMSKI KONGRES IVC-19, PARIZ, 9.-13. SEPTEMBER 2013
V Parizu je od 9. do 13. septembra 2013 potekal 19. mednarodni vakuumski kongres (International Vacuum Congress, IVC-19). Kongres je skupaj organiziralo devet nacionalnih vakuumskih dru{tev. Med njimi je bilo tudi Dru{tvo za vakuumsko tehniko Slovenije - DVTS. Seveda je pri organizaciji glavno vlogo imelo francosko vakuumsko dru{tvo in {e posebej dr. Marie-Genevieve Barthes - Labrousse, ki
je bila glavna organizatorka kongresa. Prof. dr. Monika Jenko in doc. dr. Janez Kovač sta bila člana organizacijskega odbora tega kongresa.
Kongresu je bilo pridruženih {e {est drugih konferenc. Naj omenim dve najpomembnej{i, kot sta International Conference on Nanoscience and Technology (ICN+T 2013) in International Conference on Solid Surfacess (ICSS-15). Kongres se je odvijal v pari{kem kongresnem centru in je potekal v 15 vzporednih sekcijah, ki so obsegala področja
Slika 1: Odprtje kongresa IVC-19 v Parizu 9. septembra 2013. Kongres je skupaj organiziralo devet nacionalnih vakuumskih dru{tev, med njimi tudi Dru{tvo za vakuumsko tehniko Slovenije - DVTS, katerega logo je na fotografiji desno spodaj.
Slika 3: Organizatorji kongresa IVC-19 v Parizu so se zelo trudili in uspe{no izpeljali kongres z 2500 udeleženci iz 65 držav.
Slika 2: Uvodno plenarno predavanje na kongresu IVC-19 je imel dr. Dan Shechtman iz Izraela, ki je prejel leta 2011 Nobelovo nagrado za odkritje kvazikristalov.
Slika 4: Sprejem za udeležence kongresa IVC-19 je bil v pa-ri{ki mestni hi{i »La Conciergerie«, ki je bila med francosko revolucijo 1 789 tudi zapor za kraljevo družino.
znanosti o površinah, nanoznanosti, tankih plasti, površinskih tehnologij, elektronskih materialov, znanosti o plazmi, vakuumske znanosti, bioloških aplikacij, razvoja novih tehnik ...
Udeležilo se ga je okoli 2500 udeležencev iz 65 držav. Na kongresu je bilo več kot 1000 predavanj in 500 predstavitev v obliki posterjev. Med udeleženci kongresa je bilo tudi precej raziskovalcev iz Slovenije. Na kongresu sta bili podeljeni tudi dve nagradi lUVSTA, in sicer sta ju prejela dr. Lars Samuelson s švedske in dr. John Grant iz ZDA. Uvodno plenarno predavanj je imel dr. Dan Shechtman iz Izraela, ki je prejel leta 2011 Nobelovo nagrado za odkritje kvazikristalov.
Eno od vabljenih predavanj je imel tudi dr. Janez šetina z Inštituta za kovinske materiale in tehnologije. Na konferenci smo lahko spremljali veliko zanimivih znanstvenih predavanj ter videli mnogo posterjev z zanimivimi rezultati. Kongresi IVC se prirejajo vsake tri leta, zadnja dva sta bila leta 2007 v Stockholmu in 2010 v Pekingu, naslednji pa bo leta 2016 v Koreji.
Slika 5: Posterske sekcije so bile na kongresu IVC-19 dobro obiskane, ~eprav je bilo bolj malo prostora za diskusijo.
Več o kongresu IVC-19 je mogoče prebrati na spletnem naslovu www.ivc19.com.
doc. dr. Janez Kovač
GENERALNA SKUPSCINA lUVSTE NA KONGRESU IVC-19, PARIZ, 11. SEPTEMBER 2013
V okviru mednarodnega vakuumskega kongresa IVC-19 v Parizu je bila 11. septembra tudi generalna skupščina mednarodne zveze vakuumskih organizacij lUVSTA in 13. septembra 117. seja izvršnega odbora te organizacije.
Na generalni skupščini je bilo 26 delegacij. Na skupščini je bilo predstavljeno novo vodstvo za
triletno obdobje. Predsednik je postal dr. Mariano Anderle iz Italije, podpredsednika pa sta postala prof. dr. Lars Montelius s Švedske in bivši predsednik prof. dr. Jean-Jacques Pireaux iz Belgije. Znanstveni direktor je ostal prof. dr. David Ruzic iz ZDA, znanstveni tajnik je postal dr. Andrej Vince iz Slovaške, generalni tajnik je prof. dr. Christoph Eisenmenger-Sittner iz
Slika 1: Vodstvo mednarodne zveze vakuumskih organizacij IUVSTA med generalno skup{~ino v Parizu 11. septembra 2013
Slika 2: Delegacije na generalni skup{~ini IUVSTA v Parizu 11. septembra 2013
Avstrije in blagajnik prof. dr. Frangois Reniers iz Belgije.
Dosedanji generalni tajnik dr. Ron Reid iz Velike Britanije je na skupščini podal poročilo o delu v preteklem triletnem obdobju. Med članice lUVSTA je bila na skupščini sprejeta Argentina. Potrjene so bile predlagane spremembe števila volilnih glasov za Kitajsko, Korejo in Avstralijo, ki bolj realno izražajo število članstva v teh državah. Sprejeto je bilo finančno poročilo za obdobje 2010-2013, načrt za obdobje 2013-2016, višina članarine in drugo. Imenovani so bili posamezni odbori in sekcije. Med drugim je prof. dr. Miran Mozetič iz slovenskega vakuumskega društva postal predsednik odbora za izobraževanje.
