141
Dopisi.
Iz Celja. / — Iz mnogih krajev naše lepe domovine se slišijo žalostne novice, da je sneg* in mraz v velikem tednu našim ljubim goricam, polju in sadunosnikom jako škodoval. Res je, da je slana marsiktero rozgvico na žlahnih trticah posmodila in marsiktero ravno tačas cveteče drevo že obrala in oropala ga sladkega sadja; tudi, da je sneg na njivah sem ter tje pšenico in rež tako potlačil in po-mandral, da se še zdaj tu pa tam ni popolnoma iz svoje posteljce mogla vzdigniti, pa sta vendar strah in skrb ljudem več viditi dala in škodo večo jim delala kot je v resnici. Prašal sem že več mož iz raznih krajev, kako je s trto in sadjem; al vsaki mi je tolažljivo zagotovljal in djal, da n i tako huda, kot se je v začetku govorilo. Ce kaj hujšega ne pride, bomo še imeli precej in dobrega vinca, tudi sadja, posebno pa jabelk. — Al bolj, kakor slana trto in drevje, je neka druga slana srca naših rodoljubov poparila, slišati, da je naš vrli poslanec v deželni zbor, gosp. Jožef Wolf iz sv. Petra v savinski dolini, se časti odrekel, nadalje poslanec biti. Skrb, pravega in vrlega moža najti, ki bi imel za narod svoj in nja pravice uneto srce, in poslanca ga izvoliti, sedaj vse rodoljube navdaja. Gospoda kakor kmeta to jako skrbi, in večkrat sem slišal jih pogovarjati se o tej reči in skoraj vsakega svetovati, naj bi umnega, za narod svoj unetega in pravičnega moža, gospoda doktorja Razlag-a izvolili in njega kot zastopnika kmetijskih občin krog Celja v deželni zbor poslali.    Slovenci!  8~
142
dan maja se bliža, — važen dan za nas in za naš narod! Bratje, ne spite, da se pozneje ne bote kesali! — Včeraj smo imeli v gosp. Balantovi gostivnici ?,pri zamorcu" drugo ^besedo s plesom". Sošlo se je precej družbeuikov, posebno pa kmetov iz raznih celjskih okolic, tudi lepi venček rodoljubnih gospa in gospodičin, in veselje je bilo popolnoma. Posebno dobro obnašali in držali so se naši po pridnem gospodu Tribnik-u v tako kratkem času tako vrlo izurjeni pevci. Slava jim! Slava čitavnici! — Prihodnjič kaj več.
Iz Proseka v tržaški okolici 21. aprila. Neko veselo gibanje se je začelo pri nas s žvepljenjem trt. Vse se je pridno poprijelo tega važnega dela; celo ženske in otroci so pomagali. Hvala gospodu mestnemu županu, ki so k temu veliko pripomogli, da so iz mestne denarnice žvepla kupili in med tukajšne prebivavce ga delili, sicer bi bili vsi nauki in vse skušnje zastonj. Zavoljo slabe letine in malo zaslužka nas nadloge tarejo, in ne bi si bili mogli žvepla kupiti, ker nam še potrebnega živeža primanjkuje. V pondelek 14. aprila nas je velika nesreča zadela; sneg je šel in strašna burja je tako pihala, da nam je več ko polovico prihodnjega grozdja pokončala; v četrtek 17. aprila zjutraj je pa slana tako požgala, da ni na trti nič zelenega pustila. Bog se nas usmili!                                     Janez Nabergoj, kmet.
