FAUSTISSIME NOZZE
CLODIG-HERZEN
©s®
PEE LE FADSTISSIME NOZZE della signorina
LUCILLA CLODIG
coll'ingeqnere
ALESSIO HERZEN
\
96166
ALLA SPOSA
Sig. LUCILLA CLODIG
Quntila Siçjuciina,
Non vogliamo lasciar passare 1' auspicatis-simo giorno délie nozze, da Voi contratte col distinto ingegnere sig. Alessio Herzen, senza presentarvi le più sincere congratulazioni, ed i più caldi voti di lunga ed inalterabile felicita a flanco del Vostro carissimo sposo.
Iddio, che con si fausto avvenimento premia oggi tante Vostre belle doti di mente e di cuore, voglia accompagnarvi colla sua so-vrana bontà e compiacenza per tutti i giorni délia Vostra vita, concedendovela lunga, prospera, felice, e coronandovela di tutti quei fiori ed ornamenti, che la rendono sempre ed ovunque veramente gioconda e bella.
Assierae aile nostre felicitazioni vogliate aggradire il tenue opuscolo, che osiamo dedi-carvi, pregandovi di guardare, più che alla sua pochezza, ai sentimenti di stima, di ri-spetto e di amicizia che per Voi nutriamo. Abbiamo fiducia che non Vi riuscirà sgradito trovare in esso, a flanco délia dolce italiana
favella, quella fra le slave, a oui ayete con amore consécrate moite delle vostre ore libere ; tanto più, chè oggi stesso ayete contratto vin-coli strettissimi ed indissolubili col ñipóte di uno Slavo, nel campo délia scienza econonlico-politica illustre e largamente conosciuto.
XJdine, Ottobre 1808.
Dev.mi D. G. Jdssig D. I. Tbinko D. E. Blanchini
ECCIDIO D'AQUILEJA
wwwwwwwww
ECCIDIO D'AQUILEJA
Odo d'armi e d'armati un romor lungo Alto rombar per 1' aura sbigottita ; Un nembo oscuro, grávido d'eventi, Dalí' ira onnipossente esagitato, Venir da lungi e balenare i' miro E minaccioso sugli opimi campi D' Aquileja fermarse. Oh sciagurata Terra infelice! é il tuo supremo di!
Come fiumana che dai rotti monti Dopo un copioso diluviar di piova Scende muggendo ad inondare il piano; Tal dagli indarno custoditi varchi ¡y armata gente un fluttüar iroso Infinito si versa. E qual di lupi Per diuturno digiun rabbiosi e fieri Infesto branco negli aperti campi Scorrazza e stride e i duri denti arrota ; Tale sui piani del mió bel Eriuli Trascorre 1' Unno. Ohimé ! giá cento schiere I' vidi altrove sui fumanti piani Schiacciate al suo passaggio, e cento al suolo Diroccate cader cittadi illustri Sotto le ferree zampe, e gli esultanti Destrieri gavazzar nel sangue, ed orride
Fra teschi ed ossa sui domati campi Bidde menar 1' inesorabile oste ! Chi fia che a tanto mar9 un argin metta ? L' ebbro di sangue e di spietate stragi Inimico fatal aifronti e vinca ?
Dal monte al mar ornai deserto è il piano ; Fugge il tranquillo abitator do' campi, L' aratro abbandonando e i lenti buoi ; Pugge il pastor, fugge 1' artier solerte ; A turbe, a turbe, 1' atterrito volgo Si volve lungi, mentre a tergo immcnso Fra le tenébre cupe al ciel si leva Il sanguigno chiaror de 1' incendíate, G rame magioni, e tutta ne riluce Fra le tremule canne la laguna !
