SEŽANSKI:
Matko Kante.
Ob niegovl rojstveni šestdesetletnici.
račni jezdeci dirjajo čez zemljo.
Ni treba praviti o njih slovenski mladini. Vidi jih bliže kot mladi dcdiči marsikatcrih srečneiših Ijudstev, in globlje se vsakemu ri-šejo v srce in dušo: vihrajoča griva, leteč plamen. udarjajoča kopita, ruševine vasi rn mest in dežela, razširjene nozdrve — dili smrti in uničenja... Velik in težak čas je U>. ko pada, kar je do danes stalo, ko se dviga iz krvi, kiair bo priliodnosti.
Mimo vsesja dirjaio Jczdeci. čez polje, čez goro in vodo, in vse je neznatno in brez-pomembno pod njimi, hrast in gnn, stolp in koča. Doklej? Niliče ne ve. le eno vetno vsi: jezdeci se umire in obsta-nejo. široka zemlja za nSmi zopet ozeleni in oživi. Zopet se bo zganilo stotisoč niti življenja. in oko bo zasledilo vsako nit izmed njih.
To bo čas mladine. ki pride. in hiteče niti — to ie delo, ki bo klicalo roke. Nikdar ne sme iZRubiti mladost brzečih niti dela in življenja \z oči in piosebno ne sedaj, ko se zdc pretrgane in nevidne.
Zato tudi »Zvonček« ne stne mimo vzornika, čigair roke niso poznale pokoja, mitno imena, ki tudi v vihri časa ne morc ntoniti. Mnogo let ne-
V
—»¦   246   «— i                               '" ".........¦.."  '"'--
utrudnega dela pomenja to ime, zato naj ga vklešetno v skronien s.po-menik še na tem mestu.
Učitelj je bil M a t k o K a n t e. Učil in vzgajflil ie mladino. k) na-vajal k pridnosti in vztrajnosti, jo vodil v njenili prvih korakih v živ-Ijenje in v svet. Učitelj in vzgojevalec ne le med štirimi hladnimi ste-nami, tudi na domu in v poJJu pod svetlim božjim solncem, v polju, kier je mlada duša prisluškovala taijnostim stvarstva, večnega toka nasta-janja in propadanja. Lepe zbirke metuliev, hroščev, plazilcev in drimili žuželk so bile viden plod zanimanja in marljivcsti, tako dai še sedaj - — ixi dolgili letih — služijo Ijudski šoli v Sežani. Zato pa je liotela nila-dina pokazati tudi širokii Jaiviiosti, kar je dosegla doma s svojo prid-nosljo: pisala je, risala in se zglasila v razstavah, kjer si je prislužila častnih pohval.
Leta so minila, odrasli so dečki in dieklice. In glei iih, vrniii so sc zopet k sv-Gjemu vzgojevalcu. Širie obzorje jim ie izkušal zdai odgrniti. |.o.kazati daljnih zetnelj. davnih časov s predavanji, vncinal jih za le-poto pestni, knjige in igre, Jim vodil društva. cdpiral in 5-iril knjižnice.
In ko ic stopil višje. ko je costal šckiki naizornik, ic zazrl šc veliko več dela Ipred seboj. Ni se esi strašil. Sezidal je lepiii stavb z belinii, svotlimi izbatni. in v njih se je zbirala vesela, živliBnja in znanja želina mladost. Delovala je kot roj čebel. se trudib in radovala uspchov, ki sa bili bladko plačilo naporom. Svojih čebeličnih rojev in svojih iiolskih do-mov n> gospo<l nadzornik nikdar pozabil. Sredi dela je prišel. zdaj tu, zdaj tam in hcfcl videti življenjie in gibanije. liotel vedeti. kakSne roko čuvajo mladinc, kako bdijo oči nad njenimi potmi. Povsod je dpazoval, v vasici, zaneseni v sredino skalnatih grebenov, v naselbini, ždeči ob morju, v beli zgradbi vrlra liribov. Ves Kras je cbšel. potem i:a zbral učiteljstvo tcr niu poviedai!, kaj je videl. Pretehtal ie uspche, raziskal, kcko ie z umorn iii srceui mladine, nato pa z učiteljstvom poiskal pot novega dela, novega sejania. Vscokrcg je zelenelo nilado p-olje, povsod ie obetula in zorela žetev, ki io ie pripravljalo toliko rok in &ri;. In kar so pričele in storile liudske šole, to so hotele prevzeti obrtne in kmetijske, da bi bilo klasje težje in bcgatejše ...
Delo je ostalo nedovršeno: inračni jezdeci so planili čez polje. Za-pušCeni &o doinovi, skronuii in vendar Ijubljeni, zapuščene so vasi, hi mladi roji so razgubljeni daleč, daleč, ne da bi vedeli, se li še kdaj vr-nejo...
Delo ie ostalo nedovršeno. Toda če se gospod nadzornik Kante v svojem šestdesetem letu ozre na ix>t za seboj, stori to lahko z zavestjo, da se ni trudil zaman. lmel je pat roko ustvarjajočeKa rracža, in taka roka ie časih trda, mora biti trda. Bistven pa je vedno nagib. Zase kdo laliko veliko stori, toda velik v tcm ni. Samo to je trajno in ostane, kar stori za druge, za svoie ljudstvo, čigar zvesti sin je tudi saitu
Bodimo zvesti sinovi svojega Ijudstva vsi, ne da bi nam mogel tudi najsilnejši vihar kdaj nagniti tega svetlega, žarkega plamena v srcu!