Iz ložke doline na Notranjskem 23. aprila. Tudi nas je jako razveselila novica, da naše narodne pravice čedalje bolj obveljujejo v cesarskih kancelijah. Toliko več pa znamo m i ceniti slovensko pisavo po uradnijah, ker smo že vživali to dobroto leta 1848 in 1849, ko se je pri prejšni sodnii v Sneperku sploh slovensko pisalo. Tožbe, pravde, prošnje za vpis (intabuliranje) in druge take reči so bile slovensko zapisane (protokolirane) ; tudi so pisali razne pisma, kakor: kupne, izročivne, ženitvanske, dolžne itd. čisto po slovensko; vse vloge slovenske pa so bile tudi v domačem jeziku rešene. Ravno tako so se v zemljišnih ali gruntnih bukvah dolgovi po slovensko vpisovali ali vtabu-lirali. Resnico tega pričajo zemljišne bukve v Jožki okrajni sodnii, pa tudi še mnoge druge pisma iz tistega časa, ktere imajo naši kmetje v rokah. Jez sam sem uredoval zemljišne bukve v Sneperku slovensko, ako sem jih slovensko pisane sprejel. Tudi gosp. Cigale, prestavljavec državnega zakonika, mi bo rad potrdil, da je v sodnii šneperski v imenovanih letih bila pisava sploh slovenska, ker on je imel dosti naših slovenskih kupnih in izročilnih pisem za nemško prestavo v rokah, ktere so mu o konkurznih zadevah šne-perske grajšine od c. k. deželne sodnije na Dunaj od naših kmetov došle. On more tudi spričati, da so bile one pisma razumljivo pisane; pa tudi smem reči, da so jih ljudje z veseljem brali. Hvala onim gosp. uradnikom, ki so se takrat tako hjtro slovenskega pisanja poprijeli; žali Bog, da je gosp. Celešnik, bivši sodnik v Sneperku, ves unet za pravice našega naroda v kancelijah, prezgodaj umrl, in da ni dočakal današnjega časa, ko so se našemu jeziku v uradnijah vrata odprle. Dva za slovenščino uneta uradnika bivše sodnije v Sneperku še živita, ki bota pokazala, da je vse 5?thunlich" in „moglich", ako le hočeš. Leta 1850 se je pa po vikšem povelju slovenska pisava iz šneperske sodnije zopet odpravila in kraljevala je na slovenski zemlji dosi-hmal le nemščina v pismih. S tem sem hotel dokazati, da je slovenski jezik že zdaj popolnoma ugoden za kancelije; že takrat, leta 1848 in 1849, so bile slovenske pisma lahko umevne, jezik je gladko tekel. Koliko bi se bile pa do sedanjega časa še zboljšale, ako bi se bilo zmiraj slovensko uredovalo in pisalo, to dokazovati, bilo bi vodo v morje nositi. Da bi pa naše gosp. notarje opominjal, naj izdelujejo našim ljudem pisma v njih domačem jeziku, tega pa menda ni treba; saj oni sami spoznavajo živo potrebo, da domačim ljudem se morajo pisma po domače delati, ker oni so možje ljudstva in delajo za ljudstvo. Ce je pa pri jias kakošen notar,   ki ne zna  po domače pisem delati,   ni
ugoden za naše kraje; za-nj in za nas bo bolje, ako se preseli kam drugam, kjer more izhajati s samo nemščino. Iz Cernomlja na sv. Jurja dan. — Predvčeranjem (v torek} popoldne ob eni je strela udarila na polji med 3 ženske, eno je do smrti ubila, drugi je desno oko izbila, tretjo pa na križu obrsnila, da je življenje njuno v veliki nevarnosti.
v
Iz Postojne 22. apr. C. QNekaj iz jame J Pretečeno leto 1861 je 1197 ptujcov našo jamo ogledavalo, brez tiste množice, ki so nam jo hlaponi po železnici k slovesnosti na binkoštni pondeljek pripeljali. — Od lanske slovesnosti ne omenim drugega, kakor da so stroški za-njo v vsem skupaj znesli čez 1000 gold., da je čez 10.000 lučic podzemeljsko temo razsvetljevalo, in da ste dve muziki z lepimi glasovi srca pod zemljo razveseljevale. Lepoto naravnih čudežev v jami pa si more le tisti misliti, kteri jih je z lastnimi očmi sam vidil. — Spominske bukve, v ktere se vsi obis-kavci jame med letom zapisujejo, kažejo, da so bili pretečeno leto v jami gosti iz vseh dežel avstrijanske države, potem prebivavci iz Anglije, Bavarije, Belgije, Cejlona, Francozkega, Grške, Hamburga, Hanovera, Hesije, Hol-šteinije, Indije, Irije, Kalifornije, Kiue, Lombardije, Mek-lenburškega, Nizozemlje, Oldenburškega, Piemonta, Portugalskega, Predgorja dobrega upanja, Prusije, Rimskega^ Rusije, Saksonije, Skocije, Svajce, Svedije, Virtemberškega, zedinjenih držav severno-amerikanskih itd. Med temi se nahajajo imena visocih stanov, imenitnih in učenih mož, pa tudi prostih ljudi.