Provvida intanto in se le sparse forze Aquileja raccoglie, e presto chiude Con disperato ardire ail' inimico Le ferree porte, e sulle mura tutta Schiera sua possa e attende. Oh quale Mira da lungi polve alzarsi, e quale Di ferri un lucicchio, quai di cavalli Un selvaggio nitrir ! come rimbomba Il calpesto terreno, e come 1' aura Trema percossa d'ululati e grida ! Ohimè, son qui ! quai ceffi orrendi e strani ! Mira il duce crudel, che primo incede ! Brieve statura e lato ha il petto, atroce Covo d'iniquité, vulcano ardente Di rabbia e d'odio. Grosso ha il capo, e bruno D' irsuta chioma coronato il fronte ; Di sinistro fulgor corruschi lampi, Come baleni nella fosca notte,
eccidio d'aíjuii.eja
13
Guizzan ne gl' incavati sguardi. Un. rado, Ispido pelo il mentó e l'atra bocea Biveste intorno, e le spumose labbia Sotto al compresso naso a fiero ghigno, A satannieo ghigno lia ognor composte. Freme sul suo destrier, s' adira, smania ; Corre e ritorna e vola e grida e sbuffa, N6 membro v' ha che tenga fermo ; tale Una fobbre inumana, e tal di sangue L' agita un' empia sete e lo contorce !
Lunghi perianto e dolorosi giorni Pendón su la cittade. Entro alie mura Ferve un' opra febbril ; di di, di notte Militi e cittadini e tutta insieme Aquileja concorde al duro cozzo Trepidando s' accinge, a vincer pronta Od a perir nella ruina estrema. Ed ecco allor con furibondo slancio Ail' agguerrite mura ecco s' avventa Il barbaro crudele. Immenso è 1' urto ; Dei combattenti 1' urlo, il suon dell' anni, II fischio acuto dei volanti dardi Alto rimbomba, e in vorticosi globi Si solleva la polve. Sbig.ottita Infra le canne la laguna emise Un frémito ; ristette la Natissa, E da lontano le caverne alpestri E le boscaglie un romor lungo e cupo Kipetero fra i monti ; e là smarrito Stupl il pastore ineonscio, e trepidó.... Aquileja, cadesti ? Vinte, a terra Prostrate son le mura tue ? — Non anco ! Confuso al pie' dell' ardue torri il duce Guata muto. Dov1 è 1' antica possa,
Il consueto valor ? Quai mai oittade Stette al primo urto, e non s'arrese agli Unni ?
Quindi, in preda al furor, bieco trascorre Pra le tremanti file, fulminando Co' rai feroci le sue genti. A nuovo Più fiero assalto tutt' infiamma e spinge, B rugge e freme, come lion digiuno Allor clie d'infra le ferrate sbarre Scorge ed annasa il cibo, e non 1' arriva. Novo furor, novello assalto ail' alte Mura potenti ; e quinci e quindi immenso Nugolo d'infiammati dardi ; e scale E funi e travi e bellici stromenti ; Ed un cozzar d'arïeti ferrati ; Lesto un ascendere e un cader riversi ; E dall' alto un ferir di spade e lance, Un diluviar d'Ígnita arena, d'olio Fervente e d'acqua e sassi ; un incalzare, Precipitarsi e ripiegar ; di mozzi Capi e di membra tronche e di cadaveri Un rotolare al suolo ; un grido, un urlo Disperato di mille voci e mille Insiem confuse e miste ; e fra cotanto Romor un largo gorgogliar di sangue, E de' feriti un gemer lungo e fioco, Un affannoso rantolar di morte....
Piegava il sole e il gramo volto in seno A bigie nubi nascondea, dolente Di tanti guai e tanta strage, e insieme Eatta dal cielo e provvida la notte Precipitando, pure alfin impose Al furioso lottar desiata tregua, Ed aile barbare tende 1' Unno infesto
Rccidio d'aquii.eja
15
Ed umiliato astringe. Oh Dio del cielo,
Fosse per sempre ! Ma nol fu ; che il barbaro
Sconfitte e fughe mai soffrir non seppe.
Quante per lunghi giorni e quali ancora
Non si pugnaron nuove pugne ? A rivi
Per le battute mura il nobil corsé
Cittadin sangue al barbaro frammisto
Nella calpesta polve. E qual d' illustri
Campioni orrida messe ! Per tre lunghe
Infauste lune fra mortali angosce
Gemere udii la disperata gente.
