NaS gospodarskf poloiaj Naš novi državni proračun, ki sta ga narodna skupščina in senat pravkar izglasovala, je mnogim prinesel razočaranja, a največje pač državnemu uradniku — učitelju. Nič čudnega, saj danes njegov gospodarski položaj nikakor ni zavidanja vreden. Od vsepovsod čujemo glasove, da sc je splošni gospodarski položaj našega naroda izboljšal, delovni trg okrepil... kratko in malo: da smo že preživeli najhujšo krizo. Vemo, da se je celo z najreprezentativnejšega mesta to novo stanje razlagalo in prikazovalo čez mero optimistično. Saj je v svojem ekspozcju k predloženemu proračunu za leto 1937./38. sam gospod finančni minister številčno prikazoval izboljšanje naše gospodarske moči; in smo potemtakem že upali, da se nam bodo vrnila leta živahne prosperitete. Zdi se pa, da je bil ves optimizcm v lepše čase le še preuranjen. Novo gledanje na pojav gospodarskega izboljšanja je množicam pač prineslo nove cene vsem mogočim življenjskim potrebščinam. Porast cen komentirajo trgovski krogi z občutnim zvišanjem produkcijskih sredstev, predvsem surovin. Gre pri tem predvsem za važne življenjske rekvizite, ki jih danes neobhodno potrebuje v življcnju vsak kulturen človek. Bodi kakorkoli; eno je gotovo: pribito ostane, da se dohodki državnega uradnika danes v razmerju s takšnimi in podobnimi poviški niso prav čisto nič dvignili, dasiravno bi bilo tudi naše uradništvo potrebno one pozornosti, kakor je je bilo n. pr. češkoslovaško. Predvsem je skrb odgovornih činiteljev, da bi končno že vzpostavili ravnovesje med novimi cenami življenjskih potrebščin na eni in gospodarskim položajem uradništva na drugi strani. V knjigi, kamor pišc naše državno uradništvo saldo svojega zadolženega življenja, pa zavzema še prav posebno poglavje učitelj. Oni učitelj, ki je pionir vsega prosvetnega dela med našim narodom; učitelj, ki je češče popolnoma osamljen intelektualec po naših vaseh, kjer v borbi z raznimi reakcionarnimi pojavami našega kulturnega življenja lomi kopje za dosego svojega plemenitega cilja, ki mu ga predpostavlja poslanstvo njegovega stanu. Danes ni več redek pojav, in dokazi so iz dneva v dan vidnejši, kako se naša stanovska organizacija z vsemi razpoložljivimi legalnimi sredstvi bori za pravice svojega organiziranega članstva. Tudi niso še pozabljeni in vrženi v kot vsi napori, ki jih je organizirano članstvo doprineslo v borbi proti nedavnim redukcijam naših prejemkov. Naši napori so znani vsej jugoslovanski javnosti, in upravičeno se je takrat trdilo, da je učitelj najslabše plačani javni nameščenec. Ne samo, da ga nesocialna grupacija v podeželski tretji draginjski razred materialno zapostavlja, dasi je življenje na našem podeželju dražje od onega v mestu, tudi sicer je bil — in kakor izgleda bo še — prikrajšan za marsikakšno boniteto, ki jo ostalemu državnemu uradništvu nudijo večji kulturni centri kakor je naša obubožana in gospodarsko pasivna vas. Borba za zdrav napredek šole je že pred desetletji povezala slovensko učiteljstvo in ga usmerila v konstruktivno in progresivno delo. Sadovi tega požrtvovalnega dela so danes vidni v vseh panogah našega gospodarstva. Le učitelj, ta tihi in vedno skromni delavec, ki je druge računati in raznih gospodarsko pomembnih predmetov učil, se je vračunal, ko je upal na izboljšanje svo.iega gospodarskega položaja. Drugim je rezal s kulturo in znanjem prekvašen kruh, sam je bil potisnjen v kot, kamor se paberke stresa. Druge je živeti učil, prerasli so ga učenci in pričeli nad svojim učenikom izvajati svojo gospodarsko hegemonijo. O, kakšen paradoks življenja! V borbi za svoj gospodarski položaj pa mora vprav slovensko učiteljstvo doprinašati žrtve, ki mu jih ne bi bilo treba, če bi bilo medsebojno močneje povezano kakor je. Vsi bi se morali boriti za naše skupne interese, nastopati složno in podpirati vodstvo organizacije, ki bo šlo tem lažje v boj za pravice svojega organiziranega članstva, čim večjo oporo bo imelo v strnjcnih vrstah svojega članstva. Bil bi zares že skrajni čas, da mislimo na moralo tovrstne samovzgoje in da se otresemo vseh političnih posežkov in nazorskih opredelenj, kadar gre za izboljšanje našega socialnega položaja. Tovrstno vmešavanje v bistvo naše stanovske organizacije prinaša v našc vrste zgolj prepir in razkroj. Znani so sicer poizkusi takšnega in podobnega vmešavanja v našo stanovsko organizacijo, ki pa so se doslej še vedno izjalovili. In prav je tako. Pri tem moramo vztrajati, kajti samo stanovsko močno povezan in homogen kolektiv slovenskega učiteljstva bo žel uspehe v*borbi za pravično naprcdovanje v višje položajne skupine in v borbi za izboljšanje naših plač, našega gospodarskega položaja na sploh. Le na ta način bomo postali aktivni činitelji svoje lastne usode, le tedaj se bodo poskrili vsi oni domoljubi, ki se danes še drznejo snubiti tega ali onega posameznika s svojimi političnimi načrti in le takrat bomo jasno spoznali, da so podobni domoljubi za nas in riašo stanovsko organizacijo le — zgagoljubi. Pred tednom je bila na tem mestu izrečena potreba ustanovitve prosvetnih zbornic. Naloga teh inštitucij bo predvsem borba za izboljšanje gospodarskega položaja vseh onih činiteljev, ki iz temeljev grade bodočnost našemu troedinemu narodu. Kajti le gospodarsko zdrav in odporen intelektualec se bo lahko iz vsega svojega bistva posvetil svojemu vzvišenemu poslanstvu, le goskodarsko močan in nezavisen učitelj bo lahko oral trdo ledino naše prosvetne njive in kazal narodu pot v lepšo bodočnost, navzgor. Sredi velikih razkolov živimo. Vse se peha in bori za življenje, za prostor na soncu In vse vodi v borbo pohlep po življenju. Tudi v naše vrste naj zaveje nov duh, borbeni duh, ki bo reguliral dosedanji način dela na naših zborovanjih. Vsi složno v vrste za izboljšanje našega gospodarskega položaja in. zdrav pohlep po zdravem življenju naj vodi vsa naša prizadevanja za boljši materialni položaj našega stanu! Lojze Zupan.