V ofenzivi. (Dalje). * Da bi dobili v kratkem slovensko univerzo, še misliti ni. Nemec in Lah nas zaničujeta, vlada pa nas zanemarja in prezira, ker se boji zatnere prvih dveh. Vlada se boji le tistih, ki se ji postavijo po robu. Mi Slovenci smo krotke, dinastiji zveste in vdane duše, dobri za krvni in materijalni davek, za vse drugo nas nočejo poznati; zadosti je, če nam kaj obljubijo in nikoli nič ne dado. Kaj nam je storiti ? Najprej moramo gledati, da zbudimo narodnozavest. Brez narodne zavesti se bliža naš narod čedalje bolj narodnemu poginu. Naš narod prav malo ali celo nič ne ceni svoje narodnosti. Žalostno je slišati, kako visoko ceni nemški jezik in kako poniževalno govori o svojetn lastnem materinem jeziku. Ne ve ali noče vedeti, da smo sinovi velikega in mogočnega slovanskega plemena. N;1~jer ni narod- nega ponosa, narodne zavednosti in ljubezni do jezika in rodu. Razen omikancev je med preprostim ljudstvom narodna zavest pod ničlo. Nemec in Lah sta nadahnjena s fanatizmom, naš narod pa mlačen, brez narodne zavednosti. Ni čuda, da se kmalu potujči, ko pride naš človek med tujce. Sramuje se svojega materinega jezika, sramuje se svoje narodnosti. Mesta: Trst, Gorica, Pulj, Celovec, Celje, Maribor, Ptuj in mnogo trgov je preplavljenih z našo krvjo, a izgubljeni so za nas. Nič ne bi škodovalo, akobi bil naš narodvnarodnem duhu fanatizovan in ko bi ne bil tako brezmejno neumno klerika!en! Klin s klinom — mora biti naše geslo, drugače smo izgubljeni. Šola ne more vsetnu kaj; mladina kmalu pozabi, razume slabo, ker je še nerazvita; narodni ponos, zavest in ljubezen se razvijajo do popolnosti šele kasneje v družbenem življenju. Tukaj nasčaka mnogo truda, dela in boja. Boj mora biti, ker le v boju je napredek; a ta boj se mora pričeti na pravem mestu, pri začetku, ne pa pri koncu. Narodna zavest je prvo, najpotrebnejše, najkoristnejše in najnujnejše narodno delo. Kdor je temu nasproten, ni prijatelj našemu narodu, ampak njegov zakleti sovražnik! Že vidimo, kako se nam rogaje posmehujejo, češ: »Ta brezverec nas bo učij, kaj je trebal Vera, vera je na prvem mestu, ne pa narodnost, narodna zavest in ljubezen do naroda! Tako uči brezverski liberalizem; kdor pa višje ceni narodnost kot vero, je pogan!« Stopimo zopet med maso sosednega italijanskega naroda; prepričajmo se, ako je resnična trditev, da je prenapeta narodnost poganstvol Ne poznamo bolj sangviničnega naroda, kakor je ravno Italijan. Za malenkost se vjezi, da razsaja, kolne, pa tudi zabode z nožem, kar je splošno znano. Sangviniki so hitre jeze, ki jim pa hitro mine, da postanejo kmalu krotki, dobri in odpustljivi. Istega Laha, ki je pred kratkim časom klel Boga in vse svetnike, Najsvetejše in svojega bližnjega, vidimo sedaj na kolenih klečati v cerkvi in moliti z zbrano pobožnostjo in gorečnostjo, ki je lastna le Lahu. Z isto gorečnostjo, ki zna z njo žaliti Boga, ga zna prositi tudi odpuščanja: vkljub svoji bestijalni prirodi je vnet, dober in pobožen kristjan. Z isto gorečnostjo, ki z njo greši in moli, ljubi tudi svojo domovino in svoj materni jezik. In katoličanstvu je ljuba ta narodna individualnost, drugače bi si ne izbralo Rima, središča Italije, za sedež Kristusovemu namestniku, glavarju katoličanov, rimskemu papežu; sv. Duh bi ne izbral za božjega namestnika sedanjega papeža, ki je znan kot italijanski patrijot. Kaj se učimo iz tega? Da moramo gojiti verski čut vzporedno v isti meri tudi s patriotičnim čutom. Ako bi ne imel Italijan take narodne zavednosti, kakor jo ima, bi bil še danes pod tujo oblastjo in pod tujčevo peto. Zgodovina nas uči, kako se je Italija vztrajno borila in neustrašeno bojevala do končne zmage. Narodna masa je verna in narodna. Ali je v Italiji vera v nevarnosti? Nikakor ne! Tam so tudi liberalci in celo framasoni v velikem številu, ki jih pri nas ni, pa ti vsi so z maso enega narodnega duha, čeprav so v verskih zadevah navskriž. Kdor bi hotel v Italiji učiti, da je patrijotizem poganstvo, bi se mu vsi posmehovali in ga imeli za norca. To je mogoče le pri nas učiti, kjer je narodna zavednost še mlačna in zaspana. Srce boli človeka, ko bere v »Primorskem listu«, ki izhaja sredi fanatičnega iredentizma, da je narodnost poganstvo. Naše Ijudstvo je verno, toda brez iskrenega domoljubja. Naš klerikalizem uči, da je narodnost brez vere po-ganstvo; z vnetostjo, lahko rečemo, s strastjo razširja mednarodno maso verske uke, versko prepričanje in se poslužujevseh dopustnih in nedopustnih pripomočkov le v ta namen— o narodnosti je pa tih kot grob. O tej pove tupatam kaj malega le v politiških časnikih, pa brez posebne gorečnosti. Ali je to pravilno ? Patrijotizem bi morali gojiti v isti meri, z isto gorečnostjo in vnemo kakor verski fanatizem. Ali kaj vidimo ? Naš klerikalizem, ki je bil nekdaj naroden, je postal sedaj mlačen in do skrajnosti popustljiv. Prav je, da skrbi za zveličanje duš, prav pa ni, da pri tem tako hudo zanemarja narodno zavednost. Najhuje pa je, da je največ mlačnosti ob periferijah na Koroškem, Štajerskem in Primorskem, kjer bi morali vojevati narodni boj na življenje in smrt. Duhovščina sama je tu brez narodne zavednosti, ako je pa kdo zaveden, se ne sme ganiti; od zgoraj je to prepovedano — narodnost je poganstvo! Ali je bil tudi Slomšek tak? Ta je bil naroden, do skrajnosti delaven, a poleg tega tudi pobožen duhovnik in skof. Najlepši zgled nam je, kaj more narediti med narodom zaveden duhovnik. (Dalje.)