Voi, sacri templi, e voi, fumanti altari,
Nárrate quante preci, al suol prostesi,
Profusero i leviti, e come al cielo
Le voci insieme e i lacrimosi rai
E le tremanti mani la canizie
E 1' innocenza ancor levó gemendo.
Dov' é quel Dio, le cui vendette illustri
Sui campi oppressi d' Israel piombavano,
Come dal nembo romorosi fulmini,
Onde 1' oste sparia, qual pe' sentieri
Eatto dispare al vento un turbinio
D' inaridite foglie ? Ove son desse
Le sue procelle, quai cavalli in guerra
Galoppanti al suo cenno ? O Dio pietoso
Noi t' imploriamo !.... E giá il Signor benigno
Sembró placarsi e infra le cupe nubi
II riflesso seren del suo sorriso
Brillar parve. Ma abimé! dall' alto cielo
Al suol piegó 1' eterne luci, e vista,
O infelice cittade, omai ricolma
De' tuoi destini la fatal misura,
Muto ristette e torse il guardo ! Allora
Sbigottita da un' erma torre antica,
Ove il suo nido e i dolci nati avea,
Una cicogna eooo spiegare all' aura
Lievi le penne, e i piocioletti ignari
Beggere a presto volo. L' Unno atroce
Ben troppo yide dell'augel solerte
L' inopinata fuga ! A' suoi intenti
Fausto presagio indi traendo, e lieto
A nuova speme aprendo il core anelo,
Un, clie giá in mente gli sorgea, secreto
Pensier di fuga abbandonó, ed in petto
Alie sue genti 1' animo caggente
Alto sorresse, ed all' estremo assalto
Tutti iníiammando, in cor selvaggio un foco,
Ed un vigore indomito riaccese
No 1' anime feroci. Mai si fieri
Contro agli scogli scagliansi muggendo
I tempestosi íiotti, come allora
Sulle cadenti mura si avventaro
L' irate ed incalzanti onde degli Unni.
Chi mai ridir potria la sovrumana
Ultima lotta e 1' inaudito sforzo ?
Come sonore insiem lottanti cento
Scatenate procelle, si sfrenata
L' oste abbatté le sconquassate mura,
E varcolle esultando. E allor nefanda,
Indicibile strage, quale avviene
Allor che in mezzo alie atterrite agnella
Entro al forzato ovil si slancia il lupo.
Con rio furor le vincitrici belve
Irrompono ruggendo nelle vie.
Entran ne' templi, ne' palagi, ovunque
Terror spietate seminando e morte.
E d' ogn' intorno disperate al cielo
Dell' innocenti vittime le grida
Si levano ; scannati i vecchi, i bamboli
Son sfracellati al suolo ; viólate
ECCIDIO D'AQUILBJA
17
Le verginelle e le matrone illustri ; Trafitti i genitor, squarciati i figli. Un orrendo macel ; di sangue tepido Largo un fiottar ; ne 1' ingombrate vie, Orrendamente lacerati, e stretti Ed abbracciati nell' estremo esizio, Morti e vivi e morienti insiem commisti Diguazzanti nel sangue : ed alte preci, Pietosi lai, grida strazianti e gemiti, Urla feroci e cantici selvaggi, Un romoroso soalpitar e fiero Di cavalli un nitrire.... Oh taci, taci, Musa feroce, e stendi un vel sul triste, Inumano spettacolo! Aquileja La gran cittá, la gran rival di Boma, L' infelice Aquileja fu ! Cadute Son sue torri gloriose, e rovesciate Lo fortissime mura; ingenti globi Di crepitanti fiamme d' ogni parte Con denso fumo levansi alie stelle Esterefatte, ed un fragor di tetti, D' illustri porte, di dórate travi Precipitanti in basso, il ciel percote ; E ad or ad ora insiem fra il denso fumo, Qual da volcano acceso ed eruttante, Immenso nugol di faville ascende....
Parte 1' Unno crudel sazio di sangue, D' iniquitati e d' oro, e seco tragge In dura schiavitude i pochi vinti, Che morte riserbo a piú lunghi affanni ; E mentre ad altre afortúnate piagge Ei porta il rio furor, la gran citade, Non piú cittá, riman diserta al suolo, Nó fia piú che alie passate glorie
Unqua sollevi dalla polve il capo!
