305
Ivan Mrak
Moj nastop v letu 1925 z Obločnico, ki se rojeva, je zelo natančno opisan v knjigi Smer in protismer, ki je izšla v območju revije 2000 v 1. 1984. Delo je v celoti izgubljeno, prof. Marja Boršnik pa je po naključju prišla do nekih fragmentov, ki so v omenjeni knjigi objavljeni. Doživel sem mnogo avantgardnih nastopov, ki so jih ljudje  sprejemali kot nekaj  samo  po  sebi
umevnega. Ta moj nastop v Mestnem domu pa je bil sprejet vse prej kot normalno. Pripomniti moram, da je občinstvo prekmerno napolnilo dvorano in so se zapoznelci zgnetli po stopnicah. Kljub navzočnosti Josipa Vidmarja, Otona Zupančiča, Pavleta Golie, Frana Terseglava in in drugih kulturnikov se je stvar izrodila v nezaslišan škandal. Meni ni bilo jasno, zakaj je do škandala prišlo. Šele v novejšem času, ko sem pregledoval še obstoječi tekst, sem uvidel, da so v njem stvari, ki so bile za tisti čas popolnoma nepojmljive, kaj šele, da jih kdo javno izpoveduje. Kritično sta se oglasila dr. Milutin Zarnik v Slovenskem narodu in Fran Govekar v Jutru. Obsodila sta ga kot nezaslišan mladostni eksces. Skratka, mar ni vsak eksces v umetnosti, ki zbudi reakcije prek normalnega sprejemanja, ki nekaj odkrije, ki udari na splošno
306
Ivan Mrak
zavest do razburjenja in to razburjenje odmeva skozi desetletja — mar ni ta ekscesivnost v osnovi pozitivna? Privoščljivost nad tem škandalom se je vlekla za menoj v vseh mogočih odtenkih. Kako je ta večer mogoče objektivnejše vrednotiti, je bolj natančno zapisal Taras Kermauner v svoji najnovejši knjigi Sreča in gnus. Tam se je namreč tega večera dotaknil in mu pridal neko težo, ki mu je sam nisem upal pridati. Ker je premlad, tega večera ni doživel, pač pa je v njegov čas, njegov prostor, v njegovo življenje ta večer konkretno odmeval.
Če pomislim na to, da je bil del publike nad delom navdušen in je drugi del s kikirikanjem, mukanjem in žvižgi skušal onemogočiti predstavo, je, po vsem sodeč, vzrok za škandal v stvari. Kajti tiste čase se nisem z nikomer družil razen s Kosovelom, bil sem povsem sam. Čudno je pri tem to, da so ljudje trumoma odhajali, ker niso mogli do stopnic, kaj šele v dvorano, in so se po predstavi razvneli pred Mestnim domom pravi pretepi.
Zdi se mi, da sem se s Kosovelom seznanil 1. 1922. Bilo je, kot se običajno seznanjajo mladi ljudje. V prvi mah sva si bila blizu. Velikokrat je prihajal na moj dom, ponavadi s šopom zmečkanih listov in na verandi mojega doma izterjaval, da berem njegove pesmi naglas. Sčasoma sva prirejala literarne večere oz. popoldneve v Alojzijevišču (sedanji Teološki fakulteti) in zgornjem nadstropju tiskarne Ljudska pravica. V dvorani, kjer so bili razgrnjeni časopisi po vseh mizah, so nama dovolili, da prirediva literarno popoldne. Tam se je zbralo veliko ljudi, med njimi Finžgar, Terseglav itd. Poleg svojih začetkov sem recitiral tam Kosovelove pesmi. Včasih je recitiral kakšno pesem sam, predvsem pa je zahteval, da jih recitiram jaz. To najino znanstvo je trpelo približno do leta 1925. Kmalu po škandalu z Obločnico sva se na smrt sprla pri ljubljanskem bajerju, drug drugega sva obdelovala z neprijaznimi izrazi. Kmalu zatem sem odšel v Pariz. Ko sem se vrnil, je bil Srečko že pokojni.
Moji vtisi o Srečku so bili, da mu je smrt zapisana in da on s to smrtjo že živi, kar je vse natančno izpovedano v njegovi poeziji. Pesmi, ki jih imamo danes v Integralih, je pisal, odkar sem ga poznal. Ko je razgrinjal lističe svojih pesmi pred menoj in je prišla na vrsto katera iz Integralov, jo je ponavadi brž umaknil in dejal: To pa ni nič! Pa mi je drugo pesem pokazal. Po navadi je molčal, bil je silno ljubezniv, včasih pa se je zelo razgovoril. Ker sem bil dve leti mlajši od njega, mi je veliko pomenil, ker sem bil pravzaprav nasproti njemu otrok, on pa že zrel človek. Srečanje s Srečkom, tem tragičnim poetom, je meni kot tragedu ogromno pomenilo.
Naj povem še nekaj o Podbevšku. Bil sem eden tistih mladeničev, ki so hodili za njim. To ni dolgo trajalo. Njegova poezija me je zelo očarala. Takrat sem bil star petnajst let. Podbevšku sem nesel novelo Romulus Avgustulus, ki sem jo napisal kot zelo »žleht« dijak v Ptujskem popravnem domu. Ko sem mu novelo izročil, je rekel: Pridi čez en mesec. Čez en mesec sem ga iskal na Mestnem trgu, kjer je stanoval Kogoj. Ko sem pogledal skozi okno, sem videl Podbevška, Kogoja in Vidmarja ležati kot troje slanikov. Pa se eden od njih oglasi: »Kaj pa tale smrkavec tu dela?« Bil sem zelo oblasten, saj sem se boril za svojo lastnino. No, pa so me odgnali. Tiste novele pa tudi nisem nikoli več
307                                                               Slovenska zgodovinska avantgarda 1910-1930
videl. Z Vidmarjem sva se seznanila dve leti zatem, ko sem prišel k njemu glede njegove Kritike. Občudoval sem ga in on me je zelo prijazno sprejel. Ko sem bil v Parizu, se je tudi on odpravil v Pariz, za kar je izvedela moja mati in ga prosila, naj na njenega fanta popazi, da se ne bo izgubil. On jo je potolažil: »Ta fant se ne bo izgubil.« Zelo sem bil presenečen, ko me je Vidmar po prihodu v Pariz obiskal v mojem hotelu in so se ti obiski tedensko vršili. No, sedaj po šestdesetih letih mi je Vidmar razodel skrivnost svojih obiskov, da me je obiskoval po materini priprošnji.
Če se kaj spominjam Kogoja? Osebno ga nisem poznal, vendar je bila krstna predstava Črnih mask eden osnovnih dogodkov moje mladosti. Prav Črne maske, oziroma glasba Črnih mask je usodno vplivala na definicijo himničnega v tragičnem. Skratka, ta dva Slovenca — Kosovel in Kogoj — sta kot dvoje slovenskih tragičnih usod v času zorenja vplivala name s svojo brezpogojnostjo odločujoče.