LETO (ANO) XLVIII (42) Štev. (No.) '7 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 9 de maržo — 9. marca 1989 Otrok gre prvič v šolo Naš trenutek V teh dneh stopajo spet nekateri naši najmanjši prvič v redno, Špan-s’ko šolo. Matere jih vodijo za roko, jih tolažijo in jim dajejo neskončno vrsto navodil in nasvetov. Mladenič ali mladenka pa s težavo dohaja prestrašeno mamico v novih, trdih čeveljčkih in nerodnem oblačilu, ki bo odslej zunanji znak pomanjkanja svobode. Mamica je prepričana, da se otrok boji. Sama ne opazi, da je le ona tista, ki trepeta. Otrok čuti samo neugodje in silno radovednost. Mamica pa po poti ponavlja kar je zadnje tedne z vso silo vlivala otroku v ušesa. Vsaj nekaj španskih izrazov, za najhujšo potrebo. Da se mu kaj ne zgodi. Kaj se mu lahko zgodi? Najhujše, kar se mu je lahko zgodilo, je že doživel. Mamica mu je podrla lepi svet otroških pravljic, ki mu ga je babica pričarala v domači hiši, oskrunila mu je svetost domače besede, v nekaj dneh je otroku dopovedala, da vse, kar ga je do zdaj učila, nima več veljave, nima smisla, ni dovolj za življenje. Ustvarila mu je silno praznino in te ga je res lahko strah. Zdaj bi se rad z mamico pogovoril o tem, pa se mu naenkrat zazdi, da ne sme več v materinem jeziku povedati kar mi3li in čuti. Drugega jezika pa še ne zna. Mamica je začela zdaj nov način izražanja, ki nikoli ne bo imel dovolj besed za izraz tega, kar dete čuti v tem svojem strahu. Boji se govoriti slovenski, ker čuti — bodimo odkriti — čuti, da je mamico nečesa sram. To je za otroka največji udarec. Ko sem šla pred davnimi leti prvič v šolo, sem čutila to, kar čutijo verjetno vsi prvošolčki po svetu. Radovednost. ,,Kaj bo pa zdaj ?“ Takrat nismo imeli enakih oblek. Bilo je v času slavne gospodarske krize, tako še novih reči večinoma nismo imeli. Imela sem brata, ki je bil štiri leta pred menoj. To je pomenilo, da je fant svoj mornariški plašček, ki ga je dobil v prvem razredu, že prerasel. Meni so obljubili, da bo moj, ko bom začela hoditi v šolo. Zdaj je prišel veliki trenutek. Nikdar ne pozabim občutka, s katerim sem se postavila med vrata razreda1. Bela nuna mi je pomagala sleči in obesiti plašč. Prepričana sem, da bi se od sramu vdrla v zemljo, če bi Predsedstvo Jugoslavije je podleglo Mil olš e vi cevem klanu in je u-vedlo na Kosovu izredne ukrepe. Albanci, ki so jih vrsto let poniževali na najbolj grobe načine, so tako še enkrat izigrani. Vojaštvo, oklepna vozila ter preleti letal, ki nad albanskimi vasmi prebijajo zvočni zid, stanja nikakor ne morejo normalizirati. Tako potlačeni Albanci se v vsej svoji mizerni nemoči in ponižnosti že odločajo za t. i. tihi štrajk, ki bo imel še poraz,nejše gmotne posledice kot legalni štrajki. Slovenci ,so se zgrozili nad dejstvom, da nad kosovske Albance pošiljajo vojsko, zgrozili zato, ker tako ostaja le še droben korak do u-vedbe vojnega stanja po vsej Jugoslaviji. Zato so v Cankarjevem domu organizirali protest z naslovom „proti uvedbi vojnega stanja na Kosovu“. Ob tej priložnosti se je prodajal tudi bedž (značka) simboličnih barv, bele in rdeče, z vrisano Davidovo zvezdo, simbolom preganjanih Židov ter z napisom „Kosovo, moja dežela“. Ta protestni zbor so organizirale vse politične grupacije na Slovenskem od komunistov (govoril je Kučan), SZDL (Smole), do opozicije (Šeligo, Rupel, Bavčar). Kot je bilo pričakovati, se je že naslednji dan zbrala v Beogradu velikanska množica 800.000 ljudi, ki mi doma rekli: „Nič hudega, če je bratov plašč. Saj je še skoraj nov. Tudi druge ne bodo imele novih plaščev.