Sui ruderi muscosi conto o cento
Nudi sorvoleranno gli aiini, ed il vento
Sibillerá, solingo e lamentoso
Fra le colonne infrante, sotto gli archi,
Lungo le mura diroccate e brulle.
Dove il festoso canto, o dove il grave,
Solenne dir degli oratori il vulgo
Intento trascinava, ahimé ! funesto
II singulto s' udrá. della notturna
Eapace strige. E per le larghe vie,
Pei fori, un di sonanti di dorati
Patrizi cocchi e brulicanti a largo
Di nobil volgo e di superba plebe,
Sol soletto e tapiño il pastorello
Custodirá la greggia; ovver solerto
Sotto il cocente sol il curvo aratro
Vi guiderá il bifolco, in sua loquela
Alto imprecando, se nel cavo soleo
Improvviso urterá sepolto un marmo,
Un capitello, un fregio, un elmo, un brando.
Inarcherá il sapiente ciglio il dotto,
Che qui verrá a scavar la illustre térra
Ed a cercar l'ereditate infranta.
Chi sa, chi sa ? forse al chiaror di luna
Anco il poeta dei silenzi amico,
Qui venuto a sognar sulle ruine,
Evoclierá dalle tenebre antiche
Gli antichi eroi o i di che furo ; 6 tutto
Intorno a lui un vagolare di ombre,
Un risuonar sará di ferri e bronzi,
Un luccicar d' acute punte, un frémito,
Un rincorrer, gridar.... Ma tutto presto
Si sperderá, dileguerassi al primo
Bicomparir della lucente aurora ;
BCC1D10 D'AQUILEJA
19
E sol staran le squallide ruine Délia illustre oittade. Taie un fato Scrisse nel libro adamantin su in cielo Quegli che tutto puô, Signore e Dio. A lui sacriam, modesta musa, il tenue Canto, e tremanti al suo voler supremo Oggi ed ognor muta chiniam la fronte !
I. Tkinko.
[slovenski izvirnik)
t/ vj^	t/ «J* V^ tv vj^ t/ "J* t; «J* vj*
PROPAD OGLEJA
Orožja in orožnikov nebrojnih Ropot zamolkel slišim iz daljave, Kako razlega se pod nebom temnim! Obzor zakriva točotvornih, črnili Oblakov plašč, in oh, grozeč ustavlja Nad žitorodnim poljem se oglejskim! Gorje zdaj tebi, staroslavno mesto, Preti poslednji dan ti, dan pogube ! Od kraja v kraj po sinjem nebu šviga In žvižga neprenosna sila božja. S krvavim svitom rdi se preplavljena, In s tajnim strahom v najglobočjem krilu Presunjena, trepeče juljska zemlja: In že med šviganjem grmečih strel Z alp julijskih prikazen grozna, glej, Prihaja, dere v plan « flagellum Dei ! »
Kakor povodenj silna, vso ravan Preplavijo orožniki nešteti. Kot volčja, od gladu razvneta čeda Po pustem polji žene se in tuli In škriplje z ostrimi zobmi, takisto Po krasnem forojuljskem polji skače Divjaje Hunov rod. V minulih dneh Že sto sem videl mnogobrojnih čet
Potrtih v prah krvav pod hunskih konj Nevsmiljenim kopitom; sto sem videl Premaganih, razrušenih trdnjav. Voselo-divje konji rezgetali, Ceptali v krvi so s kopiti šumno Ko mimo jih podil je ljuti Hun. In zdaj so tu ! Kdo se upre tej sili ? Krvi pijanemu sovragu v bran Kdo naj postavi se na širo plan ?
A
Z gora, z dolin, z ¡¿avnin je vse uteklo : Beži pastir v goščavo neprozorno ; Beži, počasne vole zapuščaje In težki plug še v brazdi, poljedelec ; Beži gospod, beži sirota jadna, In staro se in ml&do v varen kot Preplašeno zateka. Zadi hrup, Top6t kopit, vriščanje čet deročih ;
V	globoki noči tu in tam do neba Vasij in sel široko na obzorji
S krvavim svitom sevajoč požar, In vsa blesti med trstjem koprnečim
V	odsvitu groznem splašena laguna : Nem gleda ribič ta prizor strašan, Misleč prestrašen — ni li sodni dan?
