JANKO LEBAN:
Kdor drugim koplje jamo, sam pade vanjo
 fmestu K. je živela Zinka, blaga deklica, a žalibog — slepa. Zaradi njene nesreče so ]o omilovali starši in vsi hišni sostanovalci. Ravtiali so z njo kar najlju-bezniveje. Ce se je mudila na dvorišču, so otroci iz-kušali nata ali oni način ji ustrezati ter jo razveseliti. Natrgali so ]i lepo dišečih cvetic. Uboga slepa deklica se ie cvetic srčno veselila, čeprav se ni mogla rado-vati niih lepih barv. Ali pa so jo sočutni otroci vodili na vrt, kjer je poslušala lepo ptičje petje. Izkratka: skoro vsi v hiši so skrbeli za nesrečno slepo deklico in paziH so na to, da se ji ne pripeti kaka nesreča.
V isti hiSi pa je živel lahkomiselni in malopridni deček Bojan. V po-sebno veselje mu je bilo, če je mogel koga jeziti in žaliti. Bil je tako hudoben, da ni prizanašal niti slepi deklici! Ob vsaki priliki je nesrečnico cukal in dražil.
Nekega dne se ie Bojan mudil na dvorišču. Zdajci Cuje, da se Zinka pripravlja priti dol. Ze večkrat prej Je prišla po temnih stopnicah brez vodnika sama v pritličje. Kaj si izmisli Bojan v svoji hudobiii? Stopi v drvarnico. vzame poleno ter ga položi na temno stopnico. Mislil si je: Slepa deklica se spotakne ob poleno in pade.
Hudobni deček postoji ob stopnicah, da vidi, če se posreči njegova nainera. Toda dolgo ni bilo Zinke. Zato se naveliča čakati in jo smukne na dvorišče. Tam se je igral s psom ter pozabil na vso stvar.
Mine pol ure ... Boianov oče odpre okno ter zakliče dečku, naj pride urno gor.
Bojan, radoveden, kaj mu hna povedati oče, zvihra v hišo in po stopnicali navzgor. Toliko pa, da prekorači par stopnic, ko se spodtakne ob Zinki nastavlieno poleno, pade in si — zlomi nogo!
apo
Na njegovo vpitje prihiti Bojanova mati in prestrašena vidi, kaj se je zeodilo. Tudi stric, ki je stanoval v pritličiu, odpre vrata.rado-veden, kaka nesrečase je pripetila.
„0, Bog!" zakliče mati, ,,fant si je zlomil nogo. Uliogi Boian!"
Stric pa je videl na stopnici poleno. Ko ie sliša!, da se ie Bojan spod-taknil ob polerto, se orbne k fantu in hladno reče: ,,Kdo ve, ali nisi polena sam položil na stopnico? Poznani te, fant!"
Zdai prihiti tudi prestrašeni oče in fanta odneso v sobo. Urno pošliejo po zdravnika. Mož se je jako trudil, da bi dečku pomagal. Posrečilo se inu je to; vendar je Bojan moral nad mesec dni ostati v sobi in trpeti velike bolečine.
L)udje v hiši pa ea niso omilovali. Celo tako so govorili: Cesar je iskal, to je našel! Kdor drugim koplje janio, sam pade vanjo!