“ Tako pa so mi brez komentarjev dovolili, da sem oblekla bratov lepi plašč, kar me je obdalo s ponosom. Verjetno mi je dvignjena glava največ pomagala ob vstopu v nov' svet. Pred nekaj tedni so v tukajšnjem dnevniku obravnavali problem začenjanja govorjenja pri otrocih. Otrok se ne uči govoriti. Govor se mu sprosti, ko telesno in duševno dozori do stopnje, ko mu je govor potreba. Zato materinščine ni treba učiti. Materni jezik dozori v otroku. Potreba po izražanju čustev in občutkov vedno bolj širi in bogati besedni zaklad. Do začetka šolanja ima otrok dovolj izrazov, da se pogovori z domačimi o vseh svojih potrebah. čim več čutimo, čim bolj se imamo radi, tem več si imamo povedati. In toliko večji bo naš besedni zaklad. Otrok prvi dan v šoli ne rabi prav nobene besede. Smisel vsega, kar bo učiteljica povedala, bo razumel brez vsake priprave, če na kakšno vprašanje ne bo odgovoril, se ne bo ločil od večine tistih, ki bodo vprašanja malo prej razumeli. Nov jezik bo začel dojemati prav tako kot je pri dveh letih začenjal govoriti doma. Nov jezik naj otrok sprejema po smislu, ne s prevajanjem. Le tako ga bo pravilno razumel in fraze doživeto sestavljal. Besedni zaklad, ki ga bo rabil v prvih mesecih, je tako skromen, da ga lahko podzavestno, brez napora sprejme. Otrok se tega ne boji, kot mi mislimo. Zanj je to zanimivo. Otrok se ne boji. Bojimo se mi. Otroka ni sram, da ne zna. Hoče se naučiti, če ga hočemo učiti mi doma, mu bodo podrli ravnotežje v domačem izražanju, če bodo »otrokovi sošolci in učitelji vedeli, da zna še drug jezik, bo otrok ponosen, če hočemo, da ga bo sram, mu moramo to dopovedati. Moramo mu pokazati, da je nas sram. Nas je sram? To hočemo dati otroku? Odločimo se: vzgojili bomo ponosnega človeka, ki bo znal že v otroški dobi dva jezika, ali pa bomo izgubili otroka, ker se z njim ne bomo mogli pogovoriti. so vzklikali gesla: „Slovenija laže“, „Smole dole“, „Dajte nam oru-žje“, „Armiju na Kosovo“ itd. Ves dan se je pred .skupščino Jugoslavije razlegal pobesneli glas proti Albancem in proti Sloveniji oziroma predvsem proti njenemu političnemu vodstvu. Iz srbskega uličnega scenarija prejšnjih mesecev, ko so množice rušile vojvodinsko in črnogorsko politično vodstvo, sledi, da če bodo spodnesli slovenski politični vrh, da bi potem imeli pod seboj vso Slovenijo. Kar se Slovenije tiče ta scenarij na srečo skorajda ne more uspeti. Miloševič, ki ga je masa zahtevala ves dan, ji je zvečer: s hitlerskim nastopom obljubljal, da bodo na Kosovo polovili in kaznovali vse „krivce* za kosovske demonstracije. Komentar o tem, kaj pa bo s srbskimi demonstranti, je seveda odveč... Zadnje dni se tako govori samo še o famoznem spisku organizatorjev kosovskih demonstracij (mimogrede: Šuvar je le deset dni prej rudarjem v rudniku zatrjeval, da ni nobenega spiska), na katerem je 89 imen (spisek zvezne policije) in 107 i-men (seznam vojaške policije). A-retacije so se že začele. Začeli so celo pri samem še nedavnem šefu kosovskih komunististov Azemu Vllasiju ter z direktorjem rudnika Ljubljanski (metropolit dr. Alojzij Šuštar je pripravil srečanje vseh ka. toliških časnikarjev v domovini in zamejstvu dne 21. januarja. Tam je tudi predava! (zbranim univ. prof. ANDREJ CAPUDER. Njegove jasne, načelne in pogumne besede so bile: Francoski politični pisec Montesquieu je že pred francosko revolucijo, ob razpadanju ancien regime-a, izrekel télé besede: „Ni večjega zla1 in pogubnejših posledic, kot če se neka tiranija s tolerantnostjo skuša podaljšati v prihodnost.