Tedaj od vseh stranij v obzidje trdno Vojaško moč nabira s silnim strahom Prevzeto mesto ter železna vrata Zapre naposled ; na obzidje v red Branitelje izbrane razpostavi, Mogočne stolpe prenapolni s silo In čaka trepetaje.... Bože mili! Oj, kolik dviga mrak prahu se v dalji, Kako blesti orožje vmes, in čuj,
Kak6v se sliši krik, pekct kopit In divje rezgetanje hitrih konj ! Kak6 trepeče zrak v odmevu glasnem Zvenečega orožja in kričanja Neštetih Hunov, ki dero čez plan ! Glej prvega na konji! drug za njim In tretji se podi, in tema drugih, Oh, evo jih ! Oj zmršene jim glave, Oj strašnega obličja in očij, Pod temnim lobjem z ognjem sevajočili! In kakšen v sredi se na konjem suče Sam Atila, načelnik divjih čet! Po lasti nizek, a širokoplee ;
V	jeklenih prsih kot v vulkanu groznem Kipi in žvižga srda žar in jeze ; Sovraštva in strupa srce prepolno
Kot v prsih gad srdit. Ogromna glava Obrastena mu je od las štrlečih, In trda brada trnju lik ovija Hreščeče mu čeljusti; pod čemernim Širokim čelom drobna mu ooesea Gore krvavo, švigajo pogledi, Kot živi blisek v nemo-temni noči; Pod topim nosom ustna se peneča
V	posmeh so vedno satanski napeta. Grči na konji, srdi se in zvija ; Naprej podi se, vrača se kot strela,
Zdaj tja drevi, zdaj sem; zdaj v skoku muči Iskrenega si konja, zdaj na mestu Vzpodbada ga in krčevito stiska ; Vse vprek kriči, veleva, kliče, zmerja, In ves od glave se do pete trese : Tak6 nemirni duh kipi mu v prsih, Tak6 krvi ga žeja silna žene, Tako oblasti ga vi j 6 peklene !
Nesrečni se tedaj in dolgi dnevi Krvavih, bojev snujejo Ogleju. Od zgodnje zore in do pozne noči Od noči v jutro vse se gnete v mestu, Vse dela, vse na brambo se pripravlja. Oh, daleč morda ni usodni dan, Ko dom predragi, ko preslavno mesto Zasuto in požgano obleži Na rusih tleh — žalobna razvalina !... Prostak ubožni in patricij slavni, Vojak in senatčr, mladina, starci In šibke ženke in gospe ponosne,
V	trepetu vse in v navdušenji bistrem Za bran ognjišč, za svetih hramov bran Goreče trudi se v pripravah marnih. Vse vrišče in šumi, vse boja čaka : Pripravljen vsakdo je na zmago bojno, A če propade vse, na smrt dostojno !
In glej, naposled z gromonosnim srdom
V	mogočne zide se zagnal je Hun. O j, silnega, oj, divjega navala! Vojnikov krik, orožja hrup, grmenje, Pušič svrčanje, mečev vmes žvenket Do neba gromovito se odmeva,
In prah zavzdignjen v zrak, vijfe se v stolbih. Prestrašena med trstjem je laguna Zašepetala, vztrepetala ; vali .Natise bistre so zastali čudom, Odjeknile dupline gorske v dalji, In strašen šum in grom po vseh dolinah In gorah je gozdatih se odzval ; In presenečen tam pastir nevešč Iz viška je poslušal, kaj to znači, In groza mu pretresla je kosti....