Iz Kranja 26. aprila. ^ Malokrat se oglasi kdo iz našega mestica, da bi svetu povedal, kakošna je kaj pri nas. Mislite morebiti, da spimo. Al ni taka. Kar spet gosp. Konrad Lokar župani, zgodilo se je pri nas za mesto toliko koristnega, da ponosno rečemo, da morebiti nikjer toliko v kratkem času. Velika nadloga našega na visokem skalovju stoječega mestica bila je od nekdaj pomanjkanje vode. Poslednje leta ste se napravile sicer dve šterni, al čeravno ste velika dobrota našemu mestu, vendar za kako nesrečo ognja, za napajanje živine itd. niste nikakor zadostne bile. Zdaj pa imamo vode, da v nekoliko urah bi stalo celo mesto v vodi, ako bi jo spustili po ulicah mestnih. Tista mašina, ki jo je pred sto leti naredil slavni pater Gruber (kakor iz starih zapisnikov vidimo, so bolj premožne hiše darovale vsaka po 100 gold. za to napravo), in ktera iz Save vodo podaja v mesto, bila je tako pokvarjena, da je treba bilo poprave. Umna glava je nasvetovala, naj se napravi celo nova in veliko bolj trdna mašina, — in tako se je tudi zgodilo, — imamo sedaj novo mašino, ki veni uri 480 škafov vode iz Save v mesto s tako lahkoto tira, da je veselje viditi. Peljala se bo ta voda v 4 štirne, pa cevi so tako napeljane, da še na dveh drugih krajih se bojo lahko naredile, ako bo treba. Mašina in cevi iz vlitega železa so bile po osnovi gosp. Matija Gojner-a, zvedenega mašinista v Ruardovih fužinah na Savi, rojenega Stajarca, v grof Kristalnikovi livnici pri sv. Janezu na Koroškem za kakih 1700 gold. narejene, vse drugo delo pa bo še kakih 400 gold. stroškov prizadjalo. Ker pa prejšne svinčene cevi tehtajo kakih 60 do 70 centov in je svinec posebno dobre baze, se bo iz tega toliko skupilo, da ostali stroški ne bojo preveliki, dobrota za mesto pa je tolika, da bi Kranjci prav storili, ako v zahvalo gosp. županu in vsem tistim, ki so pripomogli k tej neprecenljivi napravi, obhajali slovesen dan takrat, kadar bo celo delo gotovo. Le nektere kršence nek niso prav zadovoljne, da se jim škaf na šterni tako hitro napolne, ker imajo premalo časa — za čenče in kvante. — Drugo, kar se našemu mesticu v materijalni in dušni prid dela, je to, da prihodnje leto bomo že imeli vse 4 šole nižje gimnazije ali, kakor so nekdaj rekli, 4 latinske šole; že se namreč priprave delajo, da se bo naša šola tako razširila, da se bote dozidale še dve sobi, vsaka tolikšna, da bopo 70 učeneov prostor imelo. Nedavnej so bili
143
pri nas preč. gospod deželni poglavar in obljubili, da bojo, kar se bo le dalo, pomagali, da se mestu olajša naprava gimnazije. Ako pomislimo, koliko se naši starši s tem denarja prihranijo, da imajo lahko skozi 4 šole svoje sinove doma, in koliko je celi g o renski strani zdaj lože, svoje fante v šoli imeti, to pa spet marsikak goldinar leto in dan privabi našemu mestu, bomo radi spoznali, kolikšen korak smo storili tudi v tem naprej. Ako pridenemo vsemu temu še, da se je tudi naš tlak že veliko in lepo popravil in se cedijo tudi hiše celo v zakotnih ulicah, je jasno kot beli dan, da Kranjci nismo zaspanci o materijalnem pridu nagega mesta. — Le dveh reči nam se manjka , ki bi nam bile potrebne, — al saj tudi Rim ni bil v enem dnevu zidan, — namreč več svetlobe in več sence. Kako to? Svetlobe ponoči, ker imamo po mestu premalo svitilnic; hotli smo jih od ljubljanskega mesta kupiti, pa Ljubljan-čanje ste preveč trdi in napenjate ceno previsoko; — sence pa podnevi, ker to je odnekdaj pavova noga našemu prijaznemu mesticu, da nima sprehajališča, da bi človeka sonce ne prepekalo. — Kako pa: ali se zavedamo kaj tistih pravic, ki jih je vsem avstrijanskim narodom prinesla ustava? Ali se zavedamo, da v šolah in kancelijah ne sme narod naš več pankrt biti, ki le z duri ima svoje mesto? O tem bi mogel pač marsikako bridko povedati, — al raji molčim, ker upam , da mala pešica ljudi, ki zoper četrto zapoved Božjo zatajuje svojo lastno mater, mile svoje matere ne bo dolgo več po glavi tepla. Na čelu duhovščine stoji tehant, kterega blago srce bije za svoj narod, na čelu mestjanov pa župan, kteri ve, da Kranj nima zastonj svojega slovenskega imena; tudi v ces. uradnii imamo vrla možaka, ktera spoznavata, kaj ustavni čas trja od vradnikov. Tudi med inestjani in mestjankami našimi nahajamo domoljubne srca, ktere navdaja duh Prešernov, ki čuje nad Kranjem, da se ne bo vlegla na-nj slana tiste ^kulture", ktera zamorjuje domačo omiko na domači poti. Sicer pa je pri nas vse mirno in ni dosti prepirov, ker — kdor hoče biti „šalobarda fraii-kobrodska", ga poznamo, zamureov pa nočemo umivati.