“ — Ali morda tudi dane's v Sloveniji ne doživljamo česa podobnega? In če pravim v Sloveniji, ali ne menim s tem širšega jugoslovanskega in vzhodnoevropskega konteksta',* ki mu Slovenci volens nolens pripadamo? Ko gledamo dogodke zadnjih mesecev, kot da ni lažjega in politično bolj oportunega dejanja kot u-stanavljanje novih strank (formalno zaenkrat šele ene), s katerimi naj bi jse v dotlej totalitarnem sistemu uresničilo načelo političnega pluralizma in bi se -— po besedah ustanoviteljev — zagotovil prehod v parlamentarno demokracijo, kot jo premore večina demokratičnih držav buržoazne Evrope — tiste Evrope, ki jo imajo danes na ustih vsi jugoslovanski politiki od Triglava do Trepča' Abrashijem (kjer so gladovno stavkali albanski rudarji) ter nadaljujejo z vidnimi osebnostmi. Kosova. - Srbska podjetja so začela množično bojkotirati slovenske izdelke. Srbski organizatorji mitingov zahtevajo miting v Ljubljani, proti čemur so se Slovenci takoj opredelili. V Cankarjevem domu je bil izveden tudi zbor t. i. „južnjakov“ v Sloveniji, na katerem se je sredi Slovenije pošteno pljuvalo čez Slovence. Zlobneži pravijo, da je to davek demokracije. Kljub temu, da so te dni tudi na Hrvate leteli očitki, Hrvaška še vedno daje zelo medle odgovore. Torej še vedno molči. Ustanavljanje novih političnih združenj pa se je te dni preselilo iz Slovenije prav na Hrvaško. Politični pluralizem se torej nezadržno širi. V Srbiji pa so te dni pozivali predsedstvo Jugoslavije, naj takoj prepove organiziranje novih političnih strank na severozahodu države. Še naprej se v Sloveniji govori o uvedbi vizumov v Nemčiji za Jugoslovane. Nek humoristični komentator je zapisal, naj Slovenija tudi na tem področju posnema zahodno Evropo ter uvede vizume; ve se, proti komu... Izredno negativni (seveda za evropska merila) so tudi podatki o cenah in inflaciji. Januarja 1989 so se cene zvišale v primerjavi z istim mesecem lani za 291; v prvih dveh mesecih je bil tečaj dinarja v primerjavi z dolarjem za 423% višji, z marko za 383% kar potrjuje trend, la se inflacija že giblje proti tisoč odstotkov letno (v Italiji je inflacija trenutno 6,3). Ob koncu lanskega je bilo v Jugoslaviji 1.136.616 brezposelnih (ob 6.747.800 zaposlenih), v Sloveniji pa 22.902 (ob 900.000 zaposlenih). V Sloveniji je trenutno zaposlenih 140.000 delavcev iz drugih republik. Slovenija z 8% prebivalcev ustvarja okrog 18% celotnega jugoslovanskega družbenega proizvoda, približno takšen je tudi njen delež pri zveznih proračunih, izdatkih za vojsko in pomoči nerazvitim. Naj ob te podatke še dodam, da v Srbiji te dni še poudarjeno govorijo proti .slovenski usmerjenosti v Evropo ter na skupnost Alpe-Jadran. V Novem sadu so te dni grozili, da Sloveniji ne bodo nikoli dovolili odcepitve od Jugoslavije. Ob zgornjih številkah je komentar odveč. Vinko Levstik Gevgelije. In res, kdor je videl množico, ki je prihitela na ustanovni sestanek v Cankarjev dom v Ljubljani v takem številu, da so ostali pred vrati — kakšno naključje! — nekateri najvidnejši slovenski „disidenti“ zadnjih let, tisti bo lahko pričal, kako od srca si slovenski narod takšne liberalizacije želi. Tega vseljudskega navdušenja ne more