Oj, Akvileja, ali si propala ? Leži po tleli li zrušeno ti slavno Obzidje, bran zaman zgrajena domu ? Nikakor ! Gledi, nem strmi ti v vznožji Mogočnih stolpov sred ugnanih čet Razjarjen divji Atila vodnik. « Kje, kje navadna hrabrost naša ? Kje Desnic je naših vsekrotilna moč ? Nekaznjen kdo se nam doslej protivil ? Katero mest se ni udalo v strah In ni takoi pred nami palo v prah ? »
Od jeze bled tedaj v besnečem gnjevu Naprej, nazaj med vojsko trepečočo Načelnik ljuti teka in divjž,. Na silniši naval odbite čete Pozivlje novič ; novo moč, nov žar, Nov srd goreč jim razpihuje v prsih. Peni sa ves, grči in z zobmi škriplje, Kot gladen volk, ki v zimski temni noči Ovohal čedo tolstih je ovac, V ograjo trdno pa do njih ne more. In evo, drug napad in nov pogum In nova sila! Od obeh stranij' Pušič svrčečih mrak, žvenket orožja ; In lestve k zidu in vrvi in bruna, Naprave bojne, v zid bijoči stroji; Eopot lesa, skalin izbitih tresek, Jekla odmev zveneč, vmes jok in stok. Tu kvišku četa vzpenja se, tam pada; Mešanje zgoraj in vihtenje kopij, Bliskanje mečev bridkih; vrela voda, Kipeče olje in razbeljen pesek; Orožje, kamenje, razbite glave, Odsekani tu udje, ondi trupla,
Vse šumno v niž, vse križema se suje ! A zdolaj, kakor val za valom v morji, Za četo četa se primika, vzpenja, Nazaj odpada in se zopet vrača In križa, gnete se, bori, divja. Nered vesoljni: vse kriči, vse tuli, Vse gorostasen hrup, brezkončen šum, Tisčč in tisoč glasov vsakovrstnih U jeden glas, v nadzemeljsk glas spojenih! In šumljajoče vmes krvi poti>k, Ječanje grozno ranjenih vojnikov, Umirajočih stok in hripav vzdih !... Oj borba divja ! Oj, Oglej nesrečni ! Oj, kruti Hun, pogin ti vekovečni !
V daljavi tam nad sinjimi gorami Za temne se oblake je skrivalo Večerno solnoe, žalostno pogubne, Od rane zore trajajoče borbe, In črna noč raz nebo padajoča Naposled vendar pokoj in odmor Je vtrujenim bojnikom privoščila. Ponižen ves, osramoččn, upehan V šotore svoje se odmakne Hun, Krvave rane zdravit si in jezo Hladit si v prsih po neplodnem boji. Tako mu Bog sramoten beg udihni, Kot prah s frijuljskih ga ravnin popihni !
A kruti Hun odjenjati ne zn&, Vešč begu ni, ni sramnemu odstopu — Izpred obzidja trmast se ne gane. Oj bože mili ! Koliko še potlej čez vrsto dolzih dnij naskokov silnih Na jadno mesto je divjak navodil ! In koliko krvi še plemenite,
Pomešane z barbarsko, iznad zida Po napojenih tleh se je izteklo ! In kolika junakov slavnih žetev ! Brezkončnega gorja naval ogromni Tri mesece je še preplavljal mesto, In noč in dan je neizprosna smrt Od vrat do vrat divjala brez miru ! Zaman so jadni čakali meščanje Sosedov v p6moč. Kiti najmedlejši Na zatemnelem nebu žarok nade Obupancem v srce ni zalesketal. Oh, božji hrami ; oh, oltarji sveti, V kadila vonji se kadeči k nebu ! Vi pričajte, kako prostrti v prah Čez dan so v noč do neba glas prošnja Povzdigovali svečeniki bledi, Kak6 je družil ž njimi šibki ljud Svoj jok in stok, dočim so boljše roke, Hrabrejša srca čuvala nevstrašno Na občo bran po utrjenih ziiih ! Med šumom čet z orožja je žvenketom Do neba sezal prošenj glas in jada. « Oh, kje je oni Bog, čegar mogočni Neznosni gnje v, ko tresek iz višav, Na izraelske s tujcem preplavljene Planjave z nžba je grmel nekdaj, Da ljuti vrag je vztrepetal, izginil, Kakor izgine listja kup na poti, če vanj zapihne ledonosna burja ? In kje njegove so nevihte silne, Ki dirjajo pred Njim na Njega mig Pogubonosne kakor bojni konji ? O, mili Bog, poglej na jade naše, Pomagat teci nam na dobri čas, Zatri sovrage in smiluj se nas ! »
In glej, napisled se je že zazdelo, Da Bog otrokom prizanaša svojim, Ki s tožnim glasom so do Njega vpili. Glej, že z odsevom božjega posmeha Neb6 med gručami oblakov jasno Nad Oglojem se je zalesketalo ; In tiha nada spet srce obupno Bojnikom je prešinila, obup In trudnost sta prehajala na Hune. A beda, beda ! zdajci Bog iz neba Na jadno mesto svoj pogled obrne In tiho zr6 ; toda ko mero tvojih, Nesrečni rod, pregreh zagleda polno, Pravici Njega milost se umakne. Oči odvrne Večni in desnice Usodno zdajci nad Oglej iztegne : Neb6 zamolklo zagrmi, vztrepeče, In mestu, oh, prokletstvo Bog izreče !