Skupščine lUVSTA smo se iz Slovenije udeležili doc. dr. Janez Kovač, prof. dr. Miran Mozetič in prof. dr. Monika Jenko.
doc. dr. Janez Kovač predsednik DVTS
Slika 3: Udeleženci skupščine lUVSTA iz Slovenije: prof. dr. Miran Mozeti~ (desno), doc. dr. Janez Kova~ (v sredini) in prof. dr. Monika Jenko (levo)
KRATKE DRUŠTVENE NOVICE
38. seja Izvršnega odbora DVTS, 23. avgusta 2013
To je bila prva seja izvršnega odbora DVTS v novi zasedbi, ki je bila izvoljena na zadnjem občnem zboru DVTS maja letos. Sejo je vodil novi predsednik DVTS doc. dr. Janez Kovač.
Izvršni odbor je za podpredsednika DVTS izvolil prof. dr. Mirana Mozetiča, za tajnika dr. Matjaža Panjana in za blagajnika doc. dr. Alenko Vesel. Za dodatnega podpisnika DVTS je imenoval doc. dr. Janeza Kovača.
Na Dunaju bo 15.-20. junija 2014 potekala konferenca JVC-15. Izvršni odbor je predlagal za
člana programskega odbora: doc. dr. Janez Kovača in prof. dr. Moniko Jenko, za člana organizacijskega odbora: doc. dr. Miho Čekado in dr. Barbaro Šetina Batič ter za vabljena predavatelja: dr. Deana Cvetka in doc. dr. Alenko Vesel.
V Dubrovniku bo 13.-16. oktobra 2014 potekala konferenca ICTF-16. Izvršni odbor je predlagal za vabljena predavatelja dr. Matjaža Panjana in dr. Tadeja Kokalja.
Miha Čekada je člane izvršnega odbora seznanil z razmerami pri izdajanju revije Vakuumist. Pozval je k pripravi znanstvenih in strokovnih člankov za to revijo in predstavil predvideni razpis za sofinanciranje Vakuumista od ARRS.
SPOROČILO ZA JAVNOST
Pfeiffer Vacuum je dobil pomembno razvojno pogodbo za fuzijski reaktor ITER
Asslar, Nemčija, oktober 2013. Pfeiffer Vacuum je dobil pomembno pogodbo za razvoj posebnih vakuumskih črpalk za fuzijski reaktor ITER. S svojo ponudbo je Pfeiffer Vacuum zmagal nad konkurenčnimi ponudniki zaradi svojih obsežnih izku{enj na področju vakuumske tehnologije. Mednarodni raziskovalni projekt ITER je pomemben korak k bodočim fuzijskim elektrarnam, ki bodo proizvajale čisto električno energijo. Cilj projekta je pokazati, da lahko proizvajamo 500 MW energije s fuzijo vodikovih atomov pri porabi 50 MW.
iter je vrsta fuzijskega reaktorja, ki ga {e nikoli niso zgradili v tak{ni velikosti in kompleksnosti. Jedro reaktorja je izjemno velika komora toroidne oblike, v kateri generiramo plazmo. Da bi lahko izvedli plazemsko reakcijo, moramo najprej posodo izčrpati. V plazmi poteka zlivanje vodikovih atomov pri temperaturah nekaj sto milijonov stopinj Celzija. Magnetno polje preprečuje, da bi elementi iz plazme pri{li v stik z reaktorjem, kar lahko ustavi proces. Pfieffer Vacuum razvija specializirane vakuumske re{itve prav s temi posebnimi zahtevami. Črpalke so narejene iz nerjavnega jekla in imajo izjemno visoko tesnost.
Nova tehnologija, ki je bila prvič uporabljena v vakuumskih črpalkah, tako preprečuje kontaminacijo maziv črpalke s fuzijskim gorivom in obratno. Segrevanje plazme naj bi potekalo z obstreljevanjem z visokoenergijskimi nevtralnimi delci (1 MeV) in nove vakuumske črpalke se bodo uporabljale za črpanje teh posod. Plazmo bodo ustvarjali v torusu v visokem vakuumu, medtem ko bo imela zunanja kriostatska posoda vakuumsko izolacijo in sistem za hlajenje superprevodnih tuljav za ustrvarjanje magnetnega polja. V tej kompleksni konstrukciji bodo v uporabi {e drugi izdelki Pfeiffer Vacuuma, kot so merilniki celotnega tlaka in detektorji netesnosti. Pred črpanjem posode je potrebna individualna meritev netesnosti vseh zvarov in prevodov. Ker so določeni zvari na težko dosegljivih mestih, bodo v uporabi premični detektorji netesnosti Pfeiffer Vacuuma.
Razvoj, gradnja in bodoča uporaba fuzijskega reaktorja poteka v raziskovalnem centru Cadarache v Franciji. ITER je skupni raziskovalni projekt sedmih enakovrednih partnerjev in vključuje Kitajsko, Evropsko unijo, indijo, Japonsko, Rusijo, Južno Korejo in Združene države Amerike.
Več informacij na: www.pfeiffer-vacuum.com.