zmanjšati niti podatek, da se do zadnjega ni vedelo, ali se bo roka, ki je bila pooblaščena za podpis dovolilnice tega shoda, istegnila v podpis ali ne. A roka se je stegnila v podpis. Dobili smo shod, novo stranko, program in politična imena. Če se ob tem dogodku, ki bo verjetno ostal zapisan v novejši zgodovini slovenskega naroda, razmišlju-joči Slovenci, kot je običajno, razdelimo na pekimiste in optimiste, sledita iz tega približno tile dve grobi oceni - današnjega političnega trenutka: Nič se ni spremenilo, porečejo prvi. Nomenklatura na oblasti si je samo razširila politično bazo in si s tem zagotovila kredibilnost pred notranjim avditorijem, zlasti tem zadnjim, ki nam določa kurz dinarja in nam s tem posredno ali neposredno reže kruh. Naglica, s katero so nekateri mlajši jahači že doslej upoštevani sopotniki režima, prihiteli in pokazali pripravljenost, da skočijo v sedlo te obnemogle kljuse, ki se ji pravi slovenska in jugoslovanska ekonomska stvarnost, — ta naglica se skeptičnemu umu, izvežba-nemu v motrenju zgodovine, ne kaže kot lastovka kake bližnje pomladi. Če se spomnimo na Platonov izrek, da je najboljši vladar tisti, ki vlada nerad, potem lahko razumemo, do kod so nas lahko pripeljali ljudje, ki so si vzeli oblast v zgodovinski zakup, in kam nas bodo še taki, ki so jih pri tem tako všečnem poslu — vladanju — tako z lahkim srcem pripravljeni nadomestiti... A tudi če pustimo filozofske maksime in se postavimo na trda tla vsakdanjika, nais pri priči čaka vprašanje: kaj nam bo stranka, ena ali več, ki nima nobene moči — kot je ne more imeti nobena skupina v sistemu, ki je pravno zabetoniran s kolektivistično idejo? Moč: to so banke, to je obdelana zemlja, to je zdravo podjetništvo, promet in trgovina. To je moč, ki je sad osebnega tveganja in odgovornosti posameznika; posameznika, ki razpolaga s svojo osebo in s svojo lastnino. V tem je skriv- Pred kratkim je slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar v Novem mestu zelo jasno razložil, zakaj papež ne more v Jugoslavijo oziroma kje so zadržki: „Ko sem se pogovarjal s papežem o obisku, je rekel, da bi bil pri nas čim dlje in da bi rad obiskal čim več krajev, ker bi rad spoznal našo deželo. Rad bi šel v Beograd, na Hrvaško, Dalmacijo bi rad obiskal, šel bi rad na Kosovo, v Makedonijo, v Bosno in Hercegovino, rad bi obiskal več krajev v Sloveniji. Pa sem dejal, ostanite pri nas vsaj štirinajst dni. Vendar moramo ostati realisti. Glavni problem pri nas je, kdo ima pri obisku pobudo, ali Vatikan kot država1, kar pomeni, da se pogovarja z Jugoslavijo kot državo, ali pa ima pobudo papež kot vrhovni poglavar Cerkve, in se potem pogovarja s škofovsko konferenco. Naše stališče je, da je papežev obisk v Jugoslaviji državniški obisk, pri čemer se moramo zavedati, da bo prišel tudi na pastoralni obisk. Zlasti škofovska konferenca poudarja, da bo papež prišel na pastoralni obisk, zato škofovske konference diplomat- '89 nost uspeha tiste Evrope, ki ji hočemo mi posneti zgolj ekonomsko učinkovitost, ne pa tudi njene svobodnjaške zasnove. Francoski socialist Saint-Simon, ki ga pri nas razglašamo za utopika, je že v prejšnjem stoletju zapisal, da „kdor danes stegne roko po zasebni lastnini, bo jutri stegnil roko po osebi sami.