In gledi, kar iz starega tam stolpa, Samotnega, štrlečega k oblakom, Ukleta štorklja, ki ondukaj svoje Imela gnezdo je in v njem mladiče, Nenadno v sinji zrak razvije krila In skrbno k begu hitremu priganja Nevešče mladce svoje. Oh, da ti Ugledala je nisi dneva luči ! Da mesožrtni kragulj te je prej Raztrgal z neusmiljenimi kremplji, Razkljuval skljunom in požrl z mladiči ! Morda še zdaj bi Akvileja slavna Ponosno dvigala k oblakom stolpe Stare, ohranjene bodočim vekom ; Še v bistrih valih čarobne lagune Ogledovala bi si lice svetlo !...
pltopad ogleja
31
A vse je prešlo ! Glej, ko sam, molčeč Na strani pod obzidjen divji Atila Potrt premišlja kaj ukrenil bi : Sramotno li pobegnil s Huni vred ; Navalil zadnjič li z naporom groznim In trdno mesto razdejal do tal, Ce ne, brezupno ljute duše ortom Zlim žrtvoval pred zmagovalnim mostom ; Ugleda ptice, v beg izfrfrajoče, In sreče znak vesel in znak uspeha Spoznajo v tem, takoj skrbi moreče Iz glave prepodi in nadi srce, Oj, ljuto srce na stežaj odpre! In ves osrečen ide brž med svojce, Prerokbo razloži jim ; osrčuje, Ogreva jih; z besedo jih plamtečo Tako razpali, navduši, razjari, Da zdelo se mi je, kot bi poslušal Kako vale se v prah mogočni stolpi, Kako se grudi zid, kako vzdihuje Pod zadnjim vdarom Akvileja jadna ! Nikdar tako se adrijanski vali Bobneči ne zaganjajo v peči, Nikdar tak6 ne bijejo na kršne Tresoče se obali dalmatinske, Kakor tedaj besneči se zagnali, Udarili na stare so zidove In brzo jih do tal podrli Huni. In oh, tačas, oh, grozovito klanje, Jednako klanju, ki nastane v hlevu Ce vanj v temi med zbegane ovčice Volkov ulomi zagladela tolpa ! Veselja blazni ulico prostrane Preplavijo takoj, in pokončajo Branitelje poslednje tu in tam.