Iz Ljubljane. V saboto je bil zbor mestnega odbora, za kterega ste stale na dnevnem redu le dve reči: pretres novih izvoljencov v mestni odbor in pa volitev 5 odsekov za magistratne in odborove opravila. Al prišlo je še več družili reči umes, izmed kterih je ena napravila nenavadno sumno sejo.
Gosp. župan Ambrož je naprej zboru naznanil, da si. deželno poglavarstvo je spolnilo željo odborovo, da mestni zbor sam si vprihodnje izvoljuje učitelje za mestno šolo .Št. Jakobško, ker jih tudi mesto samo plačuje. Naznanilo spoznane samostojnosti mestne je bilo zadovoljno sprejeto.
Potem je prišlo na vrsto potrjevanje novih mestnih odbornikov. Bili so vsi potrjeni; v 3. in 2. razredu izvoljeni brez opazke, v 1. razredu izvoljena pa po nekolikem razmotrevanju vprašanja: ali taki volivci, ki niso prišli k prvi volitvi, imajo pravico priti k drugi volitvi. — Zatem «o bile volitve v po^amesne odseke. Preden pa se te volitve začuejo, gospod župan nasvetuje, naj sezahvalnice pošljejo prejšnim odbornikom gg. dr. Kavčiču, prof. Poklu-kaiju, Tertniku in Freyberger-u; zbor je enoglasno potrdil županov predlog.
Po vsem tem gosp. župan naznanuje, da bi rad zboru nekaj razodel, kar zadeva važno reč, po kteri bi se mestni kaši vsako leto prihranilo kakih 5000 goldinarjev, ki jih ona ljubljanski bolnišnici plačuje za svoje revne bolnike vrh tega, da prebivavce ljubljanskega mesta zadevajo vse tiste deželne naklade kakor prebivavce po deželi in ljublj. gospodar tudi še za svojega posla za prvih 14 dni plačilo v bolnišnico odrajtuje. Gospod župan si je veliko prizadjal iz starih in novih pisem dokazati , da to plačevanje iz mestne kaše nikakor ni pravično in da bi prav bilo, ako se v tem smislu pošlje pismo na deželni odbor in po njem  v deželni  zbor,   da   se   ondi   pravica   razsodi   in
mestni kaši odvrne ta naloga. Zbor je hvaležno sprejel to sporočilo in gosp. županu po kratkem razgovoru poobla-stenje dal, to prošnje pismo, ko bode v magistratnem zboru še enkrat brano, deželnemu odboru predložiti.