“ Nadvse točno! Mi tu na Balkanu smo Ob vsem, kar smo bili po vojni zasegli — in tega ni bilo malo! — ostali tako rekoč berači. Ne samo v gmotnem, temveč v širšem, bivanjsko moralnem smislu: ujetniki lastnega nauka, nesposobni tveganja’ in korenitega popravka lastne smeri, priskledniki pri vseh velikih projektih razvitega sveta. Socialistični model, ki ga v bolj izkušenih evropskih demokracijah uporabljajo kot občasni korektiv, ne pa1 kot trajno ideološko prisilo, je nam, neizkušenim, a ošabnim, nakopal na glavo prekletstvo, ki velja za vse velike tabuje človeštva: Kdor ugrizne v Kapital, od tega umre... Kdo bi hotel biti še prvak med takimi ekonomskimi mrliči? Ali ni še na najboljšem Agrarna (Kmečka) zveza? Kmet, kakorkoli je že stiskan in obdavčen, še vedno premore — vsaj do naslednje nacionalizacije — svoj košček zemlje. Košček slovenske zemlje. Glejte, tako se zdi, da govorijo skeptiki in pesimisti. In če se zdaj preselimo. v tabor optimistov, kakšne glasove bomo slišali s te plati? Poleg „uradnih“ optimistov, ki že po službeni dolžnosti zagovarjajo kohabitacijo opozicije in vladajočega sistema, je na isti klopi najti tudi mnogo ljudi krščanskega nazora1, ki se čutijo poklicane, da tudi sami stopijo, pod široko razprti dežnik SZDL v obliki neke krščanske frakcije ali stranke, ki naj prispeva svoj delež v uradno začrtani liberalizaciji dežele. Še dlje gredo tisti, ne tako redki, ki naravnost pozivajo k ustanovitvi samostojne krščanske stranke, proč od uradnega varuštva, kot neke vrste nadaljevanje predvojne Slovenske ljudske stranke (iSLS). Ta drugi optimizem zasluži naš glbblji premislek. Najprej bi bilo treba poudariti, da prihod ali odhod katerega od režimov vzhodne Evrope verjetno ni preprost „vladni puč v Petersburgu“1 — kot so oktobrsko revolucijo malce naivno krstili francoski nadrealistični intelektualci, če pritegnemo mne-(Nad. na 2. str.)’ ska vprašanja toliko ne zanimajo. Obstajajo pa predvsem tri diplomatska vprašanja. Prvo — srečanje z drugimi verstvi: pravoslavnimi, mo-hamedani. Pri pravoslavni cerkvi je odprto vprašanje odnosov med srbsko in makedonsko pravoslavno cerkvijo in tam si niso na jasnem, kako naj bi se stvari dogajale ob obisku. Drugo vprašanje so stiki z diplomati. Povsod, kamor pride, ima' papež nagovor diplomatskemu zboru. To vprašanje je diplomatska zadeva. Tretje vprašanje pa je program papeževega obiska. Pri tem vedno znova prihaja v ospredje obisk v Jasenovcu, ali mu bodo predstavili Jasenovac tako kakor so pač različne možnosti, ali bo šel na Kosovo in tam poslušal o tamkajšnjih razmerah, ali bo šel v Makedonijo in priznal makedonsko Cerkev kot samostojno — in vsa ta vprašanja zares niso rešena. Papež je dejal, da je poleg Poljske, Jugoslavija tista socialistična dežela, kamor bi najraje šel na obisk. Sedaj pa je situacija takšna, da ¡nas je Madžarska uspešno prehitela, tako da se zdi, da bo papež prej šel na obisk na Madžarsko kot v Jugoslavijo.“ Milena Ahčin ZADNJE NOVICE S TELEKSA Na pragu državljanske vojne? Zakaj papež ne pride v Jugoslavijo (NAŠ TRENUTEK ‘89 (Nad s 1. str.) nju ruskega misleca Berdjajeva, potem svetovni komunizem ni zgolj preprosta zgodovinska' nuja, pač pa pravcata „šiba božja“ ali kazen za grehe nas in naših očetov, pa naj si to priznamo ali ne. Nam, kristjanom vzhodnega bloka, je to že precej jasno, njim, ki so postavljeni za orodje božje jeze, pa šele postaja: kako težko se bodo izvili iz Njegovih rok! A če se zdi danes s svojo „perestrojko“ na pragu Ganosse že skoraj ves vzhodni blok, pa to še ne pomeni, da bo ta prag prestopil že jutri! Ta kelih bomo izpili do dna, in to vsi, krivi in ne krivi, kristjani in ateisti. Nous sommes tous embarqués — vsi smo vkrcani, je dejal Pascal, Krščanska stranka, organizirana ali ne, lahko na taki ladji samo bije plat zvona. Ona je (po Kierkegaardu) kot potnik, ki sluti nevihto tam, kjer je kapitan, nesposoben, malomaren ali pijan, ne zna ali noče opaziti. Drugi premislek je bolj konkreten. in se navezuje na prejšnje razmišljanje o tem, kakšna je dejanska moč tistih, ki se danes povzdigujejo -v stranke. Slovenska ljudska stranka, na. primer, je bila stvarna sila v zgodovini slovenskega naroda; Slovence je bolj ali manj vodila v tako usodnih in prelomnih časih, kot so bili gospodarska kriza v začetkih stoletja, prehod iz stare Avstrije v Jugoslavijo, v obdobju med obema vojnama in slednjič v nesrečnih letih državljanske vojne 1941-45. Stvarna, verjetno najmočnejša politična sila v zgodovini slovenskega naroda: v svojih vrstah je imela J. E. Kreka in njegov socialni program, ki je reševal kmeta, ne da bi ga kolektivi-ziral; imela je Korošca in njegovo državniško pamet, da ,,je tudi slaba Jugoslavija za Slovence še vedno najboljša' Jugoslavija“ — (s to mafc-isimo, mimogrede povedano, bi Slovenci dovolj dobro shajali tudi danes, v časih Slobodana Miloševiča) ; imela je v svojih vrstah množico mislecev, delavcev in kmetov, humanistične in tehnične inteligence, svoje časopisje in šole, prvo slovensko gimnazijo v Šentvidu, itd. itd. Kaj bi naštevali! Revolucija je vse to odnesla v veter. Slovenska 'katoliška kultura. — grofje Celjteki! — danes in. nikdar več! Olstanek te nekdanje slave, ki jo plaho pričenjajo odkopavati nekateri politični arheologi, je danes moč videti onstran oceana, v Argentini... — Ne bom se tu spuščal v oceno strankinega medvojnega delovanja, v katero so jo potisnile nesrečne politične okoliščine in premišljena provokacija njenih nasprotnikov — ta čas je še preblizu in strasti na obeh straneh še premočne. Tudi vloga domobrancev, teh slovenskih vojakov, izvež-banih za drugačno usodo, kot pa jih je čakala na množičnih moriščih v Rogu, kjer še danes ne sme goreti niti sveča — tudi ta vloga čaka še nepristranke osvetljave prihodnjih rodov. A prihodnji zgodovinarji. ki bodo sine ira et studio tehtali obe polovici našega stoletja, ko sta Jamnikovemu Tinetu Pisal s» belo ¡pisemce, pisemce tihih sanj... (T. Debeljak, Mladika 1926) Ne zameri Tine, če sem nekoliko nadležen, tokrat Ti pišem pismo jaz. Tako hitro si odšel, da se niti poslovila nisva pa, verjemi mi, rad bi nekoliko zamašil praznino, ki je po Tvojem odhodu nastala. Kdaj sem Te prvikrat videl, sem Ti poznejč velikokrat razlagal. Mrzla jesenska sobota je bila tam sredi tridesetih let. Pri Štularju v Žabni-cici je bila peč dobro zakurjena’ in prijetno toplo je bilo v prostorni hiši. Pod bohkovim kotom ste sedeli: Ti in pa vsa žabnfška igralska družina. Ležal sem, nižješolec, za pečjo in vlekel na ušesa, če se ne motim, si vodil bralne vaje za Remškarje-ve Užitkarj.e. Preprosti kmečki fantje in dekleta so se drenjali okrog Tebe, malo ob strani vaški učitelj, Ti pa si učil in vodil: izgovorjava, naglasi. Zlasti z izgovorjavo je bil križ: boriti se je bilo treba med dialektom in knjižnim jezikom. Nihče ne bi rad zavijal po žabniško, upirala pa se Slovencem krojili usodo dve tako različni stranki, kot sta katoliška SLS in KP (resda zadnja z neprimerno večjimi prednostmi kot prva) — ti zgodovinarji