V	svetišča krasna in v palače zlate,
V	duhovske stane in v deviške cele,
V	prebivališča vsa, u sleharn kot Privr6 divjaki, strah, pogubo, smrt Povsod sejoči, razbijaje vse,
Z orožjem vse in z ognjem razdevaje. Vpijoči do neba med divjim krikom Brezupnih žrtev dvigajo se glasi. Zaklani starci onemogli, deca Kazbita ob zidove in po tleh Pohojena in ljuto poteptana ; Raztrgane, nemilo razkosane Obupne matere so ; nežne deve Po celicah deviških in ponosnih Palačah so oskrunjene in mrtve. Vse ljut umor, vse mečev žrtev, kri ! Razrušeno je vse in vse razbito, ln gorka kri povsod šumlja ; po sobah, Na dvorih in po ulicah širokih, Po prašnih trgih zbira se in teče. In glava tu odsekana, tam roka ; Tam kopa trupel ; tu so razmetani, Na trgu zopet zbrani, nakopičeni Očetje, sini, matere in hčerke, Plemenitaši in plebajci prosti, Vojaki in duhovniki vse vzkrižem ; Obrazi bledi, v njih krvi sledovi, Oči mrtvaške, zmršeni lasje, Eazmlinčene glave, potrti udje : Vse groza strah in smrt! Vrvenje čudno! Umirajoči še v poslednjih mukah Obupno z umorjenci se objeti
V	krvi potokih vijejo po tleh ! Povsod ječanje milo, glasni stoki, Hropenje smrtno, ohropeli vzdihi;
Vmes divji krik, zmagalcev vrišč in šum In bojne pesmi in barbarsko petje ; K6nj begaj očih bistro rezgetanje, Tuljenje čudno preplašenih psov, Po ulicah brezumno tekajočih !... Oh, molči, molči, ljuta pevska Vila ! Z zastorom črnim mi zakrij prikazen, Prizore nečloveške, kri in smrt. Propal Oglej je moj, propal na veke, Propal vrstnik mogočnega je Kima! Zgrmeli v prah so staroslavni stolpi, Leži razsuto kamenje po tleh! V visocih stolbih dim vali se k nebu In na široho ves obzor zagrinja, Vmes šviga in vrši in žvižga plamen. Rop6t ožganih padajočih v niž Prastarih podov, pozlačenih brun, Preslavnih vrat in miz in stolov zlatih Obnebje zakajeno silno stresa ; A skupaj kakor iz vulkanov tlečih Frčeč, šumeč za drugim drug oblak Nebrojnih isker se dviguje v zrak !
Krvi in plena sit nap6sled Hun Med razvalinami besneče svojce Že zopet skupaj z bojno trombo zove, Odvede jih drugam, sejat drugod Z divjaškim srdom strah, pogubo, smrt. A Oglejčan noben ti več ne sliši Vojakov šuma, rezgetanja k6nj. Zaklani tam leže v grmadah groznih, Leže palače njih po pustih tleh. Kje tvoj ponos je, kje sijajni dnevi, Kje, Akvileja, tvoja moč in slava ?... Oj nad razpadom tvojim sto in sto
Leteč preide nemih let in praznih. Med razvalinami vršel bo tožno V skrinostnih glasih vetrec osamel. Kjer zvočne pesmi, govori sloveči Stresali so presunjene slušalce, Sova ponočnih bo se čula tožba. Kjer kdaj kočije zlate so drdrale In koder svit patrioijev bogatih Šopiril se je šumno, oh, samoten Na razvalinah, z mahom vprek obraslih, Sodile pastir bo pasel tiho čedo! Po ulicah nekdanjih in po trgih, Od izprevodov nekdaj mrgolečih, Pa s plugom ostrim dolge brazde rezal Pod solncem bo pekočim poljedelec In morda glasno klel, če plug grede Ob slaven kamen marmornat zadene. Strmel bo v poznih letih učenjak, Ki pride sčm ostanke starodavne Izgrebat skrbno iz prsti nekdanje. Kdo ve, Kdo ve ? Morda sanjavi pevec, Prijatelj tihe Vile, v poznih urah Na kapitelju tu sedeč samoten Pozival bo iz večnosti temin Nekdanje sence in nekdanje dneve. In vse vršelo bo v ponočnem miru In v mesečnem se lesku oživljalo In vse plesalo bo pred njim okrog.... A vendar s svitom pozlačene zore Odbegne mu prikazen ta lažnjiva In Akvileje več ne bo! Oj, tako Z gorečim perom v knjigo je usod Neizpremembno ostra roka božja Na vekov veke zapisala sodbo ! Udajmo silni volji se, modrica,
propad ogleja
35
In Bogu posvetimo skromni spev ; čast, slavo Njemu večno svet oznanjaj, Pred Njim ponižno človek glavo klanjaj !
I. Tkihko.