Dosihmal je  šlo vse mirno.    Al sedaj se je začela viharna seja,   ktero   obširno   popisati   nam   prostora  manjka; dali bomo tedaj le poglavitne črtice.   Bila je namreč pravda zato, ali naj bi se tukajšnemu ključavničarju g. Vollmer-ju izplačalo 500v gold. za pot v London k razstavi ali ne.   Ko je gosp. dr. Cuber, kot poročnik dnarstvenega odseka, zboru naznanil,   da  nobenega zadržka ni za izplačanje omenjenih 500 gold.,   je  gosp.   Šventner bral dokazovanje,   da  bi veliko več dobička bilo za   mesto,   ako bi se teh 500 gld. obrnilo za nedeljsko  rokodeljsko   šolo;   g. dr. Schoppei misli, da šola in pa razstava londonska je dvoje; kakor za to, se tudi za uno ob svojem času zna kaj storiti; sedaj je le beseda za London. Na to se gosp. dr. Ahačič oglasi in praša: kako je to, da se zboru danes ta reč predlaga, ker n e stoji v vrsti za dandanašnji zbor napovedanih predmetov? Ako se tej reči tako mudi, naj gosp. referent razloži, zakaj se ji mudi.    Na to odgovori gosp. župan,   da silnost le v tem obstoji, da gosp. ileiman in kupčijska zbornica sta magistratu 16.   t. m. pisala,   naj   mestna dnarnica plača   tistih 500 gold.  za Vollmer-ja ,  — magistrat  pa ne plača, preden ni pooblasten po mestnem zboru. Na to poprime dr. Bleivveis besedo in pravi, da v tem razlogu ne najde nikakoršne sile, in to toliko manj, ker po oklicu gosp. prof. Arnstein-a,   cesarskega   avstrijanskega uda londonske razstave, bo najbolji čas razstavo ogledati še le poslednje dni junija,   pa   bo   časa   še   dovelj   menda   celo   to   leto,   ker tako dolgo bo brž ko ne razstava trpela;   kje  je   tedaj  — vpraša   —   potem   takem   tolika   sila   za   danes ?    Gospod dr. Ahačič potem nasvetuje,   naj   se ta reč odloži in v prihodnji  seji   na dnevni red postavi.    Gosp. Ho rak dokazuje,   da je  teh 500 gold.   zavrženih,   ker   čisto nobenega dobička ne vidi o tem poslanstvu,   zoper   ktero je 150 tu-kajšnih obrtnikov  in rokodeleov  protestiralo,   kterih beseda ima tudi   svojo veljavo. — Ko   so ti trije odborniki končali svoje   govore,    se    je   oglasila   tem   predlogom   nasprotna stranka in sedaj se je začela  pravda tako viharna od obeh strani,   da predsednik ni   skor mogel parlamentarnega reda vzdržati.    Odlogu nasprotna  stranka je  poslala  gospode: dr. Recher-ja, dr. Schoppei-na, Brolich-a, Luk-man-a in še druge   v pravdo,  ki   pa so v eno mer le .to trdili, da, kar je pred že dvakrat sklenjeno bilo, se nikakor več ne more ovreči; druzega niso vedili povedati. Al dr. Ahačič, dr. Bleivveis in Ho rak, ki so kot govorniki za odlog vtem navskrižnem ognju stali, se niso dali po takem slabem protigovoru v kozji rog ugnati; dr. Ahačič trja, naj se bereta zapisnika tistih sej, na ktero se opira nasprotna stranka.   Zapisnika se bereta, in sedaj se še bolj kaže, da je prejšni zbor v drugi seji sam zavrgel, kar je sklenil v prvi,   ker je gosp. Heiman prišel s ^silnim predlogom" (Dringlichkeitsantrag), zoper kterega se je pa že takrat dr. Orel ustavljal.    Toliko bolj pa je  imel   zdaj dr. Bleivveis pravico podpirati dr. Ahac i če v nasvet za odlog,   ker mu je iz zapisnika očitno bilo,   da za volitev londonskega poslanca po silnem Heiman-ovem predlogu izvoljeni odbor se   ni držal vodil,   ki   so določeni bili v razpisu konkursa, namreč da obrtnik ali rokodelec, ki naj se na mestne stroške v London pošlje,   mora   biti umen pa nepre možen (^bolj reven,   un bemi ttelt)   mož  in  tak, ki bo to, kar bo tam zvedil,   tudi v stanu,  v domovini naši zaploditi. Tak reven mož pa g. Voli mer ni: on ima „p r o t o k o 1 i r a n o firm o", ima veliko založišče blaga in okoli 20 delavcov v svoji fabriki. Za takega velja pred svetom, in v svojih pismih, ki jih je razposlal po deželi, se ponaša tudi za takega velikega obrtnika. Govorniki za o d 1 o g (Vertagung) nočejo na vrat na nos prekucniti sklepa prejšnega mestnega odbora, da naj se pošlje kdo v London, —
