Peter Semolič
Pesmi
Trajanje lotosovega čaja
I
cvetje lokvanjev še ni odevetelo v grlu še ni trohnoba padla v razprto dno
je še čas
ko rimamo se z ničem ko jesen pomlad poletje tolčejo ob nas
II
na robu fant ki nikamor ga ne pelješ nekje popotnik ki Dan mu je korak
nekje je noč ljubimci spijo v telesih jočejo — vsak je s svojo moro sam
III
ta čutni cvet
ki odpira se na ustnah!
ta rez
ki v sanje zadiši!
le kje so mame? z grozo segajo pod veke svojim malim fantom v oči
Rubinstein se poigrava z mehurčki tonov prižiga si cigaro na prehodu po Eliizejskih poljanah Rubinstein popravlja si klobuk
potem se obrača proti Poljski
roke jočejo velike dimaste oblake Rubinstein se joče
kot palček velikanček samoten
na zahodni strani not
umira za en dan Fredericovih mazurk
umira za en dan Briljantnih valčkov
Rubinstein je star
na listu lokvanja se vozi in se igra Chopina ves je spremenjen klavir zveni v njegovi dlani — toplo s čudežnimi zvoki dišečega drevesa
svet se mu priklanja film se vrti
smehlja se v spanju s smehom mladega akorda
teče po obrežju
si prislanja rečne školjke k uhljem prisluškuje ko umre
se nad Vislo zgrinjajo etude
Rubinstein se jih dotika in ob vsakem vzdihu — zaboli
le ena mala resa v zvezdah več manj val... peska manj razsutega po prstih
manj list...
morda napev v narobe izbrani glavi... in ne bi imeli Gale,
ki gleda ga
(z vseh strani naenkrat) ki primerja ga (z vseh strani naenkrat) ki mu vrže
(v vse strani naenkrat) samo sebe v dar
par rok jo nese s hrbtom obrnjenim v sebe par oči jo gleda rezko kakor biči
in ko estet (oljka) bliža se resnobno sliki
Uganjujem:
»Le kako se ji uspe seliti s slike v pesem, s črke v barvo...
Le kako ji vse to uspeva ... In poleg vsega še živeti...
In kdo še ve kaj drugega o Gali,
kot Salvador in Paul (kramljačka mala ... na obali)« ...
Yeats prebira koščke zgodovine, jih tani v niti. Yeats z orlovskim očesom prepleta niti med seboj.
Potem nagne se v znak in si oddahne.
Z roko po predalu nekaj meša ...
Yeats pošlje vsem boemom,
vsem družinam,
blagoglasno povabilo:
»Oglejte si mojo novo tapiserijo!«
Dvigne se zavesa! Fatalna ženska, za njo raztresen moški hodi. Četa domobranov, boemov četa in še horda nevoščljivcev; v strup namočenih peres. Vse vzdihuje, vse to diha ... »•Kot da jedla bi kolač!« zine mastna gospodinja: zelena barva gre od peresa do zavistnih pleš. Boemi zvračajo kozarce.
Sredi impresije Yeats stoji in nihče ga ne opazi. Kot da ga v prostoru ni... Kot da ga v prostoru ni, fatalno ženska zavpije:
»Kje je Butler! Kje je Yeats!«
Yeats pa stepa jajca v kuhinji ob kaminu, Ezra Pound mu govori:
»Sem noter, ko dovolj bo gosta snov, pomočiš kruh,
ki prej ga v mleku si namakal. Rezino kruha v olje položiš. In če zlatordeče pečenje posuješ še s sladkorjem, dodaš limone kapljo ali dve ... In če k mizi, k sebi na večerjo me povabiš
(predno greva na dvatisočletno pot), vso dolgo pot bom govoril ti zgodbe o veselju, kot Tu Fuju govori jih mojster Li Tai Po.«