185
Mirkec in njegova molitevca
^irkec je bil zelo dober in priden deček. Slušal je svoje rodifcelje na vsako ' besedo,  pridno se je ueil in rad molil.   Ctijte,  kaj se mu je nekega dne sanjalo.
Ko je Mirkec nekega  poletuega dne prav sladko zaspal,  sanjalo se mu je, da je hodil po zeleuem travniku, trgal cvetice in pel.
Ko tako hodi in si veselo poje, ugleda silno veliko množino zvezdic na trav-niku. Pred seboj, za seboj, ria desno in levo, povsod same sritle zvezdice, ki so le-tale sem ter tja okolo njega. Blestele so se v najlepšili barvali; bile so svitlo-rumene, vijoličaste, vudeče, zelene iii inodre. Naj je Mirkec šel naprej ali nazaj. te lepe svitle lučice so šle za njim, kakor bi ga spremljevale. Ali čuduo! kadar koli se je katerej približal, cestalo je zvezdiee in drugega ni bilo od nje nego rosa na travi. — Ne bežite pred raenoj, zvezdiee Ijnbe! dfjal je Mirkec, gledajoč jedno, ki se je posebno lepo svetila. Mirkec obstoji in se zagleda v njeno lepo svetlobo;
svetila se je, da mu je kar igralo pred očmi. In glej! zrezdiea je postajala vodno večja in večja, bila je lepo rumena, zdaj zopefc raodra, ia zopet rumena. Oblfeila se je vedno bolj in bolj ter naposled postala lepa otročja glaviea, ki se mii je prav prijazno smijala.
—  Tedaj si me vender-le našel! reče lnu nežna glavica.
—  In kdo pa si? vpraša Mirkec ves začuden in zamaknen v prelepo glavico z rumenimi lifieci in lepimi modrimi očesci.
—  Jaz sera tvoja ,,molitevca," katero si sinoči k Boga odposlal.
—   Kaj ? moja molitevca si! začudi se Mirkec. In jaz te ne poznam, ker si tako lepa.
—  Da, da, lepa sem lepa, ker si ti tako želel, da bi bila lepa in ljubeznjiva.
—  In kaj delaš tukaj, vpraša Mirkec dalje.
—  Oakam tvojega angela varuha, da me ponese goi-i v sveta nebesa in iz-roči Ijubemu Bogu.
—"< 186 >"—
—  In kje je moj angel varuh?
•—• Glej, tam v onih solnčnih žarkih. Tam so sami angeljčki božji, ki po-birajo vse molitvice in jih nosijo pred prestol božji. Ali nas nisi videl še več kakor le mene samo?
—  Da, da, videl sem mnogo mnogo sijajnih zvezdic.
—  Vidiš, to vse so sarae raolitve, ki jih dobri Ijudje in dobri otroci v vasi izmolijo.   Vse smo zdaj tukaj ter čakamo,  da nas poneso angelji božji v nebesa.
—  In zakaj se tako skrivajo, da onib. drugih ne vidim?
—  To zato,  ker se vsaka molitevea pokaže  samo tistemu otroku, čegar je, in to samo takrat, ako je otrok tako srečen, da v pravo pogleda. A zelo težavno je pogoditi svojo molitevco.
—  In jaz sem  te vender našel,  ker si najlepša in najsvitlejša izmed vseh. Ali niste vse jednake?
—  To se zna, da nismo! — Oj kako sem jaz srečna, da bom šla tako lepa in tako ljubeznjiva pred obličje Božje. Obljubujem ti, da me bode Bog vad vzprejel in tudi uslišal, ker sem najlepša.  Glej, oni sosedov Ivanko odposlal je svojo mo-litevco sebi  za zdravje,  Gorjanov Peterček za svoje ovčice,  ki jih pase,  nje.gov bratee,   raali Pranek,  da bi ne razbil šolske pločice,  sosedova Milka je raolila za svoje stariše,  a mala Zalka za svojo dobro tetko,  Dragica, da bi si nosii ne raz-bila;  vse te molitevce so  pač lepe,  ali  vender ni nobena tako lepa,  kakor jaz, tvoja molitevca,  ker ti moliš in prosiš Boga,  da bi ti pomagal tako živeti, kakor on sam želi in zapoveduje.  vse drugo pa prepuščaš v njegove svete roke.   0, le poglej rae,  kako sem lepa, jaz,  molitevca tvoja, kako sera srečna, da sem ravno jaz tvoja, kako me bodo veseli zgoraj v svitlih nebesih!  Nu. ali ne vidiš, vže se bliža angeljček  k meni,  da me  ponose gori k  dobrerau Bogu.   Predno  otidem, prosim te jaz, molitevea tvoja, da me vselej tako lepo odpošlješ. Eeci tudi svojim tovarišem,  naj tudi  oni samo lepe  molitevce raolijo,  pa se bomo vse tako lepo svetile, kakor jaz . . . . z Bogom, Mirček moj dragi!
Še te poslednje besede je slišal Mirkec in potem se je zbudil ter videl, da so to bile le sanje, ali lepe sanje, katerih ni pozabil nikoli.
In Mirkec je tudi naprej še molil in prosil Boga, da bi mu dal živeti po svojcj volji in svojih svetih zapovedih. Bog mu je izpolnil to njegovo željo in Mirkec je bil vse svoje življenje srečen in zadovoljen.               (Pu nSmilji" I. T