144
čeravno je očitno kot beli dan, da je ta dnar v naših okoljšinah le potrata in za potrate nima pičla mestna kaša dnarja — ampak oni hočejo le edino to braniti, da se mora rešpektirati konkursni razpis in če se že kdo posije, naj se pošlje tak, kakor ga razpis določuje. 55Hic Rhodus, hic salta!rt Prečudno je bilo iz prebranih zapisnikov in iz zapisnikov kupčijske zbornice slišati, da v vseh teh zadevah je gosp. Heiman zmiraj imel kak ;,Dringlichkeitsantrag" pripravljen, in da v prvem zbora kupčijske zbornice je zoper sklep mestnega odbora in kupčijske zbornice kakor „deus ex machina" on sam brez izvoljenega odbora nasvetovavec bil: kdo naj se pošlje v London! Gospod Blazni k je zatega voljo v tisti seji seže zlo začudil, kako je to? —in dobil je prazen odgovor. 500 gold. je veliko dnarja za malo premožno mestno kašo, ktera ima še sto potrebnih reči storiti, in živa resnica je , da pri nas , ako hočemo rokodelstvu in obrtnij-stvu na noge pomagati, moramo s šolami začeti, ne pa kakor tista žaba v basni se napenjati, ki je hotla biti volu podobna v velikosti. Ce pošljejo Dunajčanje obrtnike v London, se mi nikakor ne moremo meriti ž njimi, kteri imajo veliko realko, tehniko itd. Naš dnar se mora za realko in rokodelske šole na kupiček spravljati, ne pa, da bi ga trosili le za to , da bi kdo za 14 dni po svetu romal. Dobro znano je tudi, da bojo iz Kranjskega šli na svoje stroške taki možaki v London, ki bojo prinesli res kaj koristnega seboj. Vse to bi se moglo dobro dobro pomisliti, in če je že tudi večina za to poslanstvo, naj saj s tem zadovoljna bo, da ima gotovo zmago v zboru; al tega naj ne zahteva, da bi vsi drugi molčali, kteri imajo tudi pravico odkritosrčno povedati, kar oni mislijo v prid mestu. Konec viharne seje je bil, da ni bilo nič sklenjeno, in da je gosp. župan, omenivši, da mora proteste rešpektirati, današnji zbor razpustil z besedami §. 100 mestne občinske postave, ki pravi: 55Ce župan misli , da je kteri sklep zoper občinsko postavo ali sicer kako drugo postavo, ali pa občini v škodo, ima dolžnost, ustaviti dovršenje tega sklepa" itd.    Kaj bo dalje, ne vemo.
— Ker je strelišče zlo zadolženo in je unidan —¦ kakor pravijo, le v varstvo pohišja — zarubil nekdo vse premakljivo blago, je bilo v nedeljo posvetovanje delničarjev (akcijonerjev), kako bi se rešilo strelišče, da ne bi prišlo na kant. Sklenjeno je bilo po večini glasov, naj bi se za 6 let ne plačevale obresti (interesi} delnicam, in sedaj se bojo vsi deležniki vprašali: ali dovolijo v to? Kakor koli bo, zmiraj je silna težava, ako s tem, kar družba zdaj dohodkov ima , si mora oskrbovati svoje navadne družtvine potrebe, razun tega pa plačevati še stare dolgove.
Iz Ljubljane. Kakor sem se nadjal, tako se je zgodilo. Veselim se, da se je pisavec pamfleta ?)Das Deutsch-thum in Krain" na mojo brošuro: „Krain umi das Deutsch-thum" v ,5Triesterci" tako rgeistreicha in „feingebildet" oglasil, da svet zdaj še očitniše vidi, kakošnega zagovornika ima nemška kultura nad njim. Ker se ponašam s svojim stanom, kteremu doslej še nisem nikjer sramote delal, rečem omenjenemu dopisunu v „Triesterci" št. 95, da imam še nekaj rožičkov (Schropfkopfe) kot „Baderu pripravljenih brez tistih, ktere sem mu že postavil; pijavk pa prosim „Triestercoa, mi še celi koš poslati, da mi jih ne zmanjka za vrtoglavne možgane pamfletistove. To je ves moj Odgovor, in le to še dostavljam, da morda še ta teden bo v drugo treba natisniti moj^Krain und das Deutschthum". Več mi čast ne pripušča odgovoriti, ker „mit verlarften journalistischen Wegelagererna will auch ein yBaderu nicht streiten.                                                       Franc Malavašič.