Naše ljudske šole. (Govoril Fr. Robič v drž. zboru dne 2. julija.) Izprosil aem ai beaedo, naj v kratkem razjasnim nekaj o užiteljiščih in Ijudakih šolah, vendar pa ne govorim, z ozirom na politirne razmere, o načelnib vprašanjih, akoravno leži človeku pri roki, da preiskuje, je-li bilo v resaici tako dobro in prav, da ae je vrglo v čaau, ko so ae ljudake šole preosnovale, vse ono, karje dotlej veljalo, na kupe, pa bi se bilo lebko po nialem izpreobrnilo. Resnica je, da se oakrbovanje ljudake aole mota po krajnih, okrajnib, deželnib šolakih svetih : kakošnje je to motovilo! Po mestih, ki imajo lastna pravila, se strinja krajni in okrajni šolski svet in v njili je torej nekaj bolje, toda na kmetib hodijo pisma od krajnega aolakega sveta k okrajuemu, od okrajnega pa k deželnemu šolskemu svetu, sem ter tje pa tudi k miniaterstvu. Poleg tega ae je treba v časib obrniti se do škofijatva za kako pojaanilo, do všolane občine za njeno mnenje, do šolskega vodatva za natančniše poročilo. Največ teh pisem gre skozi roke okrajnega šolskega nadzornika, vrhu tega pa on ae naj hodi ua komisije, sestavlja obsežae statistiene izkaze! Vprašam torej, koliko časa še mu po takem preoataja za to, da obiakuje aole? Na Štajarakem se pridružuje še temu na njegovo obšalovanje to, da se okr. šolaki svet z okr. glavarstvom ne strinja, kar ae tiče torišča, ampak z okr. zastopom: tu m.ira torej okr. šolaki nadzoraik, ako še sploh more biti ne učiteljuje, vaak meaec priti vaaj k štirim ali aestim aejam, ki ae vršijo na precej oddaljenih krajib, ima še tedaj le malo čaaa več za nadzorovanje šol. Navadno more to v celem letu storiti aamo po enem kratu in vendar bi bilo koriatno za šole, ko bi jiii večkrat obiskal (Reanica!) ne toliko zato, da jih presoja, kolikor zato, da jim daje izgled, da jih napeljuje na bolje, da dela na mestu na to, naj se šolatvo ondi razvija, kolikor je moči. (Prav je!)Vsled državnib šolskih poatav ae je tudi veliko število učiteljišo vatanovilo, ali za-nje ni bilo povoljaib moči (t. j. učiteljev. TJred.) Jaano je, da ae more uciteljišče dobro ražviti le tedaj, ako ga vodi pravi mož ; njegova oaeba, njegovo značaj velja tu največ; njegov duh, njegov mišljenje mora tudi njpgove aodelovalce oživljati. On mora znati, kako ai u5encev srca pridobi, kako ai jih obdrži, on mora vedeti, znanatveno in dejanstveno, tudi to, kaj da booe ljudska šola. Ne čudiruo se pa po takem, da ae je v tem oziru, izlaati v početku, veliko grešilo. Eloktoratvo je moža že samo najbolj priporofiilo za meato lavnatelja na u.'iteljišči, čeprav ae vam nikoli ni brinil za vzgojeslovje, oeprav ga ni vedol ceniti več, kakor po imeuu ! Če tudi pripoznam, da so bili ti možje v avoji stroki izvedeni, vendar na tacib učiteljiščih nismo videli vzgojljivega življenja, nisrao zapazili vzgojljivega napredovanja. Pogostem ao gledali samo na malenkoati, na priatranščine, puatili pa ao uzore šole iz oči avojih. Na drugi straui pa ao n. pr. pri av. Ani na Dunaji nastavili izvrstnega vzgojeslovskega pisatelja za ravnatelja na učiteljišče, toda mož ni imel šolake izvedenoati ia kmala ae je videlo, da jo mož pač vedel povedati, kako da bi ae naj ^ kaj storilo, ali tega ni vedel aam storiti. (Čujte, čujte! na deani.) Na dalje ao klicali učitelje iz kraja iz tujih držav na uaša učiteljišča. Da to ni bilo dobro, to mislim, da je jasno. (Tako je! na desni) Jaz ai dovoljujem to uaveati ne zato, da koga a tem dregnem, ampak samo iz tega namena, da dokažetn, kako važno in težavno da je pravo v tt-m oziru zadeti, morain pa z veaeljem in po pravici pristaviti, da ima Njega ekscelencija sedanji naučni miniater srečo v tem oziru. Bistvena pri učiteljišči je vadnica. § 27 državne šolske postave pravi torej: ;,Da ae djanski izučijo učenci, biva pri vsacera učiteljišči ljudska šola za vadno iu vzgledno aolo". Z ženakim učiteljiačem v Gorici je aicer združena petrazredna dekliška šola; ta ima ime, da je vadnica, toda ona to ni, ker se podueuje v višjib in srednjih oddelkih te šole v drugem jeziku, kakor pa bodo pozneje pripravnice poučevale. — Na željo goapodov tovarišev iz Primorja navedem to, da v Trstu ni nobene slov. ljudske šole, akoravno so že proaili zanjo in ao prošnjo svojo tudi dovolje podprli. (čujte, čujte ! na desai). Jaz bi še Njega ekscelencijo gospoda naučnega ministra na to opozoril, da na Štajarskem, vzlasti še na slov. delu primanjkuje, učiteljev. V enem samera okraji šolskem — in že sem prej povedal, da so na Štajarakem šolaki okraji veliko manjši, kakor v drugib kronovinah — primanjkuje sedaj deset učiteljev, oziroma deset podučiteljskib alužeb je praznih in število pripravnikov slovenskih, ki bodo na konci tega šolskega leta dostali akušnje, je prav tudi deset, torej ravno za eden okraj stopi jib dovolj v službo. Ali največ pripravnikov vživa okrajne štipendije in morajo po takem službo v svojem okraji nastopiti in za le-uni šolski okraj ostane le eden pripravoik, devet služeb ostane pa praznih. Pri tem pomanjkanji učiteljev, katero se ae čuti tem bolj, ker še nastaja vedno več novib šol ali pa se razširijo atare, zato pa se čudi človek lehko, kako da je mogel v svojem času štajarski deželski šolaki svet nasvetovati, naj bi ae odpravila pripravnica na učiteljišči v Mariboru. Le-to so potem aicer k malu zopet vstanovili, toda nasledke tega, da ae je bila kedaj opustila, čutimo še denešnji